Iščemo mojstre ..

V vezi s prejšnjo objavo sem se odločil, da naznanim tudi to dejstvo: iščemo mojstre!

Potrebujemo:

- tesarja, kleparja, krovca .. ali “streharja” z eno besedo
- zidarja
- fasaderja
- nekoga za izdelavo ograje: zidani stebri, oblečeni v lomljenec (lahko v isti osebi kot zidar)
- nekoga za izdelavo vrtne ute (lahko v isti osebi kot krovec)

Vsakega priporočila bomo veseli, iščemo pa samo resne izvajalace z izkušnjami in dobrim timom.

Add comment July 27th, 2010

Novi načrti

Minilo je dobro leto od kar smo se preselili v naš novi dom in že razmišljamo o novih podvigih. Zakaj? V enem letu smo smo imeli nekaj težav z našim bivanjem, morda posledično tudi z zdravjem, zato je treba s prenovo hiške nadaljevati. V hladnejših mesecih, najbolj v prehodnem obdobju med jesenjo in zimo, smo imeli težave z nabiranjem kondeza na nekaterih stenah v hiši, nastajati je začela plesen. Celo izza Jennyne slike, obešene na steni, je teklo, kot da bi Jenny jokala. Malo nam je zadevo pomagal nadzirati razvlažilec zraka, a tudi pri nižji relativni vlažnosti je kondenz še vedno nastajal. Razlog za to je čisto fizične narave: stene so tanke in se zelo hitro ohladijo praktično na zunanjo temperaturo zraka, medtem, ko se mi trudimo, da bi nam bilo toplo in kurimo in kurimo. Razlika v temperaturi med površinami sten in zrakom je zato daleč prevelika in tudi pri nižji rel. vlažnosti bo kondenz nastajal. Zato je naša prva pobožna želja bila priti do fasade.

Žal je tako, da se pri hišah fasada dela na koncu. Z razlogom. In naša hiška še ni na koncu. Kmalu bi bilo potrebno menjati streho. In če menjamo streho, je treba spraviti hišo na enotno višino, mogoče malenkost stabilizirati z “vencem” in na novo zazidati garažo ter tam urediti dve otroški sobici. Če smo pa že pri garaži, pa je potrebno urediti prehod iz stanovanja v garažo. Lahko bi predrli manjši hodnik pred kopalnico in tako izgubili njegovo zdajšnjo funkcijo (v njem je postavljen hladilnik), ali pa (če že zidamo), postavimo novo zunanjo steno, dobimo novi hodnik in večjo “garažo”. Seveda je potem tukaj še kup inštalacijskih in dugih notranjih del. Če tako potegnemo skupaj, daleč presežemo dosedaj vložen denar. Delo mogoče niti ne, ker bi večino dela itak morali opraviti kakšni obrtniki, ali pa tudi. Takšne rekonstrukcije se pač ne da narediti po delih, saj so stvari ena z drugo povezane. Da ne omenjam še ograje, (ob)novo razpadajoče ute na našem dvorišču, tlakovanje parkirnega mesta, mogoče celo nadsrešek ipd.. Slednje stvari se na prvi pogled mogoče ne zdijo toliko važne, a pri jemanju dolgoročnega kredita je po moje smiselno misliti tudi na to.

fasada – J

Tloris

Smo v fazi pridobivanja dokumentacije za gradbeno dovoljenje in ponudb za okvirni pregled nad stroški in kot osnovo za najetje kredita. Če bi šlo vse gladko, bi z deli lahko pričeli v začetku septembra. Do takrat pa je nič manj pomemben načrt tisti Urškin, da že končno uspe najti neko redno zaposlitev. Veliko sva razmišljala o samozaposlitvi (www.siviljstvo-urska.si), vendar je minusov pred zaposlitvijo v nekem podjetju daleč preveč. Spletna stran bo verjetno ostala, mogoče začnemo z dajavnostjo vzporedno v obliki dopolnilne dejavnosti. Najkasneje septembra se bo moralo nekaj zgoditi.

Torej, big plans for little people. Držite pesti.

Add comment July 26th, 2010

Razpoloženje navzdol

Razlogov je veliko. Večino teh je mogoče ignorirati in je to navadno tudi najboljša obramba, nekaj pa je le takšnih, s katerimi se je potrebno tako ali drugače soočiti in probleme rešiti preden se razpoloženje lahko popravi.

Takoj zatem, ko je Urban prenehal z jemanjem AB, ki ga je dobil zaradi vnetega ušesa, je AB dobila Sara na podlagi krvnega izvida (levkociti na zgornji meji, CRP=55). Pri obema se je stanje popravilo tisti dan, ko sta vzela prvo žličko sirupa. Sigurno ne zaradi sirupa, je pa vprašanje, če bi se stanje lahko kasneje poslabšalo. Nimam pojma. Bi lahko ugibal, pa ne bom. Smo pač zaužili tisti sirup, kot nam je bilo predpisano.

Dan ali dva po tem, ko je Urban vzel zadnjo žličko sirupa, se je pojavil nov problem zaradi katerega sva v poznem popoldanskem času šla na obisk k dežurnemu zdravniku. Začel je govoriti “Aua”. Čisto milo, brez joka, brez jamranja. Samo “Aua”. In kazal je svojo pipico. Ko sem ga slekel, mi je postalo jasno zakaj: lulček je naenkrat postal “velik kot Triglav”. Zdravnica je predpisala dve kremi in nama dala napotnico za pregled urina. Kar takoj sva šla v laboratorij in na presenečenje vseh se je Urban brez težav polulal v lonček. Če sem najprej mislil, da nama bo to težko uspelo ali da bo nalulal premalo, sem potem moral stiskati zobe in praviti “stop – stop”, saj je lonček napolnil do 1 mm pod rob. Urin je bil b.p., predvsem tista proti-vnetna krema (ki smo jo nedolgo nazaj uporabljali pri vnetih očkah) je težavo uspešno odpravila že v dveh dneh.

Včeraj ponoči je Urban bruhal. Bil je nemiren in ga je Urška vzela iz posteljce. Ko sta se cartljala jo je zmotil vonj po kislem. Kmalu je ugotovila, da je to bruhec na njegovi pižamici, potem pa še, da je konkretno pobruhal svojo posteljco. Zjutraj je bil ok in je šel v vrtec. Tam ni bilo nobenih težav več, tudi jedel je normalno.

Podobno se je danes zgodilo s Saro. Zjutraj še vse ok, tudi jedla in pila je, je pa malo pojamrala, da jo boli trebušček. Na poti v Maribor je bruhala v avtu. Menda konkretno. Trenutno se počuti ok in pije čaj.

Aha! Zakaj v Maribor? Urška in Sara bi danes morali peljati Jenny po 2. injekcijo. Pred dvema dnevoma sta jo peljali na pregled k veterinarju, ker je komaj stopila na prednjo desno tačko. Veterinar ni ugotovil nič posebnega, je pa “trzala” na dotik pri izrastu kremplja na enem prstu. Lahko, da si je kje med norenjem malo odrgnila kožo, sol na cesti pa je to dodatno razdražila. Blazinice so sicer nepoškodovane. Injekcija je menda namenjena lajšanju bolečine. Pregled in en pikec = 33 EUR.

Z Urško sva v spalnici odmaknila ta vlko posteljo od stene. Ob pogledu na steno bi nastalo stanje lahko pričakovala, ni pa zato pogled bil nič manj strašljiv. Plesni na debelo, stena mokra! Urška je steno obrisala kar z viledo in suho krpo, zdaj bova posteljo pustila nekaj cm od stene, da se ta del lažje zrači. Potem sem prečekiral še del stene, ki ga zakriva omara v dnevni sobi. Katastrofa! Razlog je jasen:  razlika med temperaturo stene (zunanja stena) in zrakom v prostoru je daleč prevelika. Zaradi tega se na steni nabira kondenz, tudi če je relativna vlažnost zraka nizka. Rešitev? Izolacija hiše. Nema druge. Investicija? Mah.. nimam pojma. Kako se zadeve lotiti, tudi ne vem. Delati fasado in šele kasneje streho menda ne bo šlo. Delati streho in fasado – auč. Delati streho nad razpadajočo garažo – tudi ne. Investicija bi lahko kmalu bila vsaj takšna kot je bila, da smo se lahko vselili. Way to much.

Že štejem dneve do operacije ramena. In prav nič se ne veselim. Ker vem, da je okrevanje precej neprijetno. A se tolažim s tem, da bo to še vedno lažje kot okrevanje, ki ga prestaja mama po operaciji noge. In ne smem preveč jamrati, saj mnogi ljudje prestajajo dosti hujše bolečine in v veliko slabših pogojih.

Lahko bi rekel, da s tekom nazadujem. Tudi okrevanje po operaciji bo botrovalo k temu. Nazadnje sem tekel pred dvema dnevoma, a ne več kot 5km. In v tem mrazu je to bilo čisto dovolj, čeprav sem upal na več. Po pravici napisano, mi niti ni bilo najbolj se matrati za kaj več. Bodo že prišli spet boljši časi – upam.

1 comment January 27th, 2010

Kobranka

Pred dvema tednoma je bil lep sončen dan. Ni bilo prav toplo, a na soncu očitno dovolj, da je na plano prilezla kača, ki sem jo opazil pri leseni uti, le kakšnih pet metrov proč od hiše. Še preden sem uspel poiskati kakšno palico, s katero bi jo potegnil na plan, se je splazila skozi špranjo nekam v notranjost ute. Šel sem preverit, a je v uti nisem več našel. Ker sem takrat nekaj delal ob hiši, sem se vrnil k delu. Čez kakšne pol ure sem spet prišel na isto mesto in zagledam kačo, kako se skuša vzpeti nekam ob uti. Vzel sem palico od prej, a se mi je znova izmuznila in se splazila proč. Čez nekaj časa sem prišel še tretjič in opazil njen rep, znova na skoraj istem mestu nekje v travi. Tokrat sem jo uspel potegniti iz trave in sem si jo ogledal. Gož ni bil, zagotovo, gad tudi ne, modras še manj .. Belouška tudi ne. Glede na obliko telesa sem sklepal, da strupena ne more biti. Hotel sem jo odnesti proč od hiše in jo spustiti v gozd, a se mi je speljala iz palice, padla na nek kup vejevja in se skozi njega splezala do tal. Tisti dan sem jo videl še četrtič, ko se je sončila le dva metra proč od mesta kjer sem jo izpustil, na enem kupčku šodra in skušala poloviti še zadnje sončne žarke tistega dne. Preden sem uspel prinesti fotoaparat je že ni bilo več.

Včeraj še zdaleč ni bil tako lep dan, kot pred dvema tednoma. Temperature so bile komaj okoli 10°C, sonce se je skrivalo za oblaki. Urška je hotela iti v garažo, pa skoraj istočasno kot je zaprla vhodna vrata, jih spet odpre: “Tine, pred garažo je kača!”. “Kakšna? Črna ali siva?”, jo vprašam. “Siva, se mi zdi!”, pravi. Odhitim najprej na drugo stran ute in vzamem plastične grablje s katerimi bi kačo lahko dovolj nežno umaknil. Urški rečem, naj gre po fotoaparat, da bomo lahko kasneje ugotovili za katero vrsto kače gre. Pridem in pogledam h garažnim vratom:

Vsaj po izgledu gre za isto kačo kot pred dvema tednoma. Pošalim se, da se je kača očitno udomačila. Lahko bi ji dali ime. Z grabljami jo potegnem izpod garažnih vrat na travo in si jo ogledam. Nimam pojma za kakšno vrsto gre.

Potem jo dvignem in odnesem do sosedovega dvorišča, kjer jo čez škarpo spustim v gozd. Splazi se pod neko navoženo šavje. Ne vem zakaj, amapk imam občutek, da se še kdaj srečamo.

Brskanje po spletu malo prej me pripelje na stran fotografa, ki je to vrsto kače lepo ujel v svoj objektiv in po njegovih posnetkih sodeč bi rekel, da gre za kobranko, eno izmed 11 vrst kač, ki živijo v Sloveniji. Da le ne gre za kakšno pobeglo kobro ..

2 comments November 8th, 2009

Vlažnost

‘Lih, ko so nam mojstri lepo izravnali stene in jih prvič pokitali, mi smo pa čakali, da se te posušijo, smo se soočili z grenkim dejstvom: vogali sten se ne sušijo. Celo obratno, vedno bolj vlažni so bili, na koncu je v kotih stolpič vlage segal skoraj do stropa. Med sušenjem materiala se to lepo vidi. Najbolj problematična je bila severna stena v spalnici in južna stena hodnika pri vhodu. Ker je to bilo v poznem zimskem času in je občasno še padel sneg, smo to pripisovali počasnemu odtajanju snega tik ob zunanjih stenah, slabi ali nični hidroizolaciji temeljev, odsotnosti drenaže in dotrajanimi (tudi zamašenimi) odtoki za meteorne vode. In je stekla akcija, ki je trajala skoraj dva meseca: ureditev drenaže in odtoka za meteorne vode. Zadeva ni bila niti malo preprosta, pa še večino dela sem opravil sam (razen izkopa) ali z občasno pomočjo Urškinega ter mojega očeta. Temeljev se ni dalo izolirati, ker jih ponekod skoraj ni bilo, drugod pa bi jih bilo potrebno obnoviti. Bilo bi tudi precej neekonomično glede na pričakovan končni efekt (še vedno bi bila večji problem manjkajoča horizontalna hidroizolacija “temeljev” in s tem kapilarna vlaga).

Kakorkoli, že ves izmozgan in utrujen sem končno uspel položiti vse cevi in jih zasipati. Hiša je sedaj obmotana z drenažno cevjo, vsi odtoki iz žlebov so speljani v nove peskolove, vsa voda se steka v podzemni jašek in od tam po bregu navzdol, temelje sem pred vlago vsaj malo zaščitil s plastično bradavičasto folijo. Rešeno. Stene so se posušile že kmalu potem  ko smo hišo obkopali.

Pred dvema tednoma pa postane zelo moteč nov problem. Enkrat je Urška že rekla, da se ji zdi, kot da so robne letvice na tleh pri Sarini postelji (severna spalnična stena) rahlo vlažne – mokre. Najprej nisem mogel (hotel) verjeti, potem sem se lahko sam prepričal. Res so bile na občutek vlažne. Malo sem se pozanimal in naj bi šlo za kondenz, ki se nabira zaradi slabega zračenja. Gre za “mrtvi” vogal sobe, iz obeh strani zaprt s posteljo, za oknom in vrati, tako da se tisti del tudi ob na-stežaj odprtem oknu praktično ne more prezračiti. Potem se Urški zazdi, da so vlažne vzmetnice. Ko je preoblačila postelje, jih je vsakič pustila, da so se dobro prezračile. Pred približno dvema tednoma, pa tudi jaz opazim, da imamo očitno resne probleme z vlago. Posteljnina že rahlo smrdi po vlagi, vzmetnice še posebej! V sobo damo vremensko postajo, ki kaže vlažnost zraka in spremljamo vrednosti: med 74 in 83% (normalno je do 60%)!!! Potem začnemo z intenzivnim zračenjem. Okno je čez dan na stežaj odprto, v spalnico postavimo ventilator, ki še dodatno poskrbi, da zrak kroži po celem prostoru in po nekaj urnem zračenju preverimo vlažnost. Ne pade niti na 70%. Moja hipoteza je sledeča: noči so postale hladne, dnevi so relativno topli, ponoči se stene in tla ohladijo (neizolirana hiša), zrak je topel in nasičen z vlago; vlaga potem kondenzira ali pa se “vpija” v vpojne materiale, ki jih je v spalnici še posebej dovolj (vzglavniki, vzmetnice, odeje, posteljnina ..). Po daljšem kolebanju se le odločimo – nabavimo razvlažilec zraka:

Zibro 112B

Včeraj ga poštar prinese na dom. Popoldan ga odpakiram in postavim v spalnico. Zaradi razteznega plina v hladilnem sistemu naprave (kot pri hladilniku), naj bi stal v pokončnem položaju nekje 24 ur po transportu. Preverim vlažnost, ki jo kaže vremenska postaja. KAJ? Samo 34%??? Ne morem verjeti! Mogoče zaradi nekaj dnevnega sončnega vremena in zato, ker res stalno  zračimo? Hja, no .. ali pa je klima v stanovanju dobila nek “strah” pred novim razvlažilcem? Vem, da poleti in v času kurilne sezone naj ne bi bilo večjih težav z vlago, ampak v prehodnih obdobjih pa bi nam razvlažilec glede na situacijo lahko pomagal.

Zvečer se zavzamem, da vremenska postaja še vedno kaže isto stopnjo vlažnosti, tudi nekoliko nižjo temp. prostora, kot smo je bili navajeni. Zunanja temperatura pa samo 9°C?? Nemogoče. Preverim vrednosti, ki jih prikazuje zunanja enota. Te bi morale biti enake, kot na konzoli. Nope. Zunanja enota kaže nekaj povsem drugega. Vprašam Urško, če se je kdo kaj “igral” z vremensko postajo. Otroci je ne bi mogli doseči, ker je bila postavljena na previjalni mizi, ki je previsoka, da bi Sara ali Urban kar splezala nanjo. Pa Urška pove, da je Urban prej nekaj stiskal. Seveda! Vrednosti, ki jih odčitavam so tiste iz spomina: min oz. max. vrednosti. Zato le 34% vlažnost! Stisnem na pravi gumb in po pričakovanjih ugotovim, da je vlažnost v prostoru 77% in ne 34%.

Tak. Danes sprobamo razvlažilec in me prav zanima, če nam bo kaj pomagal. Maksimalna kapaciteta razvlaževanja je 12l / 24 ur, dejansko stopnjo razvlaževanja pa je mogoče odčitati iz krivulje:

vir: www.zibro-shop.si

Se pustimo presenetiti..

Add comment September 24th, 2009

Sam svoj mojster

Kadar si na svojem, dela nikoli ne zmanjka. Še posebej to velja v našem primeru, ko smo renovirali zares staro hiško in to bolj znotraj kot zunaj. Zato tudi ni odveč dodatna previdnost tistega, ki pride k nam na obisk. Majhnih pasti, kjer se človek lahko poškoduje je veliko. Prav groza me je bilo zadnjič, ko je naša nosečka Lejla stopila v eno takšno in končala na vseh štirih. Verjetno ima danes plavo koleno in kakšno prasko, a na srečo bi to naj bilo vse. Hja, lahko rečem, moja krivda. Ker takšnih lukenj (pred vhodom) bi se res lahko rešili. Nevarno za otroke? Ne, Sara in Urban teren obvladata.

Eden od neštetih “problemčkov” so lesene ute (ali lope), kakšne tri ali štiri že davno stojijo na našem terenu in jih je postavil Urškin deda. Prva, ki je le nekaj korakov od terase, je najmanjša. V njej imamo spravljenih nekaj drv, ki smo jih spravljali letos. Druga je praktično na terasi in je postavljena nad majhno zidano klet. Včasih je bila še večja. Tu je deda imel svojo delavnico za popravilo koles. Včasih je bil glavni za to v Rušah. Drugi dve nista več na naši parceli, a včasih je itak bilo vse fabriško. Ti sta precej veliki, največja ima vsaj štiri prostore. V njej so spravljena še babičina drva, včasih je v njej bila živina (pujsi, kokoši, zajci), danes pa je ta del poln starih oken in vrat ter drugega odpada izpred prenove, ki ga še moramo likvidirati. V to uto še vedno hodimo po drva, je pa očitno tudi dom vsaj ene kače nezanemarljive velikosti. To predvidevam po koži, ki jo je kača tam pustila po zadnji levitvi, ne more biti dolgo nazaj. Glavni problem je, da vse te ute počasi razpadajo, vsem po vrsti zamaka streha. Streha, hja .. Če se temu tako reče. Strehe so pokrite z večimi plastmi lepenke, plehovjem, salonitkami in še čem. Kar je takrat pač bilo pri roki. Vse to razpada. Lepenko veter trga in raznaša po širši okolici. Največji uti bomo morali izprazniti in podreti že zato, ker nista na naši parceli. To ni malo dela! Uto nad kletjo bomo podrli, klet počistili in nad njo postavili novo večjo lopo. Ta naj bi služila kot drvarnica in delavnica. Vanjo bi pospravili vse kar je sedaj v garaži in s tem sprostili še en prostor v hiši, potencialno primeren za kakšno sobico. Ampak to še pride. Je kar precejšnji finančni zalogaj, ki si ga trenutno ne moremo privoščiti. Najmanjša uta pa mora do takrat vzdržati, saj bo edini prostor, kamor bomo lahko spravljali drva. Zato sem se odločil, da ji zamenjam streho.

Iskal sem najcenejšo kritino, ki bi hkrati bila odporna na točo. Žal običajne plastične valovitke ne vzdržijo že manjše toče. Tiste cementne pa so predrage. Draga je tudi pločevina, še najcenejša bi bila tegola (skodla). Ker se jo polaga na podeskano podlago in je iz bitumna, bi morala vsaj nekaj let vzdržati tudi ekstremnejša neurja. Uto sem najprej moral odkriti. Odstranjevanje lepenke, naložene za 2 prsta debelo ena na drugo in pošteno zlepljene, ni tako enostavno opravilo, kot sem sprva mislil. A je šlo. Potem sem moral zamenjati še dve deski, ki sta od vlage bili prepareli. Med deskami so za prst široke špranje, kar za polaganje tegole ni najboljše, ali ipak.. Potem sem streho znova prekril s plastjo nove lepenke, odrezal in pritrdil trikotne robne letve, z atijevo pomočjo položil tegolo in zmontiral kovinske obrobe. Dodal sem še žleb in vojla! Uta je bila pokrita. Zdaj iz zraka izgleda prav fensi. Po nekaj nevihtah v zadnjem tednu se je izkazalo, da sem delo dobro opravil.

Preostanek tegole sem porabil, da sem z njo pokril Jennyino hiško. Hiška je sicer pod nadstreškom, a tako veliko lepše izgleda. Ne, žleba in obrob nisem dodal. No, priznam, eno robno letev, da se ne vidijo žebljički na zadnji vrsti, sem le dodal. To pa ni bilo vse. Dva dni sem žagal, pribijal, rezal in privijal material za izolacijo njene hiške. Na notranji strani strehe sem moral narediti notranje robove znotraj katerih sem potem lahko vstavil stiropor. Ker sem moral upoštevati, da streha prekrije vetrno pregrado v uti, je bilo pomembno, da se pri merjenju ne zmotim, sicer se steha ne bi več lepo “vsedla” na vrh hiške. Enako sem potem naredil v notranjosti hiške. Pritrdil sem še nekaj robnih letev, ki so manjkale, da sem dobil lep notranji okvir in vanj prav tako vstavil 4 cm stiropor. Tako notranjo stran strehe kot stene sem potem obložil s panel ploščami. Na tla sem pribil topli pod. Hiška je sedaj tako kot sem si želel in verjamem, da bo tudi Jenny v njej prijetneje. Tudi pozimi ji v njej ne bi smelo biti premrzlo. Če pa ji slučajno kljub temu bo, pa bo seveda dobila začasno ležišče tudi na toplem v stanovanju. Je pa zdaj stalno zunaj in v stanovanje več ne gre. Tako predelano hiško lahko sedaj tudi veliko lažje in bolje očistimo. Surov les je bil grob, pa še smolil se je in se je nanj prijel kup Jennyine dlake.

V kuhinji imamo končno luč nad mizo. Izkoristila sva pike in jo tako za več kot 50% ceneje kupila pri “najboljšem” sosedu. Luč že, ampak jo je treba zmontirati. Kabel, na katerem je dotlej visela žarnica je gledal iz luknje v gips plošči na stropu točno na sredini kuhinje in niti približno ne nad mizo. Hmm… Ja, že. Kabel nekak potegniti na pravo mesto pod gips ploščo .. ampak vmes so nosilni profili in čez profil kabla ne spraviš kar tako .. Pa sem se lotil drugače. V strop sem kar z izvijačem izpraskal kakšnih 5mm širok utor, dovolj globok, da sem vanj speljal namesto kabla le dve žici, ki sta potrebni za luč. Potem sem vse skupaj zadelal z gipsom, dvakrat pobrusil in dvakrat prebelil. Luč sedaj visi točno nad sredino mize, kot so si Urška zaželeli. Izobesili smo še slike, ki nam jih je podaril Tomaž in stanovanje je spet malo lepše.

Ja, vedno se najde kaj, za kar je dobro biti sam svoj mojster. Je trebati nabirati izkušnje.. Kaj veš, morda si bomo kdaj novo hiško gradili.

Add comment August 18th, 2009

Ziher je ziher

Sanirati je treba streho na najmanjši od lesenih ut na našem dvorišču. V njej imamo spravljenih nekaj drv za zimo in ko bomo primorani podreti vse ostale ute, bo ta edina, kamor bomo lahko zlagali drva (vsaj začasno). In ker streha toči, jo je treba zamenjati. Korak 1: odstraniti obstoječo “kritino”. Ja, kritino, če se temu tako reče. Na strehi je bilo namreč kakšnih 15 plasti bitumenske lepenke, nekaj plaht za prst debele gume, nekaj plošč pločevine, vse skupaj pribito z milijon raznovrstnih žebljičkov. Tako je iz nekaj m2 strehe nastal kar lep kup odpada.

Ko sem odstranjeval zadnje koščke lepenke, se nisem mogel načuditi, kako včasih niso skoparili z žeblji. Kasneje mi Urška razloži, da je vse to bilo delo njenega dedeja, ki je pač bil takšen ziheraš. Ko sem Urški pokazal to, kar je na spodnji sliki je rekla:

“Ja, to je pač bil naš deda. Enega, ker je bil potreben, tri za ziher in še enega za vsak slučaj.”

Add comment July 30th, 2009

Le ni vse tako drago

.. če dobiš podarjeno.

Včeraj sta prišla na “dan odprtih vrat” mama in Tomaž. Mama je itak bila že večkrat pri nas – logično, Tomaž pa je želel počakati, da si dokončno opremimo notranjost. V glavnem zato, ker nam je bil pripravljen podariti nekaj slik iz svoje zbirke, za katere pa je potrebno izbrati primerna mesta na stenah. No, bi lahko še dolgo čakal, ker naše novo stanovanje ni in še kmalu ne bo čisto v celoti opremljeno. Manjka nam npr. garderobni del. Smo pa dobili včeraj sedežno in to je bil zadostni pogoj za obisk.

Tomaž nam je predstavil nekaj slik, ki iščejo svoje mesto na kakšni od sten. Nekaj teh je podedoval po starših, nekaj jih je nekoč dobil ali pa kupil sam. Dve ali tri slike so bile zavidljive starosti in menda tudi vrednosti (nrp. Kamnica, Kos; okoli l.1930). A z Urško sva se ozirala bolj na to, kaj nama je všeč in katera slika je “najprimernejša” za določen prostor. Izbrala sva tri, ki zdaj čakajo, da jih damo v primerne okvirje. Tudi to bo “uredil” Tomaž. Zares lepo darilo.

Pred odhodom, pa je mama iz torbice potegnila še eno presenečenje. Kupona, za dve nočitvi v Kranjski gori. In to ne kar tako, kjerkoli, ampak tukaj. Madonca! To pa je drago! Do tja se moramo pripeljati, pa pojesti tudi moramo kaj. Bomo že nekak stisnili.

Hvala!

3 comments June 19th, 2009

Ogroženost po požaru v bivši TDR – da ali ne?

Ker se že drugi dan po požaru v neposredni bližini pogorišča, kjer smo pač doma, vije sivo-bel oblak dima in ob tem še precej zavdarja, nas je začelo vse bolj skrbeti, koliko je ta dim nevaren za naša zdravja. Če pa pomislim še o drugih nastalih dejavnikih po samem požaru in potem še gašenju požara, pa me lahko skrbi še veliko več: kotaminacija tal, podtalnice, tudi meteronih vod, ki se izlivajo skoraj dobesedno na naše dvorišče. Na srečo (še) ne gojimo svojih vrtnin in ne jemo regrata, ki že od nekdaj na nekaterih področjih v bližini bivše TDR dosega rekordne velikosti. Kar zraste, zraste iz zemlje in tega, kar je v njej oz. zdaj lahko rečem tudi, kar pade na njo. Torej?

Dim
(vir: 24ur.com)

Da bi dobil več informacij, sem že včeraj poklical št. 112 (center za obveščanje), kjer so mi povedali, da so o požaru obvestili vse pristojne službe (ja, ta izraz največkrat slišiš, pomeni pa en drek), da je to njihova naloga, za ostalo pa niso pristojni. Ok. Ampak k nam ni prispela še nobena informacija o tem ali smo ogroženi, ali se je bolje umakniti ali pa so skrbi morda odveč. Niti v času, ko je najbolj gorelo in smo samo čakali, kdaj kakšna iskra pade na katero od naših stavb, ni bilo nikogar, ki bi nadziral razvoj / širitev ognja iz naše perspektive. Zdaj, ko smo občasno (pač odvisno od tega kako zapiha veter)  oviti v oblak dima, pa tudi ni nikogar blizu. Lahko bi vsaj župan izkazal kakšno osebno zaskrbljenost za svoj kraj in someščane, še posebej zato, ker nas stanovalce tudi osebno pozna, oz. ima celo kakšno od naših telefonskih številk. Nič od tega. Danes me je Urška poklicala že pošteno razkurjena in me prosila, da ji priskrbim kakšno telefonsko številko, kamor bi lahko poklicala in zahtevala, da nam nekdo da željene informacije. Spet sem pobrskal po netu in se ustavil na strani Uprave Republike Slovenije za zaščito in reševanje (“zaščito” – logično, a ne?), kjer meddrugim piše:

Sile za zaščito, reševanje in pomoč organizirajo lokalne skupnosti, država ter določene gospodarske družbe. Lokalne skupnosti in država organizirajo svoje sile glede na ogroženost njihovega območja, gospodarske družbe, zavodi in druge organizacije pa glede na tveganje v dejavnosti, ki jo opravljajo.

Izvajalci nalog zaščite, reševanja in pomoči ob naravnih in drugih nesrečah so:

1. enote ter službe društev in drugih nevladnih organizacij;
2. gospodarske družbe, zavodi in druge organizacije;
3. enote, službe in organi Civilne zaščite;
4. Policija;
5. Slovenska vojska.

Med gospodarskimi družbami, zavodi in drugimi organizaciji najdem tole, kjer piše: “V primeru izrednega dogodka, ne glede na njegov vzrok (nesreča, namensko dejanje), lahko strokovnjaki ELME na zahtevo upravnih in drugih organov Slovenije na osnovi izvedenih meritev in analiz pripravijo priporočila za zavarovanje onesnaženega okolja, zaščito ogroženega prebivalstva in okolja, zmanjšanje nastale škode in preprečitev nove ter postopke za sanacijo kontaminiranega okolja.”

Nič. Bom kar poklical Upravo za zaščito in reševanje, OE Maribor. Na telefon dobim pristojno osebo, ki mi pove, da brez neposrednega pooblastila Ministrstva za okolje ne more na tak način dajati nobenih informacij in da je za to pristojen poveljnik civilne zaščite v Rušah. Ta naj bi bil prva oseba, na katero se obrniti. Pokličem na Občino Ruše in povprašam za to osebo. “Žal je trenutno na dopustu.”, dobim odgovor. “Kdo pa ga nadomešča oz. opravlja njegove naloge v primeru njegove odsotnosti, predvsem pa v aktualnem primeru v vezi s požarom?”, vprašam. “Mmmmm.. Počakajte.. (vmes slišim, kako se dvomljivo sprašujejo kdo bi lahko bil pravi) Pokličite gospoda J. na režijski obrat.”, dobim odgovor. A nima vodja režijskega obrata druge zadolžitve kot poveljnik civilne zaščite, se vprašam? Vseeno pokličem g. J, sicer mojega sosošolca iz OŠ s katerim se še vedno dobro poznava. Razloži mi, da so za te zadeve pristojni INŠPEKTORATI (za okolje, za varovanje zdravja, itd…). Konkretno bi bil v vezi z našo glavno zaskrbljenostjo pristojen Inšpektorat za okolje, kjer bi za naše območje naj bila imenovana neka gospa iz Dravograda, nje se pa ne da dobiti na telefon. “Lahko ti dam številko in jo skušaš poklicati, a ti povem, da jo mi kličemo že ves dopoldan in se ne oglasi na telefon.”, mi pove.

Ok. Dovolj mi je raziskovalnega dela. Morda je primerneje, da ga namesto mene in temeljitelje opravi nekdo, ki bo o tem seznanil širšo javnost, saj bi nam državljanom moralo vendar biti jasno, na koga se obrniti v teh primerih, kot nam je jasno, da pokličemo številko 112 ali 113 kadar smo tako ali drugače ogroženi. Sploh pa mora biti na strani nekoga odgovornost, da v primeru takšnih nesreč neposredno ali posredno ogrožene ljudi seznani z nevarnostmi in da napotke, kako ukrepati. A očitno ni tako.

Morda bi potrebovali kakšnega uglednega odvetnika in bi začeli iskati odgovorne?

7 comments June 16th, 2009

Jenny prestrašil požar

Včerajšnji večer, še pred polnočjo, je v neposredni bližini naše hiše izbruhnil požar. Požar se je razplamtel na območju bivše Tovarne Dušika Ruše, le metre proč od ograje nad nasipom, pod katerim pa leži naša majhna stanovanjska soseska. Morda o bližini in jakosti požara pove dejstvo, da sem pri izstopu iz hiše na teraso na obrazu lahko jasno čutil toploto, ki jo je seval ogenj.

Območje požara
puščici kažeta na streho ute, polne drv in pokrite z bitumensko lepenko
(slikano iz strehe naše hiše)

Jenny je očitno prestrašilo nekaj večjih eksplozij, ki so se sprožile ob požaru in zaradi katerih se je ogenj morda tako hitro razširil. Jenny se je izmaknila oviri, ki jo postavimo, da ponoči ne hodi po celem stanovanju in prišla do spalnice, kjer smo že vsi spali. Tam je prebudila Urško, Urška nato mene. Sara in Urban se nista prebudila. Urška pove, da v tovarni gori in da se sliši “glasno pokanje”. Da so sosedje že na ulici in da je požar zelo blizu nas. Navlečem hlače in grem opazovati. Plameni segajo do višine vodnega stolpa, vije se gost oblak dima. Sosedje znajo povedati, da je na tem območju skladišče odpadnih gum in da so tam že imeli težave z dimom. Nikjer pa ni slišati gasilskih siren. Ne morem verjeti! Tak ogenj, pa nikjer gasilcev. Ko smo jih poklicali so povedali, da so že obveščeni in na poti. Strah me je bilo za vse lesene ute okoli naših hiš, ki so meddrugim pokrite tudi z bitumensko lepenko. Kakšen večji kos žareče saje bi prav lahko zanetil požar tudi na kateri od njih. Sreča je bila, da večer ni bil vetroven in so saje po večini švigale le neposredno nad ognjem.

Požar
(desno od plamenov je hala z modro streho, ki je na prvi sliki skrajno desno)

Ko so gasilci pričeli z gašenjem požara in se je ta čez kakšne pol ure začel polegati, sva se z Urško vrnila v posteljo. Zjutraj se je še vedno vil gost dim iz tovarne in ozračje je smrdelo po zažgani gumi. Prvič je bilo, da me je ob takšnem dogodku zaskrbelo za lastno imetje.

Več o tem: 24ur.com

3 comments June 15th, 2009