Posts filed under 'Bodi naš dom'
To bi se lahko vprašal o sebi (med drugim). Včeraj.
Urška malo po 8. uri zjutraj odpre zadnja vrata in vidi soseda Stanča, kako (očitno že od zgodnjega jutra) pridno dela. Tudi njegova žena ne zaostaja za njim. Medtem ko on betonira kanaleto v jašek pred garažo, ona kot mravljica opravi kup raznih opravil. Urška zapre vrata in reče: “Jaz imam kar slabo vest. Mi vlečemo do osmih, Stana in Simona pa bosta vsak čas imela zabetonirano kanaleto. Mi pa toliko za nardit okoli hiše …” Ja, bemtiš! Kaj te naj? Najprej je treba otroka oblečt, nahranit, pospravit, potem bi pa jaz raje sonček izkoristil za kakšen sprehod, ker če se bom česa lotil imam časa le toliko, da si pripravim stvari. Ob 12:30 že moram iti v glasbeno šolo, z godbo nas čaka nastop v Sp. Polskavi. In tako je tudi bilo. Po zajtrku smo se oblekli in šli na sprehod. Najprej do trgovine, potem na eno hitro kavico in domov. Doma sem na brzake in le za skrajno silo (v dobre pol ure) prečesal Jenny, pa je ura že bila toliko, da sem moral skočiti v uniformo in se odpeljati. Šel sem s svojim avtom, da bi lahko bil čimprej doma.
V Sp. Polskavi je bila že tradicionalna revija pihalnih orkestrov in skoraj vsako leto se je udeležimo. Bilo je ok. Po nastopu pojem dve porciji bograča in dobro podkurjen odšibam domov. Ne vem kaj me je bolj matralo: slaba vest, da premalo naredim ali tipična slovenska zavist, ker je sosed že imel kanaleto (pravkar jo je sin Matevž zalival z vodo), mi pa še ne. Ura je bila šest popoldan. Nič, uniformo dol, stare cunje gor in veselo na delo. Pripravim si mešalec, cement, vodo, orodje .. Najprej malo poglobim tisti del pred garažo, kamor bi naj prišla kanaleta potem se začnem mučiti s cevjo za meteorno vodo, ki teče tukaj mimo iz enega peskolova v drugega, kamor moram speljati še vodo, ki bi se zbirala v kanaleti. Problem je ta, da je ta drugi peskolov hudo blizu predvidenemu zaključku kanalete, da je nanj že priključena cev, ki jo bom moral prerezati in spojiti z Y kosom, tako da bo v en konec speljana obstojča cev, v drugega pa kanaleta. Tudi peskolov je preveč nagnjen in ga moram odkopati, lepo ravno postaviti, fiksirati (obtežiti), kar pa sploh ni lahko, če imaš nanj priključeno trdo plastično cev, ki mora biti max. zvita in kot taka deluje kakor ena močna vzmet. Pomagam si z betonskim zidakom, kamni, cigli .. Sem se eno uro imel kaj za matrati. Potem se pol ure ukvarjam z novo brusilko, ker plošče ne morem dobro zategniti. Rabim jo, da skrajšam en kos kanalete (jo odrežem). Rezanje je bilo neprijetno, ves čas so mi leteli opilki v obraz, kljub zaščiti. No, le uspe. Zdaj pa mešat beton. Kar nekaj ga bo potrebnega. In paziti moram, da so povsod takšni nakloni, da voda ne bo raje tekla mimo kanalete kot v njo. Maneverskega prostora imam malo, ker mora vse biti nekje v višini peskolova, že ta pa je postavljen precej visoko oz. je vhod v garažo zelo nizek. Delam: mešam, vozim, zasipavam, izravnavam, mečem šoder v mešalec, malo cementa, vode, čakam, odpeljem, vsipam, gliham .. itd.
Kolko je že ura? Nimam pojma. Zmračilo se je. Moral sem prižgati zunanji reflektor. Ta je na senzor, zato sem vsakič ko je ugasnil, šel še malo skakati pred njega. Ja, kar dolgo traja, če delaš sam. Ko sem končno končal in umil urodje, je ura bila 11 zvečer. Hmm… Le kaj si bodo sosedje mislili. Saj je jasno, ne, da sem skoraj do te ure tudi gnal mešalec (vjuuuum, vjuuuum, vjuuuum ..)? Jebal, ga, kanaleto pa sem le vgradil. In zdaj lahko začnem razmišljati naprej: o kakšnih robnikih, pa ploščah pred garažo, itd.. Ampak do tja je še dolga pot. Razen, če se sosed ne bo spomnil česa prej in ga bom spet moral dohajati. 
June 1st, 2009
En dan in kar naenkrat vse špila: tv, radio, telefon, internet ..i Dopoldan sta dečka potegnila kabel po zraku do naše hiše, ga vlekla čez podstrešje na drugo stran, v vogalu ob steni skoraj do tal in od tam direkt skozi zid v dnevno sobo. Tam je zdaj ena nadometna doza, ki sicer ni nikamor pritrjena in je tudi ne bom šraufal na zid ker se ne vidi in ni nikomur v napoto, iz nje pa gre en kabel v televizijo, drugi v radio, tretji v modem.
Po službi sem čekiral stanje in bil zadovoljen. Za internet sem moral najprej narediti preklop preko razdelilnega mesta do mesta, kjer je računalnik in počakati do večera, ko je (malo prej) prišel mojester Miha in v ruter vpisal naš novi IP naslov. Minutka dela in internet .. DELA!! 
Še preden sem se popoldan lotil prešaltavanja kablov, sva se z Urško na hitro odločila, da vzameva pri KRS digitalni sprejemnik. Tako nama je na voljo še več programov, predvsem je pa boljša slika. S Saro sva se odpeljala po sprejemnik. Ko sva prišla domov, je Urška kar takoj z otrokoma šla na sprehod in igrišče pri bazenu (Sebi, vračam ti lepe pozdrave), jaz sem pa priklopil nov sprejemnik in za regal skril kar se je skriti dalo (predvsem kable). Tako je zdaj vse dokaj lično postavljeno na svojem mestu in kar je najbolj važno – funkcionira. Slika v digitalni obliki je res občutno boljša (v primerjavi s sliko v analognem signalu in tisto, ki smo je bili vajeni pri T-2), na voljo pa nam je nekaj dodatnih programov, zanimivih tako za otroka, kot za naju z Urško.
En dan bom moral malo zakrpati luknjico na zunanji strani hiše, a ni panike, ker je res le tolikšna, kot je morala biti, da so skoznjo lahko potegnili kabel. Torej, “Hello World!”.
May 20th, 2009
videli – se odločili – izbrali barvo in material – naročili – čakali – čakali – klicali – čakali – klicali – čakali – čakali – klicali – dočakali – dobili – razpakirali – sestavili – zmigovali – postavili – gledali – se čudili – klicali – se odpeljali naročiti novo – šli z babi Eso na pizzo in kavo – prišli domov – dali otroke spat – razstavili – zapakirali – postavili na stran ..
Zdaj pa spet čakamo (tokrat menda ne bo tako dolgo in upam, da zdaj vsaj vemo, kaj dobimo) … Jebat ga.
May 19th, 2009
Ko smo pričeli s prenovo Hiše smo kaj kmalu pomislili tudi na to, da si moramo pravočasno urediti nek komunikacijski vod do hiše, saj razen starega električnega in vodovodnega priključka drugih priključkov ni bilo. Izbirati ni bilo kaj veliko. Priklop na kabelsko omrežje bi stal cca. €400, čeprav bi bilo potrebo potegniti le nekaj metrov kabla, priklop na telekomunikacijsko omrežje pa nekaj čez €80. Glede na to, da se danes po telefonskem vodniku (parici) da v digitalni obliki sprejemati še TV signal (IPTV) in glede na ugodno ceno, je bila izbira skoraj logična: telefonski kabel.
Po navodilih Telekoma smo napisali vlogo in jo poslali, kmalu je prišla njihova ekipa in na dvorišču postavila telefonski drog, nanj pripeljala kabel in izvedla inštalacijo do hiše. Od tam sem potem sam kabel potegnil še v notranjost, kasneje do elektro omarice, kjer je sedaj kabel priključen na en mini patch panel in ga je od tam mogoče preklopiti na eno izmed 7-ih vtičnic v Hiši. Kmalu po tem, ko je drog bil postavljen in kabel v hiši, so klicali Telekomovci (ali smo mi njih? verjetno ja) in rekli, da žal nimogoče izvesti priklopa na omrežje, ker so vse linije na centrali, kamor seže naš kabel, zasedene. Aja? No, čez kakšen mesec dni je le prišel en drugi stric od Telekoma in izvedel priklop. Ker smo takrat bili še precej daleč od tega, da bi v hiši živeli, smo številko dali začasno izklopiti.
Mesec dni pred predvideno vselitvijo oddamo vlogo za TV, telefonijo in internet na T2. Dobimo odgovor, da priklop ni mogoč, ker je pač takšen bil Telekomov odgovor. Da je to menda kar pogosta praksa in verjetno gre za namerno preprečevanje konkurence, kar T2 z zadostnimi dokazi prijavlja APEKu. Nič, pa poskusimo še preko SiOLa. Odgovor je enak. Za našo številko ni “proste parice”. Priklop na ADSL ni mogoč. Kvečjemu imamo lahko običajno telefonsko linijo, Internet pa “na klic”, kot je to bilo običajno pred skoraj že desetimi leti. Probamo še preko vez, odgovor je enak. Če se kje slučajno najde prosta linija za vas (kot da se potikajo kje pod pohištvom kjer je centrala), vam to lahko omogočimo, sicer ne. Še preverjamo. Sicer pa najprej napišite dopis, da to želite in da se ponovno aktivira vaša številka. Halo?
Poizvedujem naprej. Obstajajo alternative. V širši okolici Maribora je mogoča uporaba storitev preko brezžičnega omrežja AIR, ki jih trži ARIO. Mesečna naročnina je višja kot pri T-2 in SiOLu, potrebno pa je plačati tudi priključnino €100 EUR. Druga opcija je, da za TV nabavimo SAT sistem. Tam je sicer na razpolago veliko televizijskih programov, večina jih je neuporabnih. Za “uporabne” programske sheme je spet potrebno plačati, če želiš še slovenske programe, je treba skleniti naročnino na TOTAL TV. Internet in telefonijo bi potem morali reševati ločeno. Za internet obstaja še opcija preko UMTS omrežja (ti. “instant internet”). Telefon pa recimo, da se zadovoljimo z analognim priklopom, kot je menda le mogoč. SAT oprema me sicer mika, vendar sem pri izbiri TOTAL TV omejen na njihovo opremo, ki jo sicer ob 24 mesečni vezavi dobim v najem brezplačno. Aha. Internet preko SAT tudi obstaja, vendar so hitrosti nizke, naročnine pa visoke. Če bi izbral SAT z zastonjskimi programi, bi moral sam investirati v opremo, kar bi bilo cca. 300-500 EUR, kar je sicer malo too much, ampak saj .. koliko pa sicer plačamo za te hece v enem letu?
Včeraj vseeno še 1x pokličem CATV (kabelsko). “Če pa vzamete trojčka (TV, internet, telefonija), je priključnina 119 EUR..”, reče teta na drugi strani linije. Opa! To pa je znosno. In bolj zaupam signalu po kablu, kot po zraku. Dogovoriva se, da pridejo njihovi terenski delavci pogledat ali je priklop možno izvesti. Povem, da je zadeva kar nujna in ni bila ena ura, ko me kliče Urška in reče, da sta bila dva delavca na Hiši in sta ugotovila, da je priklop mogoč. Pokličem teto in pove, da je to res in da naj počakam toliko, da dobijo modeme. Takoj ko jih dobijo, me pokliče in se dogovorimo za podpis pogodbe in priklop. Juhej! Že pred T-2 sem bil njihova stranka in sem bil zadovoljen, le da takrat še niso ponujali digitalne TV in telefonije. Upam, da bom tokrat spet. Potem jih natrucam še za optiko. Naj še to pripeljejo do hiše.
Dotlej pač internetamo zelo omejeno, z gsm aparatom: preko bluetooth povezave z notesnikom se povezujemo v GPRS mobilno omrežje. Hitrosti so hudo nizke, komaj sprejemljive za čekiranje mejla.
May 5th, 2009
Večji del škatel je zdaj že razpakiranih, največ po Urškini zaslugi. Tako imamo več prostora za gibanje. Jaz sem postavil še pisalno mizo, v kotlovnico smo obesili še en element, na strope sem namontiral luči (z izjemo kuhinje in dnevne sobe – še moramo nabaviti), včeraj sem preložil robnike iz sosedovega dvorišča na našega (pravi zastonjski fitness), pokosil nekaj šopkov trave okoli hiše itd. Jenny večji del dneva preživi zunaj. Dokler še nimamo nadstreška in zanjo predvidenega ograjenega prostora, pač gospoduje na širšem, tudi sosedskem ozemlju. Sara in Urban uživata. Sara je “vse všeč”, Urban pa pretakne vsak kotiček. Sara ima novi besedni hit: “tole”. Primer: “Ati, kaj je tole?”
Počutimo se odlično. Kljub temu, da je res še veliko za postoriti. Še vedno čakamo na dnevni regal in kavč, omisliti si moramo tudi neko pohištvo za garderobo in neko manjšo omaro za živila. Prvi predračun za “pohištvo po meri” je kar visok, zato iščeva alternative. Naučiti se bomo morali bolj racionalno ravnati z odpadki. Čakamo na 120-litersko posodo, ki bo hitro polna. Če bi ocenjeval po naših zdajšnjih navadah, verjetno že v nekaj dneh. Odvoz pa je na 14 dni! Uredili smo menjavo lastnika priključka za vodo in plačilo pavšala. Jutri se dogovorimo še za elektriko (nov naročnik in nova, 35A varovalka). Vedno bolj pogrešam ograjo. Naše dvorišče, po novem bo to terasa, še vedno služi sosedom kot pot do roba grabe, v katero se že leta in leta meče vse mogoče (recimo, da po večini biološki odpad, ne pa izključno). Tudi okolico bo treba urediti (postaviti robnike, položiti tlakovce, zbetonirati ploščo za teraso, ..). Pa ne bom več vsega našteval.
Kar je najpomembneje je to, da smo se vsi skupaj presenetljivo hitro navadili na naš novi dom. Nihče od nas ne pogreša stanovanja v bloku. Prej obratno: veseli smo, da smo se ga rešili. Kadarkoli lahko odpreš vrata in stopiš ven. Užiješ sonce, svež zrak, hkrati pa še skrbiš za redno rekreacijo – delo. Z Jenny je veliko manj skrbi. Seveda se bomo potrudili, da ne bodo izostali redni sprehodi, le da ti ne bodo več tako tempirani, kot so bili doslej.
Se že veselim, da bom spet doma.
May 4th, 2009
V nedeljo zvečer smo z izjemo Sare preživeli prvo noč v našem novem domu. Sara je bila v varstvu pri Omi in Oma je vztrajala, da pri njej tudi prespi. Tudi Urban je sicer bil v celodnevnem varstvu pri babi Esi, a je seveda prespal z nama. Lepo skopan, dišeč, mehki .. mmm .. babi Esa ga je fino pripravila na spanje. Sara je potem še drugi večer prespala pri Omi in je tako šele danes pozno popoldan prišla prvič v hišo po vselitvi. Zdaj že sanja .. Nodija? Jenny? Urbana? Omo? Avtomobilčke? .. Ni se mogla odločiti kaj bo danes sanjala. Žal mi je, da nisem mogel v celoti posneti njenega navdušenja, ko je prišla .. ja, zdaj že lako tako rečem .. domov. “Kak je tu vse lepo!”, je bila navdušena še preden je vstopila v edini koliko toliko urejen prostor – spalnico. Očitno so bile na kup naložene škatle v dnevni sobi dovolj zanimive. Seveda se je tudi njene čisto prave velike postelje razveselila. Spet. Postelja je namreč bila postavljena v spalnico že teden dni pred vselitvijo. Norela je, skakala, glavo potiskala v blazino, kričala od navdušenja. Lepo je videti otroke, ko so srečni, še lepše, ko to znajo tako iskreno pokazati, da bi že skoraj lahko rekel, da se pačijo.
Skratka .. Preseljeni smo, še vedno pa ne vemo kam s vsemi stvarmi, ki smo jih prinesli iz stanovanja. Če se pred vselitvijo mislil, da bom 20 kartonastih škatel več kot dovolj, lahko zdaj rečem, da jih bilo premalo. Še vedno imamo v stanovanju nekaj stvari, ki jih moramo pripeljati. Veliko vsega smo pometali proč, marsikaj novega bomo še potrebovali. Ker je nekaj pohištva iz stanovanja bilo izdelanega “po meri”, zdaj ne vemo kam znjim (nam nikamor ne paše). Čakamo, da dobimo dnevni regal in vanj zložimo predvidene stvari. Dokler ga nimamo, bodo te stvari morale čakati v škatlah.
Imamo en TV program (POP TV), ki ga sprejemamo s sobno anteno. SLO1 in SLO2 sta slabe kvalitete, več ne dobimo. Telefona ni, internet le tako tko zdaj, preko mobilca.
Kljub utrujenosti se počutimo vedno bolje. Mene je zdelal prehlad. Sem brez glasa in pri selitvi sem bil bolj v vlogi demonterja – monterja, medtem ko so ati, Nevenka in atijev kolega Branko prav udarniško nosili pohištvo, škatle in vsto drobnarijo iz 3. nadstropja v kombi in potem iz kombija v hišo. Zares kapo dol in še 1x hvala!
Gogi mi je pomagal sestaviti veliko spalnično posteljo, z Urško sva sama sestavila vele-omaro, z Alešem sva sestavila jedilno mizo in za silo nekaj tistega pohištva “po meri”, da zdaj lahko na enem od elementov stoji TV. Dobrodošla pomoč!
Prva noč je bila neprespana. Urško je ali zbujal Urban, ali pa enostavno ni mogla spati, ker (pravi) ji ne ustreza, kako je postavljena postelja. Jaz nisem spal zaradi res bolečega grla in polnega nosa. Druga noč je že bila lažja, zdaj smo pred tem, da preživimo še tretjo.
Imeli smo nekaj težav z ogrevanjem, danes, ko sem prvič zakuril na drva. Na srečo sem uspel dobiti mojstra, s katerim sva kmalu skupaj ugotovila, da sem pri inštalaciji zamenjal dve žički na motornem pogonu za preklopni ventil. Potem je še očistil in nastavil oljni gorilnik, zamenjal oljni filter in šobo ter izmeril dimne pline. Zdaj je vse tipi-top in lahko se ogrevamo brez skrbi.
Upam, da kmalu se kmalu ustalimo, da dobimo še tiste manjkajoče kose opreme, uredimo okolico in še in še .. Najpomembneje je, da se že zdaj dobro počutimo in jaz verjamem, da se bomo samo še bolje – kljub vsemu.
Približno polovica paketkov, ki čaka na selitev
.. že v Hiši
April 28th, 2009
Včeraj sem drugi dan ometaval dele zunanjih sten, s katerih je brez ali z malo pomoči odpadel omet od kar smo pričeli z obnovo Hiše. Moram priznati, da mi to ni bilo najbolj ljubo delo in da je to še ena izmed mnogih stvari za katero lahko rečem, da brez zadostne kilometrine (ometane kvadrature) pač ne gre tako, kot bi si želel. Mogoče bi bilo dovolj samo videti mojstra pri delu, pa bi že bilo lažje lotiti se zadeve sam. No, ne bom na dolgo o tem. Itak sem včeraj obupal in bom zadevo prepustil plačancem. Kaj pa hočem?
In ko se tako pričnem “mučiti”, pride k Hiši četica: Urška z vozičkom in Urbanom v njem, Sara in Jenny. Najprej pristopi Urška, ne preblizu, da ne ne bi dobila kakšne porcije ometa, in vpraša:
“Kaj? Te jebe?”
Nekaj zmrmram .. Kmalu za njo stopi bliže še Sara in iskreno, z ravnodušnim izrazom na obrazu, v tistem simpatičnem otrokškem tonu vpraša:
“Ati, kaj te jebe?”
Akhm.
April 16th, 2009
Zdaj je že dorečeno. Do konca meseca se moramo izseliti. To pomeni, da nam ostaneta le še slaba dva tedna dokaj ustaljenega življenja v bloku. Okolica hiše je še vedno “delovišče”. Dva kupa kamenja in gramoza, neobdelane špalete okoli oken, okrušeni ometi, cevi namesto žlebov, itd. Ampak jaz verjamem, da je marsikje tako, da se urejanje zunanjosti in okolice pač zavleče v čas, ko se ljudje že zdavnaj vselijo v objekt. No, vseeno upam, da bomo vse omenjeno in še kaj v doglednem času spravili v red. Potem se pa prične varčevanje za streho, fasado, preureditev garaže v sobo ali dve .. Hmm.. precejšnji zalogaj. Spet. Ampak to je v tem trenutku zgolj v stanju razmišljanja za naprej, nič ni dorečenega in bo vse odvisno od naših kasnejših želja, potreb, zmožnosti ..
Bistveno je, da je notranjost hiše že skoraj primerna za vselitev. Kupiti moramo še nekaj luči (dnevna soba, kuhinja), hladilnik, mogoče mikrovalovno pečico. Fino bi bilo, da bi čimprej dobili kavč, ki smo ga naročili, enako velja za dnevni regal. Mislim pa, da bo oboje prišlo šele po 1. maju. Bomo pač malo brez. Izdelati bomo dali kakšen regalček ali omaro za naše mini hodnikece, kupiti moramo posodo za kuhanje, mogoče pribor, obvezno kozarce, ..
Ja, kuhinja je tudi že skoraj zaključena. Kot sem že napisal, manjka še luč, zmonitirati moram mizo, aha! na stole še čakamo. S stoli bo Rutar očitno imel več težav, kot je imel (beri: ni imel) s samo kuhinjo. Morali bi priti do konca meseca. Ploščice za kuhinjo sva izbrala rdeče. V trgovini, kjer sva jih kupila, v bistvu nisva imela nobene prave izbire, če sva hotela imeti ploščice iz zaloge. Na voljo so bile le različne barve. Za dekorje se nisva odločila.
Kljub temu, da je Urška enkrat že generalno očistila celo hišo, pa bomo to morali pred vselitvijo še enkrat ponoviti.
Nekaj slikic kuhinije (narejeno s telefonom med montažo stikal in vtičnic):
April 14th, 2009
Tako sva se s Saro včeraj odpeljala k Hiši čakati, da nam pripeljejo in zmontirajo našo prvo in samo našo kuhinjo. Z nekaj urno zamudo je Rutarjev tovornjakič le pripeljal na dvorišče Hiše (beri delovišče). Kuhinja je kmalu bila polna kartonastih škatel. Skoraj tako hitro, kot smo kartonaste škatle prinašali v hišo, so te prazne letele iz hiše. Kljub temu, da je naša kuhinja relativno majhna, je monterjema vzelo skoraj štiri ure, da sta končala z montažo. Sam sem z njunim delom bil zelo zadovoljen. Posvetila sta se vsem potrebnim detajlom, bila sta izredno natančna, dajala pa sta tudi vtis, da svoje delo obvladata. Monterja sta zaposlena pri Rutarju in montirata le od njih dobavljeno pohištvo.
Kuhinjo smo dobili dobavljeno dva tedna PRED predvidenim rokom. Iz Rutarja so me poklicali nekaj dni prej, povedali, da kuhinja pride v ponedeljek in da v torek že lahko pridejo na montažo. Tako je tudi bilo. Dobavaljen je bil vsak najmanjši vijak, celo en ročaj za elemente je bil višek, domnevam, da kot rezerva. Skratka, kar se nakupa kuhinje v Rutarju tiče, smo lahko res zadovoljni in smo prijetno presenečeni. Tudi nad končnim izdelkom.
April 8th, 2009
Sem že pisal, da sem se za nekaj časa prekvalificiral v štromarja, a ne?
Ja, res je. Tri dni sem se zaje*** z inštalacijo regulacije za ogrevanje. Več dela, kot z vezanjem kablov po ustreznih električnih shemah, sem imel s samo napeljavo le teh.
Najprej sem (spet) lazil po podstrešju in se najedel praha, da sem spravil iz hiše kabel za tipalo zunanje temperature. Potem sem ga še namestil na zunanjo steno. Če bi me kdo pri tem gledal, bi si tudi mislil svoje. Najprej sem si na podstrešje navlekel kabel, reflektor in kup orodja, da sem podaljšal UTP kabel, ki je že čakal pripravljen na podstrešju, a je bil prekratek. Potem sem to specilano zvezal (na oba konca montiral konektorje, ju zvezal s vtično sponko, lepo zalil z lepilom, kabel “oblekel” v požiralko, itd). Zdaj je bilo potrebno priti skozi steno. Japajade. Moj najdaljši sveder je dolg kakšnih 8 cm, zida pa je za približno 20. No-way. Sem probal nekaj na roko delat.. Pozabi, prijatelj! Sem klical svojega mojstra in mi je ljubeznovo pripeljal ta pravi “štil”. Zdaj sem imel v rokal najdaljšega v mestu. Tako na oko jih je merli približno 40 cm. Potem sem bil malo neroden z mašinco, ker je čisto drugi feeling, če delaš s tako dolgim. No, sigurno je že kdo bil v moji koži in itak sam dobro ve. Kabel končno spravim iz hiše. Zdaj ga moram še približno dva metra peljati po zidu in potem nanj priključiti tipalo. Khmmm… Ga vstavim v cev, morda v kanal? Najprej se odločim za trdo cev, potem si premislim in zmontiram zadevo v čisto ozki kanalček. Še dobro, ker zdaj izgleda prav fensi-špensi.
Sledila je montaža sobne enote, ki hkrati služi še kot sobni termostat. Za njo je v sobi že bila pripravljena doza in v njej kabelček. Enota ni veliko širša od premera doze in mišljeno je, da se jo privijači v luknjice za vijake, ki so na dozi. Ja, če moja doza ne bi bila malo zasukana in mi zato te luknjice prav nič ne koristijo. Khmm.. Vrtati bo treba luknje ob dozi. Eno malo višje, dve pod dozo. Ampak na ohišju sobne enote ni predvidenih lukenj za takšno montažo. Ja, jih pa izvrtam. Malo vrtanja v zid, malo v plastiko, lupljenje žičk in voila, konzola je zmontirana.
E, pa je sledil najtežji del. Najprej namontirati vsa preostala temperaturna tipala (bojler, oba kotla, dvižni vod), potem zvezati nove kable za črpalki, na ventile namontirati motorna pogona, potegniti nov kabel iz peči, pripraviti kabel za napajanje. In srž problema: speljati kable kar najbolj ergonomično do mesta, kjer sem že namontiral ohišje za regulator. Ja, kar dost napora sem vložil v ta del in ko je vse lepo na mestu, se sploh ne zdi, kako ne-enostavno to zna biti (že sama odločitev o tem, kje bodo kabli potekali).
E, tako. Kabli so bili pripeljani na pravi konec. Namontiram še eno nadometno razdelilno dozo v kateri bom zvezal motorna pogona ventilov, ker je en pogon imel prekratek kabel, pa še enega dodatnega kabla v regulator se s tem rešim.
Ure so tekle, nič niso rekle in končno mi ob pol enih zjutraj uspe imeti vse lepo zvezano.
Trenutek resnice. Vstavim regulator v ohišje, zategnem vijake .. V roke vzamem vtikač, globoko vdihnem in ga potisnem v vtičnico. Displej na regulatorju se prižge. Glmp, požrem slino. Kar malo s strahom pogledam, kaj piše. Izbrati moram jezik. Ok, izberem. Sedaj moram izbrati ustrezno ogrevalno shemo. Izberem. Hm.. Indikatorske lučke za gorilnik in mešalna ventila se začnejo nekaj prižigat, čez nekaj trenutkov se prižge gorilnik na peči. Še nekaj minutk in začneta delovati tudi obtočni črpalki: za toplo vodo in radiatorje. Ups, cev za preklopnim ventilom je mrzla, pred njim vroča. Ja, štekam. Odmontiram pokrov ohišja motornega pogona in prestavim jumperje: vrteti se namreč mora v obratno smer od tovarniško nastavljene, ker sem ga obrnil za 180°. Tak, zdaj je ok. Cev postaja vroča, radiatorji topli. Grem pogledat še sobno enoto. Kaj zdaj to: “Err 2″, mižika. Čaki, čaki .. kaj je že to? Aha! Eno od tipal ne deluje pravilno .. ALI PA .. enota ni sinhronizirana z regulatorjem. Izvedem postopek sinhronizacije in .. YES!! Vse ok.
Zdaj samo še naštudiram programiranje ogrevalnih časovnih intervalov, preizkusim še delovanje s pečjo na drva in to je to. Ne, ni še to. Kotlovnico moram pošteno spucat, ker je na tleh polno žičk, odščipnjenih vezic, olupanih kablov, …
March 24th, 2009
Next Posts
Previous Posts
