Posts filed under 'Bodi naš dom'
Sanirati je treba streho na najmanjši od lesenih ut na našem dvorišču. V njej imamo spravljenih nekaj drv za zimo in ko bomo primorani podreti vse ostale ute, bo ta edina, kamor bomo lahko zlagali drva (vsaj začasno). In ker streha toči, jo je treba zamenjati. Korak 1: odstraniti obstoječo “kritino”. Ja, kritino, če se temu tako reče. Na strehi je bilo namreč kakšnih 15 plasti bitumenske lepenke, nekaj plaht za prst debele gume, nekaj plošč pločevine, vse skupaj pribito z milijon raznovrstnih žebljičkov. Tako je iz nekaj m2 strehe nastal kar lep kup odpada.
Ko sem odstranjeval zadnje koščke lepenke, se nisem mogel načuditi, kako včasih niso skoparili z žeblji. Kasneje mi Urška razloži, da je vse to bilo delo njenega dedeja, ki je pač bil takšen ziheraš. Ko sem Urški pokazal to, kar je na spodnji sliki je rekla:
“Ja, to je pač bil naš deda. Enega, ker je bil potreben, tri za ziher in še enega za vsak slučaj.”
July 30th, 2009
.. če dobiš podarjeno.
Včeraj sta prišla na “dan odprtih vrat” mama in Tomaž. Mama je itak bila že večkrat pri nas – logično, Tomaž pa je želel počakati, da si dokončno opremimo notranjost. V glavnem zato, ker nam je bil pripravljen podariti nekaj slik iz svoje zbirke, za katere pa je potrebno izbrati primerna mesta na stenah. No, bi lahko še dolgo čakal, ker naše novo stanovanje ni in še kmalu ne bo čisto v celoti opremljeno. Manjka nam npr. garderobni del. Smo pa dobili včeraj sedežno in to je bil zadostni pogoj za obisk.
Tomaž nam je predstavil nekaj slik, ki iščejo svoje mesto na kakšni od sten. Nekaj teh je podedoval po starših, nekaj jih je nekoč dobil ali pa kupil sam. Dve ali tri slike so bile zavidljive starosti in menda tudi vrednosti (nrp. Kamnica, Kos; okoli l.1930). A z Urško sva se ozirala bolj na to, kaj nama je všeč in katera slika je “najprimernejša” za določen prostor. Izbrala sva tri, ki zdaj čakajo, da jih damo v primerne okvirje. Tudi to bo “uredil” Tomaž. Zares lepo darilo.
Pred odhodom, pa je mama iz torbice potegnila še eno presenečenje. Kupona, za dve nočitvi v Kranjski gori. In to ne kar tako, kjerkoli, ampak tukaj. Madonca! To pa je drago! Do tja se moramo pripeljati, pa pojesti tudi moramo kaj. 
Bomo že nekak stisnili. 
Hvala!
June 19th, 2009
Ker se že drugi dan po požaru v neposredni bližini pogorišča, kjer smo pač doma, vije sivo-bel oblak dima in ob tem še precej zavdarja, nas je začelo vse bolj skrbeti, koliko je ta dim nevaren za naša zdravja. Če pa pomislim še o drugih nastalih dejavnikih po samem požaru in potem še gašenju požara, pa me lahko skrbi še veliko več: kotaminacija tal, podtalnice, tudi meteronih vod, ki se izlivajo skoraj dobesedno na naše dvorišče. Na srečo (še) ne gojimo svojih vrtnin in ne jemo regrata, ki že od nekdaj na nekaterih področjih v bližini bivše TDR dosega rekordne velikosti. Kar zraste, zraste iz zemlje in tega, kar je v njej oz. zdaj lahko rečem tudi, kar pade na njo. Torej?
Dim
(vir: 24ur.com)
Da bi dobil več informacij, sem že včeraj poklical št. 112 (center za obveščanje), kjer so mi povedali, da so o požaru obvestili vse pristojne službe (ja, ta izraz največkrat slišiš, pomeni pa en drek), da je to njihova naloga, za ostalo pa niso pristojni. Ok. Ampak k nam ni prispela še nobena informacija o tem ali smo ogroženi, ali se je bolje umakniti ali pa so skrbi morda odveč. Niti v času, ko je najbolj gorelo in smo samo čakali, kdaj kakšna iskra pade na katero od naših stavb, ni bilo nikogar, ki bi nadziral razvoj / širitev ognja iz naše perspektive. Zdaj, ko smo občasno (pač odvisno od tega kako zapiha veter) oviti v oblak dima, pa tudi ni nikogar blizu. Lahko bi vsaj župan izkazal kakšno osebno zaskrbljenost za svoj kraj in someščane, še posebej zato, ker nas stanovalce tudi osebno pozna, oz. ima celo kakšno od naših telefonskih številk. Nič od tega. Danes me je Urška poklicala že pošteno razkurjena in me prosila, da ji priskrbim kakšno telefonsko številko, kamor bi lahko poklicala in zahtevala, da nam nekdo da željene informacije. Spet sem pobrskal po netu in se ustavil na strani Uprave Republike Slovenije za zaščito in reševanje (“zaščito” – logično, a ne?), kjer meddrugim piše:
Sile za zaščito, reševanje in pomoč organizirajo lokalne skupnosti, država ter določene gospodarske družbe. Lokalne skupnosti in država organizirajo svoje sile glede na ogroženost njihovega območja, gospodarske družbe, zavodi in druge organizacije pa glede na tveganje v dejavnosti, ki jo opravljajo.
Izvajalci nalog zaščite, reševanja in pomoči ob naravnih in drugih nesrečah so:
- enote ter službe društev in drugih nevladnih organizacij;
- gospodarske družbe, zavodi in druge organizacije;
- enote, službe in organi Civilne zaščite;
- Policija;
- Slovenska vojska.
Med gospodarskimi družbami, zavodi in drugimi organizaciji najdem tole, kjer piše: “V primeru izrednega dogodka, ne glede na njegov vzrok (nesreča, namensko dejanje), lahko strokovnjaki ELME na zahtevo upravnih in drugih organov Slovenije na osnovi izvedenih meritev in analiz pripravijo priporočila za zavarovanje onesnaženega okolja, zaščito ogroženega prebivalstva in okolja, zmanjšanje nastale škode in preprečitev nove ter postopke za sanacijo kontaminiranega okolja.”
Nič. Bom kar poklical Upravo za zaščito in reševanje, OE Maribor. Na telefon dobim pristojno osebo, ki mi pove, da brez neposrednega pooblastila Ministrstva za okolje ne more na tak način dajati nobenih informacij in da je za to pristojen poveljnik civilne zaščite v Rušah. Ta naj bi bil prva oseba, na katero se obrniti. Pokličem na Občino Ruše in povprašam za to osebo. “Žal je trenutno na dopustu.”, dobim odgovor. “Kdo pa ga nadomešča oz. opravlja njegove naloge v primeru njegove odsotnosti, predvsem pa v aktualnem primeru v vezi s požarom?”, vprašam. “Mmmmm.. Počakajte.. (vmes slišim, kako se dvomljivo sprašujejo kdo bi lahko bil pravi) Pokličite gospoda J. na režijski obrat.”, dobim odgovor. A nima vodja režijskega obrata druge zadolžitve kot poveljnik civilne zaščite, se vprašam? Vseeno pokličem g. J, sicer mojega sosošolca iz OŠ s katerim se še vedno dobro poznava. Razloži mi, da so za te zadeve pristojni INŠPEKTORATI (za okolje, za varovanje zdravja, itd…). Konkretno bi bil v vezi z našo glavno zaskrbljenostjo pristojen Inšpektorat za okolje, kjer bi za naše območje naj bila imenovana neka gospa iz Dravograda, nje se pa ne da dobiti na telefon. “Lahko ti dam številko in jo skušaš poklicati, a ti povem, da jo mi kličemo že ves dopoldan in se ne oglasi na telefon.”, mi pove.
Ok. Dovolj mi je raziskovalnega dela. Morda je primerneje, da ga namesto mene in temeljitelje opravi nekdo, ki bo o tem seznanil širšo javnost, saj bi nam državljanom moralo vendar biti jasno, na koga se obrniti v teh primerih, kot nam je jasno, da pokličemo številko 112 ali 113 kadar smo tako ali drugače ogroženi. Sploh pa mora biti na strani nekoga odgovornost, da v primeru takšnih nesreč neposredno ali posredno ogrožene ljudi seznani z nevarnostmi in da napotke, kako ukrepati. A očitno ni tako.
Morda bi potrebovali kakšnega uglednega odvetnika in bi začeli iskati odgovorne?
June 16th, 2009
Včerajšnji večer, še pred polnočjo, je v neposredni bližini naše hiše izbruhnil požar. Požar se je razplamtel na območju bivše Tovarne Dušika Ruše, le metre proč od ograje nad nasipom, pod katerim pa leži naša majhna stanovanjska soseska. Morda o bližini in jakosti požara pove dejstvo, da sem pri izstopu iz hiše na teraso na obrazu lahko jasno čutil toploto, ki jo je seval ogenj.
Območje požara
puščici kažeta na streho ute, polne drv in pokrite z bitumensko lepenko
(slikano iz strehe naše hiše)
Jenny je očitno prestrašilo nekaj večjih eksplozij, ki so se sprožile ob požaru in zaradi katerih se je ogenj morda tako hitro razširil. Jenny se je izmaknila oviri, ki jo postavimo, da ponoči ne hodi po celem stanovanju in prišla do spalnice, kjer smo že vsi spali. Tam je prebudila Urško, Urška nato mene. Sara in Urban se nista prebudila. Urška pove, da v tovarni gori in da se sliši “glasno pokanje”. Da so sosedje že na ulici in da je požar zelo blizu nas. Navlečem hlače in grem opazovati. Plameni segajo do višine vodnega stolpa, vije se gost oblak dima. Sosedje znajo povedati, da je na tem območju skladišče odpadnih gum in da so tam že imeli težave z dimom. Nikjer pa ni slišati gasilskih siren. Ne morem verjeti! Tak ogenj, pa nikjer gasilcev. Ko smo jih poklicali so povedali, da so že obveščeni in na poti. Strah me je bilo za vse lesene ute okoli naših hiš, ki so meddrugim pokrite tudi z bitumensko lepenko. Kakšen večji kos žareče saje bi prav lahko zanetil požar tudi na kateri od njih. Sreča je bila, da večer ni bil vetroven in so saje po večini švigale le neposredno nad ognjem.
Požar
(desno od plamenov je hala z modro streho, ki je na prvi sliki skrajno desno)
Ko so gasilci pričeli z gašenjem požara in se je ta čez kakšne pol ure začel polegati, sva se z Urško vrnila v posteljo. Zjutraj se je še vedno vil gost dim iz tovarne in ozračje je smrdelo po zažgani gumi. Prvič je bilo, da me je ob takšnem dogodku zaskrbelo za lastno imetje.
Več o tem: 24ur.com
June 15th, 2009
To bi se lahko vprašal o sebi (med drugim). Včeraj.
Urška malo po 8. uri zjutraj odpre zadnja vrata in vidi soseda Stanča, kako (očitno že od zgodnjega jutra) pridno dela. Tudi njegova žena ne zaostaja za njim. Medtem ko on betonira kanaleto v jašek pred garažo, ona kot mravljica opravi kup raznih opravil. Urška zapre vrata in reče: “Jaz imam kar slabo vest. Mi vlečemo do osmih, Stana in Simona pa bosta vsak čas imela zabetonirano kanaleto. Mi pa toliko za nardit okoli hiše …” Ja, bemtiš! Kaj te naj? Najprej je treba otroka oblečt, nahranit, pospravit, potem bi pa jaz raje sonček izkoristil za kakšen sprehod, ker če se bom česa lotil imam časa le toliko, da si pripravim stvari. Ob 12:30 že moram iti v glasbeno šolo, z godbo nas čaka nastop v Sp. Polskavi. In tako je tudi bilo. Po zajtrku smo se oblekli in šli na sprehod. Najprej do trgovine, potem na eno hitro kavico in domov. Doma sem na brzake in le za skrajno silo (v dobre pol ure) prečesal Jenny, pa je ura že bila toliko, da sem moral skočiti v uniformo in se odpeljati. Šel sem s svojim avtom, da bi lahko bil čimprej doma.
V Sp. Polskavi je bila že tradicionalna revija pihalnih orkestrov in skoraj vsako leto se je udeležimo. Bilo je ok. Po nastopu pojem dve porciji bograča in dobro podkurjen odšibam domov. Ne vem kaj me je bolj matralo: slaba vest, da premalo naredim ali tipična slovenska zavist, ker je sosed že imel kanaleto (pravkar jo je sin Matevž zalival z vodo), mi pa še ne. Ura je bila šest popoldan. Nič, uniformo dol, stare cunje gor in veselo na delo. Pripravim si mešalec, cement, vodo, orodje .. Najprej malo poglobim tisti del pred garažo, kamor bi naj prišla kanaleta potem se začnem mučiti s cevjo za meteorno vodo, ki teče tukaj mimo iz enega peskolova v drugega, kamor moram speljati še vodo, ki bi se zbirala v kanaleti. Problem je ta, da je ta drugi peskolov hudo blizu predvidenemu zaključku kanalete, da je nanj že priključena cev, ki jo bom moral prerezati in spojiti z Y kosom, tako da bo v en konec speljana obstojča cev, v drugega pa kanaleta. Tudi peskolov je preveč nagnjen in ga moram odkopati, lepo ravno postaviti, fiksirati (obtežiti), kar pa sploh ni lahko, če imaš nanj priključeno trdo plastično cev, ki mora biti max. zvita in kot taka deluje kakor ena močna vzmet. Pomagam si z betonskim zidakom, kamni, cigli .. Sem se eno uro imel kaj za matrati. Potem se pol ure ukvarjam z novo brusilko, ker plošče ne morem dobro zategniti. Rabim jo, da skrajšam en kos kanalete (jo odrežem). Rezanje je bilo neprijetno, ves čas so mi leteli opilki v obraz, kljub zaščiti. No, le uspe. Zdaj pa mešat beton. Kar nekaj ga bo potrebnega. In paziti moram, da so povsod takšni nakloni, da voda ne bo raje tekla mimo kanalete kot v njo. Maneverskega prostora imam malo, ker mora vse biti nekje v višini peskolova, že ta pa je postavljen precej visoko oz. je vhod v garažo zelo nizek. Delam: mešam, vozim, zasipavam, izravnavam, mečem šoder v mešalec, malo cementa, vode, čakam, odpeljem, vsipam, gliham .. itd.
Kolko je že ura? Nimam pojma. Zmračilo se je. Moral sem prižgati zunanji reflektor. Ta je na senzor, zato sem vsakič ko je ugasnil, šel še malo skakati pred njega. Ja, kar dolgo traja, če delaš sam. Ko sem končno končal in umil urodje, je ura bila 11 zvečer. Hmm… Le kaj si bodo sosedje mislili. Saj je jasno, ne, da sem skoraj do te ure tudi gnal mešalec (vjuuuum, vjuuuum, vjuuuum ..)? Jebal, ga, kanaleto pa sem le vgradil. In zdaj lahko začnem razmišljati naprej: o kakšnih robnikih, pa ploščah pred garažo, itd.. Ampak do tja je še dolga pot. Razen, če se sosed ne bo spomnil česa prej in ga bom spet moral dohajati.
June 1st, 2009
En dan in kar naenkrat vse špila: tv, radio, telefon, internet ..i Dopoldan sta dečka potegnila kabel po zraku do naše hiše, ga vlekla čez podstrešje na drugo stran, v vogalu ob steni skoraj do tal in od tam direkt skozi zid v dnevno sobo. Tam je zdaj ena nadometna doza, ki sicer ni nikamor pritrjena in je tudi ne bom šraufal na zid ker se ne vidi in ni nikomur v napoto, iz nje pa gre en kabel v televizijo, drugi v radio, tretji v modem.
Po službi sem čekiral stanje in bil zadovoljen. Za internet sem moral najprej narediti preklop preko razdelilnega mesta do mesta, kjer je računalnik in počakati do večera, ko je (malo prej) prišel mojester Miha in v ruter vpisal naš novi IP naslov. Minutka dela in internet .. DELA!!
Še preden sem se popoldan lotil prešaltavanja kablov, sva se z Urško na hitro odločila, da vzameva pri KRS digitalni sprejemnik. Tako nama je na voljo še več programov, predvsem je pa boljša slika. S Saro sva se odpeljala po sprejemnik. Ko sva prišla domov, je Urška kar takoj z otrokoma šla na sprehod in igrišče pri bazenu (Sebi, vračam ti lepe pozdrave), jaz sem pa priklopil nov sprejemnik in za regal skril kar se je skriti dalo (predvsem kable). Tako je zdaj vse dokaj lično postavljeno na svojem mestu in kar je najbolj važno – funkcionira. Slika v digitalni obliki je res občutno boljša (v primerjavi s sliko v analognem signalu in tisto, ki smo je bili vajeni pri T-2), na voljo pa nam je nekaj dodatnih programov, zanimivih tako za otroka, kot za naju z Urško.
En dan bom moral malo zakrpati luknjico na zunanji strani hiše, a ni panike, ker je res le tolikšna, kot je morala biti, da so skoznjo lahko potegnili kabel. Torej, “Hello World!”.
May 20th, 2009
videli – se odločili – izbrali barvo in material – naročili – čakali – čakali – klicali – čakali – klicali – čakali – čakali – klicali – dočakali – dobili – razpakirali – sestavili – zmigovali – postavili – gledali – se čudili – klicali – se odpeljali naročiti novo – šli z babi Eso na pizzo in kavo – prišli domov – dali otroke spat – razstavili – zapakirali – postavili na stran ..
Zdaj pa spet čakamo (tokrat menda ne bo tako dolgo in upam, da zdaj vsaj vemo, kaj dobimo) … Jebat ga.
May 19th, 2009
Ko smo pričeli s prenovo Hiše smo kaj kmalu pomislili tudi na to, da si moramo pravočasno urediti nek komunikacijski vod do hiše, saj razen starega električnega in vodovodnega priključka drugih priključkov ni bilo. Izbirati ni bilo kaj veliko. Priklop na kabelsko omrežje bi stal cca. €400, čeprav bi bilo potrebo potegniti le nekaj metrov kabla, priklop na telekomunikacijsko omrežje pa nekaj čez €80. Glede na to, da se danes po telefonskem vodniku (parici) da v digitalni obliki sprejemati še TV signal (IPTV) in glede na ugodno ceno, je bila izbira skoraj logična: telefonski kabel.
Po navodilih Telekoma smo napisali vlogo in jo poslali, kmalu je prišla njihova ekipa in na dvorišču postavila telefonski drog, nanj pripeljala kabel in izvedla inštalacijo do hiše. Od tam sem potem sam kabel potegnil še v notranjost, kasneje do elektro omarice, kjer je sedaj kabel priključen na en mini patch panel in ga je od tam mogoče preklopiti na eno izmed 7-ih vtičnic v Hiši. Kmalu po tem, ko je drog bil postavljen in kabel v hiši, so klicali Telekomovci (ali smo mi njih? verjetno ja) in rekli, da žal nimogoče izvesti priklopa na omrežje, ker so vse linije na centrali, kamor seže naš kabel, zasedene. Aja? No, čez kakšen mesec dni je le prišel en drugi stric od Telekoma in izvedel priklop. Ker smo takrat bili še precej daleč od tega, da bi v hiši živeli, smo številko dali začasno izklopiti.
Mesec dni pred predvideno vselitvijo oddamo vlogo za TV, telefonijo in internet na T2. Dobimo odgovor, da priklop ni mogoč, ker je pač takšen bil Telekomov odgovor. Da je to menda kar pogosta praksa in verjetno gre za namerno preprečevanje konkurence, kar T2 z zadostnimi dokazi prijavlja APEKu. Nič, pa poskusimo še preko SiOLa. Odgovor je enak. Za našo številko ni “proste parice”. Priklop na ADSL ni mogoč. Kvečjemu imamo lahko običajno telefonsko linijo, Internet pa “na klic”, kot je to bilo običajno pred skoraj že desetimi leti. Probamo še preko vez, odgovor je enak. Če se kje slučajno najde prosta linija za vas (kot da se potikajo kje pod pohištvom kjer je centrala), vam to lahko omogočimo, sicer ne. Še preverjamo. Sicer pa najprej napišite dopis, da to želite in da se ponovno aktivira vaša številka. Halo?
Poizvedujem naprej. Obstajajo alternative. V širši okolici Maribora je mogoča uporaba storitev preko brezžičnega omrežja AIR, ki jih trži ARIO. Mesečna naročnina je višja kot pri T-2 in SiOLu, potrebno pa je plačati tudi priključnino €100 EUR. Druga opcija je, da za TV nabavimo SAT sistem. Tam je sicer na razpolago veliko televizijskih programov, večina jih je neuporabnih. Za “uporabne” programske sheme je spet potrebno plačati, če želiš še slovenske programe, je treba skleniti naročnino na TOTAL TV. Internet in telefonijo bi potem morali reševati ločeno. Za internet obstaja še opcija preko UMTS omrežja (ti. “instant internet”). Telefon pa recimo, da se zadovoljimo z analognim priklopom, kot je menda le mogoč. SAT oprema me sicer mika, vendar sem pri izbiri TOTAL TV omejen na njihovo opremo, ki jo sicer ob 24 mesečni vezavi dobim v najem brezplačno. Aha. Internet preko SAT tudi obstaja, vendar so hitrosti nizke, naročnine pa visoke. Če bi izbral SAT z zastonjskimi programi, bi moral sam investirati v opremo, kar bi bilo cca. 300-500 EUR, kar je sicer malo too much, ampak saj .. koliko pa sicer plačamo za te hece v enem letu?
Včeraj vseeno še 1x pokličem CATV (kabelsko). “Če pa vzamete trojčka (TV, internet, telefonija), je priključnina 119 EUR..”, reče teta na drugi strani linije. Opa! To pa je znosno. In bolj zaupam signalu po kablu, kot po zraku. Dogovoriva se, da pridejo njihovi terenski delavci pogledat ali je priklop možno izvesti. Povem, da je zadeva kar nujna in ni bila ena ura, ko me kliče Urška in reče, da sta bila dva delavca na Hiši in sta ugotovila, da je priklop mogoč. Pokličem teto in pove, da je to res in da naj počakam toliko, da dobijo modeme. Takoj ko jih dobijo, me pokliče in se dogovorimo za podpis pogodbe in priklop. Juhej! Že pred T-2 sem bil njihova stranka in sem bil zadovoljen, le da takrat še niso ponujali digitalne TV in telefonije. Upam, da bom tokrat spet. Potem jih natrucam še za optiko. Naj še to pripeljejo do hiše.
Dotlej pač internetamo zelo omejeno, z gsm aparatom: preko bluetooth povezave z notesnikom se povezujemo v GPRS mobilno omrežje. Hitrosti so hudo nizke, komaj sprejemljive za čekiranje mejla.
May 5th, 2009
Večji del škatel je zdaj že razpakiranih, največ po Urškini zaslugi. Tako imamo več prostora za gibanje. Jaz sem postavil še pisalno mizo, v kotlovnico smo obesili še en element, na strope sem namontiral luči (z izjemo kuhinje in dnevne sobe – še moramo nabaviti), včeraj sem preložil robnike iz sosedovega dvorišča na našega (pravi zastonjski fitness), pokosil nekaj šopkov trave okoli hiše itd. Jenny večji del dneva preživi zunaj. Dokler še nimamo nadstreška in zanjo predvidenega ograjenega prostora, pač gospoduje na širšem, tudi sosedskem ozemlju. Sara in Urban uživata. Sara je “vse všeč”, Urban pa pretakne vsak kotiček. Sara ima novi besedni hit: “tole”. Primer: “Ati, kaj je tole?”
Počutimo se odlično. Kljub temu, da je res še veliko za postoriti. Še vedno čakamo na dnevni regal in kavč, omisliti si moramo tudi neko pohištvo za garderobo in neko manjšo omaro za živila. Prvi predračun za “pohištvo po meri” je kar visok, zato iščeva alternative. Naučiti se bomo morali bolj racionalno ravnati z odpadki. Čakamo na 120-litersko posodo, ki bo hitro polna. Če bi ocenjeval po naših zdajšnjih navadah, verjetno že v nekaj dneh. Odvoz pa je na 14 dni! Uredili smo menjavo lastnika priključka za vodo in plačilo pavšala. Jutri se dogovorimo še za elektriko (nov naročnik in nova, 35A varovalka). Vedno bolj pogrešam ograjo. Naše dvorišče, po novem bo to terasa, še vedno služi sosedom kot pot do roba grabe, v katero se že leta in leta meče vse mogoče (recimo, da po večini biološki odpad, ne pa izključno). Tudi okolico bo treba urediti (postaviti robnike, položiti tlakovce, zbetonirati ploščo za teraso, ..). Pa ne bom več vsega našteval.
Kar je najpomembneje je to, da smo se vsi skupaj presenetljivo hitro navadili na naš novi dom. Nihče od nas ne pogreša stanovanja v bloku. Prej obratno: veseli smo, da smo se ga rešili. Kadarkoli lahko odpreš vrata in stopiš ven. Užiješ sonce, svež zrak, hkrati pa še skrbiš za redno rekreacijo – delo. Z Jenny je veliko manj skrbi. Seveda se bomo potrudili, da ne bodo izostali redni sprehodi, le da ti ne bodo več tako tempirani, kot so bili doslej.
Se že veselim, da bom spet doma.
May 4th, 2009
V nedeljo zvečer smo z izjemo Sare preživeli prvo noč v našem novem domu. Sara je bila v varstvu pri Omi in Oma je vztrajala, da pri njej tudi prespi. Tudi Urban je sicer bil v celodnevnem varstvu pri babi Esi, a je seveda prespal z nama. Lepo skopan, dišeč, mehki .. mmm .. babi Esa ga je fino pripravila na spanje. Sara je potem še drugi večer prespala pri Omi in je tako šele danes pozno popoldan prišla prvič v hišo po vselitvi. Zdaj že sanja .. Nodija? Jenny? Urbana? Omo? Avtomobilčke? .. Ni se mogla odločiti kaj bo danes sanjala. Žal mi je, da nisem mogel v celoti posneti njenega navdušenja, ko je prišla .. ja, zdaj že lako tako rečem .. domov. “Kak je tu vse lepo!”, je bila navdušena še preden je vstopila v edini koliko toliko urejen prostor – spalnico. Očitno so bile na kup naložene škatle v dnevni sobi dovolj zanimive. Seveda se je tudi njene čisto prave velike postelje razveselila. Spet. Postelja je namreč bila postavljena v spalnico že teden dni pred vselitvijo. Norela je, skakala, glavo potiskala v blazino, kričala od navdušenja. Lepo je videti otroke, ko so srečni, še lepše, ko to znajo tako iskreno pokazati, da bi že skoraj lahko rekel, da se pačijo.
Skratka .. Preseljeni smo, še vedno pa ne vemo kam s vsemi stvarmi, ki smo jih prinesli iz stanovanja. Če se pred vselitvijo mislil, da bom 20 kartonastih škatel več kot dovolj, lahko zdaj rečem, da jih bilo premalo. Še vedno imamo v stanovanju nekaj stvari, ki jih moramo pripeljati. Veliko vsega smo pometali proč, marsikaj novega bomo še potrebovali. Ker je nekaj pohištva iz stanovanja bilo izdelanega “po meri”, zdaj ne vemo kam znjim (nam nikamor ne paše). Čakamo, da dobimo dnevni regal in vanj zložimo predvidene stvari. Dokler ga nimamo, bodo te stvari morale čakati v škatlah.
Imamo en TV program (POP TV), ki ga sprejemamo s sobno anteno. SLO1 in SLO2 sta slabe kvalitete, več ne dobimo. Telefona ni, internet le tako tko zdaj, preko mobilca.
Kljub utrujenosti se počutimo vedno bolje. Mene je zdelal prehlad. Sem brez glasa in pri selitvi sem bil bolj v vlogi demonterja – monterja, medtem ko so ati, Nevenka in atijev kolega Branko prav udarniško nosili pohištvo, škatle in vsto drobnarijo iz 3. nadstropja v kombi in potem iz kombija v hišo. Zares kapo dol in še 1x hvala!
Gogi mi je pomagal sestaviti veliko spalnično posteljo, z Urško sva sama sestavila vele-omaro, z Alešem sva sestavila jedilno mizo in za silo nekaj tistega pohištva “po meri”, da zdaj lahko na enem od elementov stoji TV. Dobrodošla pomoč!
Prva noč je bila neprespana. Urško je ali zbujal Urban, ali pa enostavno ni mogla spati, ker (pravi) ji ne ustreza, kako je postavljena postelja. Jaz nisem spal zaradi res bolečega grla in polnega nosa. Druga noč je že bila lažja, zdaj smo pred tem, da preživimo še tretjo.
Imeli smo nekaj težav z ogrevanjem, danes, ko sem prvič zakuril na drva. Na srečo sem uspel dobiti mojstra, s katerim sva kmalu skupaj ugotovila, da sem pri inštalaciji zamenjal dve žički na motornem pogonu za preklopni ventil. Potem je še očistil in nastavil oljni gorilnik, zamenjal oljni filter in šobo ter izmeril dimne pline. Zdaj je vse tipi-top in lahko se ogrevamo brez skrbi.
Upam, da kmalu se kmalu ustalimo, da dobimo še tiste manjkajoče kose opreme, uredimo okolico in še in še .. Najpomembneje je, da se že zdaj dobro počutimo in jaz verjamem, da se bomo samo še bolje – kljub vsemu.
Približno polovica paketkov, ki čaka na selitev
.. že v Hiši
April 28th, 2009
Next Posts
Previous Posts
