Posts filed under 'Bodi naš dom'
Včeraj sem drugi dan ometaval dele zunanjih sten, s katerih je brez ali z malo pomoči odpadel omet od kar smo pričeli z obnovo Hiše. Moram priznati, da mi to ni bilo najbolj ljubo delo in da je to še ena izmed mnogih stvari za katero lahko rečem, da brez zadostne kilometrine (ometane kvadrature) pač ne gre tako, kot bi si želel. Mogoče bi bilo dovolj samo videti mojstra pri delu, pa bi že bilo lažje lotiti se zadeve sam. No, ne bom na dolgo o tem. Itak sem včeraj obupal in bom zadevo prepustil plačancem. Kaj pa hočem?
In ko se tako pričnem “mučiti”, pride k Hiši četica: Urška z vozičkom in Urbanom v njem, Sara in Jenny. Najprej pristopi Urška, ne preblizu, da ne ne bi dobila kakšne porcije ometa, in vpraša:
“Kaj? Te jebe?”
Nekaj zmrmram .. Kmalu za njo stopi bliže še Sara in iskreno, z ravnodušnim izrazom na obrazu, v tistem simpatičnem otrokškem tonu vpraša:
“Ati, kaj te jebe?”
Akhm.
April 16th, 2009
Zdaj je že dorečeno. Do konca meseca se moramo izseliti. To pomeni, da nam ostaneta le še slaba dva tedna dokaj ustaljenega življenja v bloku. Okolica hiše je še vedno “delovišče”. Dva kupa kamenja in gramoza, neobdelane špalete okoli oken, okrušeni ometi, cevi namesto žlebov, itd. Ampak jaz verjamem, da je marsikje tako, da se urejanje zunanjosti in okolice pač zavleče v čas, ko se ljudje že zdavnaj vselijo v objekt. No, vseeno upam, da bomo vse omenjeno in še kaj v doglednem času spravili v red. Potem se pa prične varčevanje za streho, fasado, preureditev garaže v sobo ali dve .. Hmm.. precejšnji zalogaj. Spet. Ampak to je v tem trenutku zgolj v stanju razmišljanja za naprej, nič ni dorečenega in bo vse odvisno od naših kasnejših želja, potreb, zmožnosti ..
Bistveno je, da je notranjost hiše že skoraj primerna za vselitev. Kupiti moramo še nekaj luči (dnevna soba, kuhinja), hladilnik, mogoče mikrovalovno pečico. Fino bi bilo, da bi čimprej dobili kavč, ki smo ga naročili, enako velja za dnevni regal. Mislim pa, da bo oboje prišlo šele po 1. maju. Bomo pač malo brez. Izdelati bomo dali kakšen regalček ali omaro za naše mini hodnikece, kupiti moramo posodo za kuhanje, mogoče pribor, obvezno kozarce, ..
Ja, kuhinja je tudi že skoraj zaključena. Kot sem že napisal, manjka še luč, zmonitirati moram mizo, aha! na stole še čakamo. S stoli bo Rutar očitno imel več težav, kot je imel (beri: ni imel) s samo kuhinjo. Morali bi priti do konca meseca. Ploščice za kuhinjo sva izbrala rdeče. V trgovini, kjer sva jih kupila, v bistvu nisva imela nobene prave izbire, če sva hotela imeti ploščice iz zaloge. Na voljo so bile le različne barve. Za dekorje se nisva odločila.
Kljub temu, da je Urška enkrat že generalno očistila celo hišo, pa bomo to morali pred vselitvijo še enkrat ponoviti.
Nekaj slikic kuhinije (narejeno s telefonom med montažo stikal in vtičnic):
April 14th, 2009
Tako sva se s Saro včeraj odpeljala k Hiši čakati, da nam pripeljejo in zmontirajo našo prvo in samo našo kuhinjo. 
Z nekaj urno zamudo je Rutarjev tovornjakič le pripeljal na dvorišče Hiše (beri delovišče). Kuhinja je kmalu bila polna kartonastih škatel. Skoraj tako hitro, kot smo kartonaste škatle prinašali v hišo, so te prazne letele iz hiše. Kljub temu, da je naša kuhinja relativno majhna, je monterjema vzelo skoraj štiri ure, da sta končala z montažo. Sam sem z njunim delom bil zelo zadovoljen. Posvetila sta se vsem potrebnim detajlom, bila sta izredno natančna, dajala pa sta tudi vtis, da svoje delo obvladata. Monterja sta zaposlena pri Rutarju in montirata le od njih dobavljeno pohištvo.
Kuhinjo smo dobili dobavljeno dva tedna PRED predvidenim rokom. Iz Rutarja so me poklicali nekaj dni prej, povedali, da kuhinja pride v ponedeljek in da v torek že lahko pridejo na montažo. Tako je tudi bilo. Dobavaljen je bil vsak najmanjši vijak, celo en ročaj za elemente je bil višek, domnevam, da kot rezerva. Skratka, kar se nakupa kuhinje v Rutarju tiče, smo lahko res zadovoljni in smo prijetno presenečeni. Tudi nad končnim izdelkom.
April 8th, 2009
Sem že pisal, da sem se za nekaj časa prekvalificiral v štromarja, a ne?
Ja, res je. Tri dni sem se zaje*** z inštalacijo regulacije za ogrevanje. Več dela, kot z vezanjem kablov po ustreznih električnih shemah, sem imel s samo napeljavo le teh.
Najprej sem (spet) lazil po podstrešju in se najedel praha, da sem spravil iz hiše kabel za tipalo zunanje temperature. Potem sem ga še namestil na zunanjo steno. Če bi me kdo pri tem gledal, bi si tudi mislil svoje. Najprej sem si na podstrešje navlekel kabel, reflektor in kup orodja, da sem podaljšal UTP kabel, ki je že čakal pripravljen na podstrešju, a je bil prekratek. Potem sem to specilano zvezal (na oba konca montiral konektorje, ju zvezal s vtično sponko, lepo zalil z lepilom, kabel “oblekel” v požiralko, itd). Zdaj je bilo potrebno priti skozi steno. Japajade. Moj najdaljši sveder je dolg kakšnih 8 cm, zida pa je za približno 20. No-way. Sem probal nekaj na roko delat.. Pozabi, prijatelj! Sem klical svojega mojstra in mi je ljubeznovo pripeljal ta pravi “štil”. Zdaj sem imel v rokal najdaljšega v mestu. Tako na oko jih je merli približno 40 cm. Potem sem bil malo neroden z mašinco, ker je čisto drugi feeling, če delaš s tako dolgim. No, sigurno je že kdo bil v moji koži in itak sam dobro ve. Kabel končno spravim iz hiše. Zdaj ga moram še približno dva metra peljati po zidu in potem nanj priključiti tipalo. Khmmm… Ga vstavim v cev, morda v kanal? Najprej se odločim za trdo cev, potem si premislim in zmontiram zadevo v čisto ozki kanalček. Še dobro, ker zdaj izgleda prav fensi-špensi.
Sledila je montaža sobne enote, ki hkrati služi še kot sobni termostat. Za njo je v sobi že bila pripravljena doza in v njej kabelček. Enota ni veliko širša od premera doze in mišljeno je, da se jo privijači v luknjice za vijake, ki so na dozi. Ja, če moja doza ne bi bila malo zasukana in mi zato te luknjice prav nič ne koristijo. Khmm.. Vrtati bo treba luknje ob dozi. Eno malo višje, dve pod dozo. Ampak na ohišju sobne enote ni predvidenih lukenj za takšno montažo. Ja, jih pa izvrtam. Malo vrtanja v zid, malo v plastiko, lupljenje žičk in voila, konzola je zmontirana.
E, pa je sledil najtežji del. Najprej namontirati vsa preostala temperaturna tipala (bojler, oba kotla, dvižni vod), potem zvezati nove kable za črpalki, na ventile namontirati motorna pogona, potegniti nov kabel iz peči, pripraviti kabel za napajanje. In srž problema: speljati kable kar najbolj ergonomično do mesta, kjer sem že namontiral ohišje za regulator. Ja, kar dost napora sem vložil v ta del in ko je vse lepo na mestu, se sploh ne zdi, kako ne-enostavno to zna biti (že sama odločitev o tem, kje bodo kabli potekali).
E, tako. Kabli so bili pripeljani na pravi konec. Namontiram še eno nadometno razdelilno dozo v kateri bom zvezal motorna pogona ventilov, ker je en pogon imel prekratek kabel, pa še enega dodatnega kabla v regulator se s tem rešim.
Ure so tekle, nič niso rekle in končno mi ob pol enih zjutraj uspe imeti vse lepo zvezano.
Trenutek resnice. Vstavim regulator v ohišje, zategnem vijake .. V roke vzamem vtikač, globoko vdihnem in ga potisnem v vtičnico. Displej na regulatorju se prižge. Glmp, požrem slino. Kar malo s strahom pogledam, kaj piše. Izbrati moram jezik. Ok, izberem. Sedaj moram izbrati ustrezno ogrevalno shemo. Izberem. Hm.. Indikatorske lučke za gorilnik in mešalna ventila se začnejo nekaj prižigat, čez nekaj trenutkov se prižge gorilnik na peči. Še nekaj minutk in začneta delovati tudi obtočni črpalki: za toplo vodo in radiatorje. Ups, cev za preklopnim ventilom je mrzla, pred njim vroča. Ja, štekam. Odmontiram pokrov ohišja motornega pogona in prestavim jumperje: vrteti se namreč mora v obratno smer od tovarniško nastavljene, ker sem ga obrnil za 180°. Tak, zdaj je ok. Cev postaja vroča, radiatorji topli. Grem pogledat še sobno enoto. Kaj zdaj to: “Err 2″, mižika. Čaki, čaki .. kaj je že to? Aha! Eno od tipal ne deluje pravilno .. ALI PA .. enota ni sinhronizirana z regulatorjem. Izvedem postopek sinhronizacije in .. YES!! Vse ok.
Zdaj samo še naštudiram programiranje ogrevalnih časovnih intervalov, preizkusim še delovanje s pečjo na drva in to je to. Ne, ni še to. Kotlovnico moram pošteno spucat, ker je na tleh polno žičk, odščipnjenih vezic, olupanih kablov, …
March 24th, 2009
Čeprav sem v službi informatike, se nikoli nisem imel za “ta pravega” računalničarja. Nisem neki računalniški obsedenec, ne zanesenjak, niti strastni ljubitelj. Je pač nekaj, kar počnem in kar znam početi tudi dobro. Navsezadnje sem se nekoč odločil za študij računalništva in še vedno tu in tam pohajkujem po faksu.
V življenju me je vedno zanimalo več stvari. Res, da bolj področje tehnike in naravoslovja, a tudi za druga področja nikoli nisem imel mnenja, da bi bila nezanimiva. Tako sem se v šoli razmeroma rad ukvarjal še npr. z zgodovino in psihologijo. Žal mi je, da sem pretežni del naučenega že tudi arhiviral nekam globoko v spomin, kjer podatki niso ravno lepo zloženi in kadar brskam po njih, delam samo še večjo zmedo.
Nikoli se nisem branil fizičnega dela. Tudi za lopato in kramp je treba kdaj prijeti, nacepat drva, kdaj pa kdaj kaj počistiti, opravljati gospodinjska dela itd. Tako nikoli ne zmanjka novih izivov in z veseljem se lotim novih stvari. A pri tem obstajajo določene ovire. Prva izvira iz moje mladosti. O sebi imam namreč predstavo, da sem bil nerodni mali mulc, ki je uničil vse, kar je dobil v roke. Z atijem sva sicer skupaj počela marsikaj in velikokrat sem bil njegova leva roka. Leva zato ker sem mu pomagal in zato, ker sem menda res bil malo levi. Zato se še danes stvari lotevam z rahlim zadržkom: “Kaj če to ne delam prav, kaj če kaj pokvarim, itd.” A se stvari s časoma spremenijo. Večkrat kot sem se česa lotil sam, večkrat sem spoznal, da mi stvari lahko tudi uspejo. Da le nisem tako levi. Večji problem je ta, da želim zmeraj stvari narediti do perfekcije in pri tem znam malo ali bolj komplicirati. Držim se pač načela, da če se že česa lotiš, naredi to tako, kot je treba, četudi je potrebno velikokrat improvizirati. Napake so dopustne, a le če se na njih kaj naučiš in jih seveda, potem tudi popraviš.
Morda bi na Hiši sam postoril še več kot sem, a sta bila zadržka dva: pomanjkanje časa in pomanjkanje izkušenj. Glavna razloga zato, da sem pa vseeno kar nekaj stvari naredil sam pa sta bila: pomanjkanje denarja in izziv, da se vseeno nekih stvari lotim sam in s tem gradim na večjem lastnem zadovoljstvu, na koncu koncev tudi na fizični aktivnosti. V času od kar smo pričeli z renoviranjem Hiše sem tako postal že pravi mali gradbeni vajenec, ki bi že imel kakšno kvalifikacijsko potrdilo, a ni bilo mojstra, ki bi mi ga izdal. Trenutno pa se pripravljam na elektro-inštalaterska dela. Najprej me čaka en kup žic, ki jih moram najprej zvezati, potem pa nanje ustrezno prikljčiti vtičnice in stikala. Tako za elektriko kot za podatkovne komunikacije (internet, telefon, televizija). Še prej pa se bom lotil montaže, vezave, priključitve in nastavitve regulacijskega sistema za ogrevanje, ki smo ga že nabavili. Sheme sem že naštudiral, zdaj moram le še teorijo preleviti v prakso. Če mi to uspe, nam prihranim kakšnih 250 EUR.
V službi informatik, doma vse kaj drugega.
March 20th, 2009
To napišem, Urška pa dvakrat kihne. Bemtiš kakšen vpliv na ljudi imam jaz. 
Prehlajena je Sara. Dobila je tudi rahlo vročino in ponoči tožila, da jo boli uho. Zato sta z Urško včeraj obiskali dežurno zdravnico in lej ga no, dežurna je bila prav Sarina zdravnica. Res je, eno uho je rahlo vneto, drugo je videti zdravo. Dobita recept za antibiotik, a zdravnica priporoči, naj ga pričneta jemali le, če naslednji dan (danes, v nedeljo) še vedno ne boljše. In je boljše. Vročine ni, uho tudi ne boli več iz noska pa je začel lesti tisti gosti šmrkelj, ki navadno pomeni intenzivno čiščenje noska. Tudi izkašljuje lepo in se mi zdi, da so tam tudi nekli šmrklji prisotni, a še preden bi se prepričal .. glump .. ga je že pogoltnila. Bljak.
Solidarno je zbolel še Urban. Ponoči ja rahlo zakuhal. Nič posebnega, le spati nam ni dal celo noč. Jok, jok, jok. Sara in Jenny sta ga gladko ignorirali, midva z Urško pa sva večino noči prebedela. Urška crknjena od podobnih nočnih prebujan že pred tem, jaz vsaj tako izmozgan od dela pri Hiši.
V treh popoldnevih tega tedna, potem ko sem prišel iz službe in se odpravil k Hiši, sem premetal (bolje rečeno skidal) kakšnih 25 ton gramoza. Ja, kdo bi si mislil. 6 “fur”, vsaka fura cca. 4 m3 materiala. Pa še malo “rizla”. Ja, heca ni.
March 15th, 2009
V trgovini ..
.. zdaj pa tudi že na tleh v Hiši.
March 13th, 2009
Kupovanje kuhinje je bil pravi mali projekt. Danes je na slovenskem tržišču prisotnih že kar veliko proizvajalcev kuhinj, navsezadnje imamo tudi precej domačih. Prodajalci imajo v tem času polno oglaševalskih akcij, kjer za nakup kuhinje ponujajo super mega oh in ah popuste.
Obisk ene prodajalne lahko vzame tudi dve ali celo tri urce časa. Prodajalec izriše prostor po danih merah in vanj začne postavljati elemente, aparate. Šele po dveh ali treh takšnih obiskih smo prišli do optimalne postavitve, za katero je potem bilo treba dobiti najboljšo ceno in hkrati strmeti k ustrezni kvaliteti.
Izklicne cene kuhinj se med seboj precej razlikujejo in ni nekega pravila, da je boljša kuhinja tudi dražja. Določen proizvajalec morda prav v tem času ponuja ugodne popuste, seveda ob določenih pogojih, in če so pogoji izpolnjeni, lahko prideš do kuhinje višjega cenovnega razreda za ceno kuhinje nižjega razreda. Lahko je tudi tako, da je cena za kuhinjo določenega proizvajalca višja od konkurenčnega proizvajaca, a bo prodajalec ponudil popust na gospodinjske aparate. Zato nas je zanimala končna cena – vključna z aparati. Čisto mogoče je tudi, da pri enem prodajalcu iztržiš boljšo ceno kot pri drugem za istega proizvajalca.
Aha! “Iztržiš ceno”. Ja, pri kuhinjah se še vedno baranta. Ne veliko, a se. Posebej je treba povdariti, da lahko plačaš 100% avans in da zato pričakuješ dodatni popust. Smiselno se je sklicevati na konkurenčne ponudbe. Prodajalec bo mogoče ponudil slabši set aparatov, da bo dosegel nižjo ceno za kuhinjo. Tudi tu je potrebno biti previden. Vsak hvali tisto znamko aparatov, na kateri ima najboljše rabate. Veliko se da prihraniti pri prevdarni izbiri elementov. Nekdo bo zahteval kar precejšnje doplačilo za dolge ročaje, drugi jih bo dal “zastonj”. Nekdo bo pripravljen opremiti predale za pribor z razdelilnikom, drugje bo treba doplačati (magari nekaj 10 EUR).
Pri kuhinjah kot so Svea, Marles, Gorenje me je motilo to, da je potrebno najprej izbrati model kuhinje in določen model je navoljo samo v eni, mogoče dveh barvnih kombinacijah. Drugje lahko izbiraš poljubne kombinacije iz različnih cenovnih razredov (obdelav). Spona, ki dela “kuhinje po merah”, je imela daleč najvišjo ceno za naš sestav, material pa navaden iveral z ABS robovi. Naštepali so polno doplačil, npr. doplačilo za odpiranje enega zgornjega elementa na preklop bi bilo cca. 170 EUR, če se ne motim. Prav tako doplačilo za mehko zapiranje predalov, ki ga imajo že v osnovi vsi proizvajalci kuhinj. Da ne omenjam nesposobnega “prodajalca”, ki je delal izris v DEMO programu in en kup njegovih sodelavcev, ki se je v pričo naju prepiral o tem in onem. Ni mi jasno, kdo sploh kaj kupi pri njih. Mene tam več ne vidijo.
Ena in ista kuhinja se lahko prodaja pod različno blagovno znamko. Proizvajalec, tovarna, vse je isto, le tržno ime drugačno (Noblessa in Nobilia). Tudi Wellmann in Alno sta kuhinji istega koncerna, a je prva nekoliko nižjega cenovnega razreda.
Vtis naredijo tudi prodajalci sami. Razlika je že v tem, koliko pozornosti vložijo v natančen izris prostora. Jasno je namreč, da človek dobi veliko bolj čisto sliko, če so v prostoru vrisane tudi vse odprtine, okna, vrata, radiator npr.. O Sponi sem že napisal in napisal bom samo še tokrat: totalna ničla! Še posebej so se potrudili v Hiši Kuhinj, Rutarju in GAju, tudi prodajalca v IlAmbienti in Merkatorju sta bila precej korektna. Gospa v Brestanovi (center Jager) je bila sicer prijetna in komunikativna, a bi morala biti malo bolj vešča programa za izris. No, tudi ti računalniški programi se med seboj razlikujejo, saj ima skoraj vsak proizvajalec svoj program. Program, ki ga po večini uporabljajo slovenski proizvajalci kuhinj izgleda precej preprosteje in je veliko manj napreden od programov nemških proizvajalcev.
S vsemi ponudbami v roki sem prišel do prvih zaključkov:
- slovenski proizvajalci niso nič kaj ugodnejši od tujih, nič bolj ali kvečjemu manj kvalitetni, roki dobave pri njih pa celo daljši
- popusti so relativna stvar, tako sem dobil enako ceno za enak sestav, nekje s 56% popustom!, drugje 30% popustom
- kuhnje se ne prodajajo brez dokaj visokih popustov, sicer bi cena enega izvečnega predalnika dim. 90 cm bila krepko čez 1000 EUR (bruto cena proizvajalca, kao)
- orientirati se je treba na ceno kuhinje z aparati (nekje dražja kuhinja pa visok popust na aparate)
- ne pozabiti na dodatke (ročaji, regalčki, razdelilniki, ..)
- različni ponudniki kuhinj zastopajo različne poroizvajalce gospodinjskih aparatov, cene med aparati so lahko visoke (npr. nekje je najcenejša napa 250 EUR, drugje 100 EUR)
- niti blizu več SPONE, potrata časa!
Najboljšo ponudbo in tudi dober vtis sem dobil pri GAju za kuhinjo znamke Noblessa. Motilo me je le to, da imajo te kuhinje nekoliko slabše okovje. Ja, najbolj znano okovje za kuhinje naj bi bilo okovje Blum. Nekako tako, kot WinkHaus pri oknih. Zato je lahko kuhinja nižjega cenovnega razreda sicer kvalitetna, a cenejša, ker uporablja cenejše okovje. Nekateri prodajalci celo trdijo, da imajo njihove kuhinje vgrajeno Blum okovje, pa to ni res, čeprav okovje na prvi pogled izgleda enako. Wellmann kuhinja pri Hiši Kuhinj je bila druga zanimiva ponudba, predvsem cenovno in te kuhinje imajo Blum okovje. Motilo me je to, da zgornji elementi niso mogli biti v višji izvedbi in s preklopnim zapiranjem, torej bi moral izbrati nekoliko nižji element (ena, namesto dve polički). Poleg tega imam kolega monterja, ki mi je bolj priporočal drugo znamko. V IlAmbiente so bili neomajani pri ceni. Bi bila sicer nekoliko nižja, ker smo kasneje zamenjali en element, a še vedno nad ostalimi.
No, nazadnje sem šel v Rutar. Zloglasni Rutar, ki sem se ga na široko izogibal zaradi vsem znanih slabih izkušenj z njimi. Skoraj vsak, ki je tam kaj kupil, ima za povedati kaj čez njih. Hec je bil v tem, da so imeli tisti dan v ponudbi kuhinjske stole za 20 EUR / kom kar je zelo dobra cena. Šel sem jih pogledat. Ko sem pa vstopil v trgovino, pa sem se najprej odpravil na oddelek kuhinj. Zastopajo kar nekaj firm in imajo od vseh obiskanih prodajaln največ razstavljenih kuhinj. Tako lahko dobiš nove ideje ali primerjaš med seboj različne načine obdelav v različnih cenovnih razredih. Prodajalec je bil prijazen, ustrežljiv, takoj se je lotil izrisa, lotil se je natančnega izrisa prostora. Postavitev je takrat že bila jasna, zato je kuhinja hitro nastajala. Tudi vzorca (Noche / Vanila) sva z Urško še prej določila. Ko je bilo vse tako pripravljeno, me je prodajalec sam vprašal, če že imam kakšno ceno v mislih. V mapici sem imel ostale ponudbe, a jih nisem izpostavljal. Jasno sem povedal, da imam ponudbo za enako postavitev konkurenčnega proizvajalca za 3.500 EUR vključno z aparati. To je bilo dovolj, da je prodajalec poklical sodelavca, vodjo prodaje. Ja, v Rutarju je tako. Dokler se pogovarjaš z osebo v beli srajčki z rdečo rutico, se ne pogovarjaš o ceni. Šele ko pride urejen gospod v temnih hlačah in dragem puloverju, je čas za pogajanje o ceni. Ta gospod se je vljudno predstavil in se lotil natančnega preučevanja konfiguracije. Sledilo je dolgo in mučno preračunavanje, pogajanje o izbiri aparatov (tu sem vztrajal pri Bosch pomivalnem stroju in Electrolux ali Bosh kompletu pečica / plošča, napa ni bila pomembna). Z Bosch aparati vred smo končali pri ceni 3700 EUR, kar je bila najugodnejša ponudba. Oba predalnika so nam opremili z razdelilniki za pribor, dobili smo tudi boljšo napo kot drugje. Le predviden čakalni rok je bil 6 tednov namesto 4, kar pa me niti toliko ne moti, saj imamo še veliko za postoriti preden bo hiša nared za opremljanje. Seveda sem jasno povedal, da ne pričakujem nobenih zapletov pri dobavi in prodajalec je zatrdil, da imajo z Nobilio dobre izkušnje, da ni zaostankov in tudi nobenih problemov pri reklamacijah. Težave “Rutar” naj bi izvirale predvsem iz programa oblazinjenega pohištva. Dobila sva tudi 5 let (proizvajalčeve!) garancije na kuhinjo in 5 let garancije na vse Boscheve aparate.
Popoldan sva se z Urško vrnila, se dogovorila še za nekatere podrobnosti in pdopisala pogodbo. Dodala sva še 6 stolov po akcijski ceni in vplačala 40% avansa. Tako, kuhinja je naročena in srčno upam, da bo Hiša čez 6 tednov nared za montažo.
Na spletni strani si lahko sami naredite izris kuhinje, a je program malo omejen. V naši kuhinji ni vrat in oken, so samo zidne odprtine. Kuhalna plošča je na drugi strani, postavljena na široki (90 cm) predalnik. Zgornja elementa sta v barvi lesa. Napa je navadna.
February 24th, 2009
Tako bi lahko imenoval dela, ki so v zadnjih dveh dneh potekala na hiši in skladno s tem tudi moje razpoloženje. Ah, saj res! Tudi temperature so takšne. Vsaj ob jutrih in večerih. Kar pa spet ni dobro za to, ka počnemo na Hiši (če je sploh še vredna, da jo tako imenujem).
Dogovoril sem se, da v torek pričnemo z odkopom temeljev okoli hiše za izvedbo drenaže. Plan je bil sledeči. Hišo v enem dnevu odkopamo okoli in okoli do globine cca. 60 cm. Če bi temelji bili zelo grbinčasti, bi jih popravili z grobim ometavanjem, ker sicer ne bi bilo mogoče izvesti vertikalne hidroizolacije. Tako pripravljene temelje bi potem sam izoliral: nanesel ibitol in nanj varil izotek (tisto bitumensko folijo). Na takšno podlago je potem menda še fino nalepiti stirodur (trd in vodonepropusten stiropor), preko njega pa položiti še bradavičasto membrano. Šele nato bi se v jarek položila drenažna cev, se postavili jaški in odvodi za meteorne vode in ko bi to bilo narejeno, se bi jarek lahko zasul z “rizlom” ali “kuglami”, kot pravijo kamenju za zasutje drenažnih jaškov.
V torek je bagerist res prišel. Luštkan mali bagerček se je lotil dela. V dobri uri so vse betonske plošče okoli hiše bile razbite. Kopati smo začeli na vzhodni strani, ob ne več kot 10 let starem prizidku, kjer je tudi kurilnica. Pričakoval sem, da bodo temelji globoki. Kot je to nekoč rekel Urškin oče: “Uf.. temelji so globoki, kakšna 2 metra.” Izkazalo se je prej obratno: da jih je le za kakšni 30-40 cm. No, Urškin oče se ni več spomnil, da bi to kdaj rekel, sicer je pa itak nepopomembno. Temlji so v glavnem bili hudo plitki, bagerist pa je ob prizidku naredil skoraj meter globok jarek. Desno od prizidka, kjer je že stena dnevne sobe (stara stena), je temelj bil globji. A zdelo se je, da je ta v dveh plasteh. Trdnost temeljev pa je tudi vprašljiva. Površina je hudo robata, tako, da je niti ometati ne bi šlo. Kamenje iz nje odpada. Ker hiša nima vezne plošče, ampak je beton (v sobah, kjer ga sploh ni bilo, smo ga vlili pred nekaj meseci, ko smo delali estrihe) vlit med stene temeljev. Torej, temelje med seboj nič posebej ne veže. Začel sem razmišljati o tem, da mogoče ni najboljše, da hišo obkopamo v celoti, zato z izkopom nismo nadaljevali. Nekako je nastalo splošno mnenje, da je odkopane temelje potrebno dodatno ojačati. Betonirati.
Temelj (30-40 cm), ki smo ga dobetonirali
Betonirali smo do cevi, dalje kaže, da je temelj globji
Stekla je še ena urna akcija. Ponovno se je izkazalo, da delavci, s katerimi sodelujem, niso le zato, da opravijo svoje delo in bi dvignili roke, kadar se pojavijo takšni problemi, ampak so mi bili pripravljeni pomagati organizirati stvari tako, da je bilo v eni uri pripravljeno vse za betonažo: pripeljanih 10 vreč cementa, pripeljanih 2,5 kubika šodra, izposojenih 15 kom. opažnih desk, izposojen wap za pranje temeljev in ostalo. Res, kapo dol vsem, ki so mi pomagali. To so ljudje, ki so vredni zaupanja in pri katerih ni žal dati nobenega evra, ki ga prosijo, že itak bolj skromno, kot ne.
Naslednji dan sva se z Urškinim očetom lotila postavljanja opaža. Posebnih izkušenj nimava, ampak saj to ni taki “kunšt” in poprijela sva za delo. Itak betoniramo temelje, tako da detajli niso pomembni. Terja pa svoj čas. Ko so mojstri bili gotovi z delom v hiši in jim je ostalo časa za še skoraj polovico šiha, mi je Boris ponudil pomoč pri postavljanju opaža in betoniranju. Že itak mi je pomagal ogromno in otroško nerodno mi je bilo sprejeti njegovo ponudbo. Z njegovo pomočjo in pomočjo še dveh njegovih pajdašev smo imeli opaž pripravljen en-dva-tri. Enako hitro je bilo vse nared za betoniranje: postavljen mešalec, pripravljeno orodje, voda, cement, .. Do treh popoldan smo z delom končali. In res, vprašanje kdaj bi z U. očetom bila gotova brez te pomoči. Če bi bila zelo pridna, bi morda uspela postaviti opaž. Še z vremenom smo imeli ta dan srečo. Kljub slabim napovedim (dež, sneg) smo imeli večino dneva sonce.
Opaž in betoniranje
Še preden smo vse pospravili sem opazil, da iz enega od vogalov hiše štrli kos strohnelega lesa. Ja, še eden od vlage uničenih lesenih stebrov v steni. Ko s prsti malo popraskam se iz luknje vsuje prah. Kmalu je odprtina tako velika, da lahko z roko grem vanjo in iz nje pobiram vse več prahu. Zopet mi pomaga Boris. Pomaga mi odstraniti uničen kos trama v zidu. Tudi omet na tem delu hiše je od izpostavljenosti vlagi povsem uničen. Praktčno se ne drži več stene. Ko želim odlomiti majhen kos, se odlišči cela ploskev. Slike raje ne prilepim.
Ja, ob takšnih stvareh mi postane slabo. Gre mi na bruhanje. Ni mi, da bi še o čem razmišljal. Moja glava je kot tempirana bomba. Samo čakam, da mi jo raznese. Pospravim še nekaj stvari razsutih po vsem tem razdejanju okoli hiše. Potem se preoblečem in grem naproti Urški z otrokoma. So na sprehodu. Kmalu zagledam Saro, kako me kliče: “Ati”, in mi maha. Gre mi na jok, a se zadržim. Ko sva dovolj blizu, se Sara požene v moje naročje: “Moj ati si.”, mi pove nežno. Urban me gleda iz vozička in se nasmeji. Kmalu še on dobi moj poljub. Ob tem veselju potlačim svoje razočaranje in žalost. Skupaj se počasi odpravimo proti domu.
February 12th, 2009
Pred štirimi meseci sem objavil tole. Takrat smo z veliko zagnanostjo, upanjem in malo naivnosti v želji, da končno pridemo do res samo našega lastnega doma, pričeli z obnovo hiše, v kateri sta dolga leta živela Urškina babica in dedek. Vsaj kakšnih 35 let. Že pred tem časom, pa je hiša zamenjala mnoge lastnike. Kot kažejo “izkopanine” in pričanja “poznavalcev”, pa se je spreminjal tudi njen namen. Menda je nekoč v tej hiši bila pralnica za Tovarno Dušika, v njej pa naj bi nekoč bile celo konjske štale. Kakorkorli, hiša ima kljub svoji majhnosti in skromnosti kar pestro zgodovino. Zato tudi ni čudno, da ni težko najti njenih ran.
Soseska treh hiš z skromnimi pracelami leži na severnem robu Ruš, med Tovarno Dušika in reko Dravo, obdana z gospodarskimi zemljišči, ali kot zna povedati naš župan, “sredi industrijske cone”.
Zame to nikoli ni bila lokacija, kjer bi želel živeti. A kaj, ko se nam priložnosti priti do lastnega doma niso polagale na dlan, iskreno povedano, pa tudi midva z Urško o tem nisva začela razmišljati tako dolgo, dokler naju k temu ni vzpodbudila dana situacija. Od kar je Urškina babica odšla v dom starostnikov je hiška bolj kot ne samevala. Dobila sva priložnost, da prevzameva lastništvo hiške na naju in v njej urediva dom, v katerm bi lahko spodobno živeli. In zanimivo je, da je vsakdo, ki sem pride prvič, navdušen nad lokacijo.
Kmalu smo se lotili prvih del. Brez posebnega načrta. Nekatere reči, kot je bilo npr. praznjenje hiše ali trganje dotrajanih lesenih podov, je bilo potrebno storiti v vsakem primeru.
Prva večja stvar bi bila betoniranje tal, položitev izolacije in estrihov, potem še menjava oken in vrat. Kar precejšen strošek. Morda en “hiter kredit” za to ne bo dovolj.
Z Urško sva razmišljala o najinih finančnih zmožnostih. Najel sem prvi kredit, nekaj čez 6.000 EUR. Kmalu je postajalo jasno, da je v hiši potrebno postoriti še veliko več kot urediti pode ter menjati vrata in okna. Ker je babica znala dobro poskrbeti za to, da je bilo drv stalno na zalogi vsaj za dve zimi, sem razmišljal o tem, ali bi sistem CK dogradil s pečjo na drva. Ker smo v dveh sobah polagali nove tlake, bi pod estrih položili še cevi za ogrevanje in se s tem rešili zares nerodno speljani napeljavi pod stropi, ki bi jo v primeru, da strope kdaj saniramo z gips ploščami, itak bile napoti. Ko sem poklical prvega mojstra, vodo- ali bolje cevo-inštalaterja, je postala jasna naslednja stvar. Vodovodna napeljava je dotrajana. Okvirna cena za sanacijo skupaj z novo inštalacijo CK cca. 1500 EUR. Uff… In sva že bila na limitu. Ko pa sva izvedela, da bo potrebno zamenjati še električno napeljavo, ker je sicer lahko hudo nevarna (brez ozemljitve), pa je postalo jasno. Z mini kreditom, se vsega tega ne bo dalo urediti. Takrat še niti nisem razmišljal o tem, da bo potrebnih ogromno zidarskih in pleskarskih del.
Za nekaj časa sva odložila načrte. Kredit bova naložila na varčevalni račun in ga od tam jemala po potrebi. Začela sva iskati podnajemniška stanovanja in skoraj bi se že odselili v dvosobno stanovanje kakšna dva km iz Hoč. Na “srečo” so stanovanje oddali nekomu drugemu. Ovira je bila Jenny, jasno. Po pogovoru s staršema, je zopet zrastlo novo upanje. Na grobo sem ocenil predvidene stroške za obnovo do vselitvije in kazalo je, da bi nam s pomočjo lahko uspelo. Seveda bo potreben še en kredit iz moje strani, a bi to smatral kot dobro naložbo. In tako je bilo dogovorjeno. Predviden budget za obnovo: 15.000 EUR + kakšni bonusi kot so božičnica, kak EUR dodatnega zaslužka kako drugače, .. Res je, da ocene nisem mogel podati natančno, saj nisem imel pridobljenih uradnih predračunov, morda le kakšnega za orientacijo, ki pa je itak bil mnogo višji, kot smo planirali, saj je še vedno dovolj takšnih, ki ti pač samo “pomagajo” za denar, ti pa zato ne zahtevaš računa. Na kakšno stvar pa smo tudi pozabili: predvsem opremo. Skladno s temi plani smo se lotili del.
Izdelali smo podložni beton v obeh sobah, na katerega sem s pomočjo atija, ki je vedno bil za akcijo, navaril hidroizolacijo in kasneje položil še folijo ter stiropor.
Sledilo je “štemanje” zidov za električno napeljavo. Hudo delo. Najprej zato, ker je potrebno predvideti vsa mesta, kjer bodo stikala in vtičnice, mi pa še zdaj nimamo prave predstave o tem, kje bo kaj stalo, potem pa zato, ker je štemanje v stare opečnate zidake hudo naporno delo. Ob tem je narejene tudi veliko dodatne škode (odpadlih ometov), ki jo bo potrebno popraviti. Štemanje je pri meni pustilo tudi skoraj tri tedne trajajoče posledice: mravljince v rokah in otrple prste. Praha sem se pa najedel toliko, kot se ga v celem življenju skupaj nisem. Vrtanje kakšnih 50 lukenj za doze je bilo pika na i moji štemarski karieri.
Preden sta prišla elektro-mojstra, so hišo okupirali heavy-duty cevo-vodarji. Stroji so neusmiljeno tolkli po tleh in stenah, da so se lahko položile vodovodne cevi in cevi CK. Ob tem smo ugotovili, da bo potrebno sanirati še dimnik. Takšen kot je bil, je vzbujal začudenje vseh, ki se na to kaj spoznajo, da hiše še ni zajel ogenj. Glump.. še en cmok po grlu.
Prišla sta električarja in v treh dneh speljala kable do električne omarice. Po tleh je naenkrat bilo polno oranžnih žil, v zidnih špranjah sivi kabli. Skoraj povsod je bilo potrebno dodatno poglabljati ali razširjati utore, največ po tleh – kar je pomenilo spet dodatne ure štemanja v beton. Ko sem bil prepričan, da je to to, pa sem začel cevi zlagati eno ob drugo in jih pripravljati na to, da jih zalijem z betonom. Se sliši enostavno? “Be my guest!”
Končno mešanje betona na roke. Najprej sem postopoma zalival kanale električnih inštalacij po tleh, nazadnje še globoke brazde .. kaj, luknje! v kopalnici. Samo v kopalnico sem nasul cca. 500-600kg materiala. Preden sem lahko hišo spet predal mojstom, se moral pozidati še nekaj večjih lukenj, ki so ostale v zidovih med štemanjem.
Tako, kaj se je porušiti dalo, smo porušili. Zdaj je bil čas, da se lotimo “flikanja”. Flikanje, ki ga skoraj nisem upošteval v svojih izračunih, se je kmalu pokazalo za najdražje delo: polaganje keramike, kitanje, beljenje .. Nekatere zide je potrebno ojačati z gradbeno mrežico, tla izravnati z izravnalno maso, na strope smo zaradi neravnin, slabih ometov (na trstiko) in dodatne izolacije dali montirati gips plošče. Okoli oken in vrat je treba narediti špalete, vgraditi police, okoli vogalov vstaviti kotne profile, itd. Količine porabljenega materiala so znatno večje, kot bi bile v kakšnem zglednejšem stanovanju. Tudi kvaliteta materialov bi naj bila takšna, da bo uspešno sanirala stare zidove.
Danes se je začel četrti teden od kar v hiši vsak delovni dan delajo od en do trije mojstri. Notranjost spet dobiva svojo podobo. Včasih se mi zdi, da iz žabe delamo princa ali pa iz grdega račka laboda.
A je vse to potrebno plačati. In cena za to se je dvignila znatno nad naše zmožnosti, nad predviden proračun in nad to, kar smo sprva ocenjevali. Tako lahko znova ocenim, da bi za vselitev potrebovali dodatnih 10.000 EUR, mogoče kakšnega tisočaka manj. Čeprav bi glede na izkušnje in kup stvari, ki bi jih vseeno radi postorili, pa jih niti predvideti nismo upali, to z lahkoto porabili (npr. okolje).
Danes nismo mogli mimo dodatnega problema, ki se je pojavil. No, ni se pojavil, le nekako mižali smo in si ga nismo hoteli priznati. Vlago, ki prihaja skozi stene v hišo od zunaj. Najbolj očitno je to sedaj, ko se sneg počasi tali in kot spužva namaka okolico hiše. Brez ureditve drenaže okoli hiše, s katero bi rešili problem namakanja, ne moremo nadaljevati v notranjosti. Nanosi kita na stenah kjer je vlaga se absolutno ne sušijo, prej obratno – kit se dodatno namaka in obstaja nevarnost, da se začne luščiti. Zato bom v najkrajšem možnem času vložil vse svoje (fizične – ti še niso povsem izčrpani) napore v to, da naredim izkop okoli hiše. Potem bomo razmišljali o tem, koliko nas bo stalo oblaganje temeljev z izolacijo, speljava drenažnih cevi in odtokov ter zasutje. To je namreč predpogoj za to, da sploh začnemo razmišljati, kako nadaljevati v notranjosti.
Žal smo tam. Zaenkrat na koncu poti. Kljub precejšnjemu napredku, še kar nekaj korakov pred ciljem. Upanje menda obstaja, da ga le uspemo najti.
February 3rd, 2009
Next Posts
Previous Posts
