Posts filed under 'Družinske'
Situacija je pač takšna, da nekih finančnih presežkov za daljši dopust ob morju letos ne bo. A kaj, ko Sarini vrstniki že od začetka poletja lepo eden za drugim odhajajo in prihajajo iz počitnic na morju, Sari pa je potem včasih težko in neprijetno razlagati, zakaj pa mi ne bomo letos šli na morje. Potem še pride kakšna razglednica s širno modrino in ladjicami na slikah in spet se moramo na nek način izgovarjati. In ker smo se itak odpravljali na obisk v Logatec, sva si z Urško rekla, pa pojdimo do morja.
Bilo je že res pozno zvečer, ko sem si na telefonu nastavil budilko: 03:50, če se ne motim. Saro in Urbana bi kar iz postelje preselila v avto, do jutra bi že lahko bili na primorskem. Ne spomnim se več, ali sem napačno nastavil alarm ali ga samo prekinil in zaspal dalje, ampak zbudili smo se šele krepko po 7. uri. No, ja. Mogoče niti ni taka katastrofa, vsaj zaspani ne bomo cel dan. Kar pa zna biti celo nevarno, če preživiš skoraj tretjino dneva na avtocesti. Samo še ta dan velja naša tedenska vinjeta. Kot se staremu avtu streže, v Mariboru kupimo flašo olja in podmažemo našo mašinco, ki je že precej na suho tekla. Ob pol devetih krenemo iz Maribora.
Na vzhodnem delu ljubljanske obvoznice v smeri proti Brezovici se začne zgoščati promet. Še preden zapustimo Ljubljano, vozimo v koloni. Kolona se vleče vse do Logatca, občasno stojimo. Porabimo slabo urco več, a le pridemo v Logatec, kjer nas Staša, Simon in Anuša prav prisrčno sprejmejo in pogostijo z več kot odlično domačo malico. Staša že šteje dneve in zdaj, zdaj se lahko zgodi, da se jim pridruži nov član z menda delovnim imenom Janez. Pravzaprav se ga je to ime že tako prijelo, da se zna zgoditi, da ga Janezek tudi dobi. 
Poleg malice dobimo še gajbico sveže zelenjave iz njihovega vrta in gajbico čudovitih sliv, tako sladkih, da so tiste, ki jih nismo uspeli pojesti, včeraj že fermentirale.:)
V Logatcu
Na poti do Kopra sta Sara in Urban v avtu zaspala. Sara je Urški naročila, da jo zbudi, ko pridemo do morja. Ni bilo potrebno, saj se je zbudila sama, ko smo se približevali Kopru in smo že lahko videli morje. Sara je ob prvem pogledu na modrino in ladjice v daljavi bila tako zelo in iskreno srečna, da sem ob njenem navdušenju skoraj dobil solze v očeh. Uspeli smo parkirati v senčki blizu Bernardina in se odpravili na sprehod iz Portoroža v Piran. Bilo je vrooooooooče! Ustavili smo pri vhodu v Piran, kje je bila majhna plažica, čisto pravšnja za to, da smo se lahko končno malo ohladili. Sari se je zdelo strašno zabavno ležati v vodi in pustiti, da so jo zalivali valovi medtem, ko je Urbana bilo potrebno tesno držati v naročju in se vsaj malo dotikati kopnega, da ni jokal na ves glas.
Dolgo se nismo zadržali, ker nas je že klicala Sandra iz Domžal, da nas z Andrejem in Niko pričakujejo. Jaz sem odpeketal po avto, Urška in otroka pa so me počakali pri rampi na vstopu v Piran. Na hribu nad Portorožem in Fieso smo si privoščili kosilo in se po kosilu odpravili proti domu z vmesno postajo v Domžalah, kjer sta nam Sandra in Andrej razkazala nedavno kupljeno hišo in predstavila načrte za njeno obnovo, ki je že v teku.
Domov smo se vrnili malo po deseti uri zvečer. Sara in Urban sta zaspala že med potjo. Optimiran večerni ritual (zobki, ritka, pižamica) in že sta lahko dalje sanjala v njunih posteljcah. Naslednji dan smo bili polni lepih vtisov in vsaj malo potešeni z morjem.
August 24th, 2010
V nedeljo je Urška bila doma in lahko smo razmišljali, kako skupaj preživeti ta dan. Nekaj po osmi uri smo zajtrkovali, potem pa se odpravili na sprehod do trgovine in še malo posedeli na kavici v družbi Gorana, Valerije in Mojce. Medtem nas je razveselila novica o novem naraščaju v krogu naših prijateljev, punčki Ajdi. Pero in Barbara, kar pogumno novim izzivom naproti! Ko smo se vrnili domov smo spet malo pomalicali in že je bil čas za opoldanski počitek. Med pripravo kosila je padla ideja, da popoldan obiščemo dedija v Vareji. Poklical sem ga domov, oglasila se Nevenka. Rekla je, da se smuka nekje okoli hiše, da sta sicer doma, ampak naj bi dedi dopoldan nekaj razmišljal o ribičiji. “Nič zato”, sem rekel, “bomo pa skupaj šli na ribičijo!”
Po kosilu spakiramo stvari in že smo na poti v Varejo. Dedi res pripravi ribiško opremo in pripravljeni smo na novo dogodivščino. Urška se odloči, da bo ostala pri Nevenki in ji delala družbo, mi pa se odpeljemo na ribnik, nekaj km ven iz Ptuja. Dedi kmalu ujame prvo ribo. Mojega trnka niti povohajo ne. Šele ko kruh zamenjam za črva, postane bolj zanimivo. Tudi Sara želi poskusiti srečo in spretnost. Dedi ji odstopi njegovo palico in razloži, kako mora potegniti, ko ji bo rekel, naj potegne. Že po nekaj poskusih Sara čisto zares ujame čisto pravo ribo!! Super!
Kasneje ji jaz dajem ribe, ki jih odpnem iz trnka v roko, da jih ona vrže v mrežo. Medtem ji enkrat spodrsne in z eno nogo stopi v vodo. Nič hujšega. Kmalu bomo doma. Tudi Urban uživa ob vodi. Ves čas nabira listje in vejice ter jih meče v vodo. Potem najde robide in začne še te metati ribam, da ne bi bile lačne. Spet je že pozen večer, ko se vrnemo domov. Na poti v Ruše nas spremlja nevihta in počutimo se kot fotomodeli v fotografskem studiju. Bliska iz vseh strani. Ena strela je lepša od druge.
In spet je en vikend za nami. Morda kmalu vzamem nekaj dni dopusta in kakšen podoben vikend poustvarimo med tednom, da nam bo dlje časa skupaj lepo.
August 9th, 2010
Po vseh ne-ravno-eksaktno rešenih matematičnih izračunih, tezah, predpostavkah, pomislekih in drugih parametrih za rešitev enačbe z eno stranjo enako “bazen”, smo se zanj vendarle odločili. Če ga imajo sosedje, ga absolutno moramo imeti tudi mi. No, je malo resnice v tem. V lanskem letu se je Sara nekajkrat kopala “preko ograje”, medtem ko je sosedov veselo čofotal v svojem bazenčku. Nisem ravno tiste vrste, da bi se meril s sosedi kdo kaj premore ali imel slab občutek, da lastnim otrokom ne privoščimo vsega, kar bi si želeli. Pa vendar, morda premoremo še nekaj evrčkov in otrokoma polepšamo poletje, posebej v teh peklensko vročnih popoldnevih, ko bi kdo rit namočil celo v mestno fontano.
Enega smo našli na Bolhi. Deda je kot navadno bil pripravljen za akcijo in je prevzel želen paket ter nam ga dostavil. Na škatli je pisalo: “Postavite v 10 minutah”. Aja, seveda. Nastal je celi gradbeni projekt. Zopet smo angažirali dedeja. Morda sva se narobe razumela, ker se je zadeve lotil pre-resno. Bazen namreč ni primeren za vkopanje. Nekaj samokolnic zemlje nazaj v luknjo, pa je blo. Zemlja premore skoraj toliko kamenja kot prsti, zato jo je treba dobro stolči in potem poravnati s kakšnim bolj finim materjalom. Kot bi trenil, smo na dvorišču imeli tovornjak, ki nam je izsipal 2,5 kubika fine zemlje in kakšnih 300 kg težko vibra-ploščo s katero smo pošteno zvibrilali podlago. Še malo fine prsti na vrh, potem pa čez vse skupaj 2cm stiroporja. Ga lepo obrezat, zlepit in položit. Na koncu je bilo “samo” še treba razgrniti bazen, ga napolniti z vodo, prključiti cevi in črpalko, pa je. Aha. Še en paket kemikalij, jutri pa še en paket dodatne opreme. Pa ugotovimo, kot smo že prej bolj na skrivaj ugotavljali, da je strošek bazena manj kot polovičen napram vsej obvezni dodatni opremi.
Danes smo zakurili v peči in v bazen izpraznili kar nekaj polnih bojlerjev vroče vode in jo zagreli dovolj, da smo lahko otvorili našo prvo kopalno sezono. So far – so good. Zadeva je MEGA. Iz bazena le korak do senčne terase, kjer že diši po sveže pečenem mladem krompirju in polpetih. Še kozarec pomaranžnega soka, skodelica kave in hop! spet smo v bazenu. Ne za dolgo. Pet-deset minutk / rundo bo zaenkrat dovolj. O navdušenju otrok sploh nima smisla na široko pisati, ker je to pač treba dožitveti. Le eno “uč” bo skozi treba imeti na njih, da se kateri slučajno ne odloči za samostojni plavalni tečaj.
Juhuuuu!
July 8th, 2010
Ni še uradno, a seme za spletno stran je posajeno. Kmalu še kaj več zraste iz tega. 
May 10th, 2010
Tako dolgo že ničesar nisem napisal na blog, da sem moral nekajkrat vpisati geslo za prijavo, preden sem našel pravega. Razlog? Hja, človek se v bolniški lahko malo poleni. Jaz sem se gotovo precej polenil kar se tiče sedenja pred računalnikom. Pričakujem lahko, da mi ga po končanem bolniškem dopustu ne bo primanjkovalo.
Za mano je kakšen mesec terapij. Najprej vaje za krepitev mišic ramenskega obroča in razgibavanje ramena na napravi, potem še vsakodnevno razgibavanje v bazenu. Po današnji kontroli smo s tem hecom zaključili in že pojutrišnjem odpotujem na 14-dnevno aktivno počitnikovanje v Čatež. Sobo bom delil z neznancem, ker si dodatnih 50+EUR / dan za “single use” pač ne morem privoščiti. Ker ob nedeljah ne bom imel terapij, se bom verjetno oba vikenda vračal domov, plus še 1x vmes zaradi pogreba v družini. Priznati moram, da sem po začetni skeptičnosti zdaj presenečen nad učinkom fizioterapije na okrevanje po operaciji, saj se mi po slabih dveh mesecih po operaciji že skoraj zdi, kot da operacije nikoli ne bi imel. Zdravilišče bo zdaj le še češnja na vrhu smetane. Upam, da me potem v službi še vedno čaka delovno mesto. Malo čuden je feeling biti tako dolgo odsoten.
Še malo klasike. Vreme in zdravje. Saj ne vem – včasih, kot da nam poletje trka na vrata in želi prehiteti pomlad, drugič kot da zima želi pohoditi pomlad. Včeraj drobna toča, danes sneženje. Groza. Od kar sem doma je Urban že kakšnih 3-krat bil pri zdravniku, zaužil dve porciji antibiotikov, imel obisk pri pulmologinji. Ta pravi, da so to pač “vrtičkarji”, pri katerih težave niso posledica alergij ali podobnega, temveč le dejstvo, da so zaradi nerazvitega imunskega sistema pač bolj dojemljivi za razno-razne virusne okužbe, katerih posledice so zaradi vnetij sluznice v že tako-ali-tako ozkih dihalnih poteh, močnejši kašelj, polni nos, vnetja ušes ipd. Trenutno je Urban kar ok, a doma. Sara obiskuje vrtec in nima težav. Tudi prebava ji je začela delovati 100/uro!
S ta starejšim, dolgim avtom sem bil danes na tehničnem pregledu in gladko pogrnil. Težave so zavore, neke “kugle” in izpuh. V izpušnem loncu je menda luknja za celo pest. Zdaj imam 3 dni časa za ponovni pregled, pa sem samo še jutri doma. Na srečo je avto že pri mehaniku in le upam lahko, da do jutri stvari pošlihta. Saj bi se dalo kaj preko vez zrihtat, a na koncu koncev gre tudi za našo lastno varnost in problematične stvari moramo rešiti. A ni tako?
Aja. BTW. Nisem edini tako dolgo v bolniški. Po zlomu noge v Ugandi moja mama še vedno okreva. Je pa videla gorile v njihovem naravnem okolju, kar tudi ni kar tako. Biče nam bolje..
Samo za namig: okoli naše hiše se je v tem času tudi že kaj spremenilo. Treba izkoristiti dok je “šefe” doma in če že delati ne morem, kdo pravi, da ne morem nadzirati.
April 12th, 2010
Dobro je ..
- da je za mano druga operacija ramena in so bolečine tokrat znosnejše, kot sem pričakoval glede na izkušnje iz prve operacije
- tudi to, da se je rana celila brez pikice gnoja, rdečice ali kakšnih drugih težav
- da sem se po več kot dveh tednih lahko končno spet vlegel na trebuh in že naslednji večer občasno tako tudi spal (spanje na hrbtu nikoli nisem prakticiral, pri okrevanju po operaciji pa je bilo neizbežno)
- da se je večina snega končno stalila in pri tem ni bilo prehude packarije
- da je naša streha vzdržala še eno zimo in upam, da bo še kakšno
- da Urban neverjetno hitro napreduje, tudi Sara skoraj vsaki dan preseneti s kakšno novo “finto”
- da je Sara danes brez napake zdeklamirala in odplesala pesem “Oton Župančič – Stari Medo” (kot jo sama predstavi)
- da je čas moje bolniške hkrati tudi čas počitka duha
…
Slabo je ..
- da se bo moja bolniška podaljšala za precej dlje kot sem pričakoval, saj že jutri začnem s prvo serijo fizioterapij, medtem, ko sem pri prvi operaciji okreval brez tega, oziroma so mi terapije bile predlagane šele po nekaj mesecih
- da še vedno roko držim kot kak vojni invalid in si z njo ne morem pomagati toliko, kot bi si želel (Urška je moja leva roka)
- ker ne morem vzeti otroka v tesni objem ali se z njima malo valjati po postelji
- da je Sara zaradi dehidracije po skoraj dvo-tedenskem občasnem bruhanju morala preživeti noč v bolnišnici, pred nekaj dnevi pa je skupaj z mano spet prebolevala neko čudno obliko trebušne viroze; na srečo ni trajalo dlje od enega dneva
- da je dve noči bruhal tudi Urban
- da je danes bruhala še Urška, a ji skoraj takoj po tem bilo bolje
- da mravlje občasno preizkusijo našo voljo do sobivanja
- da se stalno pri sebi izogibam misli o tem, kaj bo treba še storiti glede našega doma (hiše) in dejstvo, da za to ne obstaja nobena finančna konstrukcija, niti ne kaže, da kmalu bi (fasada, streha, okolica, soba v garaži, prizidek, lopa, ..)
- da Urška še vedno ne najde zaposlitve, subvencij za samozaposlitev ni, tudi ne primernega prostora za izvajanje dejavnosti v Rušah
- da je zadnji servis AXa požrl kar precej m2 tlakovcev, a nam bo, upam, služil toliko dlje
…
Verjetno bi se še česa spomnil .. tako dobrega kot slabega .. pa saj “It’s just life”, a ne?
March 2nd, 2010
Pričakovana operacija ramena je za mano. V primerjavi s prvič okrevanje že od dneva operacije poteka lažje. Bolečine so veliko bolj znosne, pravzaprav v bolnišnici niti nisem imel občutka, da potrebujem kakšen protibolečinski šus. Seveda nisem zapustil bolnišnice že isti dan po operaciji, kot mi je bilo rečeno. Bil sem pa prvi na vrsti. Ob 8:10 sem že čakal v operacijski sobi, ob 8:20 sem imel namontirano cevko v žilo in masko na obrazu. “Dihajte, to je navadni kisik .. Globoko dihajte”, sem še slišal, več se ne spomnim. Zbudil sem se kakšne 3 ure po tem, utrujen ko pes. Pred mano je bila ura .. ne .. dve, tri, štiri ure! .. in potruditi sem se moral razbrati kaj kažejo kazalci. Če sem oči le za trenutek zaprl, sem bil v svetu sanj. In potem sem jih spet hitro odprl, ker se mi je zdelo, da ne smem zaspati. Utrip mi je poskočil in slišal sem, ko je ena od sester rekla: “Kaj pa imate tako visoki pulz?”. Ja, od misli, da ne smem več zaspati in vsakičnem ponovnem prebujenju iz dremeža, je moj utrip poskočil. Čez dan sem dremal in čutil sem utrujenost. Nemogoče bi bilo, da bi še isti dan zapustil bolnišnico. Sem se kar strinjal s tem, da tam prespim noč. In na srečo to ni bila moja druga najhujša noč v življenju. Bolečine so bile zares znosne in lahko sem spal, četudi po obrokih. Po izvidu sodeč je moja rama bila deležna precej obsežnega remonta. Tudi danes, 6. dan po operaciji nimam posebnih težav z bolečinami, le pred spanjem je dobro vzeti kakšno tisto belo-modro čudežno? kapsulo. Čez dva mesece bom upam, že lahko spet tekel, nabiral kondicijo in izgubljal kg, ki si jih bom v tem času sigurno nabral.
Se je pa zgodila še druga stvar, zelo podobna tisti izpred slabih dveh let. Ko sem jaz prišel iz bolnišnice, je Sara šla v bolnišnico. Ja, spet. Z Urško sta v nedeljo šli k dežurni zdravnici, ker je Sara v soboto ponoči spet bruhala. Že dva tedna je občasno bruhala. Vmes kakšen dan ne, pa potem v avtu, pa zvečer doma itd. Jedla je slabo, pila je zmerno, a kaj, ko je vse to velikokrat izbruhala. Zdravnica je ugotovila precejšnjo telesno šibkost in dehidriranost. Zato je priporočala, da z Urško obiščeta bolnišnico, kjer bi jo oskrbeli s kakšno flaško infuzije. Z Urbanom sva tako ostala sama doma, a nama je na srečo prišla na pomoč Urškina mama, zvečer še Darja in naslednji dan zjutraj Urškin oče. V ponedeljek sta Urška in Sara že bili doma, razloga za bruhanje niso odkrili. Sara je po tisti flaški infuzije postala spet živahna deklica, povrnil se ji je apetit, dobila je rdeča lička .. skratka, bila je kot prerojena. V torek se je že veselila oblečena v čebelico skupaj s prijatelji iz skupine iz vrtca. Prav tako tudi Urban.
Urška ji je za pogum v bolnišnici kupila pravi baletni komplet. Joj, kakšno navdušenje je bilo to! Kar ni se mogla nagledati svojih pravih baletnih copatkov, svilenih trakcev, baletnega krilca .. Zvečer je vse lepo pospravila v svoj predla in zjutraj takoj preverila, če je vse še na istem mestu.
Po dolgem času sta spet oba v vrtcu. Skupaj se peš vračamo domov in uživamo v snegu dokler ga še imamo.
February 18th, 2010
Tudi na tem blogu bi jamranja bilo že počasi dovolj, kot ga je že zdaleč dovolj v naši familiji.
Urban je prebedel skoraj celo predprejšnjo noč, kašljal, hropel in zjutraj vstal z vročino. Ves včerajšnji dan je potem bil sitko, nerazpoložen, razdražljiv .. Kaj čemo drugega, kot obiskati zdravnika? Z Urško sva se že skoraj spričkala, kdo ga bo odpeljal. Urška se najbolj boji tega, da bi ta mali tam napravil prevelik vik in krik in bi spet katera od sester malo prestrašeno opazovala kameleonsko spreminjanje barv na njegovem obrazu, meni pa je že skoraj nerodno, ker smo enostavno prepogosto tam. Peljala ga je Urška. Diagnoza: laringitis in vneta ušesa. Zdravljenje: Voltaren proti vročini, 3x dnevno inhalacije, Amoksiklav (AB) – ker je komaj dva tedna odkar smo se rešli Hikoncila. Ja, pa še nova runda Singulair-a – vrečke s praškom, vsak večer ena, polletna terapija, ki naj bi odpravila težave z hropenjem. Iz vsega tega bi človek lahko sestavil popoln dnevni obrok. Materno!
Po obisku zdravnika sta z recepti v roki Urška in Urban odhitela proti lekarni, saj so bile zadnje minute pred 17. uro, ko lekarno zaprejo. Ko stopi pred steklena vrata lekarne, se ta ne odprejo. Zvonik na cerkvi nekaj trenutkov za tem odbije 17. uro. Urška z recepti v eni in Urbanom v drugi roki maha ženski, ki še vedno stoji za pultom v lekarni. Ta ji maha “ni-ni, zaprto ..”, Urška pa ji pravi, da je ura pravkar odbila peto in bi lekarna moral biti do te ure odprta. Naj to pomeni, da se bo morala peljati po antibiotik v Maribor? Ženšče skomigne z rameni in izgine. Očitno za njih delovni čas pomeni ob 17. uri iti domov, ne pa zapreti vrata in šele takrat začeti z zaključkom. Da jim mamicu milu, da jim j****, p**** ferdamane. Pardon. Imajo srečo, da jaz nisem namesto Urške stal na vratih.
Zjutraj je Urban bil očitno navihano razpoložen in je ves čas odpiral vhodna vrata. Zato jih je Urška zaklenila. Potem se je odpravila po korp drv, ki ga imamo navadno le nekaj metrov vstran od hiše, pod streho prve ute. Obula je cokle, ki so stalno zunaj pripravljeni za nataknit in naredila tistih nekaj korakov ter si v naročje dvignila polno košaro drv. V tistem trenutku je opazila, da je Urban pri balkonskih vratih. Samo malo bolj bi se stegnil, pa bi jih s kljuko lahko zaprl. Urška bi ostala zunaj, otroka zaprta v hiši. Dvomi, da bi Sara lahko dvignila kljuko in ji tako odprla vrata. Hotela je pospešiti proti vratom, pa ji je na zamrznjenem snegu, v coklih z gladkim podplatom, pošteno spodrsnilo. Padla je, razsipila drva, si potolka koleno in nart, raztrgala trenerko .. Čeprav jo kar precej boli in bo sedaj njena koža kot kameleonja, si menda zvila ali celo zlomila ni ničesar. Z mojo invalidno roko naslednji teden bi tako bila “popoln” par.
Naj se gre nekam srat vse to ….
February 2nd, 2010
Razlogov je veliko. Večino teh je mogoče ignorirati in je to navadno tudi najboljša obramba, nekaj pa je le takšnih, s katerimi se je potrebno tako ali drugače soočiti in probleme rešiti preden se razpoloženje lahko popravi.
Takoj zatem, ko je Urban prenehal z jemanjem AB, ki ga je dobil zaradi vnetega ušesa, je AB dobila Sara na podlagi krvnega izvida (levkociti na zgornji meji, CRP=55). Pri obema se je stanje popravilo tisti dan, ko sta vzela prvo žličko sirupa. Sigurno ne zaradi sirupa, je pa vprašanje, če bi se stanje lahko kasneje poslabšalo. Nimam pojma. Bi lahko ugibal, pa ne bom. Smo pač zaužili tisti sirup, kot nam je bilo predpisano.
Dan ali dva po tem, ko je Urban vzel zadnjo žličko sirupa, se je pojavil nov problem zaradi katerega sva v poznem popoldanskem času šla na obisk k dežurnemu zdravniku. Začel je govoriti “Aua”. Čisto milo, brez joka, brez jamranja. Samo “Aua”. In kazal je svojo pipico. Ko sem ga slekel, mi je postalo jasno zakaj: lulček je naenkrat postal “velik kot Triglav”. Zdravnica je predpisala dve kremi in nama dala napotnico za pregled urina. Kar takoj sva šla v laboratorij in na presenečenje vseh se je Urban brez težav polulal v lonček. Če sem najprej mislil, da nama bo to težko uspelo ali da bo nalulal premalo, sem potem moral stiskati zobe in praviti “stop – stop”, saj je lonček napolnil do 1 mm pod rob. Urin je bil b.p., predvsem tista proti-vnetna krema (ki smo jo nedolgo nazaj uporabljali pri vnetih očkah) je težavo uspešno odpravila že v dveh dneh.
Včeraj ponoči je Urban bruhal. Bil je nemiren in ga je Urška vzela iz posteljce. Ko sta se cartljala jo je zmotil vonj po kislem. Kmalu je ugotovila, da je to bruhec na njegovi pižamici, potem pa še, da je konkretno pobruhal svojo posteljco. Zjutraj je bil ok in je šel v vrtec. Tam ni bilo nobenih težav več, tudi jedel je normalno.
Podobno se je danes zgodilo s Saro. Zjutraj še vse ok, tudi jedla in pila je, je pa malo pojamrala, da jo boli trebušček. Na poti v Maribor je bruhala v avtu. Menda konkretno. Trenutno se počuti ok in pije čaj.
Aha! Zakaj v Maribor? Urška in Sara bi danes morali peljati Jenny po 2. injekcijo. Pred dvema dnevoma sta jo peljali na pregled k veterinarju, ker je komaj stopila na prednjo desno tačko. Veterinar ni ugotovil nič posebnega, je pa “trzala” na dotik pri izrastu kremplja na enem prstu. Lahko, da si je kje med norenjem malo odrgnila kožo, sol na cesti pa je to dodatno razdražila. Blazinice so sicer nepoškodovane. Injekcija je menda namenjena lajšanju bolečine. Pregled in en pikec = 33 EUR.
Z Urško sva v spalnici odmaknila ta vlko posteljo od stene. Ob pogledu na steno bi nastalo stanje lahko pričakovala, ni pa zato pogled bil nič manj strašljiv. Plesni na debelo, stena mokra! Urška je steno obrisala kar z viledo in suho krpo, zdaj bova posteljo pustila nekaj cm od stene, da se ta del lažje zrači. Potem sem prečekiral še del stene, ki ga zakriva omara v dnevni sobi. Katastrofa! Razlog je jasen: razlika med temperaturo stene (zunanja stena) in zrakom v prostoru je daleč prevelika. Zaradi tega se na steni nabira kondenz, tudi če je relativna vlažnost zraka nizka. Rešitev? Izolacija hiše. Nema druge. Investicija? Mah.. nimam pojma. Kako se zadeve lotiti, tudi ne vem. Delati fasado in šele kasneje streho menda ne bo šlo. Delati streho in fasado – auč. Delati streho nad razpadajočo garažo – tudi ne. Investicija bi lahko kmalu bila vsaj takšna kot je bila, da smo se lahko vselili. Way to much.
Že štejem dneve do operacije ramena. In prav nič se ne veselim. Ker vem, da je okrevanje precej neprijetno. A se tolažim s tem, da bo to še vedno lažje kot okrevanje, ki ga prestaja mama po operaciji noge. In ne smem preveč jamrati, saj mnogi ljudje prestajajo dosti hujše bolečine in v veliko slabših pogojih.
Lahko bi rekel, da s tekom nazadujem. Tudi okrevanje po operaciji bo botrovalo k temu. Nazadnje sem tekel pred dvema dnevoma, a ne več kot 5km. In v tem mrazu je to bilo čisto dovolj, čeprav sem upal na več. Po pravici napisano, mi niti ni bilo najbolj se matrati za kaj več. Bodo že prišli spet boljši časi – upam.
January 27th, 2010
Oba otroka sta še vedno bolna. Pravzaprav, Urban niti ne zelo. Če odštejem sicer vedno bolj redek, a zato slišno nič manj zastrašujoč kašelj ter občasno grgljanje v njegovem nosku in prsih, bi rekel, da je čisto ok. Baterije so stalno polne. Sara ima že četrti dan vročino. Prva dva dneva je bila res slabo razpoložena in smo vročino zbijali s svečkami. Danes smo dali le še žličko ali dve sirupa. Kašlja. Izkašljati še ne gre. Tudi z mano ni veliko bolje. Sem pač mislil, da če grlo skoraj nič več ne boli, tek ne more škoditi. Žal sem pihnil mimo. Zdaj mi piska v prsih in tudi jaz se ne morem izkašljati. Od kašlja me boli glava.
Bolezen pri otrocih pa zahteva izvajanje terapij za čimprejšnje okrevanje. Lahko so to sirupi, redno pitje čaja z sokom citrusov in/ali medom, jemanje kakšnih zdravil ipd. No, pa poglejmo, kako je danes potekal naš večer od nekje 18:30 do 20:00 ure.
Približno ob 18:30 je Urška začela s spravljanjem otrok v pižamice. Tuširanje in skok v pižamo. Urbanu je poleg pižame potrebno natakniti še plenico in namazati kožo z zaščitno kremo. Potem se je Urška začela pripravljati za večerni sprehod s sosedo, jaz sem nadaljeval z otroškim tretmajem. Sledila je večerja. Danes enostavno: vsak dva kukija in šalčko mleka. Sara se že dva dni z veliko težavo loteva česarkoli, kar označujemo z besedo hrana. Tudi tu ni naredila izjeme in sem po dveh požirkih mleka lahko njen obrok le še pospravil iz mize. Urban je zmazal kukija in pol. Ali bolje, enega celega, če odštejem posamezne koščke čokolade, ki jih je vestno izpljuval. Mleko pa bi skoraj izpil do dna. Žliko mleka sem pomešal s porcijo praška Singulair, ki ga že nekaj mesecev jemljemo enkrat dnevno. Za poobedek je dobil še žličko Hiconcila, ki ga jemljemo zaradi vnetega ušesa (in smo že čisto pri koncu). Sara je namesto poobedka dobila žličko Lekadola, mogoče bo noč kaj bolj prespana od prejšnje. Tako sita sem napotil v kopalnico na umivanje zobkov (in od čokolade zapacanih Urbanovih rok). Sara začne sama, dokončam jaz. Tudi Urban začne sam: dvakrat podrgne po zobkih, potem pa izcuza še zadnjo molekulo zobne paste iz krtačke. Nova porcija paste in spet nadaljujem jaz. Še vedno se moram precej truditi in ga vzpodbujati, da mi da “aaaaaaaa” in lahko solidno pokrtačim njegovo četico zob v njegovih ustih. Sara je pripravljenja za spanje, dobi prosto. Urban še zdaleč ne. Napolnim brizgalko z 2,5 ml fiziološke raztopine. Polovico vbrizgam v njegovo levo, drugo polovico pa v desno nosnico. Z aspiratorjem mu potem posesam sluz iz noska. S palčko bi mu še očistil ušesa, a sem se spomnil, da je to storila že Urška. Pripravim inhalator. Ga sestavim in napolnim 4,5 ml fiziološke raztopine. To zadostuje za 15 minutno inhalacijsko terapijo. Za kratek čas gledamo dnevnik in čakamo na vremensko napoved. Vmes postane dolgčas in malo se moram razjeziti, da lahko nadaljujeva. Malo pred osmo uro sta tako oba pripravljena za spanje. Sari še izpraznim kartico na njenem “fotoaparatu“, ker bo očitno danes ta njen večerni sogovornik. Na kartico ji prenesem nekaj otroških pravljic.
Tako, zdaj je ura 20:30. Urbanova lunica igra uspavanko, on pa se oglaša: “opa!!! Oooooopaaaaa! .. Opa! … Aaaa… “. Mogoče je pobral nekaj komentatorskih fraz med današnjo tekmo za Zlato lisico. Iz Sarine postelje slišim “klik, klik”. Potem se oglasi ena izmed pravljic. Medtem se je Urška že vtihotapila v hišo in predvidevam, da je v kopalnici (Urban je jakost “opa” pravkar povečal za nekaj 10 dB). Saj ju bo kmalu zmanjkalo .. Navadno je Sara prva. Pa lepo spančkajta, sončka moja!
January 17th, 2010
Next Posts
Previous Posts
