Posts filed under 'Družinske'
Če pogledam povzetek letnega obračuna prihodkov, kjer se lepo vidi koliko denarja namenimo za socialno varstvo in zdravstveno zavarovanje, bi mi lahko vsaj malo odleglo vsakič, ko to tudi izkoristimo. Žal pa v takšni situaciji ni niti najmanj prijetno biti, zato bi seveda bilo bolje, da bi ti prispevki bili nižji, kot tudi njihovo izkoriščanje.
Babi Esa se je predčasno vrnila iz potovanja po Ugandi. Med hojo na obisk h gorilam je nerodno stopila in si poškodovala nogo. Najprej so mislil, da gre za zvin gležnja, dan kasneje (ko je bil tisti dan v tednu, ko v bolnišnici opravljajo RTG) pa se je pokazalo, da gre za zlom. Potrebna bi bila operacija. Menda se je bilo potrebno kar pošteno namučiti, da sta lahko prišla predčasno na letalo za vrnitev domov. Pravzaprav iz Ugande direktno v bolnišnico. Danes je 4. dan hospitalizirana in vsak čas naj bi bila na vrsti za operacijo. Seveda ji želim vse najboljše, hitro okrevanje s čim manj bolečinami, v prihodnje pa več sreče. Dobro se še spomnim, ko si je pred nekaj leti pri padcu na smučeh poškodovala vretence. Očitno z leti poleg mladosti usiha tudi sreča.
Mene čaka operacija drugega ramena. V petek imam pregled pri zdravniku, kjer bom izvedel še kakšno podrobnost in verjetno točen datum (predvidoma 5.2.). Spomini na prvo operacijo so še vedno živi, predvsem na prve dni po operaciji, ko bi si roko najraje odšraufal. A je izkušnja pokazala, da čas čisto zares zaceli rane. Če je to edino, kar lahko naredim proti svojim težavam z rameni, bom pač moral potrpeti, jebi ga.
Urban je po dveh tednih kašljanja in rahlo vnetih ušesih zdaj le dobil antibiotik. Vročino je imel le kakšen dan, pa še to skoraj zanemarljivo. Je pa kašelj toliko bolj problematičen. Suh, neproduktiven kašelj. Včasih je malo boljše, spet drugič se skoraj davi. Včeraj sem le kupil inhalator, ki nam je enkar že pomagal, a si ga tokrat nismo mogli sposoditi, ker ga kolegi prav tako uporabljajo pri svoji punčki.
Upam, da prvi dnevi v letu ne zaznamujejo celega leta, ali kot je Galunič rekel ob polnoči pri prehodu v novo leto: “Tako kot to noč preživljate v tem trenutku, tako naj bo celo leto.” Urška je verjetno že precej zdolgočasena gledala TV, Jenny je bila pod mizo prestrašena od pokanja petard, jaz pa z otroci v deželi sanj. Sanj se sicer ne spomnim, a bi morale biti dobre, če naj Galuničeva misel drži. 
January 13th, 2010
Medtem ko se naša babi Esa potika nekje med opicami v Ugandi, se mi gremo kanček zimskih radosti (na poti iz vrtca domov). Jupi!!!
January 7th, 2010
Res je, da se v decembru veliko dogaja, da venčki, lučke in adventne svečke skušajo pričarati neko praznično vzdušje, da je spet božičkov in dedkov mrazov za znoret (kot recimo tisti “božiček” včeraj na mariborskem prazničnem vlakcu v obleki za 1,99 EUR in napisom “Smiljan Mori” na kapi), a to še ne pomeni, da je december po difoltu veseli. Dnevi in tedni minevajo takoooo zelo hitro. Mogoče zato, ker po prihodu iz službe od dneva ne ostane več veliko in se včasih že ob petih popoldan sprašujem, a ni čas, da otroke spravimo v posteljo. Otroka sta končno zdrava toliko, da sta včeraj po daljši pavzi spet oba bila v vrtcu. Sara je tokrat po tri-dnevni vročini res hitro okrevala, Urban vročine ni imel, a je njegov kašelj grozen. Zadnjih nekaj dni smo delali inhalacije s tistim električnim inhalatorjem, takšnim, kot ga dajo v bolnišnici. Brez dodanih zdravil, samo nekaj ml fiziološke raztopine in 10-15 min inhaliranja “megle”. Mislim, da je pomagalo. Kašelj ni dosti drugačen, a zdaj zakašlja le še nekajkrat na dan.
In potem obiski dobrih mož. Najprej je bil Miklavž. Oh, h komu vse prihaja ta mož (babice, tete, dedki, prijatelji, ..). Sladkarij se je nabralo toliko, da če so pri enih vratih prihajale k nam, bi jih lahko pri drugih prodajali, pa bi zaslužili za kakšen m2 tlakovcev. Sari je prinesel DVD “Frančkov čarobni božič”, ki si ga je tako želela in pisala Miklavžu že dosti dni prej. Urban je dobil DVD “Svet žuželk” in to risanko bi si še jaz rad enkrat v miru pogledal. Obe risanki sta sicer dnevno na sporedu, a pri nas pač ni tako, da bi se vsedli na kavč in si nekaj pogledali. Včasih se med gledanjem dnevnika ob 22:20 na POPTV zavzamem, da na DVD predvajalniku piše “PLAY”, kar pomeni, da se v njem plošča še vedno vrti. Grem in ga ugasnem. Ja hudiča, treba se bo malo odvadit tega špasa in si izmisliti kaj boljšega. Recimo, jaz sem vedno za kocke. Nekaj jih imamo, a so pomešane v dveh zabojih skupaj s vsemi ostalimi igračami. Potrebovali bi zaboj samo za kocke. Še bolje, nek kos pohištva – regal, poličke, predale, gredenco .. nekaj, kamor bi otroka lahko pospravljala svoje igrače in bi te bile malo razvrščene. In še kakšno škatlo kock, da bi zabojček napolnili. Naj pišemo Božičku? Sigurno mu bomo napisali, naj prinese še en otroški stolček kot je ta, ker se Sara in Urban zanj že prevečkrat in preveč pričkata.
V sredo smo s strani babi Ese in njene firme bili povabljeni na ustvarjalno delavnico v društvo Ozara. Otroci in starši smo lahko iz gline delali odtiske iz kalupov ali pa na vretenu s pomočjo asistenta izdelali vrč, vazo, lonček .. Na koncu smo se še malo posladkali s keksi, popili sok, si pod smrekico poiskali res lepo izdelan keramični lonček z imenom otroka in potem čao – bao, odšli domov. Če bi blo po moje, bi se z babi Eso še lahko za kakšno urco družili, a verjetno je bilo že pozno, pa tudi babi Esa je bila direkt iz službe. Mogoče kdaj drugič, če nam prej ne odpotuje v Ugando.
Prejšnji vikend nas je prvič obiskal Dedek Mraz. V šotoru pod Pohorjem smo se zbrali skupaj s sodelavci Zavarovalnice Maribor in našimi otroci. Kot že vsako leto, so tudi tokrat otroci lahko najprej uživali v zabavnem programu. Sara se je kar sama pomešala med druge otroke, jaz sem stal ob strani in jo opazoval. Je plesala in pela, ploskala, odgovarjala .. Bravo, princeska moja! Zares lepo jo je bilo gledati. Potem sva počakala, da je Dedek Mraz med otroke razdelil darila. Prišla sva kar dvakrat na vrsto. Najprej za Urbana, potem še zanjo. Urban je zaradi kašlja žal moral ostati z mamo doma. Darila so bila res lepa. Sara je dobila mini kuhnjico, ravno pravšnjo za v našo sobo, Urban pa govorečo in pojočo gosenico.
Jaz se letos precej glasbeno udejstvujem. Nekoliko manj pri matični pleh muziki iz določenih razlogov, a še vedno dovolj. Zato pa tudi pri lovrenškem pihalnem orkestru in menda bom v trio zasedbi spremljal lokalni zborček na njihovem novoletnem koncertu. Đabe, seveda. Pomeni pa to, da sem doma toliko manj, kot so pogoste vaje (pon., čet., pet., plus še kdaj vmes). Pomeni tudi, da bo priložnost nastopati in se po nastopu malo poveseliti pod pogojem, da bo nekdo razpoložljiv in voljan popaziti na otroka. Godbeniki so seveda ravno tako tudi Urškini kolegi in lepo bi bilo, če bi na zakuski lahko bila oba – brezskrbno, urco, dve ali tri ..
Tek. Štiri dni po naročilu na spletu, sem iz UK dobil nove tekaške copate. Zakaj iz UK? Ker so od 30-40 EUR cenejši (vključno s poštnino), kot če jih kupim pri nas. Naslednji dan sem jih preizkusil. Po kakšnih 3 km me je začelo boleti v levem, spodnjem delu noge (goleno), zato sem planirano pot skrajšal in se po 4km do doma le še sprehodil. Verjetno niso krivi copati, ker se mi je to kdaj pa kdaj zgodilo že prej. Zdaj tretji dan ne tečem, kar že kljuva po moji vesti. Morda naredim danes kakšen krog.
Tako. Zdaj čakamo še na Božička in na Novo Leto. Ker nimam več veliko dopusta, praznični dnevi pa pridejo na vikend, bom veliko čakanja opravil kar v službi. Pride tako leto. Naj bo naslednje presežno – v vsem dobrem, seveda.
December 17th, 2009
Danes sem slišal, da naj bi za mariborski okoliš razglasili epidemijo nove gripe. Glede na vse večje število bolnih, veliko jih je tudi med našimi znanci in ne nazadnje se je začelo pred nekaj dnevi tudi pri nas doma, bi rekel, da so razlogi za to upravičeni.
Sara je včeraj že tretji dan imela vročino. Popoldan je dobila žličko sirupa in je temperatura padla. Ponoči, ko je zlezla v veliko posteljo, je spet bila vroča. Urban je celo noč kašljal, se prebujal in jokal. Ko sem ga vzel iz posteljce in sva šla v kuhinjo pogret lonček s čajem, se je ves tresel. Verjetno ga je zeblo. A kaj, ko se odkrije v naslednjih 10 sekundah po tem, ko ga pokrijemo. Preostanek noči je prespal pri Urški. Kasneje je Urška rekla, da je bil vroč in je najverjetneje vročino dobil še on.
Tudi Urška se včeraj popoldan ni počutila najbolje. Ko je končala s šivanjem, si je izmerila preko 38°C vročine. Po tabletki Lekadola se ji je počutje izboljšalo.
Jaz sem še ok. Bomo videli, kaj prinese današnji dan.
December 8th, 2009
Nov virus gripe z oznako H1N1 je očitno postal pandemski. V Sloveniji je vsak dan več obolelih, vrtci in šole so vse bolj prazni. Govori se celo o tem, da naj bi posamične šole za 14 dni zaprli. Kljub temu, da je (domnevno) zaradi tega umrlo že nekaj ljudi, virus naj ne bi bil nevarnejši od običajne gripe. Možno se je cepiti in cepiva so vsem na voljo, a se nič manj ne govori o tem, da je tveganje za stranske učinke cepiva enako, če ne večje od tveganja za razvoj težjega obolenja pri okužbi s samim virusom. Zaradi tega smo le še bolj zmedeni in težko je zavzeti neko trdno, pametno stališče. Dejstvo je, da ljudje množično obolevajo, pri vsakem pa se bolezen lahko drugače razvija. Če bo virus mutiral, bo pa sranje še večje.
Danes bo že tretji dan od kar ima Sara visoko vročino (tudi preko 39°C). Občasno kašlja, a je kašelj zmeren. Boli jo grlo. Je sila slabo razpoložena, veliko joka, ponoči se pogosto zbuja, poje praktično nič, na srečo popije precej čaja. Če ji zvečer pred spanjem damo Voltaren svečko, ji okoli 3. ure zjutraj lahko damo še žličko Lekadola, saj kljub svečki vročina kmalu spet naraste. Urška se boji, da bi lahko imela težave z dihanjem, ker je Sara večkrat v joku rekla, da ne more dihati. Jaz sem sicer prepričan, da je to zaradi zamašenega noska, ker je njeno dihanje zaenkrat videti in slišati normalno. Dvomi seveda so in ostajajo, če pokličemo zdravnika bo glede na simptome najverjetneje rekel, naj se zdravimo doma in pridemo v ambulanto le v primeru kakšne komplikacije.
Urban kašlja, a vročine nima. Kot ponavadi, mu v prsih hrope. Iz noska so se že začeli cediti tisti gosti šmrklji, ki so doslej bili pokazatelj, da se stanje izboljšuje. Bojim pa se, da lahko tudi on kmalu dobi vročino in se stanje poslabša. Ne vem, kako bo z nama z Urško. Gotovo smo vsi, en pred drugim, neizbežno izpostavljeni.
December 7th, 2009
Včeraj je v vrtcu bilo ves popoldan in še pozno zvečer precej ustvarjalno vzdušje. Urška je že pred četrto uro popoldan odhitela v družbo staršev Sarine skupine, ki so se zbrali v igralnici, kjer so izdelovali voščilnice in druge izdelke namenjene darilnemu bazarju. Izdelki bodo razstavljeni in mogoče jih bo kupiti, izkupiček od prodaje pa bo namenjen za nakup pripomočkov, igrač ipd. otrokom v vrtcu.
Starši Urbanove skupine smo se zbrali bolj pozno. Šele ob pol osmih zvečer. Ni nas bilo veliko. Poleg obeh vzgojiteljic smo bili tam starši le petih otrok iz skupine, trije očetje in tri mame. Če odštejem vzgojiteljici smo torej očetje bili enako močno zastopani. Bravo mi! In smo začeli z delom. Najprej smo na lesene podstavke nalepili koledarčke. Potem smo lahko izbirali med vrsto suhega materjala in te koledarče malo okrasili. Na hrbtno stran smo nalepili še vrvico za obesit in kmalu se je na mizi nabralo kar 20 takšnih izdelkov. Ti so moji:
Druga vrsta izdelka so bili svečniki za čajne svečke. Na steklene kozarčke, po večini od sadnih kašic, smo najprej nalepili nekaj posušenih listov, nato pa jih prelepili s plastmi papirnatih servietk. To mi ni šlo najbolje od rok in upam, da se moj prvi izdelek ne znajde kje razstavljen. Sem pa predlagal, da ga vzamejo za vzorec za naslednje leto: kakšen izdelek NE sme biti. Tako na debelo sem ga oblepil, da bi vanj moral dati kakšno 100W halogenko, ne pa čajno svečko. Potem sem naredil še enega. Listje in krpice servietk sem lepil na temno rjavo steklo in predlagal, da svečnik prodajajo kot “poseben”, namenjen popestritvi vzdušja v spalnicah.
Naredil sem še sliko prijatelja Androta, ki mu v.d. žena ob 21:15 ni več verjela, da še vedno v igralnici razdaja svojo ustvarjalno energijo za dobro otrok. Naj bo to dodaten dokaz.
November 27th, 2009
Popoldan nič ni kazal na to, da se bomo kot ponavadi toplo oblekli in odšli na sprehod. Po kosilu se je zaradi gostih oblakov že začelo počasi mračiti in rahlo je škorpilo. Urška pripravlja poslovni načrt in prav bi ji prišla kakšna dodatna urica miru. Zato smo se odločili, da mama ostane doma, Urbana in Saro toplo oblečemo in jima ogrnemo dežne plaščke in se pod atijevo komando skupaj z Jenny odpravimo na en sprehod .. do kam nas bo volja ponesla. Ker smo bili brez vozička, nisem pričakoval, da bomo daleč prišli, Saro kmalu začnejo boleti noge (kot to pove, kadar se ji ne ljubi več), Urban pa tudi ali stoji, ali pa teče – dostikrat v napačno smer. A kaj zato, itak nimamo zastavljenega nekega cilja.
In smo se najprej povzpeli na vrh hribčka, ki pripelje do naše hiše. Tam smo se prijeli za roke in se po makedamski cesti odpravili proti glavni cesti. Bil sem presenečen, kako me Urban ves čas drži za roko ob meni lepo hodi. Pogovarjali smo se o dežku, si izmislili deklamacijo in jo ponavljali (približno tako gre): “Dežek pade na zemljo in se v potoček steče, potoček se v reko zlije, reka se potem do mora vije in se v morje zlije. Na morje sonček sije in ga suši, visoko na nebu oblake zgradi. In ko oblaki so dovolj veliki, dežek na zemljo pošljejo in zgodba se ponovi.” Ob tem smo kar naenkrat bili pri cesti. Previdno jo prečkamo in se odpravimo proti železniškemu prehodu. Preverimo, ali lahko tudi tega varno prečkamo in že smo na potki, ki nas pelje do vrtca. Vmes se tu in tam ustavimo in se komaj zoperstavimo skušnjavi, da ne pohodimo najglobjih luž. Urbanu uspe 2x narediti “plavalnega” in še dobro, da je na sebi imel dežni plašček, na nogah pa pod trenerkico še debele štrample. Tako je koža ostala suha. Odločimo se, da se sprehodimo do trgovine, kjer bomo kupili nekaj sadja. Pokličem Urško in se dogovorim, da pride z avtom po nas. Sprehodimo se skozi ulico, kjer smo včasih bili doma in Sara komentira: “Jaz bi spet bla tu doma.” Jok mala, žal ne bo šlo. 
Naš sprehod je res bil počasen, a sproščujoč in osvežilen. Jenny nam je lepo sledila kljub temu, da ji je verjetno že bilo fejst dolgčas, saj je naš tempo bil daleč pod njenim običajnim. Uspe nam priti do konca ulice in zdaj imamo še samo nekaj minutk do trgovine. Ker hodimo ob precej prometni cesti, se vsi skupaj držimo za roke. Pri trgovini privežemo Jenny, mami pa damo znak, da pride po nas. Kupimo sadje in se z avtom odpeljemo domov. Presenečen pogledam na uro. Kljub dolgemu sprehodu in trdi temi zunaj ura ne pokaže več kot 17:50. Pomalicamo, se še malo igramo (in pričkamo za igrače), potem pa Urbana ob glasnem in hudo uporniškem protestu skopam, Saro pa mama stušira. Skočimo v posteljo in se malo pocartamo. Najprej zaspi Urban, ob rahlem božanju moje princeske pa kmalu za njim še Sara. Lahko noč, lumpa moja!
November 11th, 2009
Shodi že, shodi .. Ampak ali potem hodi? A sploh zna hoditi? Ali shodi šele leto, dve po tem, ko je shodil? Slednje bi znalo zelo držati.
Sara že hodi, če le noge ne bolijo preveč. Najbolj bolijo takrat, ko smo na sprehodu z vozičkom. Še vedno rada pa teče.
In Urban? Tudi on je shodil že pred prvim letom starosti. A ni dolgo ostlao pri tem. Včeraj sem se vprašal, ali mali sploh še zna hoditi? Če ne leži (kadar res trdno spi), sedi (kadar je kakšna stvar reeeeessss zanimiva in ga zadrži na riti več kot dve minuti), drugače pa teče. Ja, tako je. Ne hodi, ampak teče. “Urban, pridi sem!”, in “drrrrrrr”, že pripiči iza ovinka (včasih s takim šusom, da ne zvozi). Tudi, če rečem čisto nežno, mirno: “Urban. Pojdi k mami, ti bo nekaj dala.” in “frrrrrrrr” ga že ni več. Aha. Še nekaj zna. In to zelo dobro! Plezati. Se ne bi čudil, če bi ga enkrat našli na vrhu spalnične omare. Četudi je že velikokrat kam splezal in potem končal na tleh z buško ali presekano ustnico, ga to od plezanja nikakor ni odvrnilo. Je še večji izziv.
Zadnjič, ko smo se starši pridružili otrokom v jaslični skupini na popoldanskih delavnicah, sem opazoval Urbanove vrstnike in je situacija zelo podobna. Ali tečejo, ali pa nekam plezajo. Hoja jim je pri tej starosti zelo tuja.
November 10th, 2009
Včeraj ni bilo časa za pripravo kosila. Urška se je peljala iz Maribora v vrtec po Saro in Urbana, tudi jaz sem počasi odhajal domov. Dogovorili smo se, da se dobimo kar v eni od bližnjih gostiln, kjer bi se dal dobiti krožnik goveje juhce in še kakšna malenkost za povrh. In tako je bilo.
Ko se okrepčamo, reče Urška Sari: “Sara, pojdi k teti in reči, da plačamo.”
Sara se brez oklevanja obrne in zavije proti šanku. Itak smo bili edini gosti (jah, niso lih kaj prida te naše okoliške gostilnice, ta še posebej ne). Nekaj časa vse tiho je bilo. Potem se pa od nekod glasno in razločno sliši Sarin glas:
“PLAČAJ!”
Kljub temu nihče ni plačal namesto nas.
October 28th, 2009
Zadnje čase se pri nas doma veliko sliši: “Sara, pusti Urbana!”, “Sara, ne potiskaj Urbana!”, “Urban, zakaj si udaril Saro!?”, “Zakaj jočeš? Kaj je spet blo!?” … itd. Sara vedno pogosteje izziva Urbana. Najraje ga prime za kodrčke in malo pocuka ali pa ga kar potisne. Urban pa ji puli iz rok igrače, vse kar ima Sara bi imel tudi on, zlahka ne izpusti stvari iz rok, cvili, protestira, nemalokrat jo tudi mahne ali pocuka za lase. Z Urško sva že kot ena mala krotilca tigrov v kakšnem cirkusu.Bojim se samo, da bo tega vedno več in da to ne preraste v nek vse splošen ravs. Besedni, fizični, obojni ..ni važno. Saj si znata ljubezen pokazati tudi na ljubeznivejši način, da se spontano pocartljata in dasta lubčka, a je to redkeje.
Še en malo drugačen problem je. Urban je postal ena velika tečnoba. Praktično ves čas se vesi po Urški, stoka, joka, jamra .. nič mu več ne paše. Če Urška za trenutek izgine (npr. gre ven Jenny dati za jest), plane v tako obupni jok, da postane ves plavi .. ne vdihne dokler iz plave barve na njegovem obrazu ne nastane siva. Grozno. Če sva sama, je stvar precej drugačna, če smo zunaj pa sploh. Na sprehodih ni nobenega problema.
Torej, novi problemi, novi izzivi..
October 13th, 2009
Next Posts
Previous Posts
