Posts filed under 'Družinske'
Zadnje čase se pri nas doma veliko sliši: “Sara, pusti Urbana!”, “Sara, ne potiskaj Urbana!”, “Urban, zakaj si udaril Saro!?”, “Zakaj jočeš? Kaj je spet blo!?” … itd. Sara vedno pogosteje izziva Urbana. Najraje ga prime za kodrčke in malo pocuka ali pa ga kar potisne. Urban pa ji puli iz rok igrače, vse kar ima Sara bi imel tudi on, zlahka ne izpusti stvari iz rok, cvili, protestira, nemalokrat jo tudi mahne ali pocuka za lase. Z Urško sva že kot ena mala krotilca tigrov v kakšnem cirkusu.Bojim se samo, da bo tega vedno več in da to ne preraste v nek vse splošen ravs. Besedni, fizični, obojni ..ni važno. Saj si znata ljubezen pokazati tudi na ljubeznivejši način, da se spontano pocartljata in dasta lubčka, a je to redkeje.
Še en malo drugačen problem je. Urban je postal ena velika tečnoba. Praktično ves čas se vesi po Urški, stoka, joka, jamra .. nič mu več ne paše. Če Urška za trenutek izgine (npr. gre ven Jenny dati za jest), plane v tako obupni jok, da postane ves plavi .. ne vdihne dokler iz plave barve na njegovem obrazu ne nastane siva. Grozno. Če sva sama, je stvar precej drugačna, če smo zunaj pa sploh. Na sprehodih ni nobenega problema.
Torej, novi problemi, novi izzivi.. 
October 13th, 2009
Jenny nekoč ..
.. Jenny danes.
In kakšna bo v petek, ko jo prvič peljemo k čisto ta pravemu pasjemu frizerju??
September 7th, 2009
Nekako tako gre to..
[google2 http%3A%2F%2Fvp.video.google.com%2Fvideodownload%3Fversion%3D0%26secureurl%3DjAAAAGH0afHmpzVu0HloWcDq2SuZQPnmxSu1iz3UqEH8T4a5-B0K8W6bBzgBVevOIDUj8TGIFhcZwQbDUBdrHGSFM0IsmOZ4BncH0avVzkjzJF-s03YD8QYg-Zo7VG9G6XYaZGl5KxUzz9DZKOB8Ps0V9ia8DCeHzeI1x3O275McCVaDXu77me7UTOZ5dj8mZsY_Tw%26sigh%3DjT4Si4_XJIxPR8Aghg-s-3kpQK8%26begin%3D0%26len%3D2147483647%26docid%3D0&hl=en_US]
September 7th, 2009
Bilo je v petek ali v soboto. Sara in Urban sta bila umita in sita, pripravljena za spanje. Sara običajno še malo pogleda TV, Urbana pa položimo v njegovo posteljco. Tako je bilo tudi ta večer. Bili smo sami, Urška je bila .. kje že?
Verjetno bo že dobra dva tedna odkar je Urban pogruntal, kako priti iz svoje posteljce. Nagne se čez ograjo in se prekucne na Sarino posteljo. Ta manever je dobro natreniral. No, ne do popolnosti, saj je pred nekaj dnevi zgrešil Sarino posteljo in se čez ograjo prekucnil tja, kjer spodaj ni bilo mehkega jogija ampak so bila trda tla. Še sreča, da ni z glavo butnil ob kak oster rob Sarine postelje. Lotil se je tudi obratnega manevra: hop, nazaj v posteljo. In tako lahko vsak večer štejemo kolikorat bo Urban priplezal iz postelje preden bo zaspal (mah, po moje je tudi že 30-krat).
Aha.. Tisti večer, ko smo bili sami.. Urban je pri meni manj pogumen. Mogoče delujem bolj strogo? Še vedno pa mu je skok čez ograjo dovolj zanimiv, da je vredno poslušati atijevo nerganje in karanje. Torej, Urbana položim v posteljo, mu “zabičam”, da naj v njej ostane in grem k računalniku v drug prostor. Sara medtem gleda TV. Ni bilo dolgo, ko se Urban pojavi pri meni in se mi reži. “Urban, takooooj bejži nazaj v svojo posteljo!”, mu z malo strogim glasom rečem. Urban me za trenutek še gleda, potem se obrne in gre. Čez pet ali deset minut, ko se zavzamem, da je vse mirno in Urban ni več prišel nazaj, grem pogledati, kakšno je stanje. Urban bo verjetno zraven Sare sedel na sedežni in gledal TV. Ne, si se zmotil. Urban je ležal v svoji posteljci in sladko spal. 
September 7th, 2009
Sara je danes odšla na nekaj dnevne počitnice k omi in h Karlotu v Lovrenc na Pohorju. Omi bo pomagala molzti koze, hraniti kokoši in majne piščančke, peči pecivo za na tržnico ipd. Morda bo kdaj s ponosom rekla: “Tega sem se naučila na kmetiji.”
P.S. Oma ne živi na “čisto ta pravi” kmetiji. Ima pa nekaj koz, enega kozla, Mihca, majhenga kozlička in nekaj perjadi. Dovolj, da si je pridobila status “kmetovalca” in lahko svoje izdelke prodaja na vaški tržnici.
August 18th, 2009
Teh naših letošnjih počitnic kar ne moremo pozabiti. Slučajno dobim v inbox ponudbo nekega ameriškega ponudnika za spletnih foto arhiv, kamor sem nekoč tu in tam vrgel kakšno fotko, da imajo akcijo: foto knjiga zastonj! Takoj sem se spomnil, da je to še nedolgo nazaj bila kar draga zadeva: dati si izdelati foto knjigo. Se pa hkrati sliši tudi zelo privlačno: imeti svoje najljubše fotke kar natisnjene v lepo zvezano knjigico s trdimi platnicami, ki jo lahko pospravimo na knjižno polico. Prečekiram ponudbo in ugotovim, da drži. Seveda pod posebnimi pogoji: a) knjiga je lahko le velikosti 8×8″, kar je nekje 21×21cm b) vsebuje lahko 20 strani c) poštnino je treba plačati (za Slovenijo cca. $13). Sem preveril še naše ponudnike in za $13 takšne knjižice ne bi dobil. Zato sem se odločil, da si jo izdelam.
Vmesnik za izdelavo je na voljo kar na spletu, torej ni potreno nalagati nobenega programa na lastni disk. Je preprost in simpatičen za uporabo. Možno si je izbrati veliko različnih ozadij, pravzaprav tem za ozadja. Ker ima potem lahko vsaka stran za odtenek različno ozadje v sklopu neke teme. Razporeditev slik je lahko na podlagi že določenega vzorca, ali pa sami postavimo sliko na mesto kjer bi jo želeli. Skratka, vse super, enostavno in hitro. V kakšne pol ure sem imel knjigico pripravljeno. Se je pa pojavila ena sila neljuba in moteča zadeva, ko sem želel zaključiti knjigo in oddati naročilo. Vse tekste preverja črkovalnik, ki pa je za angleški jezik. Tako je ves moj tekst bil označen kot nepravilen, knjige pa ni mogoče oddati v naročilo, če kje obstaja takšna napaka. Ah.. Pa sem izbrisal vse tekste in pustil le naslov. V angleščini seveda.
Naročilo sem oddal. S kreditno kartico sem plačal tistih $13 in nekaj centov. Danes (tri dni po tem) sem dobil obvestilo, da je knjiga bila izdelana in odposlana. Prispela naj bi čez kakšen teden. No, bomo videli ..
Poiskal sem še nekaj podobnih servisov v Sloveniji, si naložil en podoben program za izdelavo, a je ta bil precej bolj neroden za uporabo. Cena takšne knjige pri nas pa bi bila min. €20, oz. cca €1/stran.
August 18th, 2009
Pravkar so me odpisali. Šli so na krajše počitnice brez mene. Niso vzdržali do jutri, ko naj bi šli skupaj. Pa naj, sem rekel. Jaz se bom že znašel kako. Jutri se jim pridružim in potem en dan izlet v Čatež. Juhu!
August 6th, 2009
Glavni letni dopust je za nami. Ker to ni bil vsaj 14 – dnevni oddih nekje na morju, kot smo dopust navadno preživljali, smo naš odmor poimenovali kar “Počitnice”.
Počitnice smo začeli s pet-dnevnim letovanjem v Njivicah, na otoku Krku. Sonca je bilo več kot dovolj, temperature še komaj znosne, morje čisto, ljudi skoraj že preveč. Takoj, ko smo prvič zagledali morje, smo se vsi skupaj razveselili in začeli juckati v avtu. Sara je pokazala vsako ladjo, ki jo je oko lahko ujelo v tem delu kvarnerskega zaliva. Slano vodo je prvič okusil Urban, ki sprva ni bil najbolj navdušen nad namakanjem v morju, kasneje pa smo tudi njega navdušili in je v namakanju prav užival.
Ko smo se morskega zraka dobro nadihali, smo se odpravili proti Gorenjski. Po poti smo se ustavili v Postojni in se odločili, da si ogledamo jamo. Predvsem zaradi Sare. Ker smo prispeli tik pred naslednjim odhodom vlakca v jamo, smo morali pohiteti. Urška je kar med premikanjem kolone v vrsti za vlak preoblačila oba otroka v toplejša oblačila, saj v jami ni več kot 9°C. Vožnja z vlakcem je bila malo stresna. Sara je hotela domov, Urban se je drl, da verjetno še danes odmeva po jami. Voziček smo pustili pri vhodu in žal prepozno ugotovili, da se ga da po jami čisto vredu voziti, saj se skozi hodi po dovolj široki betonirani potki. Le strmo je ponekod precej. Na ogled je 4km jame, 2km iz vlakca, 2km peš. Z Urško sva se pošteno nanosila obeh otrok, a je jama po vožnji z vlakcem postala zanimiva obema. Urban je ves čas s prstkom kazal na majhne, s stropa viseče svečke in pravil “G’ej!!”. Pot iz jame, spet z vlakcem, je bila manj stresna in smo jo prevozili brez kričanja.
Po prihodu v Kranjsko Goro nam je ostalo le še toliko časa, da smo v miru pojedli večerjo in se malo sprehodili. Naslednje jutro smo se odpravili na izlet proti Bohinju in Bledu. Obe jezeri sta nas prevzeli s svojo barvo in čistostjo. Kopalcev je bilo polno. Žal smo mi kopalke pustili v hotelu, a smo kljub temu namočili noge vse do kolen. V Bohinju je bilo rib toliko, da bi menda iz roke jedle, če bi jim dal kruh. Na Bledu smo si sposodili majen čolniček in odveslali do otočka. Sprva je kazalo, da to ne bo prijetna izkušnja, saj je Urška bila hudo nesigurna v stabilnost čolnička in moje veslaške sposobnosti. Zato je tudi Sara že na začetku hotela “domov”. Ko smo veslali nazaj na obalo je že bilo bolje in če sonce ne bi tako pripekalo, bi ostali na jezeru še dlje. Sem pa moral namočiti v jezeru še svojo rit, četudi v gatah. Sara seveda ni hotela izpustiti te priložnosti in se je na vsak način hotela kopati še ona.
Po odličnem testeninskem kosilu pozno popoldan smo se odločili, da obiščemo letališče, ki ni moglo biti več kot kak kilometer proč, saj so nas letala stalno preletavala. In res, le kilometer ali dva je bilo do letališča Lesce. Odločil sem se, da poiščem kakšnega pilota in morda se dogovorimo za panoramski let. Imeli smo srečo. Pilot je bil tam in letalo prosto. Ujeli smo še zadnjo priložnost ta dan in si blejsko jezero ogledali še iz zraka. Sara je ful uživala, Urban pa je po prvih minutah leta zaspal Urški v naročju.
Naslednje jutro smo se odpravili proti našemu naslednjemu cilju: Robidišču. Ustavili smo se na Vršiču, potem še pri koči pred izvirom Soče, Velikih koritih Soče, sprehodili smo se tudi do slapa Kozjaka. V Kobaridu smo pojedli pizzo in potem vozili, malo lutali in končno prispeli na cilj, skoraj izoliran košček slovenske zemlje nekje na zahodu tik ob italjanski meji.
V Robidišču so nas v svoji počitniški hiši (ne hiški, kar veliki Hiši, ki je nekoč celo bila šola) gostili Simon in Staša z Anušo. Na obisku so bili še Miha in Nataša z Lano. Otroci, kot da se poznajo že iz vrtca. Bilo jih le luštno gledati, tudi, ko so se bockali, katera bo imela katero igračo. Na Robidišču smo ostali še cel naslednji dan. Brez kopanja v Nadiži ni šlo. Zapeljali smo se tudi na Italjansko stran od koder se nam je razprl razgled čez Furlanijo vse do morja. Res lepo!
Po devetih dneh smo prišli domov. Čeprav je povsod bilo lepo, je bilo fino spet priti v svoj dom, kjer je vse ostalo tako, kot smo pustili. Prvič. Prvič smo se vrnili v NAŠ dom. Jenny je še vedno bila v varstvu pri Urškini mami in komaj smo že čakali da jo vidimo. Menda je tudi ona nas že pošteno pogrešala.
Preostanek počitnic smo preživeli doma, ležerno, brez posebnega obremenjevanja z delom. Najbolj važno je bilo, da smo bili skupaj, da smo se imeli lepo. Zdaj se pa že veselimo naslednjega vikenda, ko gremo v Čatež. Tam počitnikujeta deda in Ksenja in vabilu, da se jima za vikend pridružimo, smo se seveda z velikim veseljem odzvali.
August 3rd, 2009
“Cez pet minut gemo na mo’je, mama jeekla”, mi pove danes zjutraj Sara po telefonu.
“Ne, Sara, čez 5 minut pa res še ne. Dvakrat še bomo šli spat: danes in malo še jutri”, ji skušam dati časovno predstavo. Že ves teden se veseli. Včeraj sva si skupaj podrobno ogledala celotni plan za naših 9 dni počitnic s pomočjo Google Eartha. “Je to tudi mo’je?”, me vpraša, ko “letiva” iz Kranjske Gore proti blejskemu jezeru.
Včeraj sva se z Rudijem (Rudeom po naše) šla, da sva avtoelektričarja. Vžigalnik v avtu ni imel napajanja iz bog-si-ga-vedi kakšnega razloga. Pa sva najprej odšraufala nekaj plastike, izpulila avtoradio, poiskala + in – za direktni priklop, Ruda je prinesel dve žički s klemicami, ki sva ju nataknila na konektor vžigalnika in nato povezala na pravi žički iz lepega pisanega šopka žic, ki vse letijo v avtoradio. Vmes je še nekaj varovalk. Ja, brez Rudijeve pomoči ne bi šlo. Vmes sem imel občutek, kot da sem v nekem filmu, kjer iščeva pravo žičko za deaktivacijo bombe. Katera je prava? Rdeča, rumena, črna? Skurila sva eno varovalko, ampak jo je Rudi potem “popravil” (zalotal novo žičko). Skratka, vžigalnik sva usposobila, pa ne zato, ker bi kdo hotel kaditi v avtu, ampak da lahko vanj priključimo GPS, ki nam bo pomagal iskati pot na naših počitnicah.
Urško skrbi, kam v avto bomo naložili vse stvari, ki jih želimo peljati s seboj. Že samo kratek pogovor z mano je prispeval k temu, da se je volumen prtljage zmanjšal: mali namesto veliki voziček, če otroke pustiva doma ne potrebujeva otroških sedežev, to pomeni več prostora na zadnjih sedežih ali pa podreva zadnjo klop, tudi igrač potem ni treba vzeti, pa vseh tistih napihljivih stvari, .. Če bova sproti še vse lepo pohodila in potlačila, bo šlo brez strešnega kovčka. Tega itak nimamo. Imamo pa kolkohočeš vreč, ki jih lahko napolnimo potem pa ko Čehi zvežemo na streho avta.
Jutri bomo še malo skakali sem in tja, pakirali, se sekirali, živcirali, švicali in se drli drug na drugega, upam le, da ne preveč. Jenny bomo odpeljali k Urškini mami. Upam, da ji ne bo hudega. V nedeljo zgodaj zjutraj pa na pot. Mmmm.. Komaj čakam. V zgodnjem jutru, ko se šele začne daniti, lepo v avtu z enim takim finim ciljem. In potem naenkrat zagledaš tisto širno modrino. Yes!
July 17th, 2009
Kazalo je, da letos ne bo nič s počitnicami, vsaj ne takšnimi, ko bi lahko za nekaj dni kam oddrveli in si malo oddahnili od domačega okolja. Pa sta nas razveselila mama in Tomaž s tridnevnim temle. Nije baš nešto za neke ljude kao mi ali ipak. Kaj pa oni vejo, in kaj jih briga kolko in kaj si mi lahko privoščimo! Je tako? Je tako! Pika.
Ali ipak, nije to morje. M O R J E. Že lani smo se mu odrekli. Tistemu vonju po soli, šumenju valov, globokemu pisku ladje v daljavi, pogledu na sončni zahod, ko sonce tone v morje, kopanju in tauhanju (magari samo na dah), .. In Kranjska Gora bo takooooo hitro minila. Praktično bo le en dan cel dan naš. “K****!”, sem rekel, “Pokličem jaz Gogija”.
Gogi je eminenca, alfa in omega, big boss, skartka karkoli, kar mu drugi le redko rečejo, na agenciji Sonchek. Ja, njega lahko dobite na telefon, če vas zanimajo vse tiste Tuš, Poštne ali kakšne druge oglasne akcije na zvezdice, točke, kupon od penzije ali karkoli pač že. Dobili boste Gogija in dedc kot se za dedca spodobi, vse zrihta. No, če niste njegov kolega. Če ste, bo treba počakati, da najprej shendla druge stranke. Tako mi Gogi pomaga v “le” dveh dneh poiskati ugodno ponudbo. Ne predaleč, za ne prav dolgo, za relativno malo “denarja”, v zmerno dobrem hotelu ob ustreznem terminu. Njivice, otok Krk. Matr, da me ne bo preveč na Peltastisa vleklo. Torej, če skombiniramo s Kranjsko Goro imamo že cel teden počitnic, morje plus gore. Super! In da damo vsemu še piko na i, se Tine spomni ene fine družinice, ker vem, da prav radi zahajajo v ta skrajno zahodni konec Slovenije, da se pri njih morda najde kakšna postelja in streha nad glavo in da morda celo v njihovi družbi še mi raziščemo malo tega, kar je že bilo raziskano in o tem napisano tukaj. Malo smo usklajevali termine in jih seveda uspešno uskladili. Se že veselim in upam, da noge (mogoče tut rit) namočim v Nadižo.
Super, ne? Je, seveda, je.. Ampak žal, Jenny tokrat ne bo mogla z nami. Težko nam bo biti brez nje, saj je doslej tudi ona vsakič imela priložnost iti na počitnice in uživati skupaj z nami. Celo trudili smo se, da bi počitnice organizirali tako, da bi bilo zanjo prav. Tokrat ne gre. Nismo še prepričani, kdo in kje bo skrbel zanjo teh 9 ali 10 dni. Ni veliko časa, a morda najdemo prostovoljca. To bi bilo najbolje. Najti nekoga, ki bi jo z veseljem odpeljal vsaj na en sprehod dnevno in poskrbel, da bo stalno imela na razpolago vodo, zjutraj in zvečer pa ji postregel brikete. Da bi jo ob tem še malo pobožal ali potrepljal po hrbtu. Slednje je za Jenny še najpomembneje. Ne, ni res. Palica, žogica ali kaj temu podobnega je napomembnejša stvar v njenem življenju. Samo zalučati jo je treba nekajkrat in pustiti, da se Jenny zažene za njo. To jo najbolj osrečuje. Saj nam bo uspelo, a ne da ja?
July 11th, 2009
Next Posts
Previous Posts
