Posts filed under 'Fižolček'
Pričakovana operacija ramena je za mano. V primerjavi s prvič okrevanje že od dneva operacije poteka lažje. Bolečine so veliko bolj znosne, pravzaprav v bolnišnici niti nisem imel občutka, da potrebujem kakšen protibolečinski šus. Seveda nisem zapustil bolnišnice že isti dan po operaciji, kot mi je bilo rečeno. Bil sem pa prvi na vrsti. Ob 8:10 sem že čakal v operacijski sobi, ob 8:20 sem imel namontirano cevko v žilo in masko na obrazu. “Dihajte, to je navadni kisik .. Globoko dihajte”, sem še slišal, več se ne spomnim. Zbudil sem se kakšne 3 ure po tem, utrujen ko pes. Pred mano je bila ura .. ne .. dve, tri, štiri ure! .. in potruditi sem se moral razbrati kaj kažejo kazalci. Če sem oči le za trenutek zaprl, sem bil v svetu sanj. In potem sem jih spet hitro odprl, ker se mi je zdelo, da ne smem zaspati. Utrip mi je poskočil in slišal sem, ko je ena od sester rekla: “Kaj pa imate tako visoki pulz?”. Ja, od misli, da ne smem več zaspati in vsakičnem ponovnem prebujenju iz dremeža, je moj utrip poskočil. Čez dan sem dremal in čutil sem utrujenost. Nemogoče bi bilo, da bi še isti dan zapustil bolnišnico. Sem se kar strinjal s tem, da tam prespim noč. In na srečo to ni bila moja druga najhujša noč v življenju. Bolečine so bile zares znosne in lahko sem spal, četudi po obrokih. Po izvidu sodeč je moja rama bila deležna precej obsežnega remonta. Tudi danes, 6. dan po operaciji nimam posebnih težav z bolečinami, le pred spanjem je dobro vzeti kakšno tisto belo-modro čudežno? kapsulo. Čez dva mesece bom upam, že lahko spet tekel, nabiral kondicijo in izgubljal kg, ki si jih bom v tem času sigurno nabral.
Se je pa zgodila še druga stvar, zelo podobna tisti izpred slabih dveh let. Ko sem jaz prišel iz bolnišnice, je Sara šla v bolnišnico. Ja, spet. Z Urško sta v nedeljo šli k dežurni zdravnici, ker je Sara v soboto ponoči spet bruhala. Že dva tedna je občasno bruhala. Vmes kakšen dan ne, pa potem v avtu, pa zvečer doma itd. Jedla je slabo, pila je zmerno, a kaj, ko je vse to velikokrat izbruhala. Zdravnica je ugotovila precejšnjo telesno šibkost in dehidriranost. Zato je priporočala, da z Urško obiščeta bolnišnico, kjer bi jo oskrbeli s kakšno flaško infuzije. Z Urbanom sva tako ostala sama doma, a nama je na srečo prišla na pomoč Urškina mama, zvečer še Darja in naslednji dan zjutraj Urškin oče. V ponedeljek sta Urška in Sara že bili doma, razloga za bruhanje niso odkrili. Sara je po tisti flaški infuzije postala spet živahna deklica, povrnil se ji je apetit, dobila je rdeča lička .. skratka, bila je kot prerojena. V torek se je že veselila oblečena v čebelico skupaj s prijatelji iz skupine iz vrtca. Prav tako tudi Urban.
Urška ji je za pogum v bolnišnici kupila pravi baletni komplet. Joj, kakšno navdušenje je bilo to! Kar ni se mogla nagledati svojih pravih baletnih copatkov, svilenih trakcev, baletnega krilca .. Zvečer je vse lepo pospravila v svoj predla in zjutraj takoj preverila, če je vse še na istem mestu.
Po dolgem času sta spet oba v vrtcu. Skupaj se peš vračamo domov in uživamo v snegu dokler ga še imamo.
February 18th, 2010
Obstaja kup igrač, za katere jaz še vedno pravim, da so namenjene staršem in ne otrokom, ker proizvajalec pač igra bolj na starševsko – potrošniško noto, kot na to, ali bo igrača otroku dejansko zanimiva oz. bo igranje z njo vplivalo na otrokov razvoj inteligence, psihe, motoričnih sposobnosti in vsega, zaradi česar bi danes že vsi otroci morali biti geniji. V resnici pa je veliko igrač, ki so otrokom celo nevarne ali pa izzovejo strah. Kot npr. kahlica, ki “poje”, če se otrok vanjo polula. Sem slišal za primer, ko se je otrok ob tem tako prestrašil, da potem še pol leta ni hotel sedeti na kahlici. Seveda so starši bili prepričani, da so otroku kupili najboljše, kar je. Pa ja..
Tudi mi imamo kar nekaj igrač, ki so bile zanimive le kratek čas ali pa nikoli. Ko je otrok star nekaj mesecev, kot je sedaj Urban, so zanj primerne … kakšne igrače? Kaj pa vem.. Navadno kupimo kaj takšnega, kar oddaja zvok, se sveti, mogoče malo miga ali se trese, se odziva na otorkovo aktivnost (udarjanje, oglašanje) ali kako drugače ob nekem pogoju pritegne otrokovo pozornost. Pri Sari je kazalo, da so to povsem nezanimive igrače, ne glede na to, koliko se bodo svetile ali igrale, če bi slučajno njena roka med “igro” priletela na pravo mesto. To se v bistvu nikoli ni zgodilo, ali pa je bila sila premajhna, da bi aktivirala neko stikalo. Ko pa je svoje gibe že dovolj natančno kontrolirala in bila dovolj močna, da vendar pritisne živalco za tačko ali izvleče vzvod skakajoči žogi, pa so zanjo že bile zanimivejše druge reči.
Pri Urbanu je drugače. Če pred njega postavimo “Pametnega kužka”, se bo ta ves čas oglašal, pel, pripovedoval, .. Tudi če kužka zamenjamo z “navihano žogo”, bo z njo vzgnal pravi rom-pom-pom. Tako je Sarina, praktično nova, zapuščina igrač le pridobila na svojem pomenu in sedaj izkazuje neko sprejemljivejšo funkcionalnost. Namesto da na igračah piše recimo od 6-36 mesecev, bi naj pisalo “za močne” ali “manj močne” otroke, bolj ali majn živahne, večje – manjše, aktivnejše – mirnejše narave, .. 
A! By-the-way. Urbanov prvi zobek je po le nekaj dneh samote dobil družbo – drugi zobek. Ah, sta vesela eden drugega. Se ful stiskata!
October 23rd, 2008
Po včerajšnjem rednem pregledu pri ginekologinji smo zdaj še malenkost bolj firbčni, kdaj se bo zares pričelo dogajati, ker menda vse kaže na to, da se lahko začne vsak čas. Tam doli je menda že “vse na knap”, kot se je zdravnica tokrat izrazila. Ultrazvok je pokazal, da je plodovnice sicer manj, kot je je bilo pred enim tednom, a še vedno dovolj. Če se nič ne zgodi pred ponedeljkom, ko je Urška ponovno naročena na CTG, se mora takoj po tem pregledu oglasiti pri zdravnici. Do roka je danes še 11 dni.
Saj ne rabim pisati, da je bila, kot že vsakič doslej, deležna kupa samih lepih komplimentov s strani svoje zdravnice, tokrat največ na račun njenega trebuščka. Bravo!
June 4th, 2008
Je vrač? Ali samo zdravnica? Ali je pa oboje? Vrač, podkrepljen z zdravniškim znanjem in izkušnjami. Po današnjem predgledu je namreč ginekologinja Urški dala takšno napoved, da se bo The Pubec rodil še ta teden. “Po moje”, je še dodala za vsak slučaj. Če bo res tako, morda ne bomo čakali na junij. In če ne Sarin rojstni dan, pa morda ujame Darjin rojstni dan (30. maj). Darja je rekla, da bi to bilo lepo darilo – dobiti nečaka. Ena skrb manj.
In kaj se v resnici dogaja ta trenutek? Pšššššššš…. Poslušam. Pst! …. Hm… Samo še el. varuško prestavim, ker ne lovi signala. Tak. Varuška je tiho. Sara je zaspala pred kakšnimi petnajstimi minutami. Aha! Nekaj se sliši iz kopalnice. Žvenket podstavka za milo. Urška se umiva. Spet ena od generalk. Sicer pa nič stokanja, globokega dihanja ali česar, kar bi nakazovalo na to, da je zares že vse pripravljeno na velik dogodek. Naj verjamem tej napovedi? Glasujte tudi tisti, ki ste pri Dirki glasovali za Muco.
[poll id="4"]
P.S. Neuradna vest! Mariborski porodnišnici naj bi od 1. junija 2008 končno bili na voljo trije anastezisti in tako verjetno tudi 24 urna možnost za epiduralno analgezijo porodnicam, ki bi si to želele.
May 27th, 2008
Bilo je šest dni pred Sarinim rojstvom, ko sem pisal tole. Takrat je Urška že čutila kakšen (lažen) popadek. Bilo je dva tedna pred predvidenim datumom poroda. Že tri dni kasneje, pa so ti “lažni” popadki pogostejši in precej neprijetni. Nikakor pa ne redni, niti se niso stopnjevali. Itak Urška takrat niti pomisliti ni hotela, da bi lahko bili veliko bolj boleči. Nisva vedela, kaj naj pričakujeva. Ali je to normalno, ali so res samo lažni popadki, ali se porod obeta že dva tedna pred rokom. Naslednji večer, so se krči spet začeli stopnjevati. Neredno in ne enako močno. Nič ni bilo tako, kot so nama povedali v materinski šoli, kot sva že tolikokrat prebrala v raznih revijah, knjigah, .. Ko je prišel popadek, ki ga je Urška nemo, s stisnjenimi zobmi prestala, nato pa rekla, da “je bil tako močen, da sem mislila, da ga ne bom zmogla”, sva se odpeljala v porodnišnico. Po (ne)prespanih dveh nočeh v porodnišnici se je rodila Sara.
In kako kaže zdaj? Hja.. Tista pasica zgoraj, ki odšteva dneve pravi, da smo od današnega dne naprej v roku (38.-42. teden). Juheeeeej!!! Članek pravi, da se v tem času običajno že pojavljajo lažni popadki in spremljajoče bolečine. Opisujejo jih kot “ne precej močne”. Urška jih ima. Danes že drugi ali tretji dan. Urška? Kako bi jih ti opisala? Urška: “Hm… Srednje neprijetne”. Po krču pa jo začnejo boleti noge, tudi roke. Rekla je, da je imela ponoči občutek, kot da se ne bo mogla vstati. Še bolj od tega, pa pravi, da je neprijeten občutek “tiščanja navzdol”. Ko otrok z glavico pritiska na medenično dno. Šele te bolečine so jo spet spomnile, kaj je prestajala pri prvem porodu. Strah je normalen, pogum potreben, dogodek pa neizbežen. In s tem se je pojavila rahla napetost pričakovanja. Nekako verjamemo, da The Pubec ne bo več dolgo čakal. Kljub temu ne bi verjel, da se lahko rodi že ta mesec. Sicer pa, prepustimo naravi prosto pot in držimo pesti, da bo vse ok!
P.S. Ime zanj še vedno iščemo …
May 25th, 2008
V torek je Urška bila na pregledu. Medtem sva s Saro najprej obiskala Urškino babico v domu za starostnike, po obisku tam pa sva odšla še na obisk k mojemu sošolcu Mihi in njegovemu, nekaj mesecev mlajšemu od Sare, sinu Tinetu. Urška se je spet kar pošteno načakala, preden je prišla na vrsto za pregled. In kako kaže?
Hemoglobin .. hmm.. bi moralo biti boljše, a še ni nič kritičnega. Dozo železa mora duplirati. Pritisk malo visok, a še zmerja varno v mejah normale. V gležnjih rahlo zaoteka, a skoraj ni videti. Kilogrami? Najprej Urškini. Pa ne bom napisal, koliko jih ima, le to, da jih je od začetka nosečnosti pridelala 18 (pri Sari menda 13). Seveda se ji malo pozna še kje drugje kot na trebuhu, a ker je sicer suhica, ji prav paše. Ne, zaradi tega še vedno ni debelušček. Prav lepa nosečnica je. Zdaj pa še naš “bobi”, kot mu babi pravi, ker še vedno nismo izbrali imena zanj. Po UZ meritvah, naj bi imel že cele 3 kg!! Zdravnica se je morala 2x prepričati, da je res. Ampak glede na to, da ga je lahko perfektno izmerila, drugače ne more biti. Njegova bučka je že čisto nizko, kar Urška zadnje dni čuti kot precej neprijetno “pritiskanje navzdol”. Lažnih (Braxton-Hicksovih) popadkov doslej ni imela. Kljub nekaterim manjšim težavam je njena zdravnica rekla, da je “ena izmed njenih najlepših nosečnic”. S tem menda ni mislila le zunanjega videza, ampak verjetno bolj od tega to, kako Urškina nosečnost poteka. Morda še bolj zato, ker je tudi njena prva nosečnost minila brez kakršnihkoli težav. In jaz sem za to zelo, zelo, zelo hvaležen in vesel.
Tako zdaj čakamo, da napoči trenutek, ko bomo morali v akcijo. Hmm.. Priznam, nekega posebnega logističnega plana nimam. Kaj če bo ponoči, kaj če bo v času, ko bom v službi, kaj če bo popoldan, … Saro še vedno lahko dam v vrtec tisti dan, popoldan bo verjetno mama na voljo, tudi Darja (sestra) bo morda lahko kaj priskočila na pomoč. Jenny tudi zahteva redno skrb. Ampak to so še najmanjše skrbi. Ko bo Urška enkrat v porodnišnici, bo edina pomembna stvar ta, da se osredotoči na porod (in med popadki razmišlja, kakšno ime mu bomo dali?). Verjamem in zaupam v osebje, ki jo bo spremljalo. Tudi tokrat držimo pesti, da ji bo v pravem trenutku na voljo epiduralna analgezija, saj mariborska porodnišnica še vedno ne zagotavlja 24urne razpoložljivosti te metode, ki ji je pri prvem porodu odvzela bolečino, ji obrisala solze in narisala smeh na obraz ter vlila novih moči in upanja, da je potem zanjo porod bil nekoliko lažji.
May 22nd, 2008
.. Počasi, a vztrajno nazaj na stare tire. Zgodilo se nam je to, da smo vsi trije, ali bolje štirje (z izjemo Jenny) hkrati pristali v bolnišnici. V ponedeljek, ko je bil dan moje operacije ramena, sta Urška in Sara obiskali zdravnika in dobili napotnico za bolnišnico. V dveh dneh sta opravili vrsto preiskav (ORL, EKG, kri, urin, RTG pljuč, čiščenje dihalnih poti s katetrom skozi nos, ..) in dobili terapijo antibiotika IV. Diagnoza: Akutna respiratorna infekcija ali bronhopneumonia (pljučnica, po domače). Ker se je stanje začelo hitro izboljševati, sta lahko odšli domov in se sedaj vračamo le še na kontrolne preglede in antibiotik do konca tedna. Jutri imamo napovedan še posvet z bolnišnično dietetičarko, ki nam bo skušala dati kak nasvet, kako obogatiti Sarine obroke in nadoknaditi izgubljeno težno. Jaz sto-odstotno verjamem v povsem uspešno rehabilitacijo, saj je Sara pred tokratno boleznijo že pokazala, kako je jesti kot velika punca.
Pa še moja operacijska izkušnja.
V bolnišnico sem prišel v ponedeljek, malo pred sedmo uro zjutraj. Prejšnji večer me je rahlo začelo boleti grlo. Ponoči so me bolele kosti in zeblo me je. Izmeril sem si 37.8°C. Ok. Pa z operacijo ne bo nič? Zjutraj vročine nisem več imel. Dobim svojo posteljo, omarico in tisto zaporniško pižamo. V sobi sta ležala še dva starejša gospoda, eden je okreval po operaciji kolka, drugi je dobil umetno koleno. Začel sem se spraševati, v kaj sem se podal. Sestro vprašam, kateri sem na seznamu za operacije in kdaj lahko pričakujem, da pridem na vrsto. Ob pol enajstih!!! In kaj naj jaz počnem do takrat, kot da si zamišljam vse možne scenarije poteka in izteka tega dne? Na srečo se mi kmalu pridruži nov pacient, pubec mojih let, športnik, čaka na rekonstrukcijo kolenske križne vezi. Športnik, zdrav, nič mu ne manjka. Zanj bo to tretja takšna operacija. Posledica smučarskih podvigov. Dobiva napotnici za EKG in s čakanjem na hodniku, da prideva na vrsto, se malo pogovarjava o njegovih izkušnjah. To malo preusmeri moje misli in končno začnem razmišljati v pravo smer. Da je to pač treba tak ali drugače. To je bilo dobro, ker sem zjutraj že imel debel cmok v grlu in razmišljal o tem, da vse skupaj odpovem. Malo za tem, ko sva se vrnila z izvidi, pridejo sestre in kolega pacienta začnejo pripravljati za operacijo. Britje kolena, velika črna puščica narisana z alkoholnim flumastrom kaže na mesto, kjer bo treba operirati, vonj po razkužilu, pol tabletke pomirjevala z nekaj požirki vode, obleči mora mrežaste gate in srajico z zavezovanjem na hrbtu. Odpeljejo ga. Postaja vse bolj napeto. Potem se nam pridruži še en tip srednjih let, prav tako naročen na operacijo kolena. Rekonstrukcija vezi. Videti je veliko pogumnejši in bolj sproščen od mene. Klepet nam pomaga, da čas hitreje beži.
Okoli desete ure se po dolgem času spet odprejo vrata sobe in vstopi ekipa sester. K moji postelji. Gatike že imam oblečene. Srajce ne rabim, ker bo operirano rame. Sledi depilacija na suho. Moj “ljubavni” je oskrunjen. Dobim še črno puščico, pošteno dozo mrzlega razkužila in pol tabletke za sprostitev. Presenečen sem, da sem dokaj sproščen. Brez strahu, vdan v usodo, ki sem si jo itak sam izbral. Sestre zagrabijo posteljo vsaka na svojem koncu in gremo v lift. Iz osmega v 3. nadstropje. Vstopimo v predverje operacijskih dvoran. Skozi stensko nišo, široko za dolžino postelje, skozi katero paciente prelagajo iz bolnišničnih postelj na operacijske, gledam promet zelencev na drugi strani. Prav živahno je tam. Izza prometne žile je videti operacijske dvorane, ki so kot nekakšne servisne garaže. Pravzaprav vse skupaj spominja ne zelo prometno avtomehanično delavnico. Čakam, da pridem na vrsto za preskok na drugo stran. “Ortopedija? Pripeljite pacienta.” Pristopi doktor, kirurg. “Vi ste Zorko? Artroskopija. Rame, a ne? Kar prestopite s postelje na to stran!”. Zlezem na vse štiri in se skobacam na operacijsko posteljo. “No, no.. Vi ste pa kar živahni! Lepo počasi!”, ko hočem preplezati še operacijsko posteljo, ker je poleg bila še ena podobna. Lepo me naštimajo, da glava ni previsoko in noge prenizko, da nisem preveč na levo in ne na desno. In gremo. Pred očmi mi švigajo stropne neonke. Občasno obrnem glavo na stran in uspem pokukati v kakšno od “garaž”, če so se slučajno odprla vrata. Glava pacienta, zelena zavesa in polno glav, ki gledajo nekam dol. Nad njimi velik reflektor. Abdomen, verjetno. In že smo na naši garaži. Najprej se mi prijazno in zelo jasno predstavi anastezistka in mi razloži, da mi bodo najprej nastavili kanal v žilo. Po dveh poizkusih in že zelo neprijetnem “rovanju” ne uspe. “Imaste pa zelo trdo kožo. A vas je strah? Nobene žile ne vidim.” Res me ni bilo strah. Sam nad sabo sem bil presenečen. No, potem pokličejo očitno specialistko za iskanje žil, ki v prvem poskusu vstavi kanal in že sem ready za različne IV koktejle, ki bodo skrbeli, da bom ves čas ravno prav zadet. “Desno ramo sva rekla, a ne?”, pravi doktor. “Lahko obe, če hočete!” “Ne, ne!! Ena bo kar dovolj.”, naglo odgovorim. “Ponavadi operiramo eno, ker ni časa. Danes imam čas.”, pravi. “Ne, naj bo danes desna. Pa bomo videli, kako se bo obneslo. Potem se bomo lažje odločili, kako z levo.”, skušam utemeljiti svojo odločnost. “Ja, saj. Boljše tako, ja. No, bomo pa desno. Prav.”, se strinjava. Anastezistka približa masko k mojemu obrazu. “Tako, počasi začnite vdihavati zrak iz maske. Po nekaj vdihih se vam bo rahlo zavrtelo in potem boste zaspali.” Naredim prve tri ali štiri vdihe. Kot da ni nič. Pet ali šesti vdih in se mi res rahlo zavrti. Veke pa, kot da kdo dol potegne žaluzije. Naenkrat strašanska utrujenost in prav blažen spanec. Bilo je okoli pol enajstih.
Ko odprem oči pre seboj takoj opazim uro na steni. Kaže dve. Čutim, da imam ramo povito, ustnice pa zaotečene. Mislim, da je nekdo opazil, da sem se zbudil. Nekaj vpraša, jaz pa odgovorim. Še vedno sem zaspan. Malo še zadremam. Spet odprem oči. Zdaj že lahko govorim, a čutim oteklino na ustnici. Operirana rama rahlo boli. Čakam, da pridejo pome iz oddelka. Sestre me odpeljejo nazaj v sobo. Tam je že kolega z operiranim kolenom, ta drugi pa je ravno bil v obdelavi, ker ne njega, ne njegove postelje ni bilo. Sestra mi razloži, da je oteklina na ustnici verjetno posledice “šlampaste” odstranitve tubusa, ki sem ga imel vstavljenega v žrelo med operacijo. Še dobro, da je tako in mi ga niso odstranjevali, ko sem že bil buden. Dobim nekaj proti bolečinam in dozo antibiotika. Bolečina je zmerna.
Začne se dolgo ležanje. Noben položaj mi ne ustreza preveč. Pa saj se tudi ne morem kaj dosti štimati. Vstati še ne smem. Lahko bi se mi zavrtelo in bi padel. Čeprav se počutim povsem prebujenega. Nič mi ni slabo, vrti se mi tudi ne. Čez nekaj ur lahko grem na WC. Sestra posteljo odpelje povsem do vrat. Tam mi pomaga vstati. Vzame infuzijo in me pospremi na WC. “Sede opravite!”, mi pravi in čaka, da se slečem in vsedem. Hja, kaj mi pa drugeg ostane. Slečem tistem prežaste gate in se pred njo vsedem na školjko. Potem končno zapre vrata za mano. Jao, jao.. Mučim se in komaj kaj spravim iz sebe. Mi je pa lažje kot kolegu z operiranim kolenom, ko to mora narediti leže v postelji tako, da ga vstavi v “račko”. In spet nazaj na posteljo ter v svoj kot. Potem dobim Grill-Christ-ovo opornico. Zoken, ki ga navlečeš na roko, potem pa poježkaš skupaj vse tiste metre debelega traku. Ker sem seveda bil zgoraj brez majice, sem v taki opremi in pod polnišnično odejo ves čas švical. Opornica pa mi nikakor ni pasala. Uff.. Sledila je hudooo naporna noč. Švicam, ko nor. V sobi pa odprta okna, da se človek lahko pošteno prehladi, če ni pokrit. Če slučajno kdo vstopi v sobo, nastane grozen prepih. Bolečina postaja vedno hujša. Pred zadnjim obiskom sester se mi še ni zdelo, da potrebujem novo dozo analgetika. Ob štirih zjutraj sem že kakšnih desetič imel prst na gumbu za poziv, ko ga le pritisnem in prosim za nekaj proti bolečinam. Dobim v nov koktejl v svoj kanal. Ne spomnim se, kdaj je bolečina spet bila znosnejša, a sem uspel za dobro uro zaspati. Mislim, da je to bila ena najdaljših noči v mojem življenju.
Zjutraj se odločim, da vstanem. Iz omare vzamem svojo mikico na zadrgo. Levi rokav oblečem, desni del samo poveznem čez. Vzamem še nekaj drobiža. Sprehodim se do dvigala in z njim v pritličje. Na avtomatu izberem kavo z mlekom. E, zdaj sem pa glavni frajer. Edini iz sobe, da si lahko to privoščim. Spoznam, da navkljub vsemu hudemu, je ostalim v sobi verjetno še huje. Že zaradi samega ležanja. V času vizite sem že lepo v svoji postelji.
Vizita. Trenutek resnice. Pristopi doktor, ki me je operiral: “Operacija pri vas je šla tako, kot je treba…”, itd.. “ampak vi nimate enega dela kosti tam in tam? Jaz nimam pojma, kam vam je to šlo? Vi ste morali imeti eno hudo poškodbo.” Spet zatrjujem, da sem imel le ne-vem-več koliko izpahov, nobeden, razen morda prvega pred približno petnajstimi leti, pa ni bil posledica večje poškodbe. Pa še pri prvem je to bil bolj ali manj nedolžen padec s kolesom med manevriranjem in udeležena je bila samo ena rama, meni pa se izpahujeta obe. “Pa saj se menda niste že rodili brez te kosti?”, že prav dvomljivo nadaljuje doktor.
No, izkupiček operacije je torej pričakovano majhen. Skoraj zagotovo to ne bo odpravilo možnosti za ponoven izpah. Tako bi bili potrebni dve novi operaciji, pi katerih bi mi z umetnim implatantom nadomestili manjkajočo kost. Ok.. Še okrevam in niti mi ni, da bi o tem že zdaj razmišljal. Nekako mi ne preveč do novih operacij.
Včeraj popoldan smo vsi skupaj skupaj prišli domov iz bolnišnice. Po nas je prišel Urškin oče. Darja je že doma skuhala paprikaž in ga pripeljala, da smo lahko takoj imeli kosilo. Vsi smo bili totalno out. Urška je šla spat kmalu za Saro. Jaz sem vstrajal skoraj do polnoči. Skoraj strah me je bilo iti spat, ker sem vedel, da me bo bolelo. Ampak tablete proti bolečinam še nisem hotel vzeti. Urška mi je pred spanjem pomagala namestiti opornico. Že ves čas od takrat mi gre hudo na živce. Roka boli, potim se… Ko se vležem, me moti še bolj in bolečina postane še manj znosna. Z minimalnimi premiki roke iščem najboljši položaj. Nič. Vstanem. Obupan. Grem v dveno sobo, poskusim na kavču. Ne gre.. Bolečina me začenja že psihično razjedati. Dobim občutek, da bi človek lahko umrl od bolečin, če bi te bile še malo hujše od tega. Kaj pa vem. Le vzamem tabletko. Odločim se, da bom opornico snel in šel spati brez nje. Ufff… Kakšno olajšanje!! Uspem najti znosen položaj in že grozno utrujen le zaspim. Zmudim se malo po 5. uri zjutraj. Pet ur neprekinjenega spanja je velik uspeh.
Zjutraj me še boli. Z Jenny grem na potrebo. Se vrnem, oblečem in grem na kavo. Od tam v zdravstveni dom na prevez in “najavitev” k zdravnici. Ob osmih sem doma, Urška ima že vse pripravljeno na odhod v bolnišnico. Sara mora dobiti novo dozo antibiotika.
Popoldan je bolečina že precej popustila. Še vedno pa boli. Na zalogi imam še močnejše tablete, ki mi jih je predpisala zdravnica zjutraj, a upam, da jih ne bom rabil vzeti. Popoldan nas pride pozdraviti moj ati, kasneje pride še moja mama. Urška to izkoristi in skoraj dve uri odspi po zanjo zelo napornem dnevu. Še sreča, da nam lahko kdo pomaga. Tokrat za pomoč enostavno moramo prositi. Zares smo hvaležni in srečni, da jo imamo.
Ja, tako je. Trenutno smo precej hendikepirani. A je v nas dovolj optimizma, da bomo pregurali tudi to. Včasih se tolažim s tem, da je še preveč tistih, ki jim gre slabše. Ne samo nekaj dni. Mogoče celo življenje. In čudim se, da se tudi tako da živeti.
Trenutno si najbolj želim, da bi Sara povsem ozdravela. Da bi Urški bilo čim lažje in da se naš malček rodi močan in zdrav. Danes je Urška bila na pregledu. Še vedno prehiteva za dva tedna. Pravi mali debelušček je že. Sicer nosečnost poteka brez kakršnihkoli problemov. Pikec je vsak dan sila živahen. Veliko bolj, kot je bila Sara. Tudi postavljen je že tako, kot se bo najverjetneje rodil. Do poroda položaja najverjetneje ne bo menjal. Uff.. kako vsakič znova komaj lovimo čas..
April 23rd, 2008
Ne, ime še vedno ni izbrano. Imava pa enega, mogoče dva na zalogi. Za vsak slučaj.
Če pa za ime vprašate Saro, bo rekla:
“Saša”
Tako je namreč po njenem ime njej.
April 20th, 2008
Urška je že bila na vratih, da odhiti od doma nasproti sestrični Poloni, ki jo čakala na dvorišču za klepet ob soku ali kavi, ko sem opazil, da Sara še komaj fokusira njen priljubljen Baby Channel. “Sara, a greva spat?”, jo vprašam. Težko poišče fokus na meni, nekaj trenutkov tako strmi, potem pa jok: “Mami..” In ker mama še ni prestopila praga, je bila pečena. Sara se je z zadnjimi močmi sunkovito dvignila iz stolčka in v joku oddrvela k njej. “Urška, daj jo potem ti spat, itak bo takoj zaspala. Polona te bo že počakala še kakšno minutko več”, sem predlagal. Zdaj Urška verjetno že srka svoj sok, na Saro v spalnici pa me vsake toliko časa opomni elektronska varuška, ko jo med spanjem zmoti kašelj. Kot pravkar: “Bzzzrrrrr….”.
Ko sem pokukal k našemu malemu bolniku..
Sara je že nekoliko bolje. Včeraj zvečer je zaspala z vročino. Najprej sem malo odlašal, potem sem ji vseeno dal žličko Lekadola. Pripravil sem ji tudi posodo vročih kamilic v slanem kropu in jo postavil k njeni posteljci. Nad posteljco sem poveznil tanko dekico, da je para dlje ostala pod njo. Danes zjutraj vročine ni bilo več. Kašlja pa še precej. Pred kosilom sem se odpeljal v dežurno lekarno in prinesel domov trpotčev sirup. Mogoče ji olajša izkašljevanje in malo ublaži vnetno grlo. Že več dni praktično ne je. Urška bi rekla, da živi le od nekaj požirkov čaja ali soka, kakšne žličke lekadola in je to to. Čeprav mene ne skrbi tako zelo, kot Urško, ima vendarle prav. Jaz se tolažim s tem, da je Sara začela super jesti pred dvema tednoma, ko je bila zdrava. Sigurno se ji bo apetit povrnil, ko grlo več ne bo bolelo in bo nosek spet čist.
Nedeljski menu
Danes je lep pomladni dan. Občasno se sicer rahlo pooblači in rahlo zapiha veter, a prvič letos se da biti zunaj tudi v kratkih rokavih. Ker Sara nima več vročine sem predlagal, da gremo na sprehod do Urškine babice, ki je že v petek prišla iz doma, domov na vikend. Saro sem dal v nahrbtnik in smo šli. Super je bilo. Zunaj je vonj po pomladi tako izrazit in prav napolni te z energijo. Upal sem, da bo še bolj kot meni in Sari, dal energije Urški, ki je vidno izčrpana – mogoče psihično še bolj kot fizično.
Mene vsake toliko časa spreleti misel na jutrišnji dan. Čeprav bo to le “manjši” poseg, bo vseeno izveden v splošni anasteziji. Zame bo to čisto nova izkušnja. Pred približno dvema letoma, so mi odstranili manjši rogec na glavi (včasih rečejo, da to pride od “žleh’nobe”) z lokalno anastezijo. Takrat me je bilo grozno strah in sem premišljeval podobno kot zdaj. Česa me je strah, če je jasno, da bolečin vsaj med posegom ne bo in na koncu koncev je to bila moja lastna odločitev in želja, da začnem odpravljati težave z rameni, ki se le še stopnjujejo? Ne vem.. Morda samo dejstvo, da “pokloniš” svoje telo nekomu in mu daš moč, da z njim opravi, kar pač že mora: ga malo zareže, prešpika, zašije .. Ampak niti to se mi ne zdi tako grozno. Mogoče bi celo želel biti buden in bi z zanimanjem spremljal postopek? Človeško telo se mi še vedno zdi fascinantna stvaritev.
Kakorkoli. Jutri ob tem času bo zadeva za mano in bom v fazi okrevanja. Še malo zadet od narkoze? Mogoče. Če bom tako kot je bila naša Jenny po sterilizaciji, se verjetno niti pogovarjati ne bom mogel do torka. Ne, ne.. Jaz verjamem, da bom najkasneje v torek že doma. Zadovoljen, da je zadeva za mano in v pričakovanju, da se kmalu tudi pokažejo pozitivni rezultati. Potem bo na vrsti še druga rama.
April 20th, 2008
E, velika noč je za nami. Dan žena in materinski dan tudi.
Sara je že celo večnost nahodna. Čez posteljo razgrinjamo koco in pod njo postavljamo posodo z vročimi kamilicami, z aspiratorjem čistimo nosek in kljub temu neprestano skačemo z robčkom za njo, tu pa tam dobi v nosek kakšen špric Operil kapljic, itd.. Zdaj so jo pa še kakeci začeli mučit (spet). Revica je pred dvema dnevoma že imela čisto trd trebušček. Urška je v lekarni dobila čarobni napitek – laktulozo. Šteje se med prebiotike. Napitek se je pokazal kot neke vrste TNT za prebavila. Kmalu za tem, ko ga je Sara popila en štamprlček, se je začelo: prrrr…. frrrr .. brr… brp … brm … prfrmrd … ooo … a.. oh … wvrooooooom!!! Plenica pritiska ni prenesla in so nastradala še vsa spodnja oblačila. Urški sem svetoval, da ji odslej zadevo daje po žličkah in ne več v lončku.
Drugi problem s Saro je hranjenje. Če bi rekel, da je kot miš, bi morala pojesti dvakrat več, kot poje zdaj. Nimam pojma, kaj naj ji še damo za jest. Mesa sploh ne, sadje samo malo pocmuli, še poje ali na flaško spije žitnih kašic pa tudi juha ji navadno za silo tekne. V njej obvezno morajo biti zlate kroglice. Občasno dobi kakšno žličko vitaminov, a to ne pripomore k boljšemu teku. Ne vem.. Nimam pojma, kaj naj ji skuhamo.. Urška težko vzdrži, da ji med obroki ne bi dajala za piti soka, čaj ali ponudla kakšno malenkost. Jaz bi jo pustil le z lončkom vode, da dobi malo boljši občutek lakote. Mogoče bi potem bolje jedla.
Urškina babica se jutri vrne iz zdravilišča. Terapija ji je menda prijala. V času njene odsotnosti smo dobili obvestilo, da se je zanjo sprostila soba v upokojenškem domu. To pomeni, da se bo morala kmalu preseliti in se bo za njo začelo novo življensko obdobje. Tisto, najbolj žalostno. Ko si odvisen od drugih in ne moreš užiti več takšne svobode, kot si je celo življenje navajen. Ampak v domu ji bo na voljo pomoč, ki jo potrebuje, zanjo bo zagotovljena oskrba in verjamem, da si bo našla tudi dobro družbo. Jaz ji želim, da bi se čim lažje in čim hitreje privadila na novo okolje.
Manj kot tri mesece nas loči od predvidenega roka rojstva našega drugega otroka. Fantka. Zanj sva že izbrala ime, a še ni nič odločeno. Še si lahko premisliva. Saj bi tudi Sara sodelovala pri izbri, ampak njeni predlogi so žal ali nerazumljivi, ali neprimerni: npr.‘Mona (Simona). Urška je včeraj priznala, da jo trebuh že precej ovira. Naš pubec se ima očitno prav lepo in je zelo živahen. Na to Urško redno opozarja, tudi s kakšno zelo neprijetno brco pod prsni koš. Jih bo dobil po riti!
Sara vsak dan izumi kakšno besedo. Tu pa tam že poveže po dve besedi. Zdaj je že tako pogumna, da se trudi ponoviti daljše in težje besede, čeprav jih pri tem skrajša, popači ali zamenja prvo in zadnjo črko. Včasih jo zalotimo, ko ponavlja angleške besede, ki jih sliši na Baby Channel TV programu. In kaj mi je najbolj všeč? Vedno bolj pokaže, da ima tudi atija rada!
March 27th, 2008
Previous Posts
