Jajčka

Da se slučajno prah ne bi nabiral, če smo si jo že tako hitro sposodili ..

1 comment March 7th, 2008

Dilema voziček

Naš primarni voziček je Hartan Skater S. Voziček je sicer super, še bolj super pa je bil servis, ko so nam pod garancijo menjali zlomljen ročaj, obe zadnji kolesi, os prednjega kolesa in pritrditveni del senčnika, kjer je bil uničen navoj. V prejšnjem avtu je zanj bilo ravno dovolj prostora, da smo ga po potrebi lahko vzeli s seboj na pot. V novem avtu pa tega prostora ni. Večji del prtljažnika zavzame boks za Jenny, za ostalo prtljago tako ostane le malo prostora. To načeloma ne bi bil velik problem, saj imamo še en voziček, ki je stalno v avtu in se zanj vedno najde dovolj prostora. Pa še v torbo se ga da lepo zložiti, da včasih umazana kolesa ne umažejo prtljažnika. Naš Quinny Zapp. Ko pa smo začeli razmišljati, kako bomo prevažali našega pubeca, ki se mu trenutno prav fino godi v maminem trebuhu, pa smo prišli do naslednjih dejstev:

1. Za vožnjo v avtu potrebujemo lupinico, ki smo jo pri Sari imeli sposojeno
2. Če se kam odpravimo z avtom (in pogosto se), moramo s seboj vzeti tudi voziček – edini primeren je naš primarni voz
3. Zapp bi bil primeren pogojno – tj. da nanj pritrdimo lupinico
4. Edina lupinica, ki jo je mogoče pritrditi na Zapp-a je Maxi Cosi, ostale ne pridejo v poštev
5. Lupinico si bomo lahko sposodili, vendar je Romerjeva
6. Zapp bi tako uporabljali še pogosteje pri čemer bi prišle do izraza nekatere njegove pomanjkljivosti:
   1. slabša stabilnost
   2. nevzmetena, dokaj trda kolesa
   3. nima košare za odlaganje
   4. nima možnosti nastavitve naklona (kadar je otrok v sedečem položaju in zaspi)
   5. zaradi že itak slabe stabilnosti, ročaje lahko obtežimo le s kakšno manjšo vrečko
   6. pinky barva – ki sicer ne bi prišla do izraza, če bi z lupinico uporabljali samo ogrodje
7. Če kupimo drug voziček, moramo Zapp-a prodati
8. Drug voziček mora biti primeren za vožnjo novorojenčka (torba ali možnost uporabe lupinice z vozičkom)
9. Če uporabimo z vozičkom lupinico, mora ta biti kompatibilen z Roemerjevo lupinico Baby Safe Plus
10. Voziček naj ima košaro in kolesa za udobnejšo vožnjo tudi po manj ravnih površinah
11. Možnost nastavitve naklona (pri Zappu sicer ni bilo zelo moteče, ampak vendar)
12. Voziček se mora zložiti tako, da ga lahko pospravimo v avto tudi, če je v prljažniku boks
13. Voziček naj bo dovolj poceni

E, tako. Zapp ima trenutno na tržišču kar nekaj konkurence. Glavna pomanjkljivost vseh teh je ali cena, ali pa to, da nanj ni mogoče pritrditi lupinice. Če bi kupovali novo lupinico, pa bi se morda odločili za kaj temu podobnega: http://b2c.baby-center.si/article.asp?ArticleID=174270 . Seveda, če bi zadevo spravili v avto.

Rešitve nimamo. Edina odločitev je ta, da Zappa prodamo. Zanimanja je veliko. Ampak potem bomo takoj potrebovali drug voziček “za v avto”. Sicer bo Sara morala hoditi več, ali pa se bo kdo od nas pošteno nanosil.

Trenutna alternativna možnost: BabyWelt Buggy Fit ali Britax Verve, oba s vsemi svojimi plusi in minusi

V vsakem primeru, dilema ostaja…

15 comments March 6th, 2008

Oprema

Malo se že zanimamo za opremo, ki jo bomo potrebovali, če ne prej pa takrat, ko se nam pridruži naš pubec. Nekatere stvari smo za Saro imeli sposojene in smo jih morali vrniti. Nekaj je takih, ki jih pri Sari nismo imeli, pa smo to mogoče pogrešali. Nekaj od tega pa potrebujemo zato, ker bo Sara svoje stvari odstopila bratcu in bo potem ona potrebovala kaj novega.  Predvsem oprezamo za lepo ohranjenimi rabljenimi stvarmi, da preveč ne obremenimo našega budgeta.

Nekaj za na seznam:

• Ležalnik za dojenčka
• Lupinica (jajčka)
• Elektronska varuška
• Stolček za hranjenje (za Saro, zato bo morda boljši lesen, Trip – Trap)
• Prikolico za voziček, na kateri lahko stoji starejši otrok in se vozi z vozičkom
• Če se bo Sara selila iz spalnice, bo potrebovala posteljo in nekaj pohištva
• Kakšen kufer za na avto? In prtljažnik, da ga imamo kam namontirat? Hmm.. Kaj pa vem..
• .. kaj še?

12 comments February 29th, 2008

Otrok je pogledal očeta

Nedolgo nazaj je nekdo naslovil svoj prispevek na moje pisanje z “Otrok zbrcal očeta”, kar je bilo hudo neprimerno glede na to, da sem pisal o otrokovih gibih v trebuhu, ki sem jim bil takrat prvič priča. Tokrat sem naslov izbral po izjavi ginekologinje, ko je na četrtkovem UZ pregledu naše dete po dolgem oklevanju vendarle obrnilo glavico in pogledalo naravnost proti meni, medtem ko sem vso dogajanje skupaj z ginekologinjo spremljal na monitorju. Urška je žal morala ležati tako, da monitorja ni videla in je s tem bila nekoliko prikrajšana.

Naše dete je ginekologinja zelo natančno pregledala in izvedla ključne meritve, ki so potrdile primerno velikost za 25. teden nosečnosti. Med pregledom je bilo mogoče večkrat jasno videti njegove prstke, stopala, nosek, roke in noge, spol, srce je bilo mogoče natanko opazovati kako bije in kako vsi štirje prekati sinhronizirano utripajo, malo pred koncem pa se je na monitorju pokazal njegov obrazek: nos in nosnice, spodnja in zgornja ustnica, ki sta se rahlo razmikali in je bilo videti, kako požira plodovnico. Zares lepa izkušnja.

Ta dan sem imel dopust. Zjutraj sva z Urško skupaj pospremila Saro v vrtec. Kar malo hudo mi je bilo, ko sva odprla vrata igralnice, Sara pa je kar oddrvela k ostalim otrokom in se niti ozrla ni za nama. Zaprla sva vrata, še malo poškilila skozi steklo in odšla. Po pregledu sva imela še nekaj časa zase, preden sva se morala vrniti v Ruše, v vrtec po Saro. Tudi popoldan je bil prijeten. Sončno in toplo vreme že pošteno diši po pomladi in izgleda, da je letos bila še ena zima, ki si ne zasluži takšnega imena.

Add comment February 24th, 2008

Najin prvi dotik

Čeprav ni šlo za čisto neposredni stik in si pri tem nisva podala roke, sva se včeraj vendarle začutila čisto zares – preko maminega trebuha. Jaz in moj drugi lump, ki mu še vedno nismo izbrali imena. Na svojo živhanost je Urško opzoril že v 18. tednu, ko so njegovi gibi bili še nežni in je v maminem trebuhu bilo dovolj prostora, da se je lahko razgibaval, ne da bi se to opazilo navzven. Urška me že vsaj kakšen teden opozarja, da so njegovi gibi izrazitejši, da bi, če prislonim glavo ali položim roko na trebuh, njegovo brcanje moral čutiti, če ne celo na oko zaznati kot trzljaj trebuha, tudi jaz. Do včeraj nisem imel te sreče. Vsakič, ko se je začelo kaj dogajati in sem se na pol akrobatsko prekucnil iz stola pisalne mize preko sedežne k Urški, se je ob mojem dotiku Urškinega trebuha situacija povsem umirila. Nič. Če sem roko umaknil s trebuha in se umaknil, pa se je spet začelo. Kot da je malo navihan, ta naš lump. Ampak včeraj mi pa ni ponagajal. Obratno. Kot da želi pokazati, kaj vse že zna. Kar nekaj časa sem slonel na Urški, se z njim pogovarjal in ga vzpodbujal, naj le miga, pa ne preveč, da Urški ne bi bilo neprijetno. Pa saj mislim, da ji sploh ni neprijetno, prej obratno. Zdaj še ne. Mogoče kasneje, ko bodo gibi močnejši, ko bo dete večje in bo v trebuhu vedno manj prostora, ko bo njegova brca udarila v kakšnem bolj občutljiv del telesa.

22. teden (vir: www.ringaraja.net)

5 comments February 7th, 2008

Katerega bi izbrali

Miha? Peter? Luka? Mogoče Jaka ali pa Cene? Nejc morda? Hmm… Andrej, Rian, Jošt? Za Jošta vem enega. Kaj pa Marko, Brane, Denis, Gregor, Henri, Tian, Žak, Miran, Sašo, Viktor – Vik, Riki (Kiki), Kristjan?  Nimam pojma. Se mi zdi, da je to tako težka naloga. Hkrati pa zelo luštna. In častna – nekomu pokloniti ime.

P.S. Izbrali smo si fantka.

23 comments January 28th, 2008

Dost heca

Sara zvečer zaspi v svoji posteljci. Navadno z Urško, včasih z mano ob sebi. Če je dovolj zaspana, ni problema. Včasih pa, namesto da bi lepo ležala in skušala zaspati, se vstaja, hoče zlesti iz postelje, itd. Ok. To še ni tak problem. Traja malo dlje, a na koncu vseeno zaspi. V svoji posteljci. In dokler z Urško ne greva spat, je to en tak angelček, cukrček, mišek mali, ki sladko spi, nežno vdihuje in izdihuje, malo potegne cucelj in je povsem potopljena v svoj svet sanj. Kmalu zatem, ko se ji pridruživa, pa nekaj v njej naredi “klik” in začne lezti v najino posteljo. K mami. Če se prebudi, te manevre spremlja še jok. Skuša si priboriti dojko, Urška se pa na vso moč trudi jo od tega prijazno odvrniti. Kdaj pa kdaj se zgodi, da popusti. Napaka! Ja, se zavedava oba.

V noči iz sobote na nedeljo se je gospodična na podoben način prebudila in začela tuliti. Ne, kričala je! Seveda ni dobila dojke. Bila je hudo vztrajna in od spanja sva, tudi zato, ker sva šla v posteljo precej pozno, imela bore malo. Zato sem v nedeljo izza omare potegnil drugi kos ograjice, ki doslej ni bil namontiran na Sarino posteljco, da smo jo lahko priključili tesno ob veliko posteljo. Lepo sem obrisal prah, poiskal vijake in zadevo namontiral tja, kamor sodi. Posteljco sem potem odmaknil čisto k steni, da je sedaj med obema posteljama toliko prostora, da se da stopiti. Hoditi se tudi da vmes, ampak po rakovičje.

Napočil je večer in čas za spanje. Urška mi potisne nekaj fotokopiranih strani z navodili, kako otroka naučiti samostojnega spanja, ki jih je sama že prebrala. A morala bi jih oba in se jih oba striktno držati. Ni bilo dovolj časa, da vse napisano naštudiram, zato sem ubogal Urško, ko me je povabila, da skupaj gremo v spalnico. Saro je položila v posteljco in začela s predpisano mantro: “Mama in ati te bosta sedaj naučila, da zaspiš sama. Ob tebi bo tvoja miška in vse te živali, ki visijo na posteljci. Svetile ti bodo zvezdice iz stropa in ti pomagale lepo zaspati….”, itd., itd. Sara se je vmes skušala vsesti, pa jo je Urška nežno položila nazaj. Malo je jamrala, a še ni jokala. Jaz sem samo sedel ob Urški in sledil dogajanju. Ko je mantra bila izpovedana, sva se vstala in spalnico zapustila. No, takrat je napočil čas za jok. Uaaaaaaaa!!!!! Ma-ma! Uaaaaaaaa!!!!! Akh, akh, .. Uaaaa… Kh, kh (kašelj) .. Po naštopani minuti (po navodilih) Urška ponovno odide k Sari. Jaz sem svoje sodelovanje odpovedal. Predlagal sem ji, da tokrat še naj ne dela po navodilih in naj ostane s Saro dokler ne zaspi. Že sama ograjica na posteljci je dovolj velika sprememba zanjo. Trajalo je nekaj časa, naposled je zaspala.

Ponoči se je enkrat zbudila. Urška je vztrajala in jo pustila v posteljci. Seveda jo je tolažila, jo božala, ji ponujala dudo. Sarin namen je seveda bil jasen. Skok v posteljo k mami in dojenje. Ni šans. Urška se je potrudila in poskrbela, da je Sara ponovno zaspala v svoji posteljci. Zjutraj se je prebudila drugič. Malo za tem, ko je meni zvonila budilka. Tokrat jo je Urška vzela iz posteljce k sebi. Sara je jokala in vmes ponavljala: “Njam, njam! .. Njam, njam.” Saj je jasno, kaj to pomeni, a ne? Dokler nisem zapustil spalnice, je ni dobila. Se je pa takrat tudi že potolažila z dudo in se stisnila k mami. Čez slabo uro, ko sem že bil na poti v službo, me je Urška poklicala, da sta budni in se bosta počasi pripravili za odhod v vrtec. Oblekli, najedli, odpeketali.

Ja, me prav zanima, kako bomo našo miš malo navadili na samostojno spanje v svoji posteljci in odvadili od tega, da zahteva dojko vsakič, ko se zbudi. Saj to dvoje je kar povezano. Slabih šest mesecev je do takrat, ko se nam bo pridrižil fižolček, ki raste v Urškinem trebuhu. Tudi on bo zahteval veliko naše pozornosti.

7 comments January 21st, 2008

Kot mehurčki

.. ali frfotanje metulja, tam nekje spodaj – v Urškinem trebuhu. To so prvi gibi našega fižolčka, če mu sploh lahko še tako rečem, ki jih je Urška začela čutiti. Pogledala sva v beležko, kamor je zapisala datum, ko je začutila Sarine prve gibe. Očitno je res, da ženska v drugi nosečnosti zazna otrokove gibe že kakšna dva tedna prej, kot je to običajno v prvi nosečnosti. In prav simpatično okrogel je že njen bušči! Pa še to: včeraj je med dvema reklamnima blokoma šla enih tri-krat odtočit.

18. teden (vir: www.ringaraja.net)

4 comments January 14th, 2008

Drugi ultrazvočni pregled

V soboto je Urška bila naročena na drugi UZ pregled. Merjenje nuhalne svetline ali kožne gube na zatilju ploda. Podatke o prisotnosti nosne kosti, debelini kožne gube in sami nosečnici se da uporabiti za izračun dokaj dobre ocene (verjetnosti) tveganja za kromosomske nepravilnosti pri plodu.

Pri čakanju na takšen pregled bi lahko bil malo nervozen, kot sva bila z Urško, ko je bila na enakem pregledu v prvi nosečnosti. Tokrat ni bil nervozen nihče od naju. Pregleda sva se veselila, ker sva vedela, da je to lahko eden lepših ultrazvočnih pregledov. V prvi nosečnosti je zame bil prav ta pregled edini, pri katerem sem bil zraven in bilo je super!

Prišla sva točno in bila takoj na vrsti. Že prvi dotik UZ sonde s trebuhom je pokazal sliko ploda na monitorju. Živo bitje s popolno človeško pojavo, nogicami, rokicami, noskom, prstki .. In kar je zame najlepše: migetajoč mozaik sredi trupa – srček. Njegova frekvenca je bila 158 udarcev / min.

Nuhalna svetlina se je videla takoj na začetku pregleda, a je takrat dr. ni izmerila. Kasneje smo imeli kar precej težav pripraviti fižolčka, da se nastavi, kot bi želeli. Ves čas je bil v pol sedečem položaju. Vmes je Urška morala pokašljevati, se vstati, celo pavzo smo si vzeli. Smo pa zato imeli dovolj časa fižolčka izmeriti. Pokazalo se je, da je že pravi korenjak, zato je dr. PDP popravila iz 15. na 10.06.2008.V drugem poskusu nam je uspelo najti primerno sliko, da smo izmerili svetlino, čeprav je že pred tem bilo očitno, da ta ni povečana. A podatki so podatki, ki jih je treba vnesti v računalnik, in potem se na osnovi različnih izračunov in ob upoštevanju še kopice drugih podatkov, izračuna verjetnost za kromosomsko napako pri plodu. Verjetnost je bila nekaj manjša od 1/3000 in pomeni, da nas nima kaj veliko skrbeti glede tega.

Sara je v tem času bila v varstvu pri babici zato sva lahko po pregledu skočila še na kosilo in kupiti paket plenic, nove dude (ja, ja… namesto da bi se jih odvajali, ne?), in .. ne spomnim se več kaj. Ah.. dobro .. dude. Nekje smo eno zapravili. Sara jih ima samo za spanje. Eno imamo v nahrbtniku, eno v spalnici, eno .. za rezervo? Z dudo lažje zaspi. Pa saj, če bi bila fejst zaspana, bi verjetno tudi brez dude šlo.

Popoldan sva preživela pri babici in počakala, da je mama prišla iz cvetličarne. Šli smo na dolg sprehod pod Pohorje in na mmm… tortico v Pohorsko kavarno.

Mama je delala tudi danes. Sama sva bila od jutra, pa do pete ure popoldan. B.P.

Video posnetek

2 comments December 9th, 2007

Prvi pregled drugič

Urška je v četrtek bila na prvem izmed ne-vem-več-koliko-jih-je rednih pregledov pri svoji dr. G, da skupaj ugotovita, kaj se dogaja v njenem trebuhu. Ali je v njem zares eno majhno bitjece (o tem nismo dvomili), ali nista v njem mogoče dva ali še kakšen več (o moj bog!), ali je bitjece tam, kjer je zanjga predviden prostor, ali ima v tem prostoru vso pohištvo postavljeno na pravo mesto, ustrezno urejeno napeljavo, itd. Jaz se ji žal nisem mogel pridružiti tako kot prvič.

Naročena je bila ob točno določeni uri, a je čakala uro in pol, da je prišla na vrsto. Sestra jo je takoj prepoznala, saj ni dolgo nazaj, ko je bila njihova redna gostja kot vzorna nosečnica. Po prijaznem sprejemu, jo je dr. G kmalu priklopila na UZ. Na monitorju so se pokazali prvi obrisi, prve sence, prvo migetanje našega drugega otročička. Urška ni pričakovala, da jo bo to tako zelo ganilo. Poleg zaposlenosti s Saro bi lahko skoraj pozabili, da je sploh noseča, čeprav je prvi pregled bil vsaj v zadnjem tednu že zares težko pričakovan. Na monitorju je lahko opazovala naše, komaj dobrih devet tednov staro bitjece, ki se je naravnost trudilo, da se pokaže v vseh mogočih pozah. Urška je rekla, da dr. G kar ni mogla nehati tiskati listkov z njegovo podobo. Nekaj od njih je dobila tudi Urška.

Hello!

Po opravljenem pregledu sta z dr. G ugotovili, da je Urška v 12. tednu nosečnosti s plodom, ustrezno velikim za to obdobje. Zaenkrat bi naj bilo vse v najlepšem redu, točno tako, kot mora biti. To je res bila dobra novica, ki je za trenutek ganila tudi mene.

Odslej bo še lažje brezskrbno čakati na rojstvo našega novega družinskega člana, Sarinega bratca, morda sestrico. Kmalu bo naročena na nov UZ pregled (NS), kjer bom tokrat poleg tudi jaz. Že komaj čakam. Pri Sari je to bil najlepši UZ pregled, kar jih je Urška imela.

3 comments November 24th, 2007