Svojega rojstnega dneva se vsako leto veselim, saj imam občutek, da je to moj dan. Vem, da se bodo name spomnili vsi, ki so mi blizu in mi zaželeli najboljše. Te besede slišim enako, kot če bi mi povedali, da me imajo radi. In to je dober občutek. Darila, ki jih prejmem niti niso toliko pomembna, ne zanikam pa, da se jih veselim. Rad imam presenečenja. Ne zaradi njihove materialne vrednosti, ampak ker je dober občutek pričakovanja, negotovosti, kaj bo tisto, kar boš dobil. Pa četudi je malenkost iz trgovinice za  1,99 EUR, cvet, vic. Se pa vedno zgodi, da se uresniči tudi kakšna želja, če ne drugače, si jo uresničim sam in je rojstni dan pač dober izgovor za to.

Ne bom pisal o vseh darilih, ki sem jih prejel, zame so vsa enako vredna, da so le poklonjena iz srca. Bom pa napisal nekaj o presenečenju, ki mi ga je pripravila Urška.

Nekako sem sumil, da se doma nekaj kuha. Dobesedno. Urška je iz knjižnice že pred dnevi prinesla dve kuharski knjigi o sladicah, Sara je namignila, da mi bosta z mamo pripravili presenečenje, a ni povedala kakšno, neki namig je dala še oma. Tisti dan sem najprej dobil voščilo v obliki pesmice “Vse najboljše zate”, ki mi jo je Sara zapela v telefon, doma pa še lubčka od vseh in darilo: čokoladna torta, ki so jo spekli Urška, Sara in Urban. Njami! Urška je rekla, da mi želi še nekaj pokloniti, a naj sam povem, kaj je tisto, kar potrebujem ali si želim. Rekel sem, da si želim le kakšnega večera samo za naju, pa magari greva na pizzo ali hamburger.

V soboto zjutraj Urški povem, da smo naslednji vikend vabljeni k dediju na praznovanje njegovega rojstnega dneva, kuhal bo bograč. In potem se Urška razjezi: “Mi nisi mogel tega prej povedati? Zakaj pa ne to nedeljo, a nisi rekel, da gremo to nedeljo?”. Ja, ampak dedi je termin prestavil, jaz pa sem tudi rekel, da je ok, saj nisem vedel za nobene plane, ki bi jih imeli za naslednji vikend. Ta vikend bi itak šlo bolj na tesno, saj naju je čakal nastop z godbo že danes in drugi nastop jutri. Potem mi Urška pove, da je zame pripravljala presenečenje za naslednji vikend. Po majhnem premoru predlaga: “Odpovejva nastop, meni pa daj 2 uri, pa skušam presenečenje prestaviti na ta vikend”. To bi pomenilo iti v akcijo takoj, vključno s tem, da otroke odpeljeva njeni mami v varstvo. In res, Urška se oboroži z dvema telefonoma, odvihra na dvorišče, jaz medtem pripravim zajtrk. Ko pride nazaj reče, da je vse urejeno in da je pred mano vikend presenečenj. Opa!

Otroka sem odpeljal v Lovrenc, ko sem se vrnil domov, je pred vrati stal kovček. Kovček? Ja kam pa greva? “Notri imaš nekaj za preoblečt in preobut, ker boš verjetno kaj zašvical in malo boš moral hoditi”, je rekla. Odpeljeva se v smeri proti Mariboru, kjer Urška še skoči na banko. Potem reče, naj peljem v smeri proti Prekmurju. Prekmurje? Hribi? Hoja navzgor? Hmm … No, ker je že bil čas kosila, predlaga, da se nekje ustaviva in nekaj pojeva. Kot iz rokava strese tri predloge.  Izberem gostišče Rajh v Bakovcih. Zanimiv jedilnik. Jagenjčje zarebrnice so bile odlične!

Vozi Urška. Peljeva se v Mursko Soboto kjer ugotovi, da nisva na pravi poti. Vprašam jo, v katero smer želi iti in ji pomagam se pravilno usmeriti. Peljeva se proti Moravcem. V krožnem prometu naredi nekaj krogov, potem se usmeri nazaj proti Murski Soboti, a kmalu zavije levo in parkirava pred Hotelom Livada. Nisem pričakoval, da bi to presenečenje lahko bilo podobno tistemu pred tremi leti. Morda bova obiskala wellness in se potem glede na pravo poletno vreme odpravila k bazenom na prostem. Urška gre k receptorju, jaz čakam. Vrne se s karticami za sobo: “Pred nama je lep vikend. Ok?”. Saj sem komaj verjel. V sobi sva odvrgla svoje stvari, se oblekla v kopalke in odvihrala proti bazenom. Ob 18:20 sva bila naročena na tajsko masažo.

Tajska masaža. Slišal sem že, da je precej intenzivna, niti približno pa nisem pričakoval, da bo tako zeloooooo intenzivna. Če kdo rabi idejo za skrito kamero, je to to. Kamero pod tisto luknjo na masažni mizi v katero potisnemo svoj obraz. Grimase, ki sva jih očitno oba z Urško delala med masažo so morale  biti ali za popizdit smešne ali pa za zbežati grozne. Tetiki tajki, verjetno ne težji od 50kg in ne višji od 160 cm sta se pošteno lotili najinih teles, midva sva pa stiskala zobe na vso moč in nekajkrat me je imelo, da bi zakričal. Razmišljal sem o tem, kako je Urški, glede na to, da je tako tiho, a sva kasneje ugotovila, da sva bila istih misli. Po masaži se je prilegel tajski čaj in pričakovano odlična večerja v hotelski restavraciji. Večer sva nadaljevala v avli hotela, kjer sva ob klavirski glasbi spila nekaj coctailov, ki niso bremenili najine denarnice, saj je šlo za promocijsko akcijo.

V nedeljo sva že ob sedmih zjutraj zapustila hotelsko sobo in se odpravila na jutranji sprehod. Podplate sva si namočila v jutranji rosi. Nekaj čez osmo uro zjutraj sva se že veselila obilnega hotelskega zajtrka, ki je zopet postregel z vrsto nevsakdanjih namazov, sirov, narezkov.. Izkoristila sva še par uric hotelskega razkošja in se odpravila v savne. Ker hotel itak ni bil poln in očitno ostali gostje radi bolj dolgo spijo, sva tokrat imela svet savn samo zase. Do enajste ure sva spakirala svoje stvari in se odjavila. Odpeljala sva se v Lendavo in obujala spomine na čase, ko sta še živela Oma in Dedi in se je Lendava zdela veliko bolj domača kot zdaj, ko ju ni več. Vse je tako tuje. Ob potoku, kjer je včasih bilo naravno kopališče sedaj stoji tabla z napisom “Zadrževanje na območju izven obratovalnega časa strogo prepovedano”. Ob tem mestu je namreč zrastel objekt, kjer domuje lendavska ribiška družina in očitno zapuščeno gostišče. Zrl sem v vodo, ki se je prevračala čez majhen slap in pogrešal ves tisti otroški vrišč, zaradi katerega sem Lendavo v svoji mladosti imel še rajši.

Otroka sta se naju razveselila enako, kot sva se midva niju. Ker smo imeli na voljo še nekaj skupnih popoldanskih uric, smo jih izkoristili za obisk Gorana, Valerije in njune Mojce in s tem zaokrožili za vse prijeten konec tedna. Hvala, Urška, zares si se potrudila!

Letos je prvič intenzivne vaje organiziralo povsem novo in mlado vodstvo pleh muzike in tudi njegovim članom gre čestitati. Seveda je bilo nekaj manjših spodrsljajev, a zaradi tega nihče ni ostal brez sedeža na avtobusu, hrane, pijače ali bog-ne-daj tople postelje. Ni bilo dovolj urediti samo logistične zadeve, tudi nemalo denarnih sredstev je za to potrebno in upam, da te vaje društvenega proračuna niso prehudo prizadele. Čaka nas še sam koncert, ki je enako močen finančni zalogaj in čeprav je vsaj do sedaj bilo v navadi, da smo prodajali vstopnice (itak smo jih vsaj polovico kupili člani sami in jih navadno svojcem podarili pod smrečico), smo iz tega fonda kvečjemu pokrili nič manj pomemben družabni večer po koncertu (nekoč smo celo najeli ansambel).

Doma smo se odločili, da bi to lahko bil izlet za vse, le Jenny bo žal morala ostati doma, skrb za njo smo lahko brez skrbi zaupali sosedu Rudeju. V petek zgodaj popoldne smo se zbrali pred glasbeno šolo in počasi začeli polniti avtobus. Urban je dobil svoj prostor v prvi vrsti, kamor sem zanj lahko namestil otroški sedež. Sara je vso pot na Gorenjsko presedela ob Mateji v družbi mažoretk in prav živahno je bilo tam.

Že od vsega začetka sta tako Sara kot Urban bila navdužena nad vožnjo z avtobusom in polna pričakovanj po novih doživetjih. Da sta se domov vrnila zares polna vtisov, bi lahko sklepal po njunem mrmranju v spanju danes ponoči. Verjetno sta v sanjah doživeto obujala spomine ali le nadaljevala pester vikend. Za popoldansko spanje nam je skoraj zmanjkalo časa, tudi na avtobusu sta oba le za hip zadremala.

Planica nas je pričakala odeta v debelo zimsko obleko, v petek zvečer je termometer kazal -13°C. Po večerji je sledila skupna vaja kot uvod v sobotno celodnevno druženje z inštrumenti, ko smo imeli ločene vaje po inštrumentalnih sekcijah (klarineti in flavte, trobente, nizka trobila, tolkala, solista – tenor saxofonista).  Vaje so zares bile intenzivne, danes čutim rahel muskelfiber v obraznih mišicah, na notranji strani spodnje ustnice pa imam odtis zob. Zaključili smo s skupno vajo v nedeljo.

depandansa hotela Planica, kjer smo imeli sobe

Sara in Urban sta veliko časa preživela v telovadnici z mažoretkami ali pa z Urško in sanmi na snegu. Skakalnica velikanka je bila le kakšnih 200m oddaljena od hotela in menda se je tam dalo tudi sankati. Jaz do tja nisem utegnil priti, računam na drugič. Poleg nekaj naučenih plesnih korakov sta se Sara in Urban učila igrati še ping-pong in tolkala. Juh, je bilo zabavno. Najbolj “zdelani” kolega Šteger, ki mu ves čas ni bilo jasno “ki šteka?”, jima je zares posvetil presenetljivo veliko pozornosti s presenetljivo veliko zbranosti (glede na njegovo takrat že kar konstantno stanje, ki ga je skrbno vzdrževal). Še kakšna takšna vaja in godba bo bogatejša za dva mlada tolkalista, morda najmlajša v zvezi slovenskih pihalnih orkestrov. Tik preden smo se začeli pripravljati na odhod domov, je Urška v sobi naredila nek gib in ups! bolečina v križu! Na srečo je z nami bila še 5 članska družina Stupar, ki so se zaradi svoje številčnosti in majhnih otrok seveda odločili, da na pot kreneje z lastnim avtom. In tako je gospodar družine Urško dobrovoljno odpeljal v Jesenice, kjer je dobila konkretno dozo Ketonala v svojo ta-zadnjo. Tako je lažje vzdržala pot domov, danes pa seveda obišče svojega zdravnika.

Ko smo se tako vračali proti domu, smo se začeli spraševati, ali bomo morda iz Planice prišli v domačo Ledenico? To je pač pomanjkljivost, ki smo jo sprejeli s tem, ko smo se odločili, da bomo kurili izključno na drva. Ves vikend v peči ni nič gorelo. Vstopili smo v zmerno prijetnih 16.8°C in takoj začeli kuriti. Tako je med finalom Big Brotherja že bilo topleje, celo vodo smo uspeli segreti dovolj, da smo v posteljo lahko skočili sveži.

Zdaj pa rednim dnevnim zadevam pogumno naproti!

Nekaj več o tem se da izvedeti iz Urškinega šiviljskega kotička.

Zaradi slabega vremena se je prireditev prestavila v šolsko telovadnico. Obiskovalcev ni bilo veliko, je pa zato bilo toliko več muzikantov. Za začetek smo vsi orkestri združeni zaigrali dve koračnici. Bušč in trušč, da je kaj! Pogledal sem proti Urški in Urbanu v njenem naročju in začuda je Urban z zanimanjem opazoval kaj se dogaja. Doma se namreč prestraši že navadnega radija, če ga vklopi in je ta preveč na glas (itak zato, ker se sam igra s tistim gumbom za glasnost). Celo zaploskal nam je. Sara je bila ob Mateji in budno spremljala nastop ruških mažoret, edine mažoretne skupine na prireditvi. Sledil je nastop posameznih godb..

Na vrsti smo bili drugi. Začeli smo z Avsenikovim venčkom in poželi aplavz. Potem smo se pripravili za drugo skladbo. Ko je v dvorani bila popolna tišina in je dirigent že dvignil palico, da nakaže začetek, preko telovadnice pridrvi Sara naravnost do mene, objame mojo nogo, glavico rahlo naslovni na moje koleno in kot da sva samo midva v dvorani, reče:

“Ati … Kaj delaš?”

Mislim, da sem na obraz dobil nasmešek od levega do desnega ušesa. Pobožam jo poglavici, ji dam poljubček in ji po tihem rečem, da ati nastopa in naj brž gre k mami poslušat,  ker bomo vsak čas zaigrali naslednjo pesmico.

Po kratkem aplavzu smo lahko nadaljevali z naslednjo skladbo.

Aleš je kljub poškodbi prišel na cilj pred mano (s prevozom). Na srečo ni kazalo na hujšo poškodbo, mogoče le nateg kakšne vezi. Preoblekla sva se, zamenjala štartno številko za majico in bon za malico, jaz sem vprašal za čas, ker sem si štoparco na cilju pozabil ustaviti in že sva krenila čevapčičem naproti.

Pred kratkim me kliče Sebi: “Hej, čestitam, zmagovalec!” ???? Aja, saj res. Zmagovalec. Premagal sem zame tokrat napornih 5km. Prispel na cilj. Čas za razmere in z upoštevanjem drugih olajševalnih okoliščin, zadovoljiv. Juhej! “Ne, v svoji kategoriji si bil prvi!” ???? A res? Niti ne vem v kateri kategoriji sem tekel. Zato poškilim na internet ..

Uau! Dosegel sem prvo mesto! Konkurenca (glede na udeležbo v moji kategoriji in čas drugouvrščenca) ni bila pretirano huda, a saj je vse to bil le del moje taktike – zmagati!

Zdaj pa zopet malo zagristi v tek in kmalu spet na kakšno tekmo. Upam, da bo Aleš kmalu lahko spet tekel ali plezal (kar je njegov primarni šport).

P.S. Hmm.. Bi moral dobiti pokal?

Danes sem imel le polurno fitnes vadbo, ki pa niti najmanj ni bila podobna fitnesu, kot bi si ga predstavljal. “Skušaj napeti mišico na lopatici (kot bi skušal iti skozi ozki tunel), jo drži napeto in ne da bi lopatico pri tem premikal, nagni palico, ki jo držiš v roki in je njen spodnji del naslonjen na stol, le za malenkost v eno stran, nato še v drugo, pa naprej in nazaj .. “, sem dobil navodila gospodične, ki me je med vajo tudi precej pozorno spremljala in pazila, da je mišica bila pravilno napeta. Na prvi pogled zelo enostavna vaja, najtežje jo je pravilno izvajati. In če ti to uspe, boš še isti večer spoznal “novo” mišico svojega telesa.

Pred fitnesom sem malo zaplaval v enem izmed treh bazenčkov od katerih je eden na prostem. Res niso nič več kot to, če odštejem mehurčke, ki prav pošteno zmasirajo telo. Če prideš na vrsto. Dopoldan to sploh ni bil problem, popoldan pa je bilo kot na otroškem igrišču, ko je bazen z mehurčki dobesedno okupirala italijanska skupina duševno prizadetih odraslih s svojim spremstvom. Veliko je bilo takšnih z Downovim sindromom in človek jih pač mora razumeti. Ko vidiš veselje na njihovih obrazih ob pljuskanju v bazenu, ne moreš biti jezen, če kakšen pljusk prileti tudi v tebe in ob tem še popiješ malo bazenske vode.

Hrana ni nič posebnega. Postrežba še manj. Še vedno mi ni jasno, zakaj kelnar mora pet praznih krožnikov pospraviti tako, da se za vsakega posebej pripelje in odpelje z vozičkom, namesto da bi to napravil v enem šubu. Še dobro, da si lahko juho postrežeš sam, sicer bi še za to moral trucati.

Ko se je hrana malo polegla in sem začel umirati od dolgčasa, sem se odločil, da grem tečt. Za hotelom je protipoplavni nasip, pot je označena za tekače in sprehajalce, 1500m v levo in 2000m v desno. Odtekel sem najprej v desno, se vrnil in potem še v levo. Po dooolgem času sem spet tekel in priznati moram, da sem se kar namučil. A je zato zadovoljstvo na cilju toliko večje. Namesto pod tuš, sem skočil v bazen. Pravzaprav najprej pod tuš ob bazenu. Zunanji bazen je bil za spočiti dušo. Svež zrak, topla voda in le glava ali dva sta moleli iz vode. Napravil sem se v mrtvaka, gledal v rahlo oblačno nebo, dihal svež zrak po nevihti in poslušal tisti čarobni podvodni zvok. Nekajkrat sem še preplaval bazen, potem pa se odpravil na večerjo. Tokrat sem se vsedel v drugi “rajon” in se tako uspešno izognil “brzi” kelnarci. Zopet nič posebnega, še najboljša je bila hruška za na vrh.

Jutri s terapijami začnem že ob 7. uri. Vse terapije bodo v dopoldanskem ali zgodnjem popoldanskem času, tako da mi ostane še preveč prostega časa popoldan. Moram pogruntati kam se dat takrat. V soboto šibam domov, vrnem se spet v torek, ker imamo predvidoma v pon. pogreb. Saj še dobro .. ker otroke res začnem pogrešati še preden grem od doma. Lumpa, moja!!

Se je pa zgodila še druga stvar, zelo podobna tisti izpred slabih dveh let. Ko sem jaz prišel iz bolnišnice, je Sara šla v bolnišnico. Ja, spet. Z Urško sta v nedeljo šli k dežurni zdravnici, ker je Sara v soboto ponoči spet bruhala. Že dva tedna je občasno bruhala. Vmes kakšen dan ne, pa potem v avtu, pa zvečer doma itd. Jedla je slabo, pila je zmerno, a kaj, ko je vse to velikokrat izbruhala. Zdravnica je ugotovila precejšnjo telesno šibkost in dehidriranost. Zato je priporočala, da z Urško obiščeta bolnišnico, kjer bi jo oskrbeli s kakšno flaško infuzije. Z Urbanom sva tako ostala sama doma, a nama je na srečo prišla na pomoč Urškina mama, zvečer še Darja in naslednji dan zjutraj Urškin oče. V ponedeljek sta Urška in Sara že bili doma, razloga za bruhanje niso odkrili. Sara je po tisti flaški infuzije postala spet živahna deklica, povrnil se ji je apetit, dobila je rdeča lička .. skratka, bila je kot prerojena. V torek se je že veselila oblečena v čebelico skupaj s prijatelji iz skupine iz vrtca. Prav tako tudi Urban.

Urška ji je za pogum v bolnišnici kupila pravi baletni komplet. Joj, kakšno navdušenje je bilo to! Kar ni se mogla nagledati svojih pravih baletnih copatkov, svilenih trakcev, baletnega krilca .. Zvečer je vse lepo pospravila v svoj predla in zjutraj takoj preverila, če je vse še na istem mestu.

Po dolgem času sta spet oba v vrtcu. Skupaj se peš vračamo domov in uživamo v snegu dokler ga še imamo.

Takoj zatem, ko je Urban prenehal z jemanjem AB, ki ga je dobil zaradi vnetega ušesa, je AB dobila Sara na podlagi krvnega izvida (levkociti na zgornji meji, CRP=55). Pri obema se je stanje popravilo tisti dan, ko sta vzela prvo žličko sirupa. Sigurno ne zaradi sirupa, je pa vprašanje, če bi se stanje lahko kasneje poslabšalo. Nimam pojma. Bi lahko ugibal, pa ne bom. Smo pač zaužili tisti sirup, kot nam je bilo predpisano.

Dan ali dva po tem, ko je Urban vzel zadnjo žličko sirupa, se je pojavil nov problem zaradi katerega sva v poznem popoldanskem času šla na obisk k dežurnemu zdravniku. Začel je govoriti “Aua”. Čisto milo, brez joka, brez jamranja. Samo “Aua”. In kazal je svojo pipico. Ko sem ga slekel, mi je postalo jasno zakaj: lulček je naenkrat postal “velik kot Triglav”. Zdravnica je predpisala dve kremi in nama dala napotnico za pregled urina. Kar takoj sva šla v laboratorij in na presenečenje vseh se je Urban brez težav polulal v lonček. Če sem najprej mislil, da nama bo to težko uspelo ali da bo nalulal premalo, sem potem moral stiskati zobe in praviti “stop – stop”, saj je lonček napolnil do 1 mm pod rob. Urin je bil b.p., predvsem tista proti-vnetna krema (ki smo jo nedolgo nazaj uporabljali pri vnetih očkah) je težavo uspešno odpravila že v dveh dneh.

Včeraj ponoči je Urban bruhal. Bil je nemiren in ga je Urška vzela iz posteljce. Ko sta se cartljala jo je zmotil vonj po kislem. Kmalu je ugotovila, da je to bruhec na njegovi pižamici, potem pa še, da je konkretno pobruhal svojo posteljco. Zjutraj je bil ok in je šel v vrtec. Tam ni bilo nobenih težav več, tudi jedel je normalno.

Podobno se je danes zgodilo s Saro. Zjutraj še vse ok, tudi jedla in pila je, je pa malo pojamrala, da jo boli trebušček. Na poti v Maribor je bruhala v avtu. Menda konkretno. Trenutno se počuti ok in pije čaj.

Aha! Zakaj v Maribor? Urška in Sara bi danes morali peljati Jenny po 2. injekcijo. Pred dvema dnevoma sta jo peljali na pregled k veterinarju, ker je komaj stopila na prednjo desno tačko. Veterinar ni ugotovil nič posebnega, je pa “trzala” na dotik pri izrastu kremplja na enem prstu. Lahko, da si je kje med norenjem malo odrgnila kožo, sol na cesti pa je to dodatno razdražila. Blazinice so sicer nepoškodovane. Injekcija je menda namenjena lajšanju bolečine. Pregled in en pikec = 33 EUR.

Z Urško sva v spalnici odmaknila ta vlko posteljo od stene. Ob pogledu na steno bi nastalo stanje lahko pričakovala, ni pa zato pogled bil nič manj strašljiv. Plesni na debelo, stena mokra! Urška je steno obrisala kar z viledo in suho krpo, zdaj bova posteljo pustila nekaj cm od stene, da se ta del lažje zrači. Potem sem prečekiral še del stene, ki ga zakriva omara v dnevni sobi. Katastrofa! Razlog je jasen:  razlika med temperaturo stene (zunanja stena) in zrakom v prostoru je daleč prevelika. Zaradi tega se na steni nabira kondenz, tudi če je relativna vlažnost zraka nizka. Rešitev? Izolacija hiše. Nema druge. Investicija? Mah.. nimam pojma. Kako se zadeve lotiti, tudi ne vem. Delati fasado in šele kasneje streho menda ne bo šlo. Delati streho in fasado – auč. Delati streho nad razpadajočo garažo – tudi ne. Investicija bi lahko kmalu bila vsaj takšna kot je bila, da smo se lahko vselili. Way to much.

Že štejem dneve do operacije ramena. In prav nič se ne veselim. Ker vem, da je okrevanje precej neprijetno. A se tolažim s tem, da bo to še vedno lažje kot okrevanje, ki ga prestaja mama po operaciji noge. In ne smem preveč jamrati, saj mnogi ljudje prestajajo dosti hujše bolečine in v veliko slabših pogojih.

Lahko bi rekel, da s tekom nazadujem. Tudi okrevanje po operaciji bo botrovalo k temu. Nazadnje sem tekel pred dvema dnevoma, a ne več kot 5km. In v tem mrazu je to bilo čisto dovolj, čeprav sem upal na več. Po pravici napisano, mi niti ni bilo najbolj se matrati za kaj več. Bodo že prišli spet boljši časi – upam.