Spet bom pisal o teku. Zakaj o tem sploh pišem? Zato, ker se mi ne ljubi o tem pisati kje drugje in ker sem na svoje občasne dosežke na nek način ponosen, ponos pa velja toliko več, kot je tistih, s katerimi ga lahko deliš. In kakšen je spet ta dosežek (tekaški), za katerega sem vesel, da mi je tako uspel? To je tek, tako po času kot po dolžini moj najdaljši doslej, opravljen v idealnem zimskem dnevu.
Manj idilično od zimske pokrajne okoli mene je bilo cestišče, po katerem sem tekel skoraj vseh 15 km. Predvsem drugo polovico poti sem tekel ob regionalni cesti, ki povezuje Štajersko s Koroško, torej je jasno, da prometa na njej ne manjka. Še huje. Razen v središču Selnice ob Dravi, ob tej cesti ni pločnika. In še huje, cesta je bila še vedno delno zasnežena. Vsakič, ko se mi je približeval avto, sem se zaradi lastne varnosti umikal na skarjni rob ceste, kjer ni manjkalo za cm, dva, tri snežne brozge. Prvi del poti je bil sicer manj prometen, zato pa bolj zasnežen. Sneg je zaradi mraza bil suh in tam, kjer ga je na cestišču bilo malo več je bilo tako, kot bi tekel po pesku. Novi tekaški copati so se zopet izkazali in me celo v takih razmerah po 1h in 42min solidno pripeljali domov.
Temperature zraka nisem meril. Kljub jasnemu vremenu nikjer nisem tekel po soncu. Tako pač je, če tečeš tik pod vznožjem Pohorja oz. v popoldanskih urah, ko se sonce pozimi že zgodaj odpravi spat. Švic, ki ga je volnena kapa na moji glavi lepo odvajala na zunanjo površino materjala, je sproti zmrzoval in kapa je bila, kot da je zasnežena. Tudi rokavnik na vetrovki, enako vlažen od švica, je kmalu postal ledeno trd. Temperatura je morala biti kar nekaj stopinj pod ničlo. A mraz sem začutil le za trenutek, ko sem prečkal elektrarno in se ustavil, da sem si zagotovil dokazni materjal.
Odločil sem se, da včeraj zopet obujem superge in grem tečt. Žal je to pomenilo priti iz službe domov in se odreči druženju z Urško in otrokoma, a tako pač je. Verjamem, da Urška to razume in želim si, da me ob tem tudi podpira, vsaj dokler otroka ne bosta toliko velika, da bomo lahko vzajemno športno aktivni. Po teku mi ni tudi ni več ostalo veliko časa, ker sem moral hiteti v Lovrenc na Pohorje, kjer sem potem še dve uri pihal v klarinet.
In kako je bilo? Na poti iz službe sem najprej poklical mamo in jo vprašal ali ima morda kakšne popoldanske obveznosti, ker bi sicer lahko tekel v Maribor in bi me potem pripeljala domov. Žal je njen urnik za ta popoldan že bil poln in to ne bi šlo. Vseeno sem nadaljeval z mislijo na tek v Maribor, morda bi lahko Urška z otrokoma prišla pome. A ne bi tekel po cesti. Inot in Sebi tečeta na tej relaciji in poznata pot, ki pelje vse do Maribora v glavnem off-road. Pokličem Sebi in jo vprašam, ali mi lahko pot opiše, čeprav se mi kar dobro dozdeva, kje in kako bi moral teči, pa vseeno. Sebi predlaga, da greva tečt skupaj. Zakaj pa ne. Še bolje. Z Inotom se dogovori, da naju počaka v Mariboru in se potem skupaj odpeljemo domov.
Začneva počasi, lahkotno, da se telo ogreje. Po kilometru ali dveh tečem brez težav, sproščeno. Kmalu zavijeva na zasneženo gozdno cesto. Sebi se boji, da ji spodrsne, ker ima že kar zlizan podplat na čevljih, meni se pa zdi teren super za testiranje novih superg. Sneg je suh in prav fino je teči po njem. Večino poti pretečeva na takšnem terenu. Po kakšnih 50 min pritečeva do Marlesa, kjer naju čakata Inot in Žiža. Žiža si da duška in prečekira cel hektar njive ob cesti. Ker se jaz še vedno počutim čisto ok, Sebi je pa itak že vsaj pol ultrašice, se strinjamo, da s tekom nadaljujeva skozi studenški gozd in ob Dravi do studenške brvi, tam Dravo prečkava pretečeva Lent do Festivalne dvorane. Novi cilj nama je očitno dal tudi novi zagon, saj sva tempo za trenutek spontano zvišala na 5:40 min / km oz. hitrost nad 10km/h. Po 1h in 26min sva prišla na cilj in za nekaj minutk “prehitela” Inota. Skupna razdalja 12.8 km, moja druga najdaljša. Na koncu sem čutil rahlo bolečino v kolenih in na vrhu leve stegenske mišice, a nič izrazitega ali takšnega, kar ne bi občutil že kdaj prej. Vse to pomeni le, da je za tek enako ali še bolj od kondicije pomembno, da je telo dobro utrjeno. In zdi se mi, da je za utrditev telesa potrebnega več časa, kot za napredek pri kondiciji.
Kljub temu, da sem navajen teči sam, mi je Sebijina družba ugajala in lahko sem testiral jakost najinega tempa glede na moj “pogovorni” tempo, kar v solo izvedbi ni mogoče. Upam na še kdaj, morda kdaj tudi v širši zasedbi, pa četudi je to le skok na Pohorje skupaj z Urško, Jenny, Inotom in Žižo. Pa smo skoraj že za en bataljon.
Pred časom me je Sebi vprašala, ali bi se želel priključiti letos že precej širni skupini pohodnikov, ki 13 zimskih nedelj grizejo v klanec od spodnje postaje pohorske vzpenjače, pa tja do zgornje. Mogoče že, a gotovo ne kot tekmovalec. Kakšno nedeljo pa bi bilo fino namesto teka ubrati jo v klanec. Prejšnjo nedeljo sem imel še manjše težave z bolečinami v grlu, za včeraj pa ne bi mogel iskati izgovorov. Le, da se (vsaj prvič) nisem pridružil skupini Zimske lige, ker se mi je preprosto trasa zdela prezahtevna in prvič sem se želel preizkusiti sam. Tako sem štartal ob 9. uri in se do Bellevueja odpravil “okoli” po progi, en del poti sem šel čez gozd. Kmalu sem se prepričal, da spoštovanje do Pohorskih strmin ni zamanj. Se mi zdi, da sem celo nekaj duše pustil na progi. Do Lukeja sem potreboval okoli 34 min, do vrha 55.
Na vrhu sem počakal Sebi, ki je štartala v Rušah. Prišla je kmalu za mano in za pot potrebovala okoli 1 ure 50 min, kar je po moji skromni oceni – uau! Ja, za to je potrebno kar veliko treninga in izkušenj. Jaz takšnih ciljev vsaj zaenkrat še nimam in nesmiselno bi bilo delati kakršnokoli primerjavo.
Vesel sem bil, ker je z mano bila Jenny. Po dooooolgem času je tudi zanjo to bil dober trening. Na vrhu ni bila nič kaj manj izmučena od mene. Ko sva se, pa je že bila pripravljena na skok za palico. Žal je Jenny ostala brez družbe. Žiža zjutraj menda ni bila čisto ta prava, pa jo je Sebi pustila doma. Tudi Aljina labradorka Črna je ostala doma, ker naj bi si med igro z nekim drugim psom dan prej poškodovala tačko.
Po prihodu vseh tekmovalcev v cilj smo se odpravili nazaj v dolino. Pot navzdol je sicer kondicijsko veliko lažja, a noge (predvsem kolena in stegna) skoraj na glas stokajo, če takšnih obremenitev niso navajene (kot moje npr.). Po vročem čaju smo se poslovili in odpravili domov. Upam, da še kdaj. Če bo sreča dala, skupaj z Urško, ki je na moje presenečenje dejala, da ji je bilo žal, da ni mogla biti zraven.
Vikend smo preživeli bolj ali manj aktivno. Sobota je bila mrzla in deževna in ni me posebej mikalo, da bi se lotil kakšnega dela zunaj. Cokl na hiši je nalepljen, moral bi ga še zgladiti z lepilom in mrežico, vgraditi vogalnike itd. Mogoče v nedeljo. Urška naju je z Urbanom poslala na sveži zrak. Spomnil sem se na nahrbtnik, ki smo ga nekoč kupili zato, da bi v njem nosili otroke. Nikoli ga nismo veliko uporabljali. Ni ravno mačji kašelj 15kg otroka nositi v nahrbtniku. Do vasi bo že šlo, kljub dežju. En kafe spijem s prijateljem Andrejem, potem pa nazaj domov. Skuham kosilo in že bo več kot pol sobote za nami.
Teka si ta vikend nisem obetal. S Sebi sem se načeloma dogovoril, da se jima z Inotom pridružim v nedeljo na prvem pohodu na Pohorje v okviru 3. Zimskega pokala peš na Pohorje, a sem si pri zadnjem teku nahladil grlo in bi zame, neizkušenega pohodnika, to lahko bil prevelik zalogaj. Sem zadevo odpovedal. Tudi za nedeljo je kazalo, da bo bolj dolgočasna kot ne. Zunaj je zapihal veter, da nas je skoraj že zaskrbelo za streho. Tako sem si znova premislil, da se lotim dela zunaj. Urška in Sara sta se odločili, da spečeta cimetove zvezdice, midva z Urbanom pa bi šla na sprehod. Spet vzamem nahrbtnik, Urbana toplo oblečem in se odpraviva na pot. Jenny seveda gre z nama. Napravimo skoraj 5km. Ko odložim nahrbtnik imam občutek, da bi lahko letel. To je bil dober trening namesto teka. Urban je užival, Jenny prav tako. Ko prideva domov, so zvezdice že skoraj pripravljene za skok v pečico. Malo še počakamo, potem se skupaj posladkamo in spijemo čaj.
Po kosilu zopet razmišljamo kaj početi. Zunaj bo kmalu tema. Urška obleče Saro in Urbana in se odpravijo na krajši sprehod. Jaz ostanem doma in malo tolčem po klavirskih tipkah. Okoli 19. ure se odločim, da vendar poskusim s tekom. Počasen tempo in temu primerno zmerno dihanje mi ne bi smelo škoditi. V grlu čutim nek sluzast cmok, pljuča pa so ok. In grem. Začnem res počasi, že zato, ker se pred tem nisem ogreval. Naj bo zato prvi km bolj ogrevalni. In potem kmalu preidem v tempo, ko lahko tečem, ne da bi pri tem moral dihati dosti intenzivneje. Pretečem “moj krog” in se počutim čisto kul. Odločim se, da krog pretečem še enkrat, kar bi skupaj zneslo približno 10km. Že med 2. ponovitvijo razmišljam, da bi dal malo več od sebe in skušal narediti še tretji, malo skrajšan in bolj “raven” krog ter bi tako lahko opravil en lep daljši tek. Ko pričnem s tretjim krogom razmišljam: “če opravim cel krog, bi to bilo zelo blizu 15km. blizu Inotovemu izzivu”. In tako tudi storim. V tretjem krogu res moram stisniti zobe, sploh v drugi tretjini proge, ko tečem v klanec. Čutim rahlo bolečino v kolenih, noge so že pošteno težke. Po 1 uri in 34 minutah pretečem 3. krog. Upam, da me doma nihče preveč ne pogreša, čeprav o tem že začnem malo dvomiti.
Upravičeno. Kakor hitro se je ob mojem prihodu k hiši prižgala na dvorišču luč, so se odprla vrata iz njim pa vidno zaskrbljena stopi Urška. “Kje pa hodiš tako dolgo? Kaj si hecen? Od skrbi me je zvijat začelo .. Tomaž je na poti, da te gre iskat.” Bi moral rečt, da sem tekel, ne hodil? Ali bi moral rečt: “Tekel sem kolikor hitro sem mogel, samo da bi bil čimprej doma.” Bil sem tiho. No comment. Lahko sem se strinjal, da bi bilo prav imeti telefon v kakšnem žepu. Ampak se mi zdi, da bi me samo oviral pri teku. Zato ga tudi nikoli nisem vzel s seboj. Bom moral to spremeniti. Urška je poklicala Tomaža in odpovedala iskalno akcijo, jaz pa sem poklical mamo, se tako kot Urški opravičil za povzročene skrbi, otrokoma dal poljubčka za lahko noč in se šel tuširat. Zadovoljen, da sem kljub neveličastnem zaključku uspel preteči dobrih 14 km. Ne, ne bom skušal že v kratkem podreti tega rekorda. Zdaj sledijo krajši in sproščujoči teki, upam, da tudi kakšen skok na Pohorje, če bo priložnost dana.
Včeraj sem že drugi dan prijadral predčasno iz službe, da sem lahko izkoristil dovolj dnevne svetlobe in mi je končno uspelo na hišo povsod nalepiti “cokl” (razen tam, kjer je garaža), a o tem drugič. S tem coklom me čaka še kar precej dela, potem pa pridejo na vrsto tlakovci tam, kjer jih najbolj potrebujemo.
No, nekaj časa za tek sem si lahko vzel šele okoli pol sedme ure zvečer. Oblekel sem svoje tekaške cunje in se odpravil. Preteči “moj” krog. Takoj ko sem pritekel do glavne ceste sem nekaj metrov od sebe videl nekega drugega tekača. Njegov tempo je bil malenkost višji od mojega. A me je vleklo in vleko in sem skoraj avtomatsko pospešil. Kljub temu je stalno bil kakšnih 20 – 30m pred mano, dokler se pri eni od hiš ni ustavil in končal – ker je tam verjetno doma. Jaz pa sem v istem tempu, že pošteno sopihajoč, nadaljeval. Nič, sem mislil. Daj nekaj več od sebe, itak tečeš “kratek” krog. Teren seveda ni povsod raven in kar nekaj klancev je treba premagati. Res da niso to 10° klanci, a že naklon, ki ga oko skoraj ne zazna, noge dobro občutijo.
K hiši sem se vrnil čisto crknjen. Zadihan, prešvican bolj kot na 10km, ves zakuhan. Obvezno sem se moral pošteno razhoditi in umiriti svojo pumpico, ki je na srečo še uspela oskrobvati moje telo. In čas? “Che he..” .. bi rekel kak pravi tekač .. “Saj to je malo hitrejši sprehod ..” No, meni je uspelo v 31 min, kar bi znalo biti pod 6 min / km. Če pomislim, kako sem za ta čas moral teči bi rekel, da je to zame bil šprint. Enkrat si moram ogledati kakšnega vrhunskega maratonca, ki teče s hitrostjo skoraj 20km/h vseh 42 km in 195 m. Iluzija! No, mene nikakor ne mika biti več kot rekreativen tekač. Je pa fino, če imaš kak motiv, cilj .. In ko dosežeš en cilj, si postaviš novega, zahtevnejšega.
Da se stari tekač lahko hitro vrne v staro formo, morda drži. Le toliko težko sodim o tem kot težko verjamem, da sem res tekač in bi lahko bil v formi, kot sem bil pred dobrima dvema letoma, ko sem pretekel ljubljansko desetko. Saj teka po tem dogodku nisem čisto opustil in sem prvo obletnico mojega takratnega uspeha celo obeležil z lepim 8km tekom. Čas sem namesto teku posvečal bolj drugim aktivnostim, tudi fizičnim, ne tako intenzivnim kot je tek. Za vse nas je takrat bila najpomembnejša stvar obnova tega, kar je danes naš dom.
Jesenski čas je kakor spomladanski, super za tečt. Ni vroče, ni prehudega mraza. In če te prezgodnja tema ne moti, je jesen prav fajn. Če se ne motim, bo tri ali štiri tedne od mojega vnovičnega tekaškega vztajenja. Malo me je k temu vzpodbudilo to, da je rit postala pretežka, telo prekmalu utrujeno, pas na hlačah pretesen itd. Malo trme in vztrajnosti je bilo potrebne, pa sem že skoraj pretekel desetko. Inot pa je moje veselje spremenil v izziv. Vsak izziv je tudi dober motiv. Zato sem že v petek spet skočil v tekaške copate in cunje in se podal na tek, ki bi trajal vsaj kakšno uro. Če bi mi seveda uspelo. In? Juhej, mi tudi je. Tekel sem 1h 10min in po merjenju v TIS-u sem pretekel razdaljo 11km.
Včeraj sem opravil še en krajši 40 min tek in razmišljam, da bi danes in jutri malo hejal, kot bi rekel Rušan. Upam, da me vztrajnost in volja ne zapustita, da bom nenazadnje znal poslušati tudi svoje telo in da se lahko še pred Majem odzovem povabilu – izzivu.
Ti pozni jesenski dnevi so takšni, da se hitro stemni. Če se teče, se teče po temi. Ampak meni to paše. Še posebej dober občutek je, ko le v daljavi vidiš svetlo, ti pa tečeš v čisti temi, da včasih še svojih nog ne vidiš. Kot bi lebdel. Je pa pomembno, da ti kje ob telesu binglja kakšna kresnička in tudi tekaška oblačila je fino da so živahnejših barv in opremljena z odsevniki. Zvečer pač ne tečeš čez gozd, kjer ni avtomobilov, ampak pretežno po cesti. Vsaj jaz.
Včeraj sem se kmalu po tem, ko sem pričel s tekom odločil, da bom skušal opraviti daljši tek. Če bi tekel v Rušah, bi moral zato narediti dva običajna kroga (sicer v malo krajši varianti) ali pa tek podaljšati do Bezene in bi tako nabral približno 8-9 km. Pa sem si rekel, da če že tečem zvečer in po cesti, zakaj ne bi tekel kar v Maribor? In sem. Nekaj je odsekov, kjer je res potrebno teči dobesedno po cesti. Po zelo prometni cesti. Vsaj pol poti pa je urejene s pločniki. Tek po pločniku je sicer varnejši, a ritem nog in kondicijo zmoti pogosto neravna podlga in pa klanček dol – klanček gor tam, kjer so urejeni dovozi do hiš. Včeraj me nič ni zmotilo. Morda zato, ker sem prvi kilometer opravil v čisto počasnem tempu so me noge kasneje nesle kar same. Po dolgem času sem v teku spet užival. Neverjetno je, kako drugače lahko doživljaš pot, po kateri se sicer vsakodnevno vozim v službo in bi rekel, da jo poznam na pamet. Okolica se pokaže v čisto drugačni luči, ali bolje rečeno, temi. Od vsake hiše se širi dugačen vonj, na vsakem odseku zvok avtomobilov drugače odmeva, ponekod slišiš prasketanje elektrike iz električnih drogov, tu in tam kakšen lajež psa itd. Še tema ni ista povsod. Kljub temu, da sem tekel ob cesti, sem se nemalokrat znašel sam v trenutku, ko ni bilo nobenega avtomobila. Sam s seboj. In nikjer nobene druge žive duše. Noge pa same od sebe igrajo isti ritem naprej in vztrajno peljejo proti cilju. Kot da niso moje. Šele čisto proti koncu poti me spomnijo, da se le držijo mojega telesa in sem jaz tisti, ki jih vodim. Po dobrih 9 km prispem na cilj. Do mame, ki me ni pričakovala in lahko bi se zgodilo, da je niti doma ne bi bilo. Računal sem na to, da me odpelje domov. Pozvonil sem na zvonec, malo počakal in vrata so se odprla. O, pa je doma. Nazaj mi ne bo potrebno tečt. Bila je malo presenečena, a vesela, da mi je uspelo priti na obsik peš. Za povrnitev moči sem zmazal kos borovničevega štrudla in popil kozarec vode. Potem me je odpeljala domov.
vir: TIS
Zvečer je podvig uspel še naši nogometni reprezentanci. Favorizirane Ruse smo po zares dobri igri premagali z rezultatom 1:0. Po Srečku Katancu lahko Slovenci damo kapo dol tudi Matjažu Keku in njegovemu moštvu, ki potujejo na svetovno prvenstvo v Južno Afriško Republiko. Bravo!
Glede na dejstvo, da je kaviar ena izmed najbolj cenjenih in redkih vrst jedi, si štejem za poseben privilegij, da mi je včeraj bila ponujena možnost ga poskusiti. Povsem svežega, saj je riba iz katere je bil kaviar pridobljen, ujeta le nekaj dni pred tem v delti Donave ob Črnem Morju. S tem pa se je uresničila tudi moja majhna, skrita želja, da to stvar vsaj enkrat v življenju poskusim. Na TV sem nekoč spremljal oddajo o tem in kmalu ti postane jasno, kaj pomeni pridelovanje kaviarja in trgovanje z njim.
Zanimivost: Jesetri, iz katerih se kaviar prideluje, so največje sladkovodne ribe. Največ kaviarja pridelajo države ob Kaspijskem morju (90%).
.. malo drugačne vrste .. Urška ga je pravkar prevzela in že me firbec matra ali bom lahko kaj koristnega povzel iz njega. In iz priloženega CDja z nekaj jamming muzike.
Pravzaprav knjige nisem pričakoval s pretirano nestrpnostjo, ker je na netu kar precej materiala razpoložljivega v vseh mogočih oblikah (mp3, midi, spletne strani, video lekcije itn.). Vsekakor dovolj, da sem se srečal z zadostno količino osnovnih pojmov (tehnik), ki jih moram osvojiti. It keeps me bussy! Ampak v glasbi drži kot pribito: vaja, vaja in še več vaje .. pa še vedno ne more vsak mojster biti.
Na mizi MP3 pleja, na ušesih slušalke v njih pa blues na ful. Ja, postal “bom” blues fan. Zakaj?
Krive soorglice. Diatonične orglice so namreč precej pojavni inštrument v bluesu, tudi jazzu. Seveda imajo dobri tovrstni muzičari za seboj veliko let vežbanja, igranja, preslišanih nešteto ur glasbe ipd. Kako daleč bom prišel jaz, je še uganka. Najprej je treba osvojiti osnovne tehnike. Seveda mi je že na samem začetku vrženo poleno pod noge. Namreč, pogosto je najtežje (tudi pri meni je tako), na orglice zaigrati jasen, glasen in čist ton na vdih skozi 2. lukno. In “guess what”? Prav ta ton je NAJPOMEMBNEJŠI pri igranju bluesa.
Če bi mi nekdo rekel, naj ocenim verjetnost, da kdaj na tej poti dejansko uspem, bi z odštetim začetnim entuziazmom rekel: nekje 5%. Ampak, to je več kot nič in vse bo odvisno od vztrajnosti, volje, predvsem pa od tega, koliko mi bo ta glasba zlezla v dušo. In predvsem za svojo bom na začetku igral.
