Včeraj sem že drugi dan prijadral predčasno iz službe, da sem lahko izkoristil dovolj dnevne svetlobe in mi je končno uspelo na hišo povsod nalepiti “cokl” (razen tam, kjer je garaža), a o tem drugič. S tem coklom me čaka še kar precej dela, potem pa pridejo na vrsto tlakovci tam, kjer jih najbolj potrebujemo.
No, nekaj časa za tek sem si lahko vzel šele okoli pol sedme ure zvečer. Oblekel sem svoje tekaške cunje in se odpravil. Preteči “moj” krog. Takoj ko sem pritekel do glavne ceste sem nekaj metrov od sebe videl nekega drugega tekača. Njegov tempo je bil malenkost višji od mojega. A me je vleklo in vleko in sem skoraj avtomatsko pospešil. Kljub temu je stalno bil kakšnih 20 – 30m pred mano, dokler se pri eni od hiš ni ustavil in končal – ker je tam verjetno doma. Jaz pa sem v istem tempu, že pošteno sopihajoč, nadaljeval. Nič, sem mislil. Daj nekaj več od sebe, itak tečeš “kratek” krog. Teren seveda ni povsod raven in kar nekaj klancev je treba premagati. Res da niso to 10° klanci, a že naklon, ki ga oko skoraj ne zazna, noge dobro občutijo.
K hiši sem se vrnil čisto crknjen. Zadihan, prešvican bolj kot na 10km, ves zakuhan. Obvezno sem se moral pošteno razhoditi in umiriti svojo pumpico, ki je na srečo še uspela oskrobvati moje telo. In čas? “Che he..” .. bi rekel kak pravi tekač .. “Saj to je malo hitrejši sprehod ..” No, meni je uspelo v 31 min, kar bi znalo biti pod 6 min / km. Če pomislim, kako sem za ta čas moral teči bi rekel, da je to zame bil šprint. Enkrat si moram ogledati kakšnega vrhunskega maratonca, ki teče s hitrostjo skoraj 20km/h vseh 42 km in 195 m. Iluzija! No, mene nikakor ne mika biti več kot rekreativen tekač. Je pa fino, če imaš kak motiv, cilj .. In ko dosežeš en cilj, si postaviš novega, zahtevnejšega.
Da se stari tekač lahko hitro vrne v staro formo, morda drži. Le toliko težko sodim o tem kot težko verjamem, da sem res tekač in bi lahko bil v formi, kot sem bil pred dobrima dvema letoma, ko sem pretekel ljubljansko desetko. Saj teka po tem dogodku nisem čisto opustil in sem prvo obletnico mojega takratnega uspeha celo obeležil z lepim 8km tekom. Čas sem namesto teku posvečal bolj drugim aktivnostim, tudi fizičnim, ne tako intenzivnim kot je tek. Za vse nas je takrat bila najpomembnejša stvar obnova tega, kar je danes naš dom.
Jesenski čas je kakor spomladanski, super za tečt. Ni vroče, ni prehudega mraza. In če te prezgodnja tema ne moti, je jesen prav fajn. Če se ne motim, bo tri ali štiri tedne od mojega vnovičnega tekaškega vztajenja. Malo me je k temu vzpodbudilo to, da je rit postala pretežka, telo prekmalu utrujeno, pas na hlačah pretesen itd. Malo trme in vztrajnosti je bilo potrebne, pa sem že skoraj pretekel desetko. Inot pa je moje veselje spremenil v izziv. Vsak izziv je tudi dober motiv. Zato sem že v petek spet skočil v tekaške copate in cunje in se podal na tek, ki bi trajal vsaj kakšno uro. Če bi mi seveda uspelo. In? Juhej, mi tudi je. Tekel sem 1h 10min in po merjenju v TIS-u sem pretekel razdaljo 11km.
Včeraj sem opravil še en krajši 40 min tek in razmišljam, da bi danes in jutri malo hejal, kot bi rekel Rušan. Upam, da me vztrajnost in volja ne zapustita, da bom nenazadnje znal poslušati tudi svoje telo in da se lahko še pred Majem odzovem povabilu – izzivu.
Ti pozni jesenski dnevi so takšni, da se hitro stemni. Če se teče, se teče po temi. Ampak meni to paše. Še posebej dober občutek je, ko le v daljavi vidiš svetlo, ti pa tečeš v čisti temi, da včasih še svojih nog ne vidiš. Kot bi lebdel. Je pa pomembno, da ti kje ob telesu binglja kakšna kresnička in tudi tekaška oblačila je fino da so živahnejših barv in opremljena z odsevniki. Zvečer pač ne tečeš čez gozd, kjer ni avtomobilov, ampak pretežno po cesti. Vsaj jaz.
Včeraj sem se kmalu po tem, ko sem pričel s tekom odločil, da bom skušal opraviti daljši tek. Če bi tekel v Rušah, bi moral zato narediti dva običajna kroga (sicer v malo krajši varianti) ali pa tek podaljšati do Bezene in bi tako nabral približno 8-9 km. Pa sem si rekel, da če že tečem zvečer in po cesti, zakaj ne bi tekel kar v Maribor? In sem. Nekaj je odsekov, kjer je res potrebno teči dobesedno po cesti. Po zelo prometni cesti. Vsaj pol poti pa je urejene s pločniki. Tek po pločniku je sicer varnejši, a ritem nog in kondicijo zmoti pogosto neravna podlga in pa klanček dol – klanček gor tam, kjer so urejeni dovozi do hiš. Včeraj me nič ni zmotilo. Morda zato, ker sem prvi kilometer opravil v čisto počasnem tempu so me noge kasneje nesle kar same. Po dolgem času sem v teku spet užival. Neverjetno je, kako drugače lahko doživljaš pot, po kateri se sicer vsakodnevno vozim v službo in bi rekel, da jo poznam na pamet. Okolica se pokaže v čisto drugačni luči, ali bolje rečeno, temi. Od vsake hiše se širi dugačen vonj, na vsakem odseku zvok avtomobilov drugače odmeva, ponekod slišiš prasketanje elektrike iz električnih drogov, tu in tam kakšen lajež psa itd. Še tema ni ista povsod. Kljub temu, da sem tekel ob cesti, sem se nemalokrat znašel sam v trenutku, ko ni bilo nobenega avtomobila. Sam s seboj. In nikjer nobene druge žive duše. Noge pa same od sebe igrajo isti ritem naprej in vztrajno peljejo proti cilju. Kot da niso moje. Šele čisto proti koncu poti me spomnijo, da se le držijo mojega telesa in sem jaz tisti, ki jih vodim. Po dobrih 9 km prispem na cilj. Do mame, ki me ni pričakovala in lahko bi se zgodilo, da je niti doma ne bi bilo. Računal sem na to, da me odpelje domov. Pozvonil sem na zvonec, malo počakal in vrata so se odprla. O, pa je doma. Nazaj mi ne bo potrebno tečt. Bila je malo presenečena, a vesela, da mi je uspelo priti na obsik peš. Za povrnitev moči sem zmazal kos borovničevega štrudla in popil kozarec vode. Potem me je odpeljala domov.
vir: TIS
Zvečer je podvig uspel še naši nogometni reprezentanci. Favorizirane Ruse smo po zares dobri igri premagali z rezultatom 1:0. Po Srečku Katancu lahko Slovenci damo kapo dol tudi Matjažu Keku in njegovemu moštvu, ki potujejo na svetovno prvenstvo v Južno Afriško Republiko. Bravo!
Glede na dejstvo, da je kaviar ena izmed najbolj cenjenih in redkih vrst jedi, si štejem za poseben privilegij, da mi je včeraj bila ponujena možnost ga poskusiti. Povsem svežega, saj je riba iz katere je bil kaviar pridobljen, ujeta le nekaj dni pred tem v delti Donave ob Črnem Morju. S tem pa se je uresničila tudi moja majhna, skrita želja, da to stvar vsaj enkrat v življenju poskusim. Na TV sem nekoč spremljal oddajo o tem in kmalu ti postane jasno, kaj pomeni pridelovanje kaviarja in trgovanje z njim.
Zanimivost: Jesetri, iz katerih se kaviar prideluje, so največje sladkovodne ribe. Največ kaviarja pridelajo države ob Kaspijskem morju (90%).
.. malo drugačne vrste .. Urška ga je pravkar prevzela in že me firbec matra ali bom lahko kaj koristnega povzel iz njega. In iz priloženega CDja z nekaj jamming muzike.
Pravzaprav knjige nisem pričakoval s pretirano nestrpnostjo, ker je na netu kar precej materiala razpoložljivega v vseh mogočih oblikah (mp3, midi, spletne strani, video lekcije itn.). Vsekakor dovolj, da sem se srečal z zadostno količino osnovnih pojmov (tehnik), ki jih moram osvojiti. It keeps me bussy! Ampak v glasbi drži kot pribito: vaja, vaja in še več vaje .. pa še vedno ne more vsak mojster biti.
Na mizi MP3 pleja, na ušesih slušalke v njih pa blues na ful. Ja, postal “bom” blues fan. Zakaj?
Krive soorglice. Diatonične orglice so namreč precej pojavni inštrument v bluesu, tudi jazzu. Seveda imajo dobri tovrstni muzičari za seboj veliko let vežbanja, igranja, preslišanih nešteto ur glasbe ipd. Kako daleč bom prišel jaz, je še uganka. Najprej je treba osvojiti osnovne tehnike. Seveda mi je že na samem začetku vrženo poleno pod noge. Namreč, pogosto je najtežje (tudi pri meni je tako), na orglice zaigrati jasen, glasen in čist ton na vdih skozi 2. lukno. In “guess what”? Prav ta ton je NAJPOMEMBNEJŠI pri igranju bluesa.
Če bi mi nekdo rekel, naj ocenim verjetnost, da kdaj na tej poti dejansko uspem, bi z odštetim začetnim entuziazmom rekel: nekje 5%. Ampak, to je več kot nič in vse bo odvisno od vztrajnosti, volje, predvsem pa od tega, koliko mi bo ta glasba zlezla v dušo. In predvsem za svojo bom na začetku igral.
Nedavno nazaj sem se navdušil nad ustno harmoniko ali orglicami, kot jim navadno rečemo. Nisem imel nobenega posebnega povoda za to. Utrnila se mi je misel, da poiščem nekaj komadov z orglicami v glavni vlogi. Našel sem jih in ob poslušanju užival. Neverjetno koliko glasbe je mogoče izvabiti iz tako majhnega in sila preprostega inštrumenta. Morda bi tudi sam poskusil…
Prebrskal sem po netu in prebral nekaj osnovnih stvari. Obstaja en kup različnih vrst in tipov orglic. Skoraj toliko jih je kot je glasbenih žanrov. Odločil sem se, da si za začetek kupim takšne:
Klasične Hohnerjeve orglice, model, na katerega je verjetno igral vsak, ki je zgodovini znan po igranju na orglice. Morda postanem tudi sam? He, he..
Poln navdušenja, skoraj že vzhičen, se po službi odpravim v trgovino in jih zagledam v vitrini. “Te bi ‘mel”, pokažem s prstom na njih pred prodajalcem. Kupim jih in odhitim domov, da prvič pihnem v njih. Počutil sem se kot otrok, ki dobi novo igračo.
Zvok je ta pravi. To je važno. Vse ostalo bo prišlo z vežbanjem in osvajanjem različnih tehnik igranja. V škatlico jih pospravim, kot da so zlate. A ne za dolgo. Saro zanima, le kaj imam. In ji seveda z veseljem pokažem, dovolim, da pihne v njih. Tudi Sara postane navdušena. Po popoldanskem sprehodu spet vzamemo orglice in vsak malo pihamo v njih. Ko smo pri večerji, pride babi Esa. “Pa daj Sari te orglice”, pravi, ko Sara že po nekaj poskusih brez nagovarjanja pogrunta, da orglice igrajo tudi na vdih! “Ne, ste hecni, to so moje orglice”, sem spet kot otrok, ki že preveč skrbno čuva svojo novo igračo. “Bo tebi babi Esa kupila prav takšne”, skušam Saro, že vso ogreto za to, da bodo orglice res postale njene, prepričati. Neuspešno. Po dolgem prigovarjanju in premisleku le popustim. Pa naj postanejo moje prve orglice zdaj Sarine prve orglice. Pokažem ji škatlico in ji povem, da mora res skrbno ravnati z njimi. Čez nekaj trenutkov me pokliče in pokaže na najvišjo polico dnevneg regala, ki jo še doseže, kamor je škatlico z orglicami pospravila.
Tako. Ukradena mi je bila prva ljubezen, jutri si kupim drugo. In te ne dam več.
Jaz kar nadaljujem z biti sam svoj mojster. Ko je treba malo gledati na cekinčke, človek pač naredi sam kaj več, kot bi morda običajno.
Pred odhodom v Podčetrtek smo se ustavili na bencinski črpalki, se založili z gorivom, za vsak slučaj sem še preveril nivo olja. ???? A ni olja? Neee.. Ne more bit. Palčka je bila suha. Mogoče, ampak res samo mogoče, je na konici bila kakšna mikroskopska kapljica. Benti! Kupil sem 3 flaše olja (seveda ne ravno ustreznega, ker se na to ne spoznam) in vse tri izpraznil v motor, da je palčka pokazala zadovoljiv nivo. In tako se je Urška z otroci lahko brezskrbno odpravila na pot. Čez nekaj dni, ko smo se vračali domov opazim, da se kazalec, ki kaže temperaturo motorja, nevarno pomika proti rdečemu polju. A zdaj bomo pa kuhali? No, večje krize ni bilo in sem se potem še do včeraj vozil s kazalcem malo pod rdečim poljem. Seveda sem obiskal mehanika.
“Zdravo! A bi lahko pogledal na hitro zakaj se mi motor tako segreva? Je mogoče zaradi neprimernega olja? Je crknil ventilator? Kakšen kontakt? Termostat?”, zaskrbljen vprašam mehanika. Odprem pokrov motorja in njegov pogled na hitro prečeše vso tisto drobovje. Vmes se vsede v avto, nekaj preklaplja stikala za ventilacijo, pride in reče: “Kaj drugega kot termostat skoraj ne more biti.” “A to je to tukaj?”, pokažem na nek konektor z žičkami kar tako na pamet. “Neee… Termostat je v tem ohišju tukaj”, mi nekje med vsemi tistimi vročimi cevmi in kabli pokaže na en dobro privit pokrovček. “Aha .. Dobro, potem pa jaz kupim termostat in mi ga ti zmontiraš?”, vprašam. “Ja, samo avto moraš pripeljati in tu pustiti, ker mora biti hladen, logično.”, odgovori. Jap, vrei.
No, včeraj grem kupiti to čudo. Original del bi stal cca. €20, jaz sem dobil nadomestnega v eni od trgovin z avto deli za dobrih €10. Kul. Zdaj ko vem, kje se to čudo skriva, bi mogoče lahko sam zadevo rešil. Pripeljem se domov in najprej kakšno uro počakam, da se avto malo shladi. Potem vzamem nekaj orodja in se lotim dela..
Hmm.. Treba bo odstraniti te cevi tukaj, pa vse te objemke prej dol vzeti .. Kak se že ta objemka sprosti? Hmm… Aha .. Nekak s klešči .. Bemtiš.. Klešče so razpadle.. Malo improviziram in jih spet dobim skupaj. Bodo že vzdržale za teh par objemk .. Ah, te objemke so že boljše.. So na vijak.. Odvijem še te, iztaknem cevi .. Opa! To pa je še malo vroče (ko se hladilna tekočina izlije iz ene izmed cevi) .. No, pa še ti vijaki .. Joj, je težko priti do njih .. Aha, tako .. Lepo odvijem vse tri .. Spet se mi nekaj hladilne tekočine polije po rokah, a ni več toliko vroča .. Bemti .. En vijak mi nekam pade. Rabim nekaj časa, da ga najdem zataknjenega med nekimi kabli. Odstranim pokrovček in .. Aha! To bo to. Evo, termostat. Ti mi nagajaš, baraba! Vstavim novega .. Se lepo prilega.. Pokrovček nazaj gor, privijem, nataknem cevi, objemke .. Z maminim avtom (je prišla malo popazit na Urbana) se odpeljem do črpalke in kupim 2l hladilne tekočine. Nalijem in voila! Gremo na testno vožnjo..
takšno je to čudo
Rezultat? Dela! Avto se ne pregreva več. Mah, a bi jaz kar eno delavnico odprl al kaj?
Današnje priprave na izpit so bile prav nostalgične. Spomnil sem se leta 1996, ko sem med poletnimi počitnicami redno zahajal v Univerzitetno knjižnico Maribor in se tam pripravljal na maturitetni izpit iz slovenskega jezika. To je bil začetek mojega študija, ki se je potem nadaljeval še v 1., 2. in deloma 3. letnik faksa, ko je moj zagon pošteno opešal. Takrat sem v tej knjižnici (pravzaprav čitalnici) res preživel veliko časa.
Danes se je, včasih skoraj vsakodnevni, ritual spet ponovil. Tako kot včasih, sem zjutraj spakiral stvari in ujel vlak za Maribor. V Mariboru sem najprej obiskal nekaj kolegov iz ZM in si pri njih v pisarni natisnil še nekaj dodatnega gradiva, ki bi mi lahko prišlo prav. Potem pa brž v knjižnico. Uau! Res že dolgo nisem bil tukaj. Vse je veliko lepše urejeno. Kljub temu se mi je zdelo, da čutim kanček domačnosti, čeprav sem se prišel učit (kar ni ravno moj priljubljen hobi). Dve uri sta minili in že sem šel na malico. To je seveda pomenilo iti na kavo v “ta isti” kafič v Jurčičevo pasažo. Tudi tega so vmes že prenovili in zamenjali natakarico (ali pa se je ta tako zelo spremenila), a je kava še vedno enako dobro dišala. Kmalu sem spet bil v knjižnici za svojo mizo. Nisem imel veliko časa, da skušam povzeti kar se da veliko informacij iz ene knjige, praktikuma, zapiskov, plonkov, rešenih in nerešenih izpitnih nalog, .. Malo pred 14. uro, ko sem kar tako brskal po knjižnih policah, ker sem spet imel pavzo, me knjižničar opomni: “Ob dveh zapiramo, saj veste?” Ne, ne vem. Izpit imam komaj ob 16. uri. Dve uri bi se še lahko učil. No, pa naj bo knjižnica kriva, če ne naredim izpita! Lepo počasi odkorakam do fakultete in poiščem pravo učilnico. Bljak. Tukaj mi nič ne diši. Ti prostori so tako mrtvi. Poiščem svoje mesto in še enkrat na hitro malo pobulim v svojo literaturo. Ob 16. uri pričnemo s pisanjem izpita in po 60 minutah imamo vsi še kaj za pisati. Jaz ne zato, ker bi toliko napisal, ampak bolj zato, ker sem toliko razmišljal, kaj sploh napisati. Občutki so .. Dobri. Ker je izpit za mano, četudi ga padem. S tem se zdaj ne obremenjujem. Učenje lahko spet dam na stran.
Pred faksom me pobere Urška s Saro. Bili sta na kontrolnem UZ ledvičk. Vse ok. Damo še uokvirititri slike, ki nam jih je podaril Tomaž in se odpeljemo do Sidra na pizzo. Skupaj uživamo ob Dravi, pojemo pizzo in nafujtramo račke s Sarinimi keksi. Te nimajo občutka za sitost. Mimogrede me Sara nauči, da se gobicam za privez ladij reče “privezniki”. Ja, Sara uči mene. Urban je med tem časom bil v družbi tete Darje. Thx!
V soboto je bil velik dan. Gospodična Švikart je postala gospa Poglajen. Gospodič Poglajen pa gospod. Mož in žena. Zakonca. Vse v manj kot letu dni: hiška, poroka, Mojca je na poti in jo vsi že nestrpno pričakujemo. Miran ji bo za botra, mimo tega ne bo šlo, je večkrat povdaril na poroki. Jaz z njim držim. Še pred letom dni bi rekli, da se hecamo, če bi se tako pogovarjali. A se je vse to zares zgodilo. Goranu in Valeriji lahko le čestitamo in jima zaželimo, da si uspeta ustvariti čudovito družinico, kjer ljubezni naj nikoli ne zmanjka.
A kot je na porokah običaj, je treba zagotoviti kontinuiteto. Okoli polnoči nevesta zaluča šopek v gručo neporočenih deklet in če je katerera izmed tistik, ki so naveličane biti neporočene dovolj uspešna, da šopek ujame, je s tem pozvana, da se v enem letu poroči. Temu sledi še ženinov met podvezice, tokrat v gručo neporočenih fantov, ki največkrat izgledajo kot skupina nogometašev, ki čaka na strel žoge iz kota. Imata pa tako nevesta kot ženin možnost izbrati, da šopek oz. podvezico podarita in s tem še bolj neposredno izzoveta izbranca, da se poroči. Seveda zato, ker se jima tako zdi prav in si to želita. In če se dekle ali fant z ulovljenim oz. podarjenim darilom v enem letu ne poročita? Kakšne so potem posledice? Ne vem, nimam pojma. Ne vem, o čem govori običaj od tu naprej.
Valerija se je odločila, da šopek podari in je tudi povedala zakaj. Ker ga podarja svoji najboljši prijateljici, s katero sta se že kmalu za tem, ko sta se spoznali (kakšnih 20 let bo od tega) pogovarjali, kako si bosta skupaj ustvarili družino, kako bosta skupaj imeli otroke in skupaj hodili na roditeljske sestanke, a jo je prijateljica prehitela. Medtem, ko Valeriji lepo raste trebušček, imava z Urško doma že dva čudovita lumpa, Saro in Urbana. Urška je šopek seveda sprejela.
Jaz sem stal v skupini nogometašev in ker je bila samo podvezica, si nisem rabil ščititi moškosti. A fantje smo z razliko od žensk čakali, da podvezica najprej pade na tla. Potem smo jo nekaj trenutkov še vsi skupaj malo gledali in upali, da se nekdo opogumi in jo pobere. In jo je. Pero. Z Barbaro sta zaročena in zdaj imata še dodatno vzpodbudo, da se tudi poročita. Po tem sta razkrila, da je celo že datum okvirno določen. Uf, na naše olajšanje, Pero! Aha, ne na moje. Z Urško je namig dan tudi meni. Kaj se bo zares zgodilo, pa še ne vem. Je odvisno le od naju in tega, v kakšnem odnosu želiva živeti.
Tekel sem 1h 10min in po merjenju v TIS-u sem pretekel razdaljo 11km.
