Posts filed under 'Jaz'
Nedavno nazaj sem se navdušil nad ustno harmoniko ali orglicami, kot jim navadno rečemo. Nisem imel nobenega posebnega povoda za to. Utrnila se mi je misel, da poiščem nekaj komadov z orglicami v glavni vlogi. Našel sem jih in ob poslušanju užival. Neverjetno koliko glasbe je mogoče izvabiti iz tako majhnega in sila preprostega inštrumenta. Morda bi tudi sam poskusil…
Prebrskal sem po netu in prebral nekaj osnovnih stvari. Obstaja en kup različnih vrst in tipov orglic. Skoraj toliko jih je kot je glasbenih žanrov. 
Odločil sem se, da si za začetek kupim takšne:
Klasične Hohnerjeve orglice, model, na katerega je verjetno igral vsak, ki je zgodovini znan po igranju na orglice. Morda postanem tudi sam? He, he..
Poln navdušenja, skoraj že vzhičen, se po službi odpravim v trgovino in jih zagledam v vitrini. “Te bi ‘mel”, pokažem s prstom na njih pred prodajalcem. Kupim jih in odhitim domov, da prvič pihnem v njih. Počutil sem se kot otrok, ki dobi novo igračo.
Zvok je ta pravi. To je važno. Vse ostalo bo prišlo z vežbanjem in osvajanjem različnih tehnik igranja. V škatlico jih pospravim, kot da so zlate. A ne za dolgo. Saro zanima, le kaj imam. In ji seveda z veseljem pokažem, dovolim, da pihne v njih. Tudi Sara postane navdušena. Po popoldanskem sprehodu spet vzamemo orglice in vsak malo pihamo v njih. Ko smo pri večerji, pride babi Esa. “Pa daj Sari te orglice”, pravi, ko Sara že po nekaj poskusih brez nagovarjanja pogrunta, da orglice igrajo tudi na vdih! “Ne, ste hecni, to so moje orglice”, sem spet kot otrok, ki že preveč skrbno čuva svojo novo igračo. “Bo tebi babi Esa kupila prav takšne”, skušam Saro, že vso ogreto za to, da bodo orglice res postale njene, prepričati. Neuspešno. Po dolgem prigovarjanju in premisleku le popustim. Pa naj postanejo moje prve orglice zdaj Sarine prve orglice. Pokažem ji škatlico in ji povem, da mora res skrbno ravnati z njimi. Čez nekaj trenutkov me pokliče in pokaže na najvišjo polico dnevneg regala, ki jo še doseže, kamor je škatlico z orglicami pospravila.
Tako. Ukradena mi je bila prva ljubezen, jutri si kupim drugo. In te ne dam več. 
October 5th, 2009
Jaz kar nadaljujem z biti sam svoj mojster. Ko je treba malo gledati na cekinčke, človek pač naredi sam kaj več, kot bi morda običajno.
Pred odhodom v Podčetrtek smo se ustavili na bencinski črpalki, se založili z gorivom, za vsak slučaj sem še preveril nivo olja. ???? A ni olja? Neee.. Ne more bit. Palčka je bila suha. Mogoče, ampak res samo mogoče, je na konici bila kakšna mikroskopska kapljica. Benti! Kupil sem 3 flaše olja (seveda ne ravno ustreznega, ker se na to ne spoznam) in vse tri izpraznil v motor, da je palčka pokazala zadovoljiv nivo. In tako se je Urška z otroci lahko brezskrbno odpravila na pot. Čez nekaj dni, ko smo se vračali domov opazim, da se kazalec, ki kaže temperaturo motorja, nevarno pomika proti rdečemu polju. A zdaj bomo pa kuhali? No, večje krize ni bilo in sem se potem še do včeraj vozil s kazalcem malo pod rdečim poljem. Seveda sem obiskal mehanika.
“Zdravo! A bi lahko pogledal na hitro zakaj se mi motor tako segreva? Je mogoče zaradi neprimernega olja? Je crknil ventilator? Kakšen kontakt? Termostat?”, zaskrbljen vprašam mehanika. Odprem pokrov motorja in njegov pogled na hitro prečeše vso tisto drobovje. Vmes se vsede v avto, nekaj preklaplja stikala za ventilacijo, pride in reče: “Kaj drugega kot termostat skoraj ne more biti.” “A to je to tukaj?”, pokažem na nek konektor z žičkami kar tako na pamet. “Neee… Termostat je v tem ohišju tukaj”, mi nekje med vsemi tistimi vročimi cevmi in kabli pokaže na en dobro privit pokrovček. “Aha .. Dobro, potem pa jaz kupim termostat in mi ga ti zmontiraš?”, vprašam. “Ja, samo avto moraš pripeljati in tu pustiti, ker mora biti hladen, logično.”, odgovori. Jap, vrei.
No, včeraj grem kupiti to čudo. Original del bi stal cca. €20, jaz sem dobil nadomestnega v eni od trgovin z avto deli za dobrih €10. Kul. Zdaj ko vem, kje se to čudo skriva, bi mogoče lahko sam zadevo rešil. Pripeljem se domov in najprej kakšno uro počakam, da se avto malo shladi. Potem vzamem nekaj orodja in se lotim dela..
Hmm.. Treba bo odstraniti te cevi tukaj, pa vse te objemke prej dol vzeti .. Kak se že ta objemka sprosti? Hmm… Aha .. Nekak s klešči .. Bemtiš.. Klešče so razpadle.. Malo improviziram in jih spet dobim skupaj. Bodo že vzdržale za teh par objemk .. Ah, te objemke so že boljše.. So na vijak.. Odvijem še te, iztaknem cevi .. Opa! To pa je še malo vroče (ko se hladilna tekočina izlije iz ene izmed cevi) .. No, pa še ti vijaki .. Joj, je težko priti do njih .. Aha, tako .. Lepo odvijem vse tri .. Spet se mi nekaj hladilne tekočine polije po rokah, a ni več toliko vroča .. Bemti .. En vijak mi nekam pade. Rabim nekaj časa, da ga najdem zataknjenega med nekimi kabli. Odstranim pokrovček in .. Aha! To bo to. Evo, termostat. Ti mi nagajaš, baraba! Vstavim novega .. Se lepo prilega.. Pokrovček nazaj gor, privijem, nataknem cevi, objemke .. Z maminim avtom (je prišla malo popazit na Urbana) se odpeljem do črpalke in kupim 2l hladilne tekočine. Nalijem in voila! Gremo na testno vožnjo..
takšno je to čudo
Rezultat? Dela! Avto se ne pregreva več. Mah, a bi jaz kar eno delavnico odprl al kaj?
August 20th, 2009
Današnje priprave na izpit so bile prav nostalgične. Spomnil sem se leta 1996, ko sem med poletnimi počitnicami redno zahajal v Univerzitetno knjižnico Maribor in se tam pripravljal na maturitetni izpit iz slovenskega jezika. To je bil začetek mojega študija, ki se je potem nadaljeval še v 1., 2. in deloma 3. letnik faksa, ko je moj zagon pošteno opešal. Takrat sem v tej knjižnici (pravzaprav čitalnici) res preživel veliko časa.
Danes se je, včasih skoraj vsakodnevni, ritual spet ponovil. Tako kot včasih, sem zjutraj spakiral stvari in ujel vlak za Maribor. V Mariboru sem najprej obiskal nekaj kolegov iz ZM in si pri njih v pisarni natisnil še nekaj dodatnega gradiva, ki bi mi lahko prišlo prav. Potem pa brž v knjižnico. Uau! Res že dolgo nisem bil tukaj. Vse je veliko lepše urejeno. Kljub temu se mi je zdelo, da čutim kanček domačnosti, čeprav sem se prišel učit (kar ni ravno moj priljubljen hobi). Dve uri sta minili in že sem šel na malico. To je seveda pomenilo iti na kavo v “ta isti” kafič v Jurčičevo pasažo. Tudi tega so vmes že prenovili in zamenjali natakarico (ali pa se je ta tako zelo spremenila), a je kava še vedno enako dobro dišala. Kmalu sem spet bil v knjižnici za svojo mizo. Nisem imel veliko časa, da skušam povzeti kar se da veliko informacij iz ene knjige, praktikuma, zapiskov, plonkov, rešenih in nerešenih izpitnih nalog, .. Malo pred 14. uro, ko sem kar tako brskal po knjižnih policah, ker sem spet imel pavzo, me knjižničar opomni: “Ob dveh zapiramo, saj veste?” Ne, ne vem. Izpit imam komaj ob 16. uri. Dve uri bi se še lahko učil. No, pa naj bo knjižnica kriva, če ne naredim izpita! Lepo počasi odkorakam do fakultete in poiščem pravo učilnico. Bljak. Tukaj mi nič ne diši. Ti prostori so tako mrtvi. Poiščem svoje mesto in še enkrat na hitro malo pobulim v svojo literaturo. Ob 16. uri pričnemo s pisanjem izpita in po 60 minutah imamo vsi še kaj za pisati. Jaz ne zato, ker bi toliko napisal, ampak bolj zato, ker sem toliko razmišljal, kaj sploh napisati. Občutki so .. Dobri. Ker je izpit za mano, četudi ga padem. S tem se zdaj ne obremenjujem. Učenje lahko spet dam na stran.
Pred faksom me pobere Urška s Saro. Bili sta na kontrolnem UZ ledvičk. Vse ok. Damo še uokviriti tri slike, ki nam jih je podaril Tomaž in se odpeljemo do Sidra na pizzo. Skupaj uživamo ob Dravi, pojemo pizzo in nafujtramo račke s Sarinimi keksi. Te nimajo občutka za sitost. Mimogrede me Sara nauči, da se gobicam za privez ladij reče “privezniki”. Ja, Sara uči mene. Urban je med tem časom bil v družbi tete Darje. Thx!
July 9th, 2009
V soboto je bil velik dan. Gospodična Švikart je postala gospa Poglajen. Gospodič Poglajen pa gospod. Mož in žena. Zakonca. Vse v manj kot letu dni: hiška, poroka, Mojca je na poti in jo vsi že nestrpno pričakujemo. Miran ji bo za botra, mimo tega ne bo šlo, je večkrat povdaril na poroki. Jaz z njim držim. Še pred letom dni bi rekli, da se hecamo, če bi se tako pogovarjali. A se je vse to zares zgodilo. Goranu in Valeriji lahko le čestitamo in jima zaželimo, da si uspeta ustvariti čudovito družinico, kjer ljubezni naj nikoli ne zmanjka.
A kot je na porokah običaj, je treba zagotoviti kontinuiteto. Okoli polnoči nevesta zaluča šopek v gručo neporočenih deklet in če je katerera izmed tistik, ki so naveličane biti neporočene dovolj uspešna, da šopek ujame, je s tem pozvana, da se v enem letu poroči. Temu sledi še ženinov met podvezice, tokrat v gručo neporočenih fantov, ki največkrat izgledajo kot skupina nogometašev, ki čaka na strel žoge iz kota. Imata pa tako nevesta kot ženin možnost izbrati, da šopek oz. podvezico podarita in s tem še bolj neposredno izzoveta izbranca, da se poroči. Seveda zato, ker se jima tako zdi prav in si to želita. In če se dekle ali fant z ulovljenim oz. podarjenim darilom v enem letu ne poročita? Kakšne so potem posledice? Ne vem, nimam pojma. Ne vem, o čem govori običaj od tu naprej.
Valerija se je odločila, da šopek podari in je tudi povedala zakaj. Ker ga podarja svoji najboljši prijateljici, s katero sta se že kmalu za tem, ko sta se spoznali (kakšnih 20 let bo od tega) pogovarjali, kako si bosta skupaj ustvarili družino, kako bosta skupaj imeli otroke in skupaj hodili na roditeljske sestanke, a jo je prijateljica prehitela. Medtem, ko Valeriji lepo raste trebušček, imava z Urško doma že dva čudovita lumpa, Saro in Urbana. Urška je šopek seveda sprejela.
Jaz sem stal v skupini nogometašev in ker je bila samo podvezica, si nisem rabil ščititi moškosti. A fantje smo z razliko od žensk čakali, da podvezica najprej pade na tla. Potem smo jo nekaj trenutkov še vsi skupaj malo gledali in upali, da se nekdo opogumi in jo pobere. In jo je. Pero. Z Barbaro sta zaročena in zdaj imata še dodatno vzpodbudo, da se tudi poročita. Po tem sta razkrila, da je celo že datum okvirno določen. Uf, na naše olajšanje, Pero! Aha, ne na moje. Z Urško je namig dan tudi meni. Kaj se bo zares zgodilo, pa še ne vem. Je odvisno le od naju in tega, v kakšnem odnosu želiva živeti.
June 30th, 2009
To bi se lahko vprašal o sebi (med drugim). Včeraj.
Urška malo po 8. uri zjutraj odpre zadnja vrata in vidi soseda Stanča, kako (očitno že od zgodnjega jutra) pridno dela. Tudi njegova žena ne zaostaja za njim. Medtem ko on betonira kanaleto v jašek pred garažo, ona kot mravljica opravi kup raznih opravil. Urška zapre vrata in reče: “Jaz imam kar slabo vest. Mi vlečemo do osmih, Stana in Simona pa bosta vsak čas imela zabetonirano kanaleto. Mi pa toliko za nardit okoli hiše …” Ja, bemtiš! Kaj te naj? Najprej je treba otroka oblečt, nahranit, pospravit, potem bi pa jaz raje sonček izkoristil za kakšen sprehod, ker če se bom česa lotil imam časa le toliko, da si pripravim stvari. Ob 12:30 že moram iti v glasbeno šolo, z godbo nas čaka nastop v Sp. Polskavi. In tako je tudi bilo. Po zajtrku smo se oblekli in šli na sprehod. Najprej do trgovine, potem na eno hitro kavico in domov. Doma sem na brzake in le za skrajno silo (v dobre pol ure) prečesal Jenny, pa je ura že bila toliko, da sem moral skočiti v uniformo in se odpeljati. Šel sem s svojim avtom, da bi lahko bil čimprej doma.
V Sp. Polskavi je bila že tradicionalna revija pihalnih orkestrov in skoraj vsako leto se je udeležimo. Bilo je ok. Po nastopu pojem dve porciji bograča in dobro podkurjen odšibam domov. Ne vem kaj me je bolj matralo: slaba vest, da premalo naredim ali tipična slovenska zavist, ker je sosed že imel kanaleto (pravkar jo je sin Matevž zalival z vodo), mi pa še ne. Ura je bila šest popoldan. Nič, uniformo dol, stare cunje gor in veselo na delo. Pripravim si mešalec, cement, vodo, orodje .. Najprej malo poglobim tisti del pred garažo, kamor bi naj prišla kanaleta potem se začnem mučiti s cevjo za meteorno vodo, ki teče tukaj mimo iz enega peskolova v drugega, kamor moram speljati še vodo, ki bi se zbirala v kanaleti. Problem je ta, da je ta drugi peskolov hudo blizu predvidenemu zaključku kanalete, da je nanj že priključena cev, ki jo bom moral prerezati in spojiti z Y kosom, tako da bo v en konec speljana obstojča cev, v drugega pa kanaleta. Tudi peskolov je preveč nagnjen in ga moram odkopati, lepo ravno postaviti, fiksirati (obtežiti), kar pa sploh ni lahko, če imaš nanj priključeno trdo plastično cev, ki mora biti max. zvita in kot taka deluje kakor ena močna vzmet. Pomagam si z betonskim zidakom, kamni, cigli .. Sem se eno uro imel kaj za matrati. Potem se pol ure ukvarjam z novo brusilko, ker plošče ne morem dobro zategniti. Rabim jo, da skrajšam en kos kanalete (jo odrežem). Rezanje je bilo neprijetno, ves čas so mi leteli opilki v obraz, kljub zaščiti. No, le uspe. Zdaj pa mešat beton. Kar nekaj ga bo potrebnega. In paziti moram, da so povsod takšni nakloni, da voda ne bo raje tekla mimo kanalete kot v njo. Maneverskega prostora imam malo, ker mora vse biti nekje v višini peskolova, že ta pa je postavljen precej visoko oz. je vhod v garažo zelo nizek. Delam: mešam, vozim, zasipavam, izravnavam, mečem šoder v mešalec, malo cementa, vode, čakam, odpeljem, vsipam, gliham .. itd.
Kolko je že ura? Nimam pojma. Zmračilo se je. Moral sem prižgati zunanji reflektor. Ta je na senzor, zato sem vsakič ko je ugasnil, šel še malo skakati pred njega. Ja, kar dolgo traja, če delaš sam. Ko sem končno končal in umil urodje, je ura bila 11 zvečer. Hmm… Le kaj si bodo sosedje mislili. Saj je jasno, ne, da sem skoraj do te ure tudi gnal mešalec (vjuuuum, vjuuuum, vjuuuum ..)? Jebal, ga, kanaleto pa sem le vgradil. In zdaj lahko začnem razmišljati naprej: o kakšnih robnikih, pa ploščah pred garažo, itd.. Ampak do tja je še dolga pot. Razen, če se sosed ne bo spomnil česa prej in ga bom spet moral dohajati.
June 1st, 2009
V četrtek sem bil na kontrolnem pregledu desnega ramena, ki so mi ga pred približno letom dni malo poservisirali. Najlepša stvar pri tej izkušnji je bila narkoza. Kot da te nekdo z obema rokama za kravateljc prime in te potegne v spanec. In ko se zbudiš si tako prijetno utrujen, ker si pod konkretno dozo analgetikov in nič te ne boli. Potem sledi vrsta manj prijetnih izkušenj. Rana začne boleti, na roko ti nataknejo en hudo neudoben zokn pod katerim se pošteno potiš, noč v bolnišnici je bila moja najslabša noč doslej, en teden po operaciji je bila bolečina takšna, da mi je večkrat postalo žal, da sem se za to sploh odločil. A vendar .. Ko se je stanje čez čas izboljšalo, ko sem že po nekaj dneh slekel tisti ferdamani zokn in je koža vsaj zadihala lahko, ko je bolečina popustila in sem po treh mesecih roko že lahko uporabljal za kaj več kot ohranjanje simetrije na telesu, takrat lahko rečem, sem bil vesel, da je to za mano in da morda le ostaja kanček upanja za izboljšanje stanja, čeprav se mi ni zdelo, da bo tako in tudi zdravnik je rekel, da posebne izboljšave ne morem pričakovati. Dejstva pa so naslednja: operiranega ramena v tem letu še nisem izpahnil medtem, ko sem levo ramo izpahnil dvakrat ali trikrat. Zato je ortoped dejal, da bi bilo dobro razmisliti še o operaciji drugega, levega ramena. Operacija bi bila podobna prvi, kar pomeni, da se ramenski sklep le nekoliko stabilizira, ne bi se pa odpravil primarni vzrok za izpahe. Po mnenju ortopeda, ki je najprej dejal, da bi za odpravo vzroka bila potrebna večja operacija s vstavitvijo majhnega kostnega implantanta, takšna operacija vendar le ne bi stanja popravila bolj, kot manjša operacija, ki smo jo izvedli že prvič. Zato sem se kar odločil. Operirali bomo še levo ramo. Čakalna doba je približno 8 mesecev. Če bo tako, bo to dokaj primeren čas – ni vročine, do pomladi že lahko dobro okrevam. Da le ne bi bilo preveč snega za odkidat .. Sicer pa, imam še drugo roko in dve nogi.
So, wish me luck!
May 25th, 2009
Le eno uro po tem, ko preberem post na Natašinem blogu, se zgodi praktično isto na našem dvorišču. Najprej Urški prinesem pokazati 10 cm slepiča, malo kasneje pa k terasi pripleza dober meter dolg kačon – gož. Predvidevam, da sem ga pregnal iz kakšne luknje, ko sem čistil ostanke enega starega kupa šodra na precej zaraščenem terenu. Kolena so se mi zašibila, postal sem ves vznemirjen. V življenju v naravi nisem srečal veliko kač. In takoj sem pomislil, da bi to lahko bila zanimiva izkušnja še za Saro potem, ko sva pred nekaj dnevi v Ljubljanskem ZOO božala in v rokah držala pitona. Sara je bila precej zadržana in sem kačo po dvorišču zato preganjal sam. Najprej se je plazila ob hiši, pa šla pod avto, pa na sosedovo dvorišče, pa pod smetišno kanto, pa na teraso druge sosede .. Jaz sem ji lepo sledil, jo občasno malo dregnil z lopato, da bi jo pregnal v neko smer od koder bi se lahko splazila v goščavo .. Potem pa soseda pride in pravi: “Ubij kačo. Za mene je vsaka strupena!” Za trenutek pomislim. Res si ne želim da bi se kače plazile po naših dvoriščih. Ob parceli je škarpa z ograjo, pravzaprav nima kam pobegniti. Dvignem lopato v zrak in pok – presekam ji vrat. Z lopato jo mrtvo zalučam čez škarpo v goščo.
Žal mi je. Lahko bi jo še naprej gonil, četudi 20, 30 metrov naprej. Ubiti je morda res ne bi rabil. Če bi bila manjša, bi jo mogoče lahko živo zajel z lopato in vrgel čez škarpo. Sploh pa ni to vzgled otrokom, če jih najprej božamo, potem ubijamo. Še sreča, da Sare ni bilo takrat zraven. Ampak v tistem trenutku na to niti mislil nisem. Hotel sem se je rešiti. Fental sem jo tokrat. Prvič in tudi zadnjič – upam. Želim si, da jih ne bi bilo preveč v naši bližini, ne očem vidnih. Še preden bi se mi sanjati lahko začelo, da se bom ta dan srečal s kačo, sem Urški rekel: “Vroče je danes. Sezona kač se bo začela.”
Je v tem kaj vraževerja? Ne, nisem vraževeren.
May 21st, 2009
Čeprav sem v službi informatike, se nikoli nisem imel za “ta pravega” računalničarja. Nisem neki računalniški obsedenec, ne zanesenjak, niti strastni ljubitelj. Je pač nekaj, kar počnem in kar znam početi tudi dobro. Navsezadnje sem se nekoč odločil za študij računalništva in še vedno tu in tam pohajkujem po faksu.
V življenju me je vedno zanimalo več stvari. Res, da bolj področje tehnike in naravoslovja, a tudi za druga področja nikoli nisem imel mnenja, da bi bila nezanimiva. Tako sem se v šoli razmeroma rad ukvarjal še npr. z zgodovino in psihologijo. Žal mi je, da sem pretežni del naučenega že tudi arhiviral nekam globoko v spomin, kjer podatki niso ravno lepo zloženi in kadar brskam po njih, delam samo še večjo zmedo.
Nikoli se nisem branil fizičnega dela. Tudi za lopato in kramp je treba kdaj prijeti, nacepat drva, kdaj pa kdaj kaj počistiti, opravljati gospodinjska dela itd. Tako nikoli ne zmanjka novih izivov in z veseljem se lotim novih stvari. A pri tem obstajajo določene ovire. Prva izvira iz moje mladosti. O sebi imam namreč predstavo, da sem bil nerodni mali mulc, ki je uničil vse, kar je dobil v roke. Z atijem sva sicer skupaj počela marsikaj in velikokrat sem bil njegova leva roka. Leva zato ker sem mu pomagal in zato, ker sem menda res bil malo levi. Zato se še danes stvari lotevam z rahlim zadržkom: “Kaj če to ne delam prav, kaj če kaj pokvarim, itd.” A se stvari s časoma spremenijo. Večkrat kot sem se česa lotil sam, večkrat sem spoznal, da mi stvari lahko tudi uspejo. Da le nisem tako levi. Večji problem je ta, da želim zmeraj stvari narediti do perfekcije in pri tem znam malo ali bolj komplicirati. Držim se pač načela, da če se že česa lotiš, naredi to tako, kot je treba, četudi je potrebno velikokrat improvizirati. Napake so dopustne, a le če se na njih kaj naučiš in jih seveda, potem tudi popraviš.
Morda bi na Hiši sam postoril še več kot sem, a sta bila zadržka dva: pomanjkanje časa in pomanjkanje izkušenj. Glavna razloga zato, da sem pa vseeno kar nekaj stvari naredil sam pa sta bila: pomanjkanje denarja in izziv, da se vseeno nekih stvari lotim sam in s tem gradim na večjem lastnem zadovoljstvu, na koncu koncev tudi na fizični aktivnosti. V času od kar smo pričeli z renoviranjem Hiše sem tako postal že pravi mali gradbeni vajenec, ki bi že imel kakšno kvalifikacijsko potrdilo, a ni bilo mojstra, ki bi mi ga izdal. Trenutno pa se pripravljam na elektro-inštalaterska dela. Najprej me čaka en kup žic, ki jih moram najprej zvezati, potem pa nanje ustrezno prikljčiti vtičnice in stikala. Tako za elektriko kot za podatkovne komunikacije (internet, telefon, televizija). Še prej pa se bom lotil montaže, vezave, priključitve in nastavitve regulacijskega sistema za ogrevanje, ki smo ga že nabavili. Sheme sem že naštudiral, zdaj moram le še teorijo preleviti v prakso. Če mi to uspe, nam prihranim kakšnih 250 EUR.
V službi informatik, doma vse kaj drugega.
March 20th, 2009
Žalostno in skesano priznavam, da se z njim borim že od leta 1996. Ampak se še nisem čisto vdal. Zadnji dve leti, mogoče tri, ga obiskujem redko. Takrat, kadar je na vrsti kakšno predavanje iz tistega nabora predmetov, ki še nimajo ocene v mojem indeksu. Ko se med obvestili pojavi vabilo na predavanja, vsakič znova iščem motivacijo. Skušam se navdušiti. In potem res, ves pozitiven odrinem dogodivščinam naproti. Biti novi boj.
A ‘lej jo to, s vsem anti-motivacijskim orožjem oboroženo našo ljubo Fakulteto za elektrotehniko, računalništvo in informatiko. Informatiko? Jah, seveda. Prideš na faks, se zaletiš v učilnico, kjer naj bi potekala predavanja, učilnica pa: ali zaklenjena, ali prazna, ali pa v njej potekajo neka X predavanja, ki nimajo veze s tabo. “Prav”, si rečeš in odhitiš iskati mesto, kjer bi nekako našel morebitno obvestilo o menjavi učilnice, katerega en dan prej še niso objavili. Gledam na oglasno desko.. Nič. Iščem kakšno info točko, neke vrste računalnik, preko katerega bi imel vpogled na elektronsko oglasno desko ali v mail.. Nič. Tega na FERI-ju ne poznajo. Mhm… Pa pojdimo poiskati profesorja v njegov kabinet, če je še tam. Če ga ni, je FERI spet zmagal. Lahko grem lepo domov. Sošolci? Ja, dva ali trije. Se ne poznamo, ker imam na vsakih predavanjih druge.
Ta vikend teh težav nisem imel. Iz vsake izkušnje se nekaj naučiš, zato zdaj že dan ali dva prej pošljem mail profesorju ali pa ga pokličem in prosim za potrditev termina in prostora, ki je predviden za predavanja. In tako preživim prvi del sobotnega predavanja – do pavze. Bilo je ok. Se ne spomnim, da bi vmes zehal. Kljub temu bi mi zdaj v pavzi prijala kakšna “avtomatska” kava ali en “avtomatski” prigrizek. Grem do prvega avtomata, pa ta sprejema samo kovance. Jaz pa imam v žemu le 5 EURski bankovec. Se sprehodim do druge serije avtomatov. E, tu je eden, ki ima režo za bankovce. Tiščim bankovec noter, pa nič. Se čudim, nato preberem: “Avtomat sprejema bankovce samo skupaj s ključkom ali kartico”. Ja, super! In tako prehodim cel naš faks, še kemijskega in gradbenega, povsod je z avtomati enako. Ni ga takšnega, ki bi sprejel moj bankovec. In nikogar, ki bi mi ga lahko zamenjal za drobiž. Drugi del predavanj se mi je že pošteno zehalo.
Se morda kdo spomni, kako (itak vsi) tudi fakultete zmeraj jamrajo, da ni zadovoljivih finančnih sredstev za to in ono? Kako da ne? Že en pogled na zunanjo steno predavalnice mi da misliti. Še posebej zdaj, ko vem, kako draga so okna. V naši predavalnici, ki ni nič večja od povprečne šolske učilnice (za cca. 30-40 študentov), je tipsko okno velikosti približno 150×50 cm. In v tej učilnici jih je kar 14!!!!
In še nekaj v vezi s tem mi ni bilo jasno (še vedno mi ni). Pri vhodu na fakulteto so na steno obešeni trije gigantski LCD displeji. Polni nalepk, ki jih hvalijo, kakšne tehnologije vse podpirajo. Vsi trije so na off. Enega enakega sem našel tudi v novem delu FERI-ja, ta je bil vsaj vklopljen. Na njem pa nek reklamni oglas za vpis na fakulteto (konec novembra?) in nič drugega. Sprašujem se, čemu služijo ti displeji, od katerih je vsak vreden vsaj kakšnih 1000 EUR, kar bi bilo za vpisnino v en semester letnika pri nas??? Čemu trije na kupu??? Aha.. Verjetno več kot toliko in toliko ljudi ne more gledati v en displej in itak se jih ful nagrmadi tam pod njimi, tudi v najbolj bizi urah. Ja pa ja!
In tako sem znova “poražen” prišel domov in po poti znova razmišljal, kje najti nov zagon in končno spet opraviti kakšen izpit.
December 1st, 2008
Včeraj dopoldan sem bil še fit. Vreme je bilo odlično, volje pa tudi dovolj, da sem se najprej lotil prevažanja peska v samokolnici, kasneje pa zadelovanja inštalacijskih kanalov in ometavanja v kurilnici naše Hiše. Po kosilu smo pobegnili v Maribor pod Pohorje. Urban je bil pri meni v kengurujčku, Sara pa je prav lepo hodila ob Urški. Gledali smo račke v ribniku, se navduševali nad gondolo in se čudili, kako hitro je ob starem hotelu Arena zrastel nov hotel. Potem smo obiskali še babi Eso. Še pred sedmo uro zvečer smo bili doma. Urška je otroka pripravila za spanje. Po večerji in umivanju zobkov smo hitro skočili v postelje. Nekaj zapetih pesmic in že sta oba spala.
Jaz sem se vrnil v dnevno sobo. Na kavč, pod koco, pred TV. Kosti in mišice so me čudno bolele, zeblo me je. Pa menda ne od dopoldanske aktivnosti? Termometer temperature še ni pokazal. Nekajkrat sem zadremal, potem pa se kot cota odpravil spat. Treslo me je, kot bi me nagega postavili na sneg. Malo pred polnočjo sem se moral prvič preoblečt, ker sem bil ves prepoten. Superca. Pa je še mene zadelo!
Zjutraj sem bil bolje, zato sem tudi odšel v službo. Upam, da me ne doleti kaj hujšega od te nočne vročinice.
Hja, tako je to. Hudič ima za nas dolgo šibo. Ko zamahne po riti enega, jih dobimo vsi!
November 10th, 2008
Next Posts
Previous Posts
