Namesto ljubljanskega maratona

Minilo je leto dni od kar sem se udeležil teka na Ljubljanskem maratonu. Zame, začetnika, je bil velik uspeh in zadovoljstvo, v neverjetnem vzdušju in družbi tisočih tekačev, preteči 10.5 km progo, začrtano za rekreacijski tek.

Letos se teka, žal, nisem udeležil. Niti se na to nisem pripravljal, kakor lansko leto. Tekel nisem že kar nekaj mesecev. Bistvena razloga sta dva. Prvi je preprost: premalo vztrajnosti, volje ali lenoba z drugimi besedami. Drugi razlog pa je, da smo začeli z deli na Hiši in tam puščam precej svojega časa in energije. Na koncu koncev tudi to ni slaba fizična aktivnost.

Včeraj zvečer pa me prešine misel: grem tečt. Urška se strinja in v priprave za spanje poleg Urbana prevzame še Saro. Jaz naredim nekaj razteznih vaj, zelo na hitro. In se odpravim v že znano smer. Trasa je takšna, da jo lahko sproti prilagajam glede na utrujenost.

Že to, da sem brez težav pretekel kakšne tri kilometre, sicer v zelo umirjenem tempu, me je razveselilo in mi dalo dodatno motivacijo, da sem traso prvič podaljšal. Po kakšnem četrtem kilometru, ko bi se spet lahko obrnil proti domu, sem že imel v mislih, kako bi mi mogoče celo uspel preteči najdaljšo progo in sem se zato spet odločil, da nadaljujem. Potem je pred mano bil še tretji odcep, kjer bi nabral nekje med 5 in 6 kilometri. Ker sem se še vedno počutil čisto ok., sem nadaljeval. Naprej, da pretečem celotno pot. Del poti, ki me je vodil skozi skoraj popolno temo (robovi ceste so se še komaj videli), mi je vlil nove energije. Imel sem občutek, kot da sploh ne tečem, ali pa tečem na mestu. Neverjeten občutek.

Zadnji kilometer sem že čutil bolečino v nogah, ki mi je dala vedeti, da sem si zadal krepak zalogaj. Bil sem vesel, ko sem prišel na cilj in je moja ura pokazala čas 53 minut in 24 sekund. Ne glede na pretečeno razdaljo, sem bil zadovoljen in kar malo presenečen, da sem lahko tekel toliko časa, nepripravljen, po tako dolgi tekaški pavzi. Nisem pretekel 10,5 kilometrov in ne v takšnem vzdušju, kot bi ga doživljal na Ljubljanskem maratonu, a vseeno je to zame osebno bil podoben uspeh kakor pred enim letom v Ljubljani.

1 comment October 31st, 2008

Adijo bolniška

Na včerajšnjem pregledu pri zdravnici sem imel tremo kot na kakšnem nastopu. “Pljuča so danes slišati vredu”, je rekla. Oh, kako sem si oddahnil. Če bi prišel na kontrolo dan prej, verjetno ne bi bilo tako. No, kašelj je še vedno prisoten in še nekaj dni, mogoče teden ali dva bo potrebnih, da tudi ta povsem izgine. Kakršnekoli fizične aktivnosti, predvsem športne, pa še vedno moram omejiti zgolj na “nujne”. Pri tem nisem ravno najbolj discipliniran. Pri Hiši čaka kar precej dela, ki ga bo treba opraviti.

Tako je za mano nekaj več kot tri tedne bolniškega staleža. Me je že bilo strah, da moja kartica ne bo odpirala vrat v službi. Na srečo jih še. Upam, da se hitro ali bolje, nikdar več, ne bo zgodilo, da bi bila oba z Urško in za povrh še kateri od otrok hkrati bolani. Zdaj zdravje cenimo še bolj, saj je biti zdrav osnovni pogoj za kvalitetno življenje – tako nas staršev, kot naših otrok.

4 comments September 4th, 2008

Delamo

Smo pridni, kot mravljice. Urška je skuhala kosilo, šla z Urbanom in Jenny v vrtec po Saro, potem so skupaj odpeketali do Hiše. Jaz sem iz službe le toliko skočil v stanovanje, da sem pobral hrano in se preoblekel, nato sem se tudi ospeljal k Hiši.

Naloga: trganje poda v splanici. Šele, ko dvignemo lesene deske, s katerimi so tla podeskana, se bo pokazalo, v kakšnem stanju so tramovi pod njimi. Lotim se dela. V slabi uri so vse deske zmetane skozi okno. Spodnja stran desk je polna plesni, deske so vlažne.

Dvignem še tramove. Ti so položeni v gramoz. Že zgornja stran je bila čisto mehka, ko jih pa dvignem in obrnem pa ugotovim, da so povsem plesnivi. V glavnem ne ostanejo v enem kosu, ko jih mečem skozi okno.

Potem še ena neprijetna ugotovitev. V stenah so podporni tramovi. To sem vedel. Nisem pa vedel, da morda kakšnega ni več. Popapcali črvi. Tako se v spalnici iz stene, kjer naj bi bil takšen tram, izsuje fini prah. Bemtiš.

Gramoz je potrebno izkopati in vliti betonsko ploščo. Drugače ne bo šlo. To bo osnova za estrih, najverjetneje kar suhi, in končni pod (folija, izolacija, folija, letve, iverna ali OSB plošča, laminat). Se kar lotim dela. Odpeljem kakšnih 15 samokolnic in kar ni videti, da bi se veliko poznalo.

Še sreča, da mi je Sara bila v pomoč!

Kar lepo utrujen se ob deveti uri vrnem domov. Urška kmalu pride iz spalnice. Oba otroka že sladko spita. Moja cartija.

2 comments July 2nd, 2008

Rezultat

V nedeljo smo se s pihalnim orkestrom udeležili tekomovanja godb v 1. težavnostni stopnji. Kljub vsem mojim “kritikam” (pomislekom, komentarjem, izjavam, mnenju .. kakor pač kdo to imenuje), smo nastop uspešno opravili in seveda ni bilo nobenega razloga, da bi bili diskvalificirani. Pravzaprav sploh težko rečem, da je to bilo tekmovanje, kjer bi se kosali z drugimi pihalnimi orkestri. Predvsem je to bila preizkušnja nas samih. Hkrati je bilo tudi krasno doživetje, saj le redko lahko igram v takšni zasedbi, kot se zbere prav ob tej priložnosti. Sam sem s svojim opravljenim delom zadovoljen. Nekaj dodatnih vaj pred tekmovanjem je bilo dovolj, da sem za nastop zbral dovolj kondicije in zvežbal še nekaj težjih taktov ter sem tako svoj del v nedeljo brez posebnih težav odigral. Seveda, še zmeraj bi lahko bilo bolje. Škoda le, da ni bilo enako pri nekaterih ostalih članih, manjkala je tudi skupna uigranost. Iskreno pa menim, da je najtežji del naloge opravil naš dirigent, čeprav si sam tega verjetno ne bi priznal. Res je, da brez muzikantov ni muzike, a zagotovo ne bi bilo ne enega ne drugega, če dirigent v zadnjih mesecih iz sebe ne bi iztisnil svojih zadnjih zalog moči, volje, vztrajnosti, zagnanosti, trme in še česa, česar smo muzikanti na srečo bili prikrajšani. To je tudi bil njegov zadnji nastop z našim orkestrom in žal mi je, ker vem, da nas po približno četr stoletja!! zapušča resnično dober dirigent.

Rezultati tekmovanja, 1. težavnostna stopnja
(vir: http://www.zvezaslovenskih-godb.si, 19.5.2008)

2 comments May 19th, 2008

Rehabilitacijski tek

Tako nekako sem razmišljal .. Temperatura idealna (18°C), čas primeren (20:30 – sonček se je že poslovil, a je še vedno ravno prav svetlo), nebo jasno. Pravkar smo se vrnili iz Maribora. V stanovanje odnesem Saro, v drugi roki še nekaj vrečk. Urška zakuri kalorifer, da Saro čimprej spravi v pižamo, jaz pa skočim v tekaško opravo: zokni, gate, spodnja majica, tekaška majica na kratek rokav in pajkice do kolen (če se temu lahko tak reče). Seveda, superge tudi. Z njimi sem opravil že kar precej kilometrov. Bi jih bilo potrebno že menjati? Izgledajo ok, le podplat malo škripa. Hmm.. V glavnem, spravim se ven, tečt. Mogoče me pa rama le ne bo tako bolela, da ne bi zmogel nekaj kilometrov in mi bo rahlo razgibavanje med tekom celo dobro delo.

V planu sem imel krajšo traso, cca. 4,5 km. Seveda sem začel dokaj previdno. Desno roko sem skozi držal bolj ob telesu. Lepo pokrčeno v komolcu, kot je treba, a si nisem upal z njo preveč nihati naprej in nazaj. Presenečen sem ugotovil, da me roka bolj boli v podlakti kot v ramenu. Zanimivo. Kot da me boli mišica, ali kost od prenašanja teže spodnjega dela roke. Ravno toliko je bolelo, da sem že mislil, da bom zaradi tega moral odnehati. A je bilo vzdržno in sem nadaljeval. Vseskozi sem pazil na ramo. Skušal sem jo držati nekoliko višje, saj je zabolelo, če se mi je med tekom povesila. Prav tako je zabolelo, če sem s komolcem zanihal preveč nazaj. Kljub težavam in enomesečni abstinenci, ki mi je prinesla še kakšen dodaten kilogram, sem progo pretekel v času 25 min s povprečno hitrostjo 10,8 km/h ali 5,5 min/km, kot se tekači raje izražajo. Mogoče sem malo pretiraval, priznam. Bi bilo bolje v kakšni družbi, da bi me lahko kdo “bremzal”.

Konec je vedno najlepši. Občutek, da si dosegel cilj in hkrati nekaj naredil zase je super. Upam, da spet dobim novega zagona in pričnem z čim bolj rednimi tekaškimi aktinostmi. Pa nekaj moram narediti z večerjanjem, mater!

Add comment May 15th, 2008

Zdrava zabava

E, bo že kakšen mesec, odkar sem nazadnje tekel. Na to me spomni tudi tehtnica. In še dlje je nazaj, ko sem bil strikten pri omejevanju večernega žrtja. Čas je, da se ponovno aktiviram, če bo tudi moja rama to začela dopuščati.

Sem že kdaj omenjal, da se še vedno štejem med študente? Tako, čisto malo? Skratka, dovolj, da je v moj mailbox padel tale flyer:

Zdaj me pa zanima, ali se mi bo kdo pridružil? Urška, ti pa še ne it rodit do takrat, prav?

3 comments May 14th, 2008

Tekmovanje pihalnih orkestrov v Laškem

17. in 18.5.2008 (čez en teden), bo v Laškem potekalo 28. tekmovanje slovenskih pihalnih orkestrov v 1. in 3. težavnostni kategoriji. Ruški pihalni orkester, katerega člana sva oba z Urško že 17 let, bo tako tekmoval v nedeljo in se pomeril v 1. težavnostni stopnji.

Tokratna udeležba našega orkestra na tekmovanju je pri meni od takrat, ko je padla odločitev, da se tekmovanja udeležimo pa vse do danes, vzbudila polno dvomov, nestrinjanj in pomislekov. Če pomislim preprosto, je smisel vsega nekakšen preizkus kvalitete orkestra, večja zagnanost k delu, ob morebitnem uspehu tudi dobra vzpodbuda za naprej.

Ta del vsebine je zaklenjen. Vpišite ključ za odklep.
Ključ:

Mi bomo iz vsega tega naredili izlet in odšli v Laško že v soboto po vajah. Jenny seveda gre z nami. Punce bodo navijale za godbo in držale pesti, da ga ati ne bi preveč biksal. Boste držali pesti tudi vi?

Dve izmed skladb iz našega tekmovalnega programa (na posnetkih ne igra naš orkester):

• A. Reed: Hounds Of Spring (skladba iz obveznega programa)

[imeem 2H6AytKAVQ]

• G. Holst: First Suite in Eb (skladba po lastnem izboru)

[imeem D-BVGZS5JE]

Add comment May 9th, 2008

Ajm bek

Po dobrih štirinajstnih dnevih, pretežno preživetih doma v bolniškem staležu, sem danes ponovno v službi. In seveda me je danes zjutraj roka bolela bolj, kot zadnjih nekaj dni. Vsakič, ko sem moral prestaviti menjalnik v avtu sem malo stisnil zobe. A ni panike. Tukaj, pred monitorjem, je zaenkrat čisto znosno. Nabijanje tipkovnice itak ni problem, za miško se pa stegnem malo bolj previdno, kot sicer.

Ne bo dolgo, ko bom spet off. Takrat zaradi dopusta, najprej očetovskega, ki mi ga poklanja država in bi jaz moral verjeti, da s tem kompenzira en majhen del tega, kar mi podjetje v obliki socialnih prispevkov ves čas odteguje od plače, potem pa morda še malo letnega. Par dni lanskega in malo letošnjega. To bo dovolj, da se spet utečemo v življenje z novorojenčkom. Prav zanima me, kako bo brateca doživljala Sara.

Add comment May 6th, 2008

Utirjamo se

.. Počasi, a vztrajno nazaj na stare tire. Zgodilo se nam je to, da smo vsi trije, ali bolje štirje (z izjemo Jenny) hkrati pristali v bolnišnici. V ponedeljek, ko je bil dan moje operacije ramena, sta Urška in Sara obiskali zdravnika in dobili napotnico za bolnišnico. V dveh dneh sta opravili vrsto preiskav (ORL, EKG, kri, urin, RTG pljuč, čiščenje dihalnih poti s katetrom skozi nos, ..) in dobili terapijo antibiotika IV. Diagnoza: Akutna respiratorna infekcija ali bronhopneumonia (pljučnica, po domače). Ker se je stanje začelo hitro izboljševati, sta lahko odšli domov in se sedaj vračamo le še na kontrolne preglede in antibiotik do konca tedna. Jutri imamo napovedan še posvet z bolnišnično dietetičarko, ki nam bo skušala dati kak nasvet, kako obogatiti Sarine obroke in nadoknaditi izgubljeno težno. Jaz sto-odstotno verjamem v povsem uspešno rehabilitacijo, saj je Sara pred tokratno boleznijo že pokazala, kako je jesti kot velika punca.

Pa še moja operacijska izkušnja.

V bolnišnico sem prišel v ponedeljek, malo pred sedmo uro zjutraj. Prejšnji večer me je rahlo začelo boleti grlo. Ponoči so me bolele kosti in zeblo me je. Izmeril sem si 37.8°C. Ok. Pa z operacijo ne bo nič? Zjutraj vročine nisem več imel. Dobim svojo posteljo, omarico in tisto zaporniško pižamo. V sobi sta ležala še dva starejša gospoda, eden je okreval po operaciji kolka, drugi je dobil umetno koleno. Začel sem se spraševati, v kaj sem se podal. Sestro vprašam, kateri sem na seznamu za operacije in kdaj lahko pričakujem, da pridem na vrsto. Ob pol enajstih!!! In kaj naj jaz počnem do takrat, kot da si zamišljam vse možne scenarije poteka in izteka tega dne? Na srečo se mi kmalu pridruži nov pacient, pubec mojih let, športnik, čaka na rekonstrukcijo kolenske križne vezi. Športnik, zdrav, nič mu ne manjka. Zanj bo to tretja takšna operacija. Posledica smučarskih podvigov. Dobiva napotnici za EKG in s čakanjem na hodniku, da prideva na vrsto, se malo pogovarjava o njegovih izkušnjah. To malo preusmeri moje misli in končno začnem razmišljati v pravo smer. Da je to pač treba tak ali drugače. To je bilo dobro, ker sem zjutraj že imel debel cmok v grlu in razmišljal o tem, da vse skupaj odpovem. Malo za tem, ko sva se vrnila z izvidi, pridejo sestre in kolega pacienta začnejo pripravljati za operacijo. Britje kolena, velika črna puščica narisana z alkoholnim flumastrom kaže na mesto, kjer bo treba operirati, vonj po razkužilu, pol tabletke pomirjevala z nekaj požirki vode, obleči mora mrežaste gate in srajico z zavezovanjem na hrbtu. Odpeljejo ga. Postaja vse bolj napeto. Potem se nam pridruži še en tip srednjih let, prav tako naročen na operacijo kolena. Rekonstrukcija vezi. Videti je veliko pogumnejši in bolj sproščen od mene. Klepet nam pomaga, da čas hitreje beži.

Okoli desete ure se po dolgem času spet odprejo vrata sobe in vstopi ekipa sester. K moji postelji. Gatike že imam oblečene. Srajce ne rabim, ker bo operirano rame. Sledi depilacija na suho. Moj “ljubavni” je oskrunjen. Dobim še črno puščico, pošteno dozo mrzlega razkužila in pol tabletke za sprostitev. Presenečen sem, da sem dokaj sproščen. Brez strahu, vdan v usodo, ki sem si jo itak sam izbral. Sestre zagrabijo posteljo vsaka na svojem koncu in gremo v lift. Iz osmega v 3. nadstropje. Vstopimo v predverje operacijskih dvoran. Skozi stensko nišo, široko za dolžino postelje, skozi katero paciente prelagajo iz bolnišničnih postelj na operacijske, gledam promet zelencev na drugi strani. Prav živahno je tam. Izza prometne žile je videti operacijske dvorane, ki so kot nekakšne servisne garaže. Pravzaprav vse skupaj spominja ne zelo prometno avtomehanično delavnico. Čakam, da pridem na vrsto za preskok na drugo stran. “Ortopedija? Pripeljite pacienta.” Pristopi doktor, kirurg. “Vi ste Zorko? Artroskopija. Rame, a ne? Kar prestopite s postelje na to stran!”. Zlezem na vse štiri in se skobacam na operacijsko posteljo. “No, no.. Vi ste pa kar živahni! Lepo počasi!”, ko hočem preplezati še operacijsko posteljo, ker je poleg bila še ena podobna. Lepo me naštimajo, da glava ni previsoko in noge prenizko, da nisem preveč na levo in ne na desno. In gremo. Pred očmi mi švigajo stropne neonke. Občasno obrnem glavo na stran in uspem pokukati v kakšno od “garaž”, če so se slučajno odprla vrata. Glava pacienta, zelena zavesa in polno glav, ki gledajo nekam dol. Nad njimi velik reflektor. Abdomen, verjetno. In že smo na naši garaži. Najprej se mi prijazno in zelo jasno predstavi anastezistka in mi razloži, da mi bodo najprej nastavili kanal v žilo. Po dveh poizkusih in že zelo neprijetnem “rovanju” ne uspe. “Imaste pa zelo trdo kožo. A vas je strah? Nobene žile ne vidim.” Res me ni bilo strah. Sam nad sabo sem bil presenečen. No, potem pokličejo očitno specialistko za iskanje žil, ki v prvem poskusu vstavi kanal in že sem ready za različne IV koktejle, ki bodo skrbeli, da bom ves čas ravno prav zadet. “Desno ramo sva rekla, a ne?”, pravi doktor. “Lahko obe, če hočete!” “Ne, ne!! Ena bo kar dovolj.”, naglo odgovorim. “Ponavadi operiramo eno, ker ni časa. Danes imam čas.”, pravi. “Ne, naj bo danes desna. Pa bomo videli, kako se bo obneslo. Potem se bomo lažje odločili, kako z levo.”, skušam utemeljiti svojo odločnost. “Ja, saj. Boljše tako, ja. No, bomo pa desno. Prav.”, se strinjava. Anastezistka približa masko k mojemu obrazu. “Tako, počasi začnite vdihavati zrak iz maske. Po nekaj vdihih se vam bo rahlo zavrtelo in potem boste zaspali.” Naredim prve tri ali štiri vdihe. Kot da ni nič. Pet ali šesti vdih in se mi res rahlo zavrti. Veke pa, kot da kdo dol potegne žaluzije. Naenkrat strašanska utrujenost in prav blažen spanec. Bilo je okoli pol enajstih.

Ko odprem oči pre seboj takoj opazim uro na steni. Kaže dve. Čutim, da imam ramo povito, ustnice pa zaotečene. Mislim, da je nekdo opazil, da sem se zbudil. Nekaj vpraša, jaz pa odgovorim. Še vedno sem zaspan. Malo še zadremam. Spet odprem oči. Zdaj že lahko govorim, a čutim oteklino na ustnici. Operirana rama rahlo boli. Čakam, da pridejo pome iz oddelka. Sestre me odpeljejo nazaj v sobo. Tam je že kolega z operiranim kolenom, ta drugi pa je ravno bil v obdelavi, ker ne njega, ne njegove postelje ni bilo. Sestra mi razloži, da je oteklina na ustnici verjetno posledice “šlampaste” odstranitve tubusa, ki sem ga imel vstavljenega v žrelo med operacijo. Še dobro, da je tako in mi ga niso odstranjevali, ko sem že bil buden. Dobim nekaj proti bolečinam in dozo antibiotika. Bolečina je zmerna.

Začne se dolgo ležanje. Noben položaj mi ne ustreza preveč. Pa saj se tudi ne morem kaj dosti štimati. Vstati še ne smem. Lahko bi se mi zavrtelo in bi padel. Čeprav se počutim povsem prebujenega. Nič mi ni slabo, vrti se mi tudi ne. Čez nekaj ur lahko grem na WC. Sestra posteljo odpelje povsem do vrat. Tam mi pomaga vstati. Vzame infuzijo in me pospremi na WC. “Sede opravite!”, mi pravi in čaka, da se slečem in vsedem. Hja, kaj mi pa drugeg ostane. Slečem tistem prežaste gate in se pred njo vsedem na školjko. Potem končno zapre vrata za mano. Jao, jao.. Mučim se in komaj kaj spravim iz sebe. Mi je pa lažje kot kolegu z operiranim kolenom, ko to mora narediti leže v postelji tako, da ga vstavi v “račko”. In spet nazaj na posteljo ter v svoj kot. Potem dobim Grill-Christ-ovo opornico. Zoken, ki ga navlečeš na roko, potem pa poježkaš skupaj vse tiste metre debelega traku. Ker sem seveda bil zgoraj brez majice, sem v taki opremi in pod polnišnično odejo ves čas švical. Opornica pa mi nikakor ni pasala. Uff.. Sledila je hudooo naporna noč. Švicam, ko nor. V sobi pa odprta okna, da se človek lahko pošteno prehladi, če ni pokrit. Če slučajno kdo vstopi v sobo, nastane grozen prepih. Bolečina postaja vedno hujša. Pred zadnjim obiskom sester se mi še ni zdelo, da potrebujem novo dozo analgetika. Ob štirih zjutraj sem že kakšnih desetič imel prst na gumbu za poziv, ko ga le pritisnem in prosim za nekaj proti bolečinam. Dobim v nov koktejl v svoj kanal. Ne spomnim se, kdaj je bolečina spet bila znosnejša, a sem uspel za dobro uro zaspati. Mislim, da je to bila ena najdaljših noči v mojem življenju.

Zjutraj se odločim, da vstanem. Iz omare vzamem svojo mikico na zadrgo. Levi rokav oblečem, desni del samo poveznem čez. Vzamem še nekaj drobiža. Sprehodim se do dvigala in z njim v pritličje. Na avtomatu izberem kavo z mlekom. E, zdaj sem pa glavni frajer. Edini iz sobe, da si lahko to privoščim. Spoznam, da navkljub vsemu hudemu, je ostalim v sobi verjetno še huje. Že zaradi samega ležanja. V času vizite sem že lepo v svoji postelji.

Vizita. Trenutek resnice. Pristopi doktor, ki me je operiral: “Operacija pri vas je šla tako, kot je treba…”, itd.. “ampak vi nimate enega dela kosti tam in tam? Jaz nimam pojma, kam vam je to šlo? Vi ste morali imeti eno hudo poškodbo.” Spet zatrjujem, da sem imel le ne-vem-več koliko izpahov, nobeden, razen morda prvega pred približno petnajstimi leti, pa ni bil posledica večje poškodbe. Pa še pri prvem je to bil bolj ali manj nedolžen padec s kolesom med manevriranjem in udeležena je bila samo ena rama, meni pa se izpahujeta obe. “Pa saj se menda niste že rodili brez te kosti?”, že prav dvomljivo nadaljuje doktor.

No, izkupiček operacije je torej pričakovano majhen. Skoraj zagotovo to ne bo odpravilo možnosti za ponoven izpah. Tako bi bili potrebni dve novi operaciji, pi katerih bi mi z umetnim implatantom nadomestili manjkajočo kost. Ok.. Še okrevam in niti mi ni, da bi o tem že zdaj razmišljal. Nekako mi ne preveč do novih operacij.

Včeraj popoldan smo vsi skupaj skupaj prišli domov iz bolnišnice. Po nas je prišel Urškin oče. Darja je že doma skuhala paprikaž in ga pripeljala, da smo lahko takoj imeli kosilo. Vsi smo bili totalno out. Urška je šla spat kmalu za Saro. Jaz sem vstrajal skoraj do polnoči. Skoraj strah me je bilo iti spat, ker sem vedel, da me bo bolelo. Ampak tablete proti bolečinam še nisem hotel vzeti. Urška mi je pred spanjem pomagala namestiti opornico. Že ves čas od takrat mi gre hudo na živce. Roka boli, potim se… Ko se vležem, me moti še bolj in bolečina postane še manj znosna. Z minimalnimi premiki roke iščem najboljši položaj. Nič. Vstanem. Obupan. Grem v dveno sobo, poskusim na kavču. Ne gre.. Bolečina me začenja že psihično razjedati. Dobim občutek, da bi človek lahko umrl od bolečin, če bi te bile še malo hujše od tega. Kaj pa vem. Le vzamem tabletko. Odločim se, da bom opornico snel in šel spati brez nje. Ufff… Kakšno olajšanje!! Uspem najti znosen položaj in že grozno utrujen le zaspim. Zmudim se malo po 5. uri zjutraj. Pet ur neprekinjenega spanja je velik uspeh.

Zjutraj me še boli. Z Jenny grem na potrebo. Se vrnem, oblečem in grem na kavo. Od tam v zdravstveni dom na prevez in “najavitev” k zdravnici. Ob osmih sem doma, Urška ima že vse pripravljeno na odhod v bolnišnico. Sara mora dobiti novo dozo antibiotika.

Popoldan je bolečina že precej popustila. Še vedno pa boli. Na zalogi imam še močnejše tablete, ki mi jih je predpisala zdravnica zjutraj, a upam, da jih ne bom rabil vzeti. Popoldan nas pride pozdraviti moj ati, kasneje pride še moja mama. Urška to izkoristi in skoraj dve uri odspi po zanjo zelo napornem dnevu. Še sreča, da nam lahko kdo pomaga. Tokrat za pomoč enostavno moramo prositi. Zares smo hvaležni in srečni, da jo imamo.

Ja, tako je. Trenutno smo precej hendikepirani. A je v nas dovolj optimizma, da bomo pregurali tudi to. Včasih se tolažim s tem, da je še preveč tistih, ki jim gre slabše. Ne samo nekaj dni. Mogoče celo življenje. In čudim se, da se tudi tako da živeti.

Trenutno si najbolj želim, da bi Sara povsem ozdravela. Da bi Urški bilo čim lažje in da se naš malček rodi močan in zdrav. Danes je Urška bila na pregledu. Še vedno prehiteva za dva tedna. Pravi mali debelušček je že. Sicer nosečnost poteka brez kakršnihkoli problemov. Pikec je vsak dan sila živahen. Veliko bolj, kot je bila Sara. Tudi postavljen je že tako, kot se bo najverjetneje rodil. Do poroda položaja najverjetneje ne bo menjal. Uff.. kako vsakič znova komaj lovimo čas..

7 comments April 23rd, 2008

Nedelja je

Urška je že bila na vratih, da odhiti od doma nasproti sestrični Poloni, ki jo čakala na dvorišču za klepet ob soku ali kavi, ko sem opazil, da Sara še komaj fokusira njen priljubljen Baby Channel. “Sara, a greva spat?”, jo vprašam. Težko poišče fokus na meni, nekaj trenutkov tako strmi, potem pa jok: “Mami..” In ker mama še ni prestopila praga, je bila pečena. Sara se je z zadnjimi močmi sunkovito dvignila iz stolčka in v joku oddrvela k njej. “Urška, daj jo potem ti spat, itak bo takoj zaspala. Polona te bo že počakala še kakšno minutko več”, sem predlagal. Zdaj Urška verjetno že srka svoj sok, na Saro v spalnici pa me vsake toliko časa opomni elektronska varuška, ko jo med spanjem zmoti kašelj. Kot pravkar: “Bzzzrrrrr….”.

Ko sem pokukal k našemu malemu bolniku..

Sara je že nekoliko bolje. Včeraj zvečer je zaspala z vročino. Najprej sem malo odlašal, potem sem ji vseeno dal žličko Lekadola. Pripravil sem ji tudi posodo vročih kamilic v slanem kropu in jo postavil k njeni posteljci. Nad posteljco sem poveznil tanko dekico, da je para dlje ostala pod njo. Danes zjutraj vročine ni bilo več. Kašlja pa še precej. Pred kosilom sem se odpeljal v dežurno lekarno in prinesel domov trpotčev sirup. Mogoče ji olajša izkašljevanje in malo ublaži vnetno grlo. Že več dni praktično ne je. Urška bi rekla, da živi le od nekaj požirkov čaja ali soka, kakšne žličke lekadola in je to to. Čeprav mene ne skrbi tako zelo, kot Urško, ima vendarle prav. Jaz se tolažim s tem, da je Sara začela super jesti pred dvema tednoma, ko je bila zdrava. Sigurno se ji bo apetit povrnil, ko grlo več ne bo bolelo in bo nosek spet čist.

Nedeljski menu

Danes je lep pomladni dan. Občasno se sicer rahlo pooblači in rahlo zapiha veter, a prvič letos se da biti zunaj tudi v kratkih rokavih. Ker Sara nima več vročine sem predlagal, da gremo na sprehod do Urškine babice, ki je že v petek prišla iz doma, domov na vikend. Saro sem dal v nahrbtnik in smo šli. Super je bilo. Zunaj je vonj po pomladi tako izrazit in prav napolni te z energijo. Upal sem, da bo še bolj kot meni in Sari, dal energije Urški, ki je vidno izčrpana – mogoče psihično še bolj kot fizično.

Mene vsake toliko časa spreleti misel na jutrišnji dan. Čeprav bo to le “manjši” poseg, bo vseeno izveden v splošni anasteziji. Zame bo to čisto nova izkušnja. Pred približno dvema letoma, so mi odstranili manjši rogec na glavi (včasih rečejo, da to pride od “žleh’nobe”) z lokalno anastezijo. Takrat me je bilo grozno strah in sem premišljeval podobno kot zdaj. Česa me je strah, če je jasno, da bolečin vsaj med posegom ne bo in na koncu koncev je to bila moja lastna odločitev in želja, da začnem odpravljati težave z rameni, ki se le še stopnjujejo? Ne vem.. Morda samo dejstvo, da “pokloniš” svoje telo nekomu in mu daš moč, da z njim opravi, kar pač že mora: ga malo zareže, prešpika, zašije .. Ampak niti to se mi ne zdi tako grozno. Mogoče bi celo želel biti buden in bi z zanimanjem spremljal postopek? Človeško telo se mi še vedno zdi fascinantna stvaritev.

Kakorkoli. Jutri ob tem času bo zadeva za mano in bom v fazi okrevanja. Še malo zadet od narkoze? Mogoče. Če bom tako kot je bila naša Jenny po sterilizaciji, se verjetno niti pogovarjati ne bom mogel do torka. Ne, ne.. Jaz verjamem, da bom najkasneje v torek že doma. Zadovoljen, da je zadeva za mano in v pričakovanju, da se kmalu tudi pokažejo pozitivni rezultati. Potem bo na vrsti še druga rama.

2 comments April 20th, 2008