Človek je lahko presenečen s kolikimi sosedi si deli dvorišče v bližini hiške, pa naj mu je prav ali ne. Še najbolje je na to se privaditi in seveda, vzdrževati dobre sosedske odnose. Tako imamo lahko obojni korist. Zato sem soseda, ki sem ga danes zjutraj srečal le nekaj metrov od hiše raje pustil, da svoje do konca oddrema. Verjetno ni bilo dolgo pred tem, ko je obilno zajtrkoval. In če je obrok pošten, se je domov pač težko odplaziti.
Mr. Gož
2 comments June 8th, 2010
Zadnjič sem na amazon.co.uk naročil tiskalnik. In kmalu dobim elektronsko sporočilo, da je pošiljka pripravljena za transport. Zraven je napisana še številka za sledenje in “hops!”, že jo kopiram v majhno okence na spletni strani www.dhl.de. Čez nekaj dni, ko je pošiljka glede na status še vedno bila nekje v Nemčiji, si iz določenih razlogov premislim, pokličem Amazon in povem, da sem si premislil in izdelka ne želim več. Povejo mi, naj počakam, da zadeva pride k meni domov in potem paket enostavno zavrnem. Hmm.. To pomeni še nekaj dni čakanja. Pokličem DHL Slovenija in vprašam kako v takem primeru postopajo. “Kontaktiramo pošiljatelja, sporočimo, da prejemnik pošiljke ne želi sprejeti, potem pa pošiljatelj odloči, ali mu naj pošiljko vrnemo.”, pove prijazen možakar. Mah, spet neki postopki .. “Vi pa ne morete pošiljke že zdaj preklicati, ko je še v tranzitu, in bi se tako prej vrnila do pošiljatelja.”, vprašam. “Ja, če nam pošiljatelj pošlje takšno zahtevo.”, pojasni možakar. Seveda še 1x pokličem Amazon, jim to povem in se strinjajo: poslali bodo zahtevek za vrnitev pošiljke, jaz pa naj počakam nekaj dni, da se pošiljka vrne in mi potem vrnejo tudi denar. Malo prej sem spet prečekrial status pošiljke na www.dhl.de. Nekje vmes bi celo naj bila dostavljena, čeprav v resnici v Slovenijo nikoli ni prišla:
Ob tem se spomnim Sebijinega zapisa. Škoda, da po pošti ne pošiljamo otrok na počitnice. Na poti do Punata bi si ogledali pol sveta! 
Add comment June 8th, 2010
Katera dejstva je dobro poznati?
V praksi:
A) Če smo povzročitelj
.. in nihče od udeležencev ni telesno poškodovan, skušamo zadevo rešiti brez policije. Če menimo, da je smiselno žrtvovati bonus na naši AO polici, oškodovancu damo naše osnovne podatke in ime zavarovalnice skupaj s številko AO police, h kateri bo oškodovanec šel na cenitev škode. Če imamo zavarovan rizik odkupa prve škode in ga v tekočem zavarovalnem letu še nismo uveljavljali, je to zdaj seveda smiselno. Če bonusa ne želimo žrtvovati, ker nimamo zavarovanega rizika odkupa prve škode in ker ocenimo, da bi povračilo stroškov popravila bilo bolj smiselno od žrtvovanja bonusa, se z oškodovancem skušamo dogovoriti za poravnavo na mestu ali kako drugače.
.. če je kdorkoli od udeležencev telesno poškodovan, moramo klicati policijo. Lahko pričakujemo še kakšen nalog za plačilo globe zaradi storjenega prometnega prekrška, če smo uživali alkohol nad tolerančno mejo, bo naša zavarovalnica oškodovancem povrnila škodo, nas pa regresirala (pomeni, da bomo del ali celotno izplačano odškodnino oškodovancem morali zavarovalnici vrniti).
B) Če smo oškodovanec
.. in nismo telesno poškodovani, povzročena pa nam je bila le manjša materialna škoda, mogoče lahko zadevo rešimo brez policije, a je to nepriporočljivo, če bomo imeli kasneje opravka z zavarovalnico. Od povzročitelja zahtevamo podatke, obvezno št. zavarovalne police in naziv zavarovalnice, kjer je polica sklenjena. Povzorčitelj naj nam da v vpogled vizitko zavarovalnice, na kateri je napisana št. police. Preverimo še veljavnost zavarovanja (da ne gre morda za kakšno staro polico).
.. in smo telesno poškodovani, obvezno kličemo policijo na kraj nesreče. Sicer je to v prvi vrsti odgovornost povzročitelja.
V vsakem primeru se bomo obračali na zavarovalnico povzročitelja, kjer bomo zahtevali odškodnino za utrpelo materialno in nematerialno škodo. Gremo na “njegovo” zavarovalnico ali cenitveno mesto in prijavimo škodni primer.
NAJPOMEMBNEJŠI PODATEK JE REG. ŠT. VOZILA!!
Na spletnih straneh Slovenskega Zavarovalnega Združenja lahko po reg. št. vozila poizvemo, pri kateri zavarovalnici ima nekdo sklenjeno veljavno AO zavarovanje in kakšna je številka zavarovalne police. To je zadostni podatek, da zavarovalnica pridobi vse podatke o povzročitelju in lahko prijavimo škodni primer. Če ima vozilo tujo reg. št., se lahko obrnemo na katerokoli slovensko zavarovalnico – priporočam Zavarovalnico Maribor, seveda. 
https://raz.zav-zdruzenje.si/infocenter/
PA VARNO VOŽNJO IN SPREHAJANJE PO NAŠIH CESTAH!
2 comments May 11th, 2010
Ni še uradno, a seme za spletno stran je posajeno. Kmalu še kaj več zraste iz tega. 
Add comment May 10th, 2010
Dejstva:
A) Sara in Urška prebijeta noč v bolnišnici. Sara koristi dva obroka (večerja, zajtrk), Urška le posteljo. Do večera dobi eno porcijo infuzije za okrepčanje telesa po dehidraciji, opravljen je krvni izvid (na srečo negativen). Drugi dan sta že po zajtrku odpuščeni.
Znesek za zavarovalnico: cca. 850 EUR
B) Jaz prebijem v bolnišnici en cel dan, naslednji dan sem po zajtrku odpuščen. Prvi dan opravijo operativni poseg v splošni anasteziji (artroskopska stabilizacija ramena), dobim protibolečnska sredstva – manj od predpisanih, ker so bolečine dokaj znosne. Večerja (ričetova župa – bljak) in zajtrk. Na vizito zvečer in naslednji dan zjutraj pride zdravnik v civilu (in športnih copatih). Operaterja ne srečam (sobota), fizioterapevtka se ustavi pri vseh v sobi razen pri meni. Soseda v sobi s podobnim posegom mori glede opornice, meni ne izreče niti ene besede.
Znesek za zavarovalnico: cca. 1900 EUR, od tega cca. 240 EUR iz dodatnega zavarovanja.
C) Osebna zdravnica me opomni, da operater v odpustnem pismu predpisuje “zgodnjo rehabilitacijo”. Pokličem v bolnišnico in vprašam za kaj gre. Povejo, da bi mi to morala povedati fizioteravtka pred odpustom iz bolnišnice. Seveda zanikam. Naročijo mi, naj pridem z odpustnim pismom in napotnico k fiziatru. Dogovorimo se za termin. Včeraj pridem. Fiziater prosi za odpustno pismo, a izvida ne prebere (je na drugem listu, lista pa niti obrnil ni). Predpiše mi fizioterapijo po kateri se moram ponovno oglasiti pri njemu na pregledu. Tokrat me ne pregleda, niti me ne vpraša o mojem počutju, težavah, stanju .. Kot mi naroči, se napotim na ortopedski oddelek kjer je “fizioterapevtski kotiček”. Vprašajo me, ali imam s seboj tudi izvid, a ga znova nihče ne pogleda. Predpišejo mi termine za fizioterapijo: 10 obiskov – 3/teden. Povem, da pri prvem ramenu nisem imel takšne izkušnje, a mojo opombo ignorirajo.
Predvsem me zanima, kako bodo lahko ocenili učinkovitost fizioterapije ali spremljali moj napredek, če fiziater ni niti prebral izvida, me ni vprašal o počutju, kaj šele pregledal.
Iz vsega zgoraj zapisanega pa se lahko vprašam (čeprav bolj kot ne retorično), kaj hudiča plačujemo, ko nam od plače odtegujejo visoke prispevke za zdravstveno varstvo?
BTW: Kaj naj s protibolečinskimi sredstvi, ki sem jih dvignil v lekarni, pa jih nisem potreboval (še zaprta embalaža)?
2 comments March 2nd, 2010
Res je, da se v decembru veliko dogaja, da venčki, lučke in adventne svečke skušajo pričarati neko praznično vzdušje, da je spet božičkov in dedkov mrazov za znoret (kot recimo tisti “božiček” včeraj na mariborskem prazničnem vlakcu v obleki za 1,99 EUR in napisom “Smiljan Mori” na kapi), a to še ne pomeni, da je december po difoltu veseli. Dnevi in tedni minevajo takoooo zelo hitro. Mogoče zato, ker po prihodu iz službe od dneva ne ostane več veliko in se včasih že ob petih popoldan sprašujem, a ni čas, da otroke spravimo v posteljo. Otroka sta končno zdrava toliko, da sta včeraj po daljši pavzi spet oba bila v vrtcu. Sara je tokrat po tri-dnevni vročini res hitro okrevala, Urban vročine ni imel, a je njegov kašelj grozen. Zadnjih nekaj dni smo delali inhalacije s tistim električnim inhalatorjem, takšnim, kot ga dajo v bolnišnici. Brez dodanih zdravil, samo nekaj ml fiziološke raztopine in 10-15 min inhaliranja “megle”. Mislim, da je pomagalo. Kašelj ni dosti drugačen, a zdaj zakašlja le še nekajkrat na dan.
In potem obiski dobrih mož. Najprej je bil Miklavž. Oh, h komu vse prihaja ta mož (babice, tete, dedki, prijatelji, ..). Sladkarij se je nabralo toliko, da če so pri enih vratih prihajale k nam, bi jih lahko pri drugih prodajali, pa bi zaslužili za kakšen m2 tlakovcev. Sari je prinesel DVD “Frančkov čarobni božič”, ki si ga je tako želela in pisala Miklavžu že dosti dni prej. Urban je dobil DVD “Svet žuželk” in to risanko bi si še jaz rad enkrat v miru pogledal. Obe risanki sta sicer dnevno na sporedu, a pri nas pač ni tako, da bi se vsedli na kavč in si nekaj pogledali. Včasih se med gledanjem dnevnika ob 22:20 na POPTV zavzamem, da na DVD predvajalniku piše “PLAY”, kar pomeni, da se v njem plošča še vedno vrti. Grem in ga ugasnem. Ja hudiča, treba se bo malo odvadit tega špasa in si izmisliti kaj boljšega. Recimo, jaz sem vedno za kocke. Nekaj jih imamo, a so pomešane v dveh zabojih skupaj s vsemi ostalimi igračami. Potrebovali bi zaboj samo za kocke. Še bolje, nek kos pohištva – regal, poličke, predale, gredenco .. nekaj, kamor bi otroka lahko pospravljala svoje igrače in bi te bile malo razvrščene. In še kakšno škatlo kock, da bi zabojček napolnili. Naj pišemo Božičku? Sigurno mu bomo napisali, naj prinese še en otroški stolček kot je ta, ker se Sara in Urban zanj že prevečkrat in preveč pričkata.
V sredo smo s strani babi Ese in njene firme bili povabljeni na ustvarjalno delavnico v društvo Ozara. Otroci in starši smo lahko iz gline delali odtiske iz kalupov ali pa na vretenu s pomočjo asistenta izdelali vrč, vazo, lonček .. Na koncu smo se še malo posladkali s keksi, popili sok, si pod smrekico poiskali res lepo izdelan keramični lonček z imenom otroka in potem čao – bao, odšli domov. Če bi blo po moje, bi se z babi Eso še lahko za kakšno urco družili, a verjetno je bilo že pozno, pa tudi babi Esa je bila direkt iz službe. Mogoče kdaj drugič, če nam prej ne odpotuje v Ugando.
Prejšnji vikend nas je prvič obiskal Dedek Mraz. V šotoru pod Pohorjem smo se zbrali skupaj s sodelavci Zavarovalnice Maribor in našimi otroci. Kot že vsako leto, so tudi tokrat otroci lahko najprej uživali v zabavnem programu. Sara se je kar sama pomešala med druge otroke, jaz sem stal ob strani in jo opazoval. Je plesala in pela, ploskala, odgovarjala .. Bravo, princeska moja! Zares lepo jo je bilo gledati. Potem sva počakala, da je Dedek Mraz med otroke razdelil darila. Prišla sva kar dvakrat na vrsto. Najprej za Urbana, potem še zanjo. Urban je zaradi kašlja žal moral ostati z mamo doma. Darila so bila res lepa. Sara je dobila mini kuhnjico, ravno pravšnjo za v našo sobo, Urban pa govorečo in pojočo gosenico.
Jaz se letos precej glasbeno udejstvujem. Nekoliko manj pri matični pleh muziki iz določenih razlogov, a še vedno dovolj. Zato pa tudi pri lovrenškem pihalnem orkestru in menda bom v trio zasedbi spremljal lokalni zborček na njihovem novoletnem koncertu. Đabe, seveda. Pomeni pa to, da sem doma toliko manj, kot so pogoste vaje (pon., čet., pet., plus še kdaj vmes). Pomeni tudi, da bo priložnost nastopati in se po nastopu malo poveseliti pod pogojem, da bo nekdo razpoložljiv in voljan popaziti na otroka. Godbeniki so seveda ravno tako tudi Urškini kolegi in lepo bi bilo, če bi na zakuski lahko bila oba – brezskrbno, urco, dve ali tri ..
Tek. Štiri dni po naročilu na spletu, sem iz UK dobil nove tekaške copate. Zakaj iz UK? Ker so od 30-40 EUR cenejši (vključno s poštnino), kot če jih kupim pri nas. Naslednji dan sem jih preizkusil. Po kakšnih 3 km me je začelo boleti v levem, spodnjem delu noge (goleno), zato sem planirano pot skrajšal in se po 4km do doma le še sprehodil. Verjetno niso krivi copati, ker se mi je to kdaj pa kdaj zgodilo že prej. Zdaj tretji dan ne tečem, kar že kljuva po moji vesti. Morda naredim danes kakšen krog.
Tako. Zdaj čakamo še na Božička in na Novo Leto. Ker nimam več veliko dopusta, praznični dnevi pa pridejo na vikend, bom veliko čakanja opravil kar v službi. Pride tako leto. Naj bo naslednje presežno – v vsem dobrem, seveda.
1 comment December 17th, 2009
Pred dvema tednoma je bil lep sončen dan. Ni bilo prav toplo, a na soncu očitno dovolj, da je na plano prilezla kača, ki sem jo opazil pri leseni uti, le kakšnih pet metrov proč od hiše. Še preden sem uspel poiskati kakšno palico, s katero bi jo potegnil na plan, se je splazila skozi špranjo nekam v notranjost ute. Šel sem preverit, a je v uti nisem več našel. Ker sem takrat nekaj delal ob hiši, sem se vrnil k delu. Čez kakšne pol ure sem spet prišel na isto mesto in zagledam kačo, kako se skuša vzpeti nekam ob uti. Vzel sem palico od prej, a se mi je znova izmuznila in se splazila proč. Čez nekaj časa sem prišel še tretjič in opazil njen rep, znova na skoraj istem mestu nekje v travi. Tokrat sem jo uspel potegniti iz trave in sem si jo ogledal. Gož ni bil, zagotovo, gad tudi ne, modras še manj .. Belouška tudi ne. Glede na obliko telesa sem sklepal, da strupena ne more biti. Hotel sem jo odnesti proč od hiše in jo spustiti v gozd, a se mi je speljala iz palice, padla na nek kup vejevja in se skozi njega splezala do tal. Tisti dan sem jo videl še četrtič, ko se je sončila le dva metra proč od mesta kjer sem jo izpustil, na enem kupčku šodra in skušala poloviti še zadnje sončne žarke tistega dne. Preden sem uspel prinesti fotoaparat je že ni bilo več.
Včeraj še zdaleč ni bil tako lep dan, kot pred dvema tednoma. Temperature so bile komaj okoli 10°C, sonce se je skrivalo za oblaki. Urška je hotela iti v garažo, pa skoraj istočasno kot je zaprla vhodna vrata, jih spet odpre: “Tine, pred garažo je kača!”. “Kakšna? Črna ali siva?”, jo vprašam. “Siva, se mi zdi!”, pravi. Odhitim najprej na drugo stran ute in vzamem plastične grablje s katerimi bi kačo lahko dovolj nežno umaknil. Urški rečem, naj gre po fotoaparat, da bomo lahko kasneje ugotovili za katero vrsto kače gre. Pridem in pogledam h garažnim vratom:
Vsaj po izgledu gre za isto kačo kot pred dvema tednoma. Pošalim se, da se je kača očitno udomačila. Lahko bi ji dali ime. Z grabljami jo potegnem izpod garažnih vrat na travo in si jo ogledam. Nimam pojma za kakšno vrsto gre.
Potem jo dvignem in odnesem do sosedovega dvorišča, kjer jo čez škarpo spustim v gozd. Splazi se pod neko navoženo šavje. Ne vem zakaj, amapk imam občutek, da se še kdaj srečamo.
Brskanje po spletu malo prej me pripelje na stran fotografa, ki je to vrsto kače lepo ujel v svoj objektiv in po njegovih posnetkih sodeč bi rekel, da gre za kobranko, eno izmed 11 vrst kač, ki živijo v Sloveniji. Da le ne gre za kakšno pobeglo kobro ..
2 comments November 8th, 2009
Ko sta bili stari 15 let ali kakšno leto manj, sta Urška in Valerija bili najboljši prijateljici. Na prvi pogled sicer pridni punčki, sta bili tudi prav razposajeni deklini, ki sta mimogrede zvrnili kakšen vrček piva, hodili skrivaj kadit za glasbeno šolo, bili nepogrešljivi gostji v lokalnih “disco” klubih in nemalokrat tudi precej zanimivi za malo starejše pjebe iz bližnje in daljne okolice. Največ vredna pa so bila posedanja na klopci pod mogočno lipo ali kostanjem za glasbeno šolo. Oh, kakšni načrti za prihodnost so se tam kovali. In verjeli ali ne, tudi skovali. Pogosto sem se v njuno družbo vmešal še sam, ker se je takrat med nama z Urško že nekaj kuhalo. Prav pod tisto lipo sva si en septemberski dan priznala ljubezen. Valerija in Urška pa sta se v tistem čarobnem najstniškem duhu tam pogovarjali o tem, kako si bosta nekoč našli moža, kako se bosta poročili, istočasno imeli otroke in skupaj hodili v šolo na roditeljske sestanke. Ko se je rodila Sara, še ni kazalo na to, da ji bo Valerija sledila, čeprav sta takrat z Goranom že bila v resni zvezi. V tistem letu se je rodilo veliko otrok. In potem je Urški spet zrastel trebušček. Naenkrat se “podvizata” tudi Valerija in Goran. Skoraj v eni sapi najavita namero, da si kupita hiško, da je Valerija noseča in da se bosta poročila. In tako se je tudi zgodilo. Včeraj se jima je pridružila Mojca. Prav zanima me, o čem se bosta s Saro pogovarjali čez 15 let, še bolj pa, kakšne neumnosti jima bomo skušali preprečiti in kako uspešni bomo pri tem.
Add comment October 28th, 2009
Glede na dejstvo, da je kaviar ena izmed najbolj cenjenih in redkih vrst jedi, si štejem za poseben privilegij, da mi je včeraj bila ponujena možnost ga poskusiti. Povsem svežega, saj je riba iz katere je bil kaviar pridobljen, ujeta le nekaj dni pred tem v delti Donave ob Črnem Morju. S tem pa se je uresničila tudi moja majhna, skrita želja, da to stvar vsaj enkrat v življenju poskusim. Na TV sem nekoč spremljal oddajo o tem in kmalu ti postane jasno, kaj pomeni pridelovanje kaviarja in trgovanje z njim.
Zanimivost: Jesetri, iz katerih se kaviar prideluje, so največje sladkovodne ribe. Največ kaviarja pridelajo države ob Kaspijskem morju (90%).
1 comment October 27th, 2009
Današnji dan je dan uradnega izida nove različice Microsoftovega operacijskega sistema Windows 7. Uau!
Sam glih nisem tiste vrste računalniškega navdušenca, ki bi se takoj, ko se pojavi neka nova zadeva, vsedel pred računalnik in pozabil na svet okoli sebe. Na mojem računalniku je od leta 2007 nameščen Windows XP, ki je takrat prišel že prednameščen na novi računalnik. Ker je to bilo ravno v času prihoda Windows Viste, sem celo lahko naročil “zastonjski” upgrade (DVDje z licenco za stroške poštnine). Poštar je po nekaj mesecih čakanja le prinesel paket z DVDjem, a sem ga paketek samo odprl, škatlice pa lepo zložil na polico “za drugič”.
Priznam, sem že razmišljal, da bi skinil XPje doma. Malo zato, ker kljub skrbnemu nalaganju in odstranjevanju dodatne programske opreme radi sčasoma opešajo, malo pa zato, ker je vedno bolj aktualno področje virtualizacije, kjer bi lahko v osnovi imel nameščen kak hiter in manj obremenjujoč operacijski sistem (najverjetneje kak Linux), Windowse pa le kot navidezno okolje, ki ga lahko vklopim ali izklopim – po potrebi. No, pa še disk se mi je zabasal in bom itak moral začeti z nekim remontom.
Včeraj pogledam, kaj za ene raličice OS imamo na voljo študenti preko programa MSDNA-AA. Lej ga! Windows 7 je že na voljo! In si ga lepo prenesem (nekaj čez 2 GB ISO image, ki ga je potem še treba speči na DVD).
Doma se zvečer lotim arhiviranja važnih datotek (dokumenti, slike, e-literatura, projekti ..). Za programe mi je itak bolj ali manj vseeno, ker stalno prihajajo nove različice in je ponovna namestitev OS (s predhodno čistko diska) dober izgovor za nadgradnju tudi teh. Na srečo imam zunanji trdi disk s 500 GB kapacitete, kar je več od diska v mojem računalniku. Povezava je preko USB 2.0, tako da prenašanje podatkov ni lih svetlobno hitro. Poleg kopiranja datotek pa zaženem še dve opravili za arhiviranje, ki ju itak že imam pripravljeni od prej: za dokumente in za slike. Za to uporabim kar Backup Utility ali NTBackup (na Windows XP instalacijskem cdju, če že ni nameščen). Logično? Hja, meni je to easy. Lepo dobim eno arhivsko datoteko, ki vsebuje vse moje željene podatke, pa še hitreje se mi zdi od kopiranja posameznih mapic. Par uric in malo čez, pa so moje (samo pomembne) datoteke lepo spravljene v taki ili onaki obliki na zunanjem disku. Napoči čas resnice..
V pogon vstavim DVD in ponovno zaženem računalnik. Začne se nalagati Windows 7 namestitveni program. Na začetku pobrišem vse obstoječe particije in ustvarim eno novo. S tem sem se poslovil od vsega, kar sem imeli na trdem disku. Bye, bye. Steče postopek namestitve. Le nekaj osnovnih nastavitev je potrebno izbrati in morda celo drži, da se Windowsi 7 namestijo v dobre pol ure. Juhej! Že kukam skozi svoje novo okno in čeprav vse skupaj zgleda precej bolj fensi, se mora uporabnik Windowsov XP ali prejšnjih malo privaditi. Internet dela s prve. Windowsi 7 pridejo z IE v.8, in zanimivo, tudi različica Media Playerja je višja (verzija 12) od tiste najnovejše, ki jo najdemo na spletu (verzija 11). So far, so good.
E, pa poglejmo .. Ura je že pozna, a bi mogoče samo slikice, ki so mi tako drage in jih je precejšnji del trenutno shranjenih le na mojem zunanjem disku, prenesel v računalnik. Mmmm… da poiščem …. Backup, backup .. recovery .. backup .. A! Tu bo nekaj .. Ne… Hmm… To ni to.. Čaki.. Mogoče je dovolj da 2x kliknem na arhiv Slike.bck … “Poiščem program za odpiranje na spletu?”, me sprašuje. Ne, hvala. Programs -> Accessories -> System Tools .. tudi tukaj ni nič. Še sreča, da internet funkcionira. Yes! “Windows NT Backup – Restore Utility” To bo to! .. Supported Operating Systems .. Windows 7 ni med njimi. Ja pa ja.. Saj je vse drugo, verjetno so pozabili dopisat. Downloadam, skušam namestiti, ne gre!! WTF?? Menda bi moral imeti nameščen Remote Storage Management. Ah, benti!! Nisem edini:
Na karkoli pomislim, če želim razpakirati svoje slikice in dokumente, bom za to potreboval Windows XP. Fak! Ok.. vidim kanček svetlobe tam daleč .. To je Windows Virtual PC ali Windows XP Mode. Ne razumem čisto prav.. ampak mislim, da nekaj od tega je treba namestiti, da bi lahko naredil virtualno mašino znotraj Win 7, ki pa bi laufala Win XP. Pri varianti z Virtual PC bom moral iti skozi postopek instalacije kompletnih Win XP, pri XP Mode varianti to mogoče ne bo potrebno. Ampak je zato instalacijski fajl za XP Mode velik 450 MB, ura pa je že polnoč. To si lahko prišparam za jutri in upam na najboljše. Aha! Še to. Vse skupaj nič ne pomaga, če ni v računalniku procesor, ki podpira virtualno tehnologijo. 
Pri meni na srečo je.
Torej:
Če mene kdo vpraša .. veliko razočaranje za tistega, ki se znajde v takšni situaciji, plača za Windows 7 med 100 in 190 EUR, ni pa niti neki računalniški frik založen s triki in domišljijo kako obiti sistem.
Upam, da sam problem kmalu rešim in mi bodo Windowsi 7 kljub vsemu dobro služili nekaj let. Z razmišljanjem o sekundarnem OS ali vzpostavitvi nekega virtualnega okolja pa bom nadaljeval.
4 comments October 22nd, 2009
Preverjeno zanesljiv ..
.. in cenovno ugoden gostitelj.
www.verzko.com
