Urška se seveda maksimalno posveča šivanju, jaz jo kljub temu včasih še preveč priganjam in skrbim, da za njenimi izdelki stalno prežita dve kritični očki. Ji pa lahko enako hitro kot kritiko, podelim tudi pohvalo. Nad nemalokaterim njenim izdelkom sem bil sam več kot navdušen in prav škoda je, da svojega potenciala ne more bolje izkoristiti. Zakaj ne? Ker traja, da te ljudje spoznajo, še dlje, da te prepoznajo. Ker je šiviljstvo dejavnost, ki nima visoke dodane vrednosti in ni veliko ljudi, ki bi kvalitetne šiviljske storitve dovolj cenili, čeprav pozabljamo, da smo mi tisti, ki bomo obleko nosili in je pomembno, kako se v njej počutimo. Zato si prizadevava, da bi povpraševanje po njenih izdelkih bilo sorazmerno njenemu potencialu.

Cenimo in se veselimo vsakega vašega priporočila posebej. Hvala!

Avto sem predal vodji servisa, ki daje občutek, da mu gre zaupati. V vmesnem času sem se sprehodil do platoja z rabljenimi vozili in si jih iz firbca malo ogledal. Za več denarja, kot je bil vreden naš Focus, se prodaja Renault Clio z 2.0 motorjem, ne vem kolikimi konji, hudimi platišči, Recaro športnimi sedeži, karbonsko folijo na stranskih špeglih, itd. Notranjost? Jao, mene! Priznam, nisem se še peljal s takšnim avtom, a me ne more dosti varati občutek, če se mi zdi, da se je peljati v takšnem avtu podobno, kot biti kamenček v vžigalični škatlici, ki jo nekdo močno pretresa. Drug primerek je bil Fiat Bravo. Čudovita rdeča barva, kromirane obrobe kljuk na vratih, zatemnjena stekla, na prvi, bolj površen pogled, kar lična notranjost, lak brez najmanjše praske, obline kot lepo oblikovana ritka kakšne dvajsetletnice, če si za kanček preveč čustven, je to šansa, da se zaljubiš. Cena? Ne vem .. ampak slabih 11.000 EUR za takšen primerek z malo pogajalskega popusta se mi ne zdi pretirano. Potem me je že malo zazeblo, zato sem vstopil v salon.

Med prelaganjem papirja na mizi me je videl vstopiti in me pozdravil ravno toliko prijazno, da v njegovem pozdravu ni bilo čutiti pretirane vljudnosti, dileme v smislu “čakaj, da te spredalčkam” ali pa bog-ne-daj tako, kot to doživiš v nemalokateri avtohiši na pragu salona (če imaš srečo, da te opazijo), kjer po sijaju na čevljih, dolžini hlač, zalikani črti na hlačnici, barvi srajce ali svežini puloverja, urejenosti pričeske, ure na zapestju in še česa, neverjetno nadarjeni prodajalci v pičlem delčku sekunde parametre analizirajo in preslikajo v model avta, po katerem boš morda povprašal. Kljub delu, sva z lastnikom in direktorjem avtohiše začela spontan pogovor o tem in onem, največ o delu v salonu. Kako ne, ko pa z ženo menda delata še v snu. Njuna zagnanost je občudovanja vredna, za koga morda pretirana, a v prvem mesecu novega leta sta dosegla že 70% letnega plana prodaje vozil, pa predpostavljam, da letni plan ni bil kar tako, saj so menda že 5. leto bili izbrani za naj trgovca leta te znamke. Vsakič, ko se pripeljem k njim v ta majhen kraj ob reki Dravi, kjer bi se nekoč še ribiška družina lahko spraševala ali v tej ožini dravske doline ni sama sebi namen, se ozrem na njihov prvi salon, le malo večji od kakšnega kontejnerja s hamburgerji. Še pred enim mesecem sta si za stekleno fasado družbo delala zeleni Ford Focus RS in rumena Stoenka. Staro z novim .. ali kot opozorilo na to, da zelenega ne bi bilo, če ne bi nekoč začeli z rumeno, prav tam. In potem se človek vpraša, kako je to mogoče, da je v tem kraju zrasel avtosalon, ki stalno prekaša svoje neposredne konkurente, ki je iz kontejnerja prerasel v vsesplošen servis za osebna vozila (vključno s tehničnim pregledom in registracijo)? Jaz odgovora nisem rabil iskati, ampak sem ga začutil. V njuni odprtosti, zagnanosti, urejenosti, občutku za razumevanje ljudi, ustrežljivosti in še čem, kar oblikuje človeka vrednega spoštovanja in marsikomu vzornika. Takšne družbene vrednote so tudi moje vrednote, zato jima uspeh privoščim, sebe pa tolažim, da sem za plačan denar morda dobil nekaj, kar sicer ni na prodaj – dober odnos.

Privoščim jima še naprej vsaj tolikšno mero uspeha, zase pa upam, da so moji današnji občutki bili pravi. Sicer pa izrednih razlogov za obisk vseeno ne želim imeti.

Mr. Gož

Ob tem se spomnim Sebijinega zapisa. Škoda, da po pošti ne pošiljamo otrok na počitnice. Na poti do Punata bi si ogledali pol sveta!

• Vsako registrirano vozilo, udeleženo v prometu, mora imeti sklenjeno veljavno zavarovanje odgovornosti (AO – avtomobilska odgovornost)
• Zavarovanje jamči povračilo nastale škode (materialne in nematerialne) s strani zavarovalnice oškodovancu
• Če je v nesreči kdo od udeležencev telesno poškodovan, je obvezno poklicati policijo na kraj nesreče
• Pobeg iz kraja nesreče (tudi v primeru, da smo poškodovali parkirano vozilo pa v njem ni bilo nikogar) je kaznivo dejanje – kličemo policijo ali poiščemo lastnika
• Sicer je pri manjših materialnih škodah dovolj, če oba udeleženca izpolnita in podpišeta en izvod ti. EURO obrazca, vendar POZOR!, podpis povzročitelja še ne pomeni dokončnega priznanja krivde (zavarovalnice imajo raje policijski zapisnik, a bo policija povzorčitelja najverjetneje še dodatno oglobila za povzročen prekršek)
• Vsi udeleženci nesreče, ki so bili telesno poškodovani, imajo pravico do izplačila odškodnine po AO polici
• Če je poškodovan voznik – povzročitelj, lahko uveljavlja pravico do izplačila odškodnine v primeru, da ima sklenjeno AO+ zavarovanje (“zavarovanje voznika”) ali nezgodno zavarovanje za registrirano št. potnikov v vozilu
• Če smo bili telesno poškodovani, povzročitelj pa je pobegnil iz kraja nesreče ali pa vozilo ni bilo registrirano (zavarovano), lahko pravico do izplačila odškodnine uveljavljamo iz jamstvenega sklada zavarovalnic (obrnemo se na svojo zavarovalnico). Ne jamči pa za materialno škodo!
• Doplačilo pri sklenitvi zavarovanja za riziko “odkupa prve škode” nam ohranja bonus pri prvem uveljavljanju pravic iz zavarovalne police v tekočem zavarovalnem letu

V praksi:

A) Če smo povzročitelj

.. in nihče od udeležencev ni telesno poškodovan, skušamo zadevo rešiti brez policije. Če menimo, da je smiselno žrtvovati bonus na naši AO polici, oškodovancu damo naše osnovne podatke in ime zavarovalnice skupaj s številko AO police, h kateri bo oškodovanec šel na cenitev škode. Če imamo zavarovan rizik odkupa prve škode in ga v tekočem zavarovalnem letu še nismo uveljavljali, je to zdaj seveda smiselno. Če bonusa ne želimo žrtvovati, ker nimamo zavarovanega rizika odkupa prve škode in ker ocenimo, da bi povračilo stroškov popravila bilo bolj smiselno od žrtvovanja bonusa, se z oškodovancem skušamo dogovoriti za poravnavo na mestu ali kako drugače.

.. če je kdorkoli od udeležencev telesno poškodovan, moramo klicati policijo. Lahko pričakujemo še kakšen nalog za plačilo globe zaradi storjenega prometnega prekrška, če smo uživali alkohol nad tolerančno mejo, bo naša zavarovalnica oškodovancem povrnila škodo, nas pa regresirala (pomeni, da bomo del ali celotno izplačano odškodnino oškodovancem morali zavarovalnici vrniti).

B) Če smo oškodovanec

.. in nismo telesno poškodovani, povzročena pa nam je bila le manjša materialna škoda, mogoče lahko zadevo rešimo brez policije, a je to nepriporočljivo, če bomo imeli kasneje opravka z zavarovalnico. Od povzročitelja zahtevamo podatke, obvezno št. zavarovalne police in naziv zavarovalnice, kjer je polica sklenjena. Povzorčitelj naj nam da v vpogled vizitko zavarovalnice, na kateri je napisana št. police. Preverimo še veljavnost zavarovanja (da ne gre morda za kakšno staro polico).

.. in smo telesno poškodovani, obvezno kličemo policijo na kraj nesreče. Sicer je to v prvi vrsti odgovornost povzročitelja.

V vsakem primeru se bomo obračali na zavarovalnico povzročitelja, kjer bomo zahtevali odškodnino za utrpelo materialno in nematerialno škodo. Gremo na “njegovo” zavarovalnico ali cenitveno mesto in prijavimo škodni primer.

NAJPOMEMBNEJŠI PODATEK JE REG. ŠT. VOZILA!!

Na spletnih straneh Slovenskega Zavarovalnega Združenja lahko po reg. št. vozila poizvemo, pri kateri zavarovalnici ima nekdo sklenjeno veljavno AO zavarovanje in kakšna je številka zavarovalne police. To je zadostni podatek, da zavarovalnica pridobi vse podatke o povzročitelju in lahko prijavimo škodni primer. Če ima vozilo tujo reg. št., se lahko obrnemo na katerokoli slovensko zavarovalnico – priporočam Zavarovalnico Maribor, seveda.

https://raz.zav-zdruzenje.si/infocenter/

PA VARNO VOŽNJO IN SPREHAJANJE PO NAŠIH CESTAH!

A) Sara in Urška prebijeta noč v bolnišnici. Sara koristi dva obroka (večerja, zajtrk), Urška le posteljo. Do večera dobi eno porcijo infuzije za okrepčanje telesa po dehidraciji, opravljen je krvni izvid (na srečo negativen). Drugi dan sta že po zajtrku odpuščeni.

Znesek za zavarovalnico: cca. 850 EUR

B) Jaz prebijem v bolnišnici en cel dan, naslednji dan sem po zajtrku odpuščen. Prvi dan opravijo operativni poseg v splošni anasteziji (artroskopska stabilizacija ramena), dobim protibolečnska sredstva – manj od predpisanih, ker so bolečine dokaj znosne. Večerja (ričetova župa – bljak) in zajtrk. Na vizito zvečer in naslednji dan zjutraj pride zdravnik v civilu (in športnih copatih).  Operaterja ne srečam (sobota), fizioterapevtka se ustavi pri vseh v sobi razen pri meni. Soseda v sobi s podobnim posegom mori glede opornice, meni ne izreče niti ene besede.

Znesek za zavarovalnico: cca. 1900 EUR, od tega cca.  240 EUR iz dodatnega zavarovanja.

C) Osebna zdravnica me opomni, da operater v odpustnem pismu predpisuje “zgodnjo rehabilitacijo”. Pokličem v bolnišnico in vprašam za kaj gre. Povejo, da bi mi to morala povedati fizioteravtka pred odpustom iz bolnišnice. Seveda zanikam. Naročijo mi, naj pridem z odpustnim pismom in napotnico k fiziatru. Dogovorimo se za termin. Včeraj pridem. Fiziater prosi za odpustno pismo, a izvida ne prebere (je na drugem listu, lista pa niti obrnil ni). Predpiše mi fizioterapijo po kateri se moram ponovno oglasiti pri njemu na pregledu. Tokrat me ne pregleda, niti me ne vpraša o mojem počutju, težavah, stanju .. Kot mi naroči, se napotim na ortopedski oddelek kjer je “fizioterapevtski kotiček”. Vprašajo me, ali imam s seboj tudi izvid, a ga znova nihče ne pogleda. Predpišejo mi termine za fizioterapijo: 10 obiskov – 3/teden. Povem, da pri prvem ramenu nisem imel takšne izkušnje, a mojo opombo ignorirajo.

Predvsem me zanima, kako bodo lahko ocenili učinkovitost fizioterapije ali spremljali moj napredek, če fiziater ni niti prebral izvida, me ni vprašal o počutju, kaj šele pregledal.

Iz vsega zgoraj zapisanega pa se lahko vprašam (čeprav bolj kot ne retorično), kaj hudiča plačujemo, ko nam od plače odtegujejo visoke prispevke za zdravstveno varstvo?

BTW: Kaj naj s protibolečinskimi sredstvi, ki sem jih dvignil v lekarni, pa jih nisem potreboval (še zaprta embalaža)?

In potem obiski dobrih mož. Najprej je bil Miklavž. Oh, h komu vse prihaja ta mož (babice, tete, dedki, prijatelji, ..). Sladkarij se je nabralo toliko, da če so pri enih vratih prihajale k nam, bi jih lahko pri drugih prodajali, pa bi zaslužili za kakšen m2 tlakovcev. Sari je prinesel DVD “Frančkov čarobni božič”, ki si ga je tako želela in pisala Miklavžu že dosti dni prej. Urban je dobil DVD “Svet žuželk” in to risanko bi si še jaz rad enkrat v miru pogledal. Obe risanki sta sicer dnevno na sporedu, a pri nas pač ni tako, da bi se vsedli na kavč in si nekaj pogledali. Včasih se med gledanjem dnevnika ob 22:20 na POPTV zavzamem, da na DVD predvajalniku piše “PLAY”, kar pomeni, da se v njem plošča še vedno vrti. Grem in ga ugasnem. Ja hudiča, treba se bo malo odvadit tega špasa in si izmisliti kaj boljšega. Recimo, jaz sem vedno za kocke. Nekaj jih imamo, a so pomešane v dveh zabojih skupaj s vsemi ostalimi igračami. Potrebovali bi zaboj samo za kocke. Še bolje, nek kos pohištva – regal, poličke, predale, gredenco .. nekaj, kamor bi otroka lahko pospravljala svoje igrače in bi te bile malo razvrščene. In še kakšno škatlo kock, da bi zabojček napolnili. Naj pišemo Božičku? Sigurno mu bomo napisali, naj prinese še en otroški stolček kot je ta, ker se Sara in Urban zanj že prevečkrat in preveč pričkata.

V sredo smo s strani babi Ese in njene firme bili povabljeni na ustvarjalno delavnico v društvo Ozara. Otroci in starši smo lahko iz gline delali odtiske iz kalupov ali pa na vretenu s pomočjo asistenta izdelali vrč, vazo, lonček .. Na koncu smo se še malo posladkali s keksi, popili sok, si pod smrekico poiskali res lepo izdelan keramični lonček z imenom otroka in potem čao – bao, odšli domov. Če bi blo po moje, bi se z babi Eso še lahko za kakšno urco družili, a verjetno je bilo že pozno, pa tudi babi Esa je bila direkt iz službe. Mogoče kdaj drugič, če nam prej ne odpotuje v Ugando.

Prejšnji vikend nas je prvič obiskal Dedek Mraz. V šotoru pod Pohorjem smo se zbrali skupaj s sodelavci Zavarovalnice Maribor in našimi otroci. Kot že vsako leto, so tudi tokrat otroci lahko najprej uživali v zabavnem programu. Sara se je kar sama pomešala med druge otroke, jaz sem stal ob strani in jo opazoval. Je plesala in pela, ploskala, odgovarjala .. Bravo, princeska moja! Zares lepo jo je bilo gledati. Potem sva počakala, da je Dedek Mraz med otroke razdelil darila. Prišla sva kar dvakrat na vrsto. Najprej za Urbana, potem še zanjo. Urban je zaradi kašlja žal moral ostati z mamo doma. Darila so bila res lepa. Sara je dobila mini kuhnjico, ravno pravšnjo za v našo sobo, Urban pa govorečo in pojočo gosenico.

Jaz se letos precej glasbeno udejstvujem. Nekoliko manj pri matični pleh muziki iz določenih razlogov, a še vedno dovolj. Zato pa tudi pri lovrenškem pihalnem orkestru in menda bom v trio zasedbi spremljal lokalni zborček na njihovem novoletnem koncertu. Đabe, seveda. Pomeni pa to, da sem doma toliko manj, kot so pogoste vaje (pon., čet., pet., plus še kdaj vmes). Pomeni tudi, da bo priložnost nastopati in se po nastopu malo poveseliti pod pogojem, da bo nekdo razpoložljiv in voljan popaziti na otroka. Godbeniki so seveda ravno tako tudi Urškini kolegi in lepo bi bilo, če bi na zakuski lahko bila oba  – brezskrbno, urco, dve ali tri ..

Tek. Štiri dni po naročilu na spletu, sem iz UK dobil nove tekaške copate. Zakaj iz UK? Ker so od 30-40 EUR cenejši (vključno s poštnino), kot če jih kupim pri nas. Naslednji dan sem jih preizkusil. Po kakšnih 3 km me je začelo boleti v levem, spodnjem delu noge (goleno), zato sem planirano pot skrajšal in se po 4km do doma le še sprehodil. Verjetno niso krivi copati, ker se mi je to kdaj pa kdaj zgodilo že prej. Zdaj tretji dan ne tečem, kar že kljuva po moji vesti. Morda naredim danes kakšen krog.

Tako. Zdaj čakamo še na Božička in na Novo Leto. Ker nimam več veliko dopusta, praznični dnevi pa pridejo na vikend, bom veliko čakanja opravil kar v službi. Pride tako leto. Naj bo naslednje presežno – v vsem dobrem, seveda.

Včeraj še zdaleč ni bil tako lep dan, kot pred dvema tednoma. Temperature so bile komaj okoli 10°C, sonce se je skrivalo za oblaki. Urška je hotela iti v garažo, pa skoraj istočasno kot je zaprla vhodna vrata, jih spet odpre: “Tine, pred garažo je kača!”. “Kakšna? Črna ali siva?”, jo vprašam. “Siva, se mi zdi!”, pravi. Odhitim najprej na drugo stran ute in vzamem plastične grablje s katerimi bi kačo lahko dovolj nežno umaknil. Urški rečem, naj gre po fotoaparat, da bomo lahko kasneje ugotovili za katero vrsto kače gre. Pridem in pogledam h garažnim vratom:

Vsaj po izgledu gre za isto kačo kot pred dvema tednoma. Pošalim se, da se je kača očitno udomačila. Lahko bi ji dali ime. Z grabljami jo potegnem izpod garažnih vrat na travo in si jo ogledam. Nimam pojma za kakšno vrsto gre.

Potem jo dvignem in odnesem do sosedovega dvorišča, kjer jo čez škarpo spustim v gozd. Splazi se pod neko navoženo šavje. Ne vem zakaj, amapk imam občutek, da se še kdaj srečamo.

Brskanje po spletu malo prej me pripelje na stran fotografa, ki je to vrsto kače lepo ujel v svoj objektiv in po njegovih posnetkih sodeč bi rekel, da gre za kobranko, eno izmed 11 vrst kač, ki živijo v Sloveniji. Da le ne gre za kakšno pobeglo kobro ..