Posts filed under 'Kar tako'
Minulo soboto je v novem športnem objektu v Rušah umrl mlad fant. Menda ga je med obiskom fitnessa zadela srčna kap. Kakšne so bile okoliščine dogodka in kakšno je bilo splošno zdravstveno stanje tega fanta ne vem. Čeprav ga nisem poznal, mi je zanj zelo žal, žal mi je, da se je to zgodilo. Razmišljam o tem ali je na fitnessih, raznih športnih treningih in tekmovanjih dovolj poskrbljeno za to, da do takšnih dogodkov ne bi prihajalo.
Morda kdo pravi, da je vsakršen trening in uporaba različnih vadbenih naprav na lastno odgovornost, vendar vemo, koliko smo včasih sami odgovorni zase. Vedno več je “začetnikov”, ki enostavno pričnejo z treningom, ne da bi se nanj prej pripravili, se seznanili z nevarnostmi, naredili preventivni zdravniški pregled in začeli trenirati po prilagojenem programu. Tudi sebe bi lahko uvrstil v to skupino rekreativcev. Čeprav vem kaj je srčni utrip in ga s trakom za merjenje med vadbo tudi stalno kontroliram, pa ne vem veliko drugih stvari, ki bi zame lahko predstavljale potencialno nevarnost: kakšne so moje individualne zmogljivosti (meje srčnega utripa med vadbo), kakšna je moja kondicija (če se jo da meriti), kakšna naj bo intenziteta posamezne vaje (utrip, čas), kakšne rezultate vadbe lahko pričakujem, ipd. Nekatere od teh stvari je težje meriti in postaviti točne meje, a je verjetno pulz tista vrednost, po kateri se še vedno najpogosteje orientiramo.
Ko sem nekajkrat bil na fitnessu, prav tistem, kjer se je nesreča pripetila, sem opazil, da le malo ljudi na “kardio” napravah meri svoj pulz, sploh pa nisem opazil, da bi zaposleni, ki bi moral biti tudi ustrezno strokovno usposobljen preverjal, ali kdo mogoče ne “pretirava”. Fino bi namreč bilo, da osebje, za katerega se včasih zdi, da je tam zgolj zaradi plače, samo vzpostavilo stik z obiskovalci in vsaj malo nadziralo njihovo vadbo. Trenerji na treningih itak, na tekmovaja pa tudi ne bi smeli iti brez nekega potrdila ali priporočila o ustrezni telesni pripravljenosti. Kot sem izvedel, so zdravniška potrdila potrebna na večini tekmovanj “ultra” (ekstremnih) športnikov, a kaj, ko ga menda lahko dobiš proti plačilu, ne da bi bil tudi dejansko ustrezno pregledan. Sicer pa, namen potrdila za nikogar ne bi smel biti zgolj izpolnjen pogoj za prijavo na neko tekmovanje, če mu je le malo kaj do samega sebe.
Vsi, predvsem pa začetniki, bi morali pred pričetkom vadbe najprej razmisliti o svoji fizični pripravljenosti, se morda posvetovati z zdravnikom, vsekakor pa v sodelovanju z nekom, ustrezno strokovno usposobljenim, oblikovati program vadbe. Ta program se seveda mora občasno prilagajati glede na dosežene rezultate oziroma biti dovolj prožen, da lahko rečemo, da je za nas ustrezen. Kjer pa ljudje vadimo zgolj po lastnem občutku, kot na fitnessu npr., pa naj bo prisoten ustrezen nadzor zaposlenega, ki nam zna dati tudi kakšen prijazen in dobronameren nasvet.
January 8th, 2009
Sara je stara dve leti in pol. Dovolj, da se z njo že lahko pogovarjamo o tem, kdo so dobri decemberski možje, ki “pridnim” otrokom nosijo darila. Aha, saj res.. Kdo in kaj pa so v resnici? Ali jih je res sama dobrota, ali res nosijo darila samo pridnim otrokom in ali vsi otroci dobijo darila? Ali berejo naša pisma in izpolnjujejo naše želje, ali morda kakšne ne morejo izpolniti in zakaj ne? Kje živijo, kaj delajo kadar ne obiskujejo otrok, kdo so njihovi spremljevalci, itd. A ni otroku pomembno le darilo? Ja, poleg darila mora biti še veliko čarovnije: ura, ki ustavi čas, jelenčki, ki vlečejo sani, škrati in gozdne živali, ki zavijajo darila, vreča brez dna (zakaj jo ima samo božiček?), starka zima .. Tudi če smo odrasli. Pomislimo na to, da je v vsem tem le kanček resnice. Vživimo se v zgodbice, ki jih pripovedujemo otrokom. A ni ravno zaradi tega december tako poseben mesec?
Ja, tako lepo bi bilo, če ne bi stalno imel občutka, da otroku lažem. Ne zato, ker zgodbice ne bi bile resnične, ampak zato, ker iz ust raznih Božičkov in Dedkov Mrazov vsakič slišim drugačno zgodbico od kod in kaj so oni. Na letošnjem sprejemu Dedka Mraza, ki ga je za naše otroke pripravilo podjetje, sem iz “prve roke” izvedel, da Dedek Mraz ne živi v Sibiriji, temveč nekje globoko v pohorskem gozdu, kjer ima svojo rezidenco. Tam ima na vrhu strehe veliko stekleno kupolo iz katere lahko opazuje vse otroke in ugotavlja ali “so pridni”. Poleg tega pošilja v izvidnico še njegove živali. Svašta! Kaj pa Božiček? Ta je šele faca! Od takšnega s skoraj pravo brado in velikim trebuhom, ki se nastavlja nekje sredi nakupovalnega centra in mu otroci sedajo v naročje, da povedo svoje želje, do npr. takšnega, kot sem ga srečal v Rušah pri stojnici. Ja, imeli smo neke vrste decemberski sejem. Na malo več kot desetih kvadratnih je razstavljalo svoje izdelke nekaj lokalnih ženic. No, in tam je bil “Božiček”. Jasno je bilo, da je tudi njega recesija potolkla. Oblečen v filc obleko za 5 EUR s plastičnim nosom, ki je bil še najbolj podoben murki kakšnega kroničnega pijanca. Ta Božiček ni bil v službi. Verjetno je le ena od tistih ženic bila mnenja, da bo kul, če bo tudi ona “Božiček” brez funkcije. Zelo slab vzgled tega, kar naj bi Božiček bil in tega, kar bi otrok naj verjel iz zgodbic, ki mu jih kot starš pripoveduješ. In tako vsa čarovnija lepo gre s takšnimi Božički in Dedki Mrazi pa-pa.
Tak. Izmisliti si bo treba razlago za vse to. Obiskati le “vzorne” primerke dobrih mož, vse ostalo pa na glas razglasiti kot slabo preobleko. Ker bi pač vsak rad bi dober in tak kot oni, se najde kdo, ki se vanj preobleče. To velja tudi za Dedka Mraza. Ampak zanj se ne da dobiti kostuma v vsaki trgovini, pa zato Dedki Mrazi radi tudi nastopajo. Ko je Babi Esa Saro peljala na službeno zabavo z Dedkom Mrazom, tega ni bilo. Se je opravičil z izgovorom, da za manj kot 300 EUR ne več kot enournega programa ne pride in pika. Še najbolje je, da resnični dobri možje ostanejo samo v knjigah, risankah in naši domišljiji.
December 17th, 2008
Žalostno in skesano priznavam, da se z njim borim že od leta 1996. Ampak se še nisem čisto vdal. Zadnji dve leti, mogoče tri, ga obiskujem redko. Takrat, kadar je na vrsti kakšno predavanje iz tistega nabora predmetov, ki še nimajo ocene v mojem indeksu. Ko se med obvestili pojavi vabilo na predavanja, vsakič znova iščem motivacijo. Skušam se navdušiti. In potem res, ves pozitiven odrinem dogodivščinam naproti. Biti novi boj.
A ‘lej jo to, s vsem anti-motivacijskim orožjem oboroženo našo ljubo Fakulteto za elektrotehniko, računalništvo in informatiko. Informatiko? Jah, seveda. Prideš na faks, se zaletiš v učilnico, kjer naj bi potekala predavanja, učilnica pa: ali zaklenjena, ali prazna, ali pa v njej potekajo neka X predavanja, ki nimajo veze s tabo. “Prav”, si rečeš in odhitiš iskati mesto, kjer bi nekako našel morebitno obvestilo o menjavi učilnice, katerega en dan prej še niso objavili. Gledam na oglasno desko.. Nič. Iščem kakšno info točko, neke vrste računalnik, preko katerega bi imel vpogled na elektronsko oglasno desko ali v mail.. Nič. Tega na FERI-ju ne poznajo. Mhm… Pa pojdimo poiskati profesorja v njegov kabinet, če je še tam. Če ga ni, je FERI spet zmagal. Lahko grem lepo domov. Sošolci? Ja, dva ali trije. Se ne poznamo, ker imam na vsakih predavanjih druge.
Ta vikend teh težav nisem imel. Iz vsake izkušnje se nekaj naučiš, zato zdaj že dan ali dva prej pošljem mail profesorju ali pa ga pokličem in prosim za potrditev termina in prostora, ki je predviden za predavanja. In tako preživim prvi del sobotnega predavanja – do pavze. Bilo je ok. Se ne spomnim, da bi vmes zehal. Kljub temu bi mi zdaj v pavzi prijala kakšna “avtomatska” kava ali en “avtomatski” prigrizek. Grem do prvega avtomata, pa ta sprejema samo kovance. Jaz pa imam v žemu le 5 EURski bankovec. Se sprehodim do druge serije avtomatov. E, tu je eden, ki ima režo za bankovce. Tiščim bankovec noter, pa nič. Se čudim, nato preberem: “Avtomat sprejema bankovce samo skupaj s ključkom ali kartico”. Ja, super! In tako prehodim cel naš faks, še kemijskega in gradbenega, povsod je z avtomati enako. Ni ga takšnega, ki bi sprejel moj bankovec. In nikogar, ki bi mi ga lahko zamenjal za drobiž. Drugi del predavanj se mi je že pošteno zehalo.
Se morda kdo spomni, kako (itak vsi) tudi fakultete zmeraj jamrajo, da ni zadovoljivih finančnih sredstev za to in ono? Kako da ne? Že en pogled na zunanjo steno predavalnice mi da misliti. Še posebej zdaj, ko vem, kako draga so okna. V naši predavalnici, ki ni nič večja od povprečne šolske učilnice (za cca. 30-40 študentov), je tipsko okno velikosti približno 150×50 cm. In v tej učilnici jih je kar 14!!!!
In še nekaj v vezi s tem mi ni bilo jasno (še vedno mi ni). Pri vhodu na fakulteto so na steno obešeni trije gigantski LCD displeji. Polni nalepk, ki jih hvalijo, kakšne tehnologije vse podpirajo. Vsi trije so na off. Enega enakega sem našel tudi v novem delu FERI-ja, ta je bil vsaj vklopljen. Na njem pa nek reklamni oglas za vpis na fakulteto (konec novembra?) in nič drugega. Sprašujem se, čemu služijo ti displeji, od katerih je vsak vreden vsaj kakšnih 1000 EUR, kar bi bilo za vpisnino v en semester letnika pri nas??? Čemu trije na kupu??? Aha.. Verjetno več kot toliko in toliko ljudi ne more gledati v en displej in itak se jih ful nagrmadi tam pod njimi, tudi v najbolj bizi urah. Ja pa ja!
In tako sem znova “poražen” prišel domov in po poti znova razmišljal, kje najti nov zagon in končno spet opraviti kakšen izpit.
December 1st, 2008
No comment.
November 28th, 2008
Obstaja kup igrač, za katere jaz še vedno pravim, da so namenjene staršem in ne otrokom, ker proizvajalec pač igra bolj na starševsko – potrošniško noto, kot na to, ali bo igrača otroku dejansko zanimiva oz. bo igranje z njo vplivalo na otrokov razvoj inteligence, psihe, motoričnih sposobnosti in vsega, zaradi česar bi danes že vsi otroci morali biti geniji. V resnici pa je veliko igrač, ki so otrokom celo nevarne ali pa izzovejo strah. Kot npr. kahlica, ki “poje”, če se otrok vanjo polula. Sem slišal za primer, ko se je otrok ob tem tako prestrašil, da potem še pol leta ni hotel sedeti na kahlici. Seveda so starši bili prepričani, da so otroku kupili najboljše, kar je. Pa ja..
Tudi mi imamo kar nekaj igrač, ki so bile zanimive le kratek čas ali pa nikoli. Ko je otrok star nekaj mesecev, kot je sedaj Urban, so zanj primerne … kakšne igrače? Kaj pa vem.. Navadno kupimo kaj takšnega, kar oddaja zvok, se sveti, mogoče malo miga ali se trese, se odziva na otorkovo aktivnost (udarjanje, oglašanje) ali kako drugače ob nekem pogoju pritegne otrokovo pozornost. Pri Sari je kazalo, da so to povsem nezanimive igrače, ne glede na to, koliko se bodo svetile ali igrale, če bi slučajno njena roka med “igro” priletela na pravo mesto. To se v bistvu nikoli ni zgodilo, ali pa je bila sila premajhna, da bi aktivirala neko stikalo. Ko pa je svoje gibe že dovolj natančno kontrolirala in bila dovolj močna, da vendar pritisne živalco za tačko ali izvleče vzvod skakajoči žogi, pa so zanjo že bile zanimivejše druge reči.
Pri Urbanu je drugače. Če pred njega postavimo “Pametnega kužka”, se bo ta ves čas oglašal, pel, pripovedoval, .. Tudi če kužka zamenjamo z “navihano žogo”, bo z njo vzgnal pravi rom-pom-pom. Tako je Sarina, praktično nova, zapuščina igrač le pridobila na svojem pomenu in sedaj izkazuje neko sprejemljivejšo funkcionalnost. Namesto da na igračah piše recimo od 6-36 mesecev, bi naj pisalo “za močne” ali “manj močne” otroke, bolj ali majn živahne, večje – manjše, aktivnejše – mirnejše narave, .. 
A! By-the-way. Urbanov prvi zobek je po le nekaj dneh samote dobil družbo – drugi zobek. Ah, sta vesela eden drugega. Se ful stiskata!
October 23rd, 2008
Bil sem v trgovini s prvenstvenim namenom kupiti kruh za zajtrk in nekaj za na kruh. Pomislil sem, da že dolgo nismo jedli ribjega namaza. Mmmm.. Za vsak slučaj vržem v košaro konzervo rib (običajno se vedno najde kakšna v hladilniku). Pomislim, kaj je še treba kupiti.. Aha! Peteršilj. Poiščem že po navadi bolj skromno založen pult z zelenjavo “najboljšega soseda” in tam peteršilj. Hmmm.. Preverim ceno. Na prvi pogled se mi zdi visoka, a je to cena za kg, zato ji ne posvečam večje pozornosti. Na voljo imam šopke ali skrbno spakiran par vejic v celofanu z etiketo. Ker potrebujem peteršilj samo za ribji namaz se mi zdi nesmiselno jemati cel šopek petešilja, ki bo potem doma zagnil. Tisti v celofanu pa tudi že skoraj gnije. Malo prebrskam in najdem vrečkico v kateri je peteršilj še vedno v zadovoljivem stanju za takojšnjo uporabo. Odhitim vzeti še kruh in nekaj malenkosti in že sem pri blagajni. Račun je bil spet višji, kot sem pričakoval, da bo. Nekako sem imel občutek, da sem plačal preveč. Pogledam na račun in….
Ljudje božji!! 30g peteršilja stane toliko, kot pol štruce belega kruha!! Nič manj se ne začudim pri blagajni: “Pa saj ni res, da ta vejica peteršilja stane enako, kot pol kile kruha tukaj v vrečki!”. Prodajalka še enkrat pogleda na račun: “Saj je pa vse vredu. Kruh stane 1,50 EUR”, se zmoti, ker gleda ceno za kg. Nič, ne bom se prepiral, vzamem stvari in grem, peteršilja pa ne kupim več!
Urška mi doma pove, da je za cel šopek peteršilja zadnjič plačala znatno manj. In da je menda tisti peteršilj, ki je zavit v celofanasto vrečko, dražji. Juhej! Veliko, veliko, dražji. Predrag! Preverim spletno tgovino in tam najdem ceno 2,69 EUR / kg, kar bi za 30g zneslo 0,08 EUR ali 8,6 – krat manj, kot sem plačal jaz.
In koliko je takšnih primerov? Ta sosed zame gotovo ni najboljši. Oderuški in zavajujoč je. Nemalokrat sem opazil in opozoril trgovke na to, da imajo pod artikli navedene napačne cene (nižje). Izgovor? Nismo še cene zamenjali.. Hja, seveda. Pravkar ste jo mislile, a ne? Banda!!!
October 19th, 2008
Ste prebrali zgodbo nesrečnega srečanja slovenskega potapljača z morskim psom na Visu? Hja, zanj je to sigurno bila hudo neprijetna izkušnja. Toliko bolj, kot je malo verjetno, da boste kakršnegakoli morskega psa srečali npr. med kopanjem v času dopusta v Jadranskem morju. Zadnji zabeležen napad morskega psa v Jadranskem morju se je namreč zgodil davnega leta 1974! Zgodba je torej že sama po sebi dovolj zanimiva, a treba jo je podkrepiti s podatki, ki dodatno osupnejo. Še dobro, da morskemu psu ne merimo dolžine zob, ker bi ta sigurno imel najdaljše doslej. Dolžina (velikost) morskega psa, ki naj bi napadel slovenskega potapljača Damjana, se giblje med 2,5 in 5 metri. Ob tem velja povdariti, da je dolžino 2,5 metra ocenil sam potapljač. Gotovo je to bila posledica šoka, drugačnega loma svetlobe med zrakom in vodo in sploh napačen podatek. Če ne napačen, pa vsaj preskromen za objavo takšne sorte. Beli morski psi se menda res pogostokrat znajdejo v jadranskem morju, 5-meterski veliki beli morski pes, pa bi človeka lahko snedel za predjed. Takšna zverina namreč tehta tudi 1,5 tone!
Pred tremi leti sem sam pri otoku Visu opravil 11 potopov. Čeprav so to bili moji prvi potopi in sem s vsakim znova bil navdušen nad posebnim občutkom lebdenja v povsem drugačnem okolju, pa nisem mogel, da ne bi bil razočaran nad življenjem, ki sem (ga nisem) videl pod vodo. Če odštejem res velike jate drobcenih ribic in nekaj običajno velikih hobotnic, sem med temi enajstimi potopi videl le eno malo večjo škarpeno, pa še ta ne bi bila prevelika za en običajen namizni oval. Glede na to in še nekaj ostalih potopov v Jadranskem morju se lahko strinjam le z enim: da je morski pes očitno pošteno zašel in je zagotovo moral biti hudo lačen. O njegovi velikosti pa lahko razpravljamo v nedogled. Nekje sem celo zasledil zapisano, da naj bi ga potapljač s harpuno ubil. No, potem z njim ne bo več težav.
(vir)
October 7th, 2008
September 26th, 2008
Seveda mora biti odločitev o tem, da bomo imeli psa, odgovorna in premišljena. K temu velja upoštevati splošno dejstvo, da že sama resnejša misel na to, da k hiši pride kosmata kepica, navda človeka z navdušenjem. Takrat morda res ne pomisliš na vse minuse, ki pridejo s psom v hišo, pa še tiste ki jih najdeš, skušaš s kakšnim izgovorom spremeniti v plus.
Naša (v veliki meri moja) odločitev o tem, da sprejmemo psa, je bila sprejeta predvsem zelo hitro. Pravzaprav v enem dnevu. Od ideje, da bi morda res imeli psa, do tega, da je Jenny zvečer že bila rezervirana. Ne glede na to, pa sva z Urško v tem kratkem času kar se da pošteno prediskutirala, kaj lahko pes prinese v hišo. Ta naj ne bi bila velika neznanka, navsezadnje so pri Urški doma nekoč že imeli dve psički.
In tako smo le dočakali dan, ko so nam pripeljali Jenny. Črno-belo kepico, ki se za naju z Urško in Darjo sploh ni zavzela, saj je bila preveč radovedna in je morala najprej ovohati pol parkirišča na katerem smo se dobili. Bil je to eden najlepših trenutkov v mojem življenju.
Malo kičasto zapisano? Morda, ampak je res. Jenny je bila ljubezen na prvi pogled, pričakovanje njenega prihoda pa polno nestrpnosti, neučakanosti, želje, da jo končno dobimo. A na nekaj smo takrat le premalo mislili (kot že kdaj). Stanovanje, otroci, stalno prilagajanje, ki je nemalokrat bilo povezano tudi z zelo visokimi stroški (avto, boks, iskanje lokacij za dopust, omejitev na dopustovanje, kamor lahko gremo le z avtom, ker sicer Jenny ne bi mogla zraven, …). A bolj kot to, je postalo problematično življenje s psom in zdaj že dvema otrokoma. Ne zato, ker se ti ne bi mogli ujeti, pač pa zato, ker je težko biti na sprehodu z enim otrokom, ki se včasih odloči, da več ne bi hodil ali se peljal na priklopnem kolesu, enim otrokom v vozičku in psom, ki ga je ob tem itak skoraj nemogoče imeti na povdocu, če pa je spuščena pa jo Urška tudi včasih kar težko prikliče, npr. če pride mimo kakšen nepoznan ali nepredvidljiv pes, vlak, tovornjak, ..
Pa tudi tega smo se že nekako navadili. Je pa tu še tretja stvar, zaradi katere sem zadnjo noč praktično prebedel. Jennyina občutljivost na hrano. Ne bom omenjal tega, da je tudi izredno plašna in jo že vsak malo nenavaden šum (npr. odpiranje plastenke z mehurčki) čisto prestraši, da ne omenjam časa pred novim letom, ko se cel mesec zunaj odvija vojna in je z Jenny skoraj nemogoče biti na sprehodu (jo počimo v avto in odpeljemo ven iz mesta, da lahko koliko toliko v miru opravi potrebo). Aha, občutiljivost na hrano .. in potreba. Včeraj je ob zajtrku dobila nekaj koščkov hrenovke, ki je Sara ni pojedla. Mogoče ji je Urška dala čez dan še kakšen priboljšek ala’ Pedigree. Jaz sem bil na Celjskem sejmu, Urška pa je z otrokoma, očetom in Ksenjo bila zunaj na kosilu. Jenny je ta čas bila sama doma. Ko so se vsi skupaj vrnili domov, je na hodniku bilo .. malo grdo bo zvenelo, ampak tako je bilo .. vse posrano. Da o smradu sploh ne pišem. In to niti približno ni bilo prvič! Driska. Potem smo jo do večera vozili na uro, uro in pol ven. Vsakič je zunaj kakšnih 10x počepnila in pritiskala. In vsakič jo je potem bilo doma potrebno stuširati, obrisati, .. To se je nadaljevalo tudi ponoči. Jaz sem bil dežuren. Prvič me je prebudil smrad iz hodnika. Ja, smrad! Zopet ena posrana luža. Takoj sva šla ven. Da ne omenjam, kako je celo noč deževalo! In čez uro in pol spet, vse do jutra. Zvečer je dobila dve Linex kapsuli, ponoči in zjutraj sem ji dal nekaj tabletk oglja. Iz nje gre samo še nekakšna sluz, ki pa zato prav nič manj ne smrdi. In takšnega psa imeti v stanovanju! Groza, da je joj.
Ja, vem da ni sama kriva za svoje težave in gotovo tudi sama trpi. V očeh se ji vidi, da ji ni vseeno, ker mora onečediti stanovanje. In vsakič skuša opozoriti na to, da je treba ven (praska po vratih, pride k tebi in te poliže, ..). Žal je velikokrat prevelika sila in če že ne stanovanja, pa moramo brisati stopnišče.
Ne vem, kaj naj storimo. Morda se komu zdi to neodgovorno in neprimerno .. ampak zares ni prvič, da razmišljam o tem, da bi Jenny oddali. Nekomu, ki bi zanjo imel več časa, kjer bi imela več svobode, kjer bi lahko bivala zunaj ali znotraj. Nekomu, ki bi mu večkrat pomenila sprostitev in veselje, kot skrbi in obveznosti, pa tudi krivdo za to, ker ji žal ne moremo posvečati več enako pozornosti, kot smo ji na začetku. 
September 15th, 2008
Zaslišal sem krik. Pa še enega. In potem vreščanje. Nekje se je vnel hud boj med dvema, na prvi pogled enakovrednima silama. Skušam najti prizorišče srditega spopada in ga kmalu tudi odkrijem. Prepozno. Poraženec je povsem izčrpan že obležal.
A upanje je še ostalo. Le dovolj poguma in pravi prijem sta bila potrebna, pa so ti mali ščipalci povsem popustili. Kmalu so vsi po vrsti končali varno shranjeni v svoji košari. Takrat je tudi njihova žrtev že povsem okrevala.
August 28th, 2008
Next Posts
Previous Posts
