Posts filed under 'O dojenju'
Ko gre nekaj narobe, očitno ni dovolj, da gre samo malo narobe. Potem že mora biti orng. Saj sem že pisal kako je bilo z mano? Poškodovana noga, ki me še vedno pošteno boli, pa zaradi tega ne morem k zdravniku, heksnšus, ki sem ga očitno fasal na enem od sprehodov z Urbanom, ko je kar pošteno pihalo in slučajno izpahnjeno rame med pokrivanjem Sare ponoči. Saj ne vem, ali je omembe vredno, da sem tudi rahlo nahoden. Pravkar ližem neko anti-ne-vem-kaj-vse pastilo. Pa gre. Ob tem, da je Sara vidno bolje, da je danes prav pošteno mazala domače palačinke in je skoraj navihano razigrana, res ni težko najti motivacije in pozabiti na te (ne)malenkostne težave.
Tukaj, bi človek rekel, je lahko meja zmerno znosnega, kar se težav tiče. Res sreča, da je Urban tako super. Ne, nočem s tem klicati hudiča. Ne, ne in ne. Naj le ostane še doooolgo tako. Kar pa preseže to mejo, pa je že malce too much.
Urška je že pred dvema dnevoma tožila, da jo boli grlo. Me je že malo stisnilo: “Ej, ne zdaj zbolet”, sem si mislil, kot da bi jaz o tem lahko odločal. Tudi včeraj se ni prav dobro počutila. Njen delavnik je zares naporen zdaj, ko je Sara v bolnišnici in skupaj z Urbanom dvakrat dnevno prihajata na obisk. Utrujenost ti v tem primeru ne uide. Predlagal sem ji, da danes ostane dopoldan doma in pride šele popoldan. Naj si malo odpočije. Nama s Saro je ok. Res je prišla šele popoldan. Vidno “out”. Ta dan je že vzela dva lekadola, saj je imela temperaturo nad 38. Če bi to vedel prej, ji gotovo ne bi pustil priti. Verjetno si je to mislila in zato tega niti ni omenila prej, kot šele takrat, ko sta z Urbanom že bila pri nama s Saro. Klicala je Darja in rekla, da bo tudi ona čez kakšno uro pri Sari. Ko je prišla Darja, se je Urška morala posloviti. Že prej bi šla, če midva z Urbanom ne bi bila zunaj. Pred kakšno uro in pol mi pošlje sporočilo: 39,4°C vročine.
Hja, tega se mi niti prekleti več ne da. Praktično ostaneš brez besed. Vdari malo po enem, pa po drugem, pa po tretjem in ziher tam, kjer so eni od drugega odvisni. Naj se gre srat!
P.S. Še to. Zakaj nam kdo ne pomaga? Saj pravim.. če že gre narobe, naj gre pošteno narobe.. Moja mama in Tomaž sta na oddihu po oddihu. Tudi ati in Nevenka sta na dopustu. Valerija in Goran sta na dopustu. Suzane, sosede, ni. Ne vem.. Menda je na dopustu. Urškina mama ima Jenny in smo ji hvaležni, da je prevzela eno kar veliko skrb namesto nas. Darja? Darja je na srečo na voljo. O, lej ga! Pa le imamo srečo! Urška jo je prosila, da danes prespi pri njej in tudi bo. Lepo.
In kaj je zanimivo? Da se pri nas bolezni pojavijo takrat, ko ti je na voljo le dežurni zdravnik. Ta te pošlje domov brez laboratorijskih preiskav. Češ, da najverjetneje gre za virozo, sicer čez dan ali dva obišči svojega osebnega zdravnika (ki je po vsej verjetnosti na dopustu).
se nadaljuje (upam, da v bolj optimističnem duhu)..
August 16th, 2008
Enostavno. Najprej malo klepetaš na kakšnem od IM programčkov, morda izmenjaš kakšen mail, se pokličeš in dogovoriš: takrat pa takrat tam in tam. Ja, malo morgen. Tako bi bilo, če bi šlo za klasične spletne zmenkarije. Naše zmenkarije sicer so spletne, a prav posebne vrste – družininske zmenkarije. To je tako, da se predstavnika dveh družin dogovorita za slepi zmenek kar vseh družinskih članov. Mega! Ampak sedaj nista samo dva, ki zase rabita najti nekaj prostega časa, ampak so to lahko štirje odrasli in še vsaj kak par otrok, če ne dva. To pa je že težje. Starši v službah, otroci v vrtcih, žal velikokrat bolni, vsi na nek način kronično utrujeni itd., itd, .. Uskladiti urnika dveh družin za slepi zmenek ni enostavno.
No, naš zmenek ni bil čisto slep. Z Duško sva se spoznala že malo pred tem, Urška in Peter pa tudi, čisto slučajno nekje pri bolnišnici. Urška je Petra spoznala iz slik na blogu. Ker je pred nami bil vikend in naš koledarček za ta čas željan družbe (beri nič vpisanih aktivnosti), sem poslal SMS Duški in predlagal, da se kaj dobimo in spoznamo v popolni zasedbi. Kmalu sem dobil odgovor, da velja, dobimo se v Rušah.
Muhasto vreme je na obisk pripeljalo tudi nekaj kapelj dežja. Čisto dovolj, da nismo mogli že takoj oditi na sprehod, ampak smo počivali riti na kavču. Mi, malo starejši, seveda. Otroci so bili odlično razpoloženi. Igor in David sta več kot očarljiva fantiča, skoraj na las podobna en drugemu. Hitro sem si zapomnil, da je David tisti, ki ima rdeče hlače. Je pa Igor že dan prej Davida zaznamoval za vsak slučaj, da ju kdo slučajno ne bi mogel zamenjati. Dež je počasi ponehal in lahko smo odšli na sprehod. Mislim, da je vsem dobro delo. Zrak je po dežju bil svež in končno se je dalo ta dan malo bolje zadihati. Otroci so postajali utrujeni, zato se nismo prav dolgo zadržali. Ker bi fanta na poti domov sicer najverjetneje zaspala, sta Duška in Peter žal morala odkloniti naše povabilo na kak prigrizek in še kak dodatni čvek za popestritev sobote. Tako smo celi dve kili čevapčičev, ražnjiče, 10 parov žar klobasic in 8 kotletov lepo pospravili nazaj v zmrzovalnik in bodo pač počakali na novo priložnost. Žal mi je, da tega nismo mogli vedeti že pred sprehodom, ker bi jim sicer vsaj en delček zelenjave in peciva spakirali za domov (paradižnik, papriko, bučke, krompir, buhtlje, marmeladne žepke, maslene piškote, čokoladno torto, sadno kupo, ..). Pa saj je za soboto prišla še nedelja in smo narejeno zalogo lahko potrošili. In tudi na vprašanje “Kaj bi danes za malico” bomo naslednji teden ali dva imeli na dlani. 
Skratka, imeli smo se lepo. Škoda bi bilo da se ne srečamo še kdaj!
August 3rd, 2008
Včerajšni dan smo nameravali preživeti pri Hiši. Itak bi nas nevihta pregnala, a smo morali iti domov že prej. Sara je zaspala kar na koci, ki smo jo položili na travo, zbudila pa se je vroča. Urška je rekla, da ima morda vročino. Ojej, spet? Od česa pa zdaj? Bila je slabo razpoložena, govorila je “aua” in kazala na usta. Ko sem jo potipal, sem tudi sam lahko bil prepričan, da ima vročino. Odpeljali smo se domov. Termometer je pokazal 38,8°C. Iz ust pa se ji je cedila slina. Kar izlila se je.
Noč je bila grozna. Praktično nič spanja. Za Urško je bilo še težje, ker je vmes morala dojiti Urbana. Sare se ni dalo potolažiti. Videlo se je, da je zelooo utrujena, a zaspati ni mogla. “Aua”, je vsake toliko časa ponovila. Zjutraj sva šla k zdravnici. Potrdila je, da gre za afte, ki jih povzroča virus. Glede na to, ali bo v naslednjih dneh dobila izpuščajčke še kje po telesu, bi lahko trdila za kateri virus gre. Vsekakor pa vsak od niju povzroči, da se v ustih naredijo majhni izpuščajčki, ki pečejo in bolijo, poleg visoke temperature pa je značilno še precejšnje cedenje sline iz ust.
Sara že itak nima nekega strašnega apetita. Zdaj bi pa rada kaj pojedla, a takoj, ko da kakšen košček hrane v usta, začne jokati. Boli, peče. Tudi mazilo, ki smo ga dobili v lekarni težko namažemo, saj so ranice v ustih zelo občutljive in jo že rahel dotik prsta ali palčke boli. Ubožica! 
Upam, da nam bo uspelo vanjo spraviti vsaj dovolj tekočine, sicer nas čaka dehidracija in zagotovo tudi obisk bolnišnice.
P.S. Še ni tako dolgo nazaj, ko smo o tem brali tukaj in za Nejo držali pesti, da čimprej ozdravi.
July 14th, 2008
Kako bo tokrat potekalo dojenje, je bila skoraj enako straha vredna neznanka, kot porod. Predvsem zaradi vseh težav z zastoji, ki so se pojavljali pri Sari – s tem tudi skoraj neznosne bolečine, visoka temperatura, obup. Še enkrat vsaka čast Urški, da je imela toliko moči in volje, da je z dojenjem vztrajala (tokrat v podobni situaciji najverjetneje nebi .. ali pač?).
Urbana je Urška prvič podojila že v porodni sobi, morda kakšnih 30 min ali eno uro po njegovem rojstvu. Urban je svoj del naloge opravil odlično. Kot da bi se zares vseh devet mesecev pripravljal le na to, kako bo najprej zagrabil dojko in iz nje posesal kar se posesati da. Že drugi dan pa so se začele pojavljati težavice. Bradavice so kmalu postale občutljive, dojke strašno napete, zdelo se je, kot da nastajajo otrdline. Tako je bilo še naslednjih nekaj dni, tudi še takrat, ko sta Urban in Urška že bila doma. Po kakšnem tednu pa so se problemčki omilili. Bolečina med dojenjem je pojenjala, dojke so postale vedno manj napete. Mleka pa še vedno več kot dovolj, saj Urbanova plenička po teži vsakič preseneča. Le dvakrat ali trikrat si je Urška pred dojenjem izčrpala malo mleka, ker je res kazalo, da se ga dela več, kot ga potroši. Tistega je z velikim zadovoljstvom popila Sara.
Tako lahko z zadovoljstvom napišem, da je Sari in Urbanu dojenje odlično uspelo in sta se v manj kot dveh tednih oba privadila rednim, nekaj urnim intervalom. Dojenje je znova postalo nekaj čisto vsakdanjega in običajnega. Saro je le enkrat zamikalo, da bi se tudi ona pripopala na eno od dojk, a smo se lahko z njo spogajali in se običajno za dojenje sploh ne zmeni več.
Urban je zadnje dni nekoliko več buden in z vedno večjim zanimanjem široko odpira oči in opazuje pojave, ki švigajo mimo njega, ali le svetlobo, ki se kdaj pa kdaj poigrava pred njegovimi očmi. Sicer pa spi. Le redko joče, običajno takrat, ko je čas za njegov nov obrok. Če pa kdaj med dvema obrokoma slučajno malo dlje “potegne”, pa na to spomnijo Urškine dojke. Tovarna dela, ni kaj!
Enter your password to view comments June 21st, 2008
Sara in Urška sta po natanko devetnajstih mesecih in enem tednu z dojenjem zaključili. Zadnje dni je dojenje bilo namenjeno le še kakšnemu nočnemu cartljanju. Ni pa tako dolgo nazaj, ko je Sara imela vnetje ušeskov, v vezi s tem tudi slabši apetit in ji je zato Urška dojko ponudila tudi čez dan. Sicer pa, če je Sara pokazala na dojko in rekla “njam, njam”, jo je Urška s prijaznimi besedami, božanjem in stiskom k sebi prijazno odklonila. To je bilo dovolj, da dodatno vztrajanje ni bilo potrebno. Po več kot tednu dni brez dojenja zdaj že lahko rečem, da spremembe ni bilo opaziti, še manj, da bi ta bila boleča, stresna ali kaj podobnega.
Za vsak trenutek, ki sta ga Sara in Urška preživeli ob dojki, sem vesel in ponosen, da jima je ta edinstven način zbliževanja in druženja bil dan tako dolgo obdobje. Ni besed, s katerimi bi napisal, kako iskreno cenim Urškino potrpežljivost, vztrajnost in voljo pri premagovanju bolečin in težav, s katerimi se je soočala prva dva meseca dojenja.
Ne bo dolgo, ko bo dojenje spet postalo aktualno. Ko bo na svet privekalo novo bitjece, popolnoma nebogljeno, se stisnilo ob toplo telo mame in poiskalo svoj edini vir hrane in zadovoljstva. Želim si, da bi nas tokrat obšle vse težave na poti dojenja. Da bi dojenje spet postalo prijetna in enako dolgo trajajoča izkušnja tudi za Sarinega brateca ali sestrico.
January 27th, 2008
Jaz sem pisal prejšnji post, Urška pa gledala TV, ko slišiva, da Sara milo jamra, najverjetneje se je prebudila. Urška stopi na hodnik pred spalnico in prižge luč: “Tine, pridi sem.” Sara je bila budna, sedela je na tleh pred vhodom v spalnico. V trdi temi ji je uspelo zlesti iz postelje. Sedaj že ima v ustih tisti čarobni del maminega telesa. 
Evo zdaj pa še prispevek o dojenju in posnetki iz MB porodnišnice na RTS. In glej! Dr. Golobova daje intervju!
August 1st, 2007
Obetala se je prijetna aprilska sobota. Lepo vreme, zmerne temperature, ne prav veliko obveznosti, itd.
Zjutraj sva z Urško ugotovila, da se je Sarin, že nekaj dni trajajoč, prehlad okrepil. Nosek je stalno poln, ko kihne hitro planemo brisati dve gosti svečki. Njen glas je ponovno simpatično, a zagotovo nič kaj prijetno, hripav.
Še od prejšnjega dne sem se obremenjeval s tem, kako popraviti neko gumijasto cev pri motorju avtomobila, ki se je odtrgala od mesta, kjer je bila pritrjena s kovinsko objemko. Nekoč sem že menjal objemko, ker originalna ni bila več dovolj močna, da bi cev obdržala na mestu, kjer bi morala biti. Ali je bila nova objemka preostra, preveč zategnjena, ali pa je guma pod vplivom vročine in obremenitev izgubila svojo trdnost in prožnost. Obetal se mi je nov, po prvih ocenah spet kar zajeten strošek. Vsaj kakšnih 100 EUR, če ne več, glede na obliko cevi. Mala malica glede na stroške z avtomobilom nedolgo nazaj, bi kdo rekel. Ja, je mala malica, če jo imaš. Jaz je nimam in 100 EUR trenutno nimam od kje privleči, da ponovno nekaj zamenjam na avtomobilu. Dovolj je ostalih razlogov za potrošnjo tega denarja. Odločil sem se, da skušam cev zakrpati, ali kako drugače ponovno fiksirati, sam.
Vzamem Jenny in greva na sprehod. Mimogrede stopiva do trgovine in kupiva nekaj za zajtrk. Ko se vrneva domov, Urška leži na kavču, Urškin oče zraven nje s Saro v rokah. Sploh nisem opazi kaj nenavadnega. Umijem Jenny tačke in se vrnem v kuhinjo, da začnem pripravljati mizo. Takrat mi Urška pove, da jo je zagrabilo v križu medtem, ko je skušala dvigniti Saro. Zelo jo boli in skoraj se ne more premakniti. Oh, fino. Namesto, da bi ji ponudil tolažbo, sem jezen, ker vem, da nam bo to povzročilo nove težave, poleg tega mi ni vseeno, da mora ob tem še trpeti bolečine. Sara je že začela pokašljevati, bila je vedno bolj nemirna in občutljiva. Urška je ni mogla dvigovati. Pojemo zajtrk, umijem in oblečem Saro. Gremo k dežurnemu zdravniku, kar v ruško ambulanto. Tam najprej skušamo ignorirati skoraj nesramno sprejemno sestro, ki je po našem prihodu skoraj pol ure ni iz zdravnikove ordinacije, čeprav je v njej poleg nje samo še zdravnik in nobenega pacienta. Urška končno vstopi v ordinacijo in se vrne s solzami v očeh. Bolečina po injekciji je hujša, kot je bila pred njo. Dobi tudi recept za protibolečinske tablete in masažni gel.
Na poti domov se ustavimo pri lekarni. Urška in Sara me čakata v avtu, jaz pa grem dvigniti zdravila. Gel je bilo potrebno plačati. Pred mene v vrsto vskoči neka starejša gospa, ki je očitno ugotovila, da je vrsta za izdajo zdravil z receptem krajša, kot tista, v kateri je že čakala in piše “IZDAJA BREZ RECEPTA”. Ostanem miren in kljub veliki skušnjavi v sebi zadržim zvrhan kup nezavidljivega besednjaka. Ko končno pride na vrsto, gospa začne s farmacevtko razglabljati o njenih izločevalnih težavah.. Tu sem že začel pisati njun dialog, pa sem raje izbrisal vrstice.. Ni važno. Končno dobim zdravila in se vrnem v avto.
Z Urško se pogovarjava o tem, da zaradi prejete injekcije in vseh zdravil, ki jih bo najverjetneje morala uživati, ne sme dojiti. Tako je rekel zdravnik. “Po injekciji 2 dni nikakor ne, po tabletah pa tudi odsvetujem.” V primeru nadaljevanja težav, lahko dobi predpisano terapijo z injekcijami, kjer 11 dni prejme vsak dan po eno injekcijo. Koliko dni brez dojenja je to? Začneva razmišljati o tem, kako na to pripraviti Saro, kako s črpanjem ohraniti proizvodnjo mleka, da se bo Sara kljub temu po težavah lahko ponovno dojila. Urška jo doji vsaj še 2-3 krat na dan. Sari pred popoldanskim spanjem po navodilih, na embalaži adaptiranega mleka, pripravim 200ml obrok. Popije približno slabo polovico flaške, a ne zaspi. Vsa je nemirna in jokava. Ta dan je že itak slabo razpoložena. Urška se odloči poklicati dr. Golobovo, vodjo IBCLC Slovenije, ki nam je že v času prvih težav z dojenjem z veliko vnemo, skrbjo in odgovornostjo pomagala takoj, brez odlašanja. Zdravnica se prav razjezi nad nevednostjo zdravnikov, ki svojim pacientkam odsvetujejo dojenje, kadar prejmejo takšna zdravila, kot jih je prejela Urška. Večina sestavin ne prehaja v mleko, nekatere le v primerih izredno velikega doziranja, pa še takrat te sestavine nimajo vpliva na doječega dojenčka. Možna bi lahko bila edino povečana zaspanost. Glede na odmerke, ki so bili predpisani Urški, to sploh ne bi bil primer, in z njenim zagotovilom je Urški priporočila, da z dojenjem vsekakor nadaljuje. To je bila najboljša informacija ta dan in Urški se je zazdelo, da je že od tega bolečina bolj znosna. Skoraj nemudoma je podojila Saro. Po dojenju je tudi Sara bila vidno boljše volje in do konca dneva veliko bolje razpoložena, čeprav ta dan ni veliko pojedla.
(Zdaj sem že nekajkrat pošteno kihnil.. Vstal sem se in si obrisal poln nos.. Se tudi mene kaj loteva?)
Današnji dan je bil še vedno podoben večrajšnjemu, a smo se malo že privadili. Urška Sare ne more dvigovati, zato jo prestavljam, prenašam ipd. jaz. Lahko pa npr. stoji pri previjalni mizi in Saro previje, ali pa sedi pri njej na tleh in se z njo igra. Sara občano zakašlja, nos je poln. Pojedla ni veliko tega, kar smo ji danes ponudili. Najbolj sem bil razočaran, ko ni hotela jesti skrbno pripravljene juhe z zelenjavo in koščki piščančjega mesa. No, dokler ji Urška lahko ponudi dojenje, nam zaradi občasnega zmanjšanega apetita ni potrebno skrbeti. Na spehodu nismo bili. Z avtom smo se odpeljali do Urškine babice in se raje na njenem dvorišču naužili potrebnega svežega zraka. Sem spet omenil avto? Ja, žal. Ali pa na srečo, da sem lahko tisto cev popravil. Vprašanje je, kako dolgo bo tako. Očitno mi avto ne neha pripravljati presenečenj. Grrr…
Želim si, da bi prihodnji dnevi bili prijetnejši od tega vikenda in da bi Urška kar se da hitro in dobro okrevala. S Saro potrebujeva zdravo in fit mamo. Z upanjem na boljši jutri..
April 22nd, 2007
Smo že slišali za takšen pripomoček, a se nismo posvetili podrobnejšemu raziskovanju pro-con argumentov. Razlog za vnovičen razmislek o potrebi po tem pripomočku smo dobili po nedeljskem posvetu pri pediatrinji v mariborski porodnišnici.
Glede na že tolikokrat omenjene težave z dojenjem in opis simptomov, ki so se ob njih pojavili, je pediatrinja sklepala o domnevnem “visokem” položaju mlečnih vodov na problematični dojki. Nekateri so lahko toliko oddaljeni od bradavice, da jih otrok v običajnem položaju med dojenjem ne prazni dovolj učinkovito. V tašnem primeru je lahko to dodaten razlog za zastoj mleka. Urški je svetovala občasno pristavljanje otroka v položaju “rugbi žoge” (filmček). V tem položaju je otroka nekoliko težje podpirati. Da Urška med dojenjem ne bi rabila okoli sebe imeti cele navlake vzglavnikov, odej ali koc, ki jih itak nimamo prav veliko, je razmislek o nakupu podporne blazine bil smiseln.
Blazino sva naročila in jo že drugi dan prejela po pošti. Izkazalo se je, da ima blazina večstranko funkcijo. Poleg osnovne funkcije lahko blazina služi tudi kot školjka, v kateri otrok leži v pol sedečem položaju (kar Sari izredno ugaja), omogoča, da se mama med dojenjem lažje nasloni na hrbet in zato manj trpita njen križ in vrat, služi pa lahko tudi kot običajen vzglavnik in se na njen da super zaspati.
Prvi vtis je tako dober in že skoraj verjamem, da je blazina bila vredna nakupa. Pa še vzorček smo lahko izbrali, je takšen kot na slikici.
September 1st, 2006
To je neverjetno. Pred poznim popoldanskim sprehodom mi Urška reče: “Evo, zdaj je spet vredu. Moram potrkati.” Čez uro in pol se vrneva iz sprehoda, ko pove, da jo dojka rahlo skeli. Čez 15 min me vpraša, ali se tudi meni zdi, da je rahlo rdeča. Žal ji moram pritrditi. Zdaj je ura 22:00. Vročina je začela naraščati. Trenutno je le nekaj desetink nad 37°C. Vprašanje, kako bo ponoči. Na dojki ima sedaj topel obkladek – termofor. Je kaj narobe s to dojko? Kako to ugotoviti? Kaj dela narobe? Ali obstajajo kakšne preiskave? Kakorkoli, bomo tudi četrtič trpeli, če bo potrebno. Še vedno mi ni jasno, kateri specialist je pravi za pomoč pri reševanju teh težav: ginekolog, porodničar, pediater, splošni, .. V porodnišnici ji ginekolog ni pomagal. Najboljši, najkvalitetnejši odziv smo dobili od pediatra. Kam zdaj? Kdaj? Kakšne preiskave se morajo narediti v takšnih primerih? Kakšne bi bilo priporočljivo narediti? Zavarovalnice sploh krijejo takšno diagnosticiranje in zdravljenje? Mimogrede.. Kaj pomeni, če otrok med dojenjem “cmoka”?
Vprašanja zopet vrejo na dan. Če ima kdo od bralcev kakršnokoli mnenje, predlog, prosim, naj ga napiše. To nam zelo veliko pomeni. Prosim, pustite vaš naslov, da vam lahko odpišem.
Dopust bomo letos koristili doma. Namesto, da bi Hrvatom tudi letos poklonili prenekateri tolar, kuno ali euro, smo se odločili kupiti električni pianio – Yamaha Clavinova. Rabljen, a vredu. Je več kot dovolj za občasno sprostitev. Mogoče ga bomo morali prestaviti. Stoji v dnevni sobi, kjer se pa dogaja vse od gledanja televizije, dojenja, previjanja, spanja v stolčku.. Igranje je zato velikokrat moteče in obratno.
In še ena slikica, ki je nastala ob vzhajajočem soncu, ko so misli pobegnile na morje, mi pa smo ostali doma. Je le koprov cvet v ospredju jutranjega sonca. Z malo domišljije bi bil lahko kaj več.
August 11th, 2006
Vstrajanje brez obiska zdravnika se je morda izplačalo. Vročina je že drugi dan popolnoma izginila. Včeraj, tretji dan, je dojka bila le še rahlo otečena – pordela. Otrdline so izginile že drugi dan. Bradavica je še vedno rahlo poškodovana. Po nasvetu več kot odlične svetovalke za dojenje, se izogibamo prsnim blazinicam, mazanju, .. Urška je uporabila obkladke krvavega mlečka. Zel zakuhamo v mleku in pripravimo mlačne obkladke.
Želeli bi se naučiti še več o dojenju. Postalo nam je jasno, da je za uspešno dojenje potrebno veliko več kot le otrokova volja po sesanju in prsa polna mleka. Kako pomembno je pristavljanje, kako se ga naučiti, kako obrniti otroka, v katerem položaju dojiti, kako menjati položaj, kako se sprostiti, kako sedeti, ležati, kako otroka pristaviti da bo večji del kolobarja zajel s spodnjo čeljustjo, saj je zgornja čeljust fiksna, s spodnjo pa otrok stiska na areolo… Vse to in še več je zanimivih vprašanj na katera iščemo odgovore. In res bi želeli kmalu sodelovati na kakšnem posvetu, srečanju.
Nekaj posnetkov o tehnikah pristavljanja najdete tukaj.
August 4th, 2006
Previous Posts
