Okrevanje

Pričakovana operacija ramena je za mano. V primerjavi s prvič okrevanje že od dneva operacije poteka lažje. Bolečine so veliko bolj znosne, pravzaprav v bolnišnici niti nisem imel občutka, da potrebujem kakšen protibolečinski šus. Seveda nisem zapustil bolnišnice že isti dan po operaciji, kot mi je bilo rečeno. Bil sem pa prvi na vrsti. Ob 8:10 sem že čakal v operacijski sobi, ob 8:20 sem imel namontirano cevko v žilo in masko na obrazu. “Dihajte, to je navadni kisik .. Globoko dihajte”, sem še slišal, več se ne spomnim. Zbudil sem se kakšne 3 ure po tem, utrujen ko pes. Pred mano je bila ura .. ne .. dve, tri, štiri ure! .. in potruditi sem se moral razbrati kaj kažejo kazalci. Če sem oči le za trenutek zaprl, sem bil v svetu sanj. In potem sem jih spet hitro odprl, ker se mi je zdelo, da ne smem zaspati. Utrip mi je poskočil in slišal sem, ko je ena od sester rekla: “Kaj pa imate tako visoki pulz?”. Ja, od misli, da ne smem več zaspati in vsakičnem ponovnem prebujenju iz dremeža, je moj utrip poskočil. Čez dan sem dremal in čutil sem utrujenost. Nemogoče bi bilo, da bi še isti dan zapustil bolnišnico. Sem se kar strinjal s tem, da tam prespim noč. In na srečo to ni bila moja druga najhujša noč v življenju. Bolečine so bile zares znosne in lahko sem spal, četudi po obrokih. Po izvidu sodeč je moja rama bila deležna precej obsežnega remonta. Tudi danes, 6. dan po operaciji nimam posebnih težav z bolečinami, le pred spanjem je dobro vzeti kakšno tisto belo-modro čudežno? kapsulo. Čez dva mesece bom upam, že lahko spet tekel, nabiral kondicijo in izgubljal kg, ki si jih bom v tem času sigurno nabral.

Se je pa zgodila še druga stvar, zelo podobna tisti izpred slabih dveh let. Ko sem jaz prišel iz bolnišnice, je Sara šla v bolnišnico. Ja, spet. Z Urško sta v nedeljo šli k dežurni zdravnici, ker je Sara v soboto ponoči spet bruhala. Že dva tedna je občasno bruhala. Vmes kakšen dan ne, pa potem v avtu, pa zvečer doma itd. Jedla je slabo, pila je zmerno, a kaj, ko je vse to velikokrat izbruhala. Zdravnica je ugotovila precejšnjo telesno šibkost in dehidriranost. Zato je priporočala, da z Urško obiščeta bolnišnico, kjer bi jo oskrbeli s kakšno flaško infuzije. Z Urbanom sva tako ostala sama doma, a nama je na srečo prišla na pomoč Urškina mama, zvečer še Darja in naslednji dan zjutraj Urškin oče. V ponedeljek sta Urška in Sara že bili doma, razloga za bruhanje niso odkrili. Sara je po tisti flaški infuzije postala spet živahna deklica, povrnil se ji je apetit, dobila je rdeča lička .. skratka, bila je kot prerojena. V torek se je že veselila oblečena v čebelico skupaj s prijatelji iz skupine iz vrtca. Prav tako tudi Urban.

Urška ji je za pogum v bolnišnici kupila pravi baletni komplet. Joj, kakšno navdušenje je bilo to! Kar ni se mogla nagledati svojih pravih baletnih copatkov, svilenih trakcev, baletnega krilca .. Zvečer je vse lepo pospravila v svoj predla in zjutraj takoj preverila, če je vse še na istem mestu.

Po dolgem času sta spet oba v vrtcu. Skupaj se peš vračamo domov in uživamo v snegu dokler ga še imamo.

1 comment February 18th, 2010

Razpoloženje navzdol

Razlogov je veliko. Večino teh je mogoče ignorirati in je to navadno tudi najboljša obramba, nekaj pa je le takšnih, s katerimi se je potrebno tako ali drugače soočiti in probleme rešiti preden se razpoloženje lahko popravi.

Takoj zatem, ko je Urban prenehal z jemanjem AB, ki ga je dobil zaradi vnetega ušesa, je AB dobila Sara na podlagi krvnega izvida (levkociti na zgornji meji, CRP=55). Pri obema se je stanje popravilo tisti dan, ko sta vzela prvo žličko sirupa. Sigurno ne zaradi sirupa, je pa vprašanje, če bi se stanje lahko kasneje poslabšalo. Nimam pojma. Bi lahko ugibal, pa ne bom. Smo pač zaužili tisti sirup, kot nam je bilo predpisano.

Dan ali dva po tem, ko je Urban vzel zadnjo žličko sirupa, se je pojavil nov problem zaradi katerega sva v poznem popoldanskem času šla na obisk k dežurnemu zdravniku. Začel je govoriti “Aua”. Čisto milo, brez joka, brez jamranja. Samo “Aua”. In kazal je svojo pipico. Ko sem ga slekel, mi je postalo jasno zakaj: lulček je naenkrat postal “velik kot Triglav”. Zdravnica je predpisala dve kremi in nama dala napotnico za pregled urina. Kar takoj sva šla v laboratorij in na presenečenje vseh se je Urban brez težav polulal v lonček. Če sem najprej mislil, da nama bo to težko uspelo ali da bo nalulal premalo, sem potem moral stiskati zobe in praviti “stop – stop”, saj je lonček napolnil do 1 mm pod rob. Urin je bil b.p., predvsem tista proti-vnetna krema (ki smo jo nedolgo nazaj uporabljali pri vnetih očkah) je težavo uspešno odpravila že v dveh dneh.

Včeraj ponoči je Urban bruhal. Bil je nemiren in ga je Urška vzela iz posteljce. Ko sta se cartljala jo je zmotil vonj po kislem. Kmalu je ugotovila, da je to bruhec na njegovi pižamici, potem pa še, da je konkretno pobruhal svojo posteljco. Zjutraj je bil ok in je šel v vrtec. Tam ni bilo nobenih težav več, tudi jedel je normalno.

Podobno se je danes zgodilo s Saro. Zjutraj še vse ok, tudi jedla in pila je, je pa malo pojamrala, da jo boli trebušček. Na poti v Maribor je bruhala v avtu. Menda konkretno. Trenutno se počuti ok in pije čaj.

Aha! Zakaj v Maribor? Urška in Sara bi danes morali peljati Jenny po 2. injekcijo. Pred dvema dnevoma sta jo peljali na pregled k veterinarju, ker je komaj stopila na prednjo desno tačko. Veterinar ni ugotovil nič posebnega, je pa “trzala” na dotik pri izrastu kremplja na enem prstu. Lahko, da si je kje med norenjem malo odrgnila kožo, sol na cesti pa je to dodatno razdražila. Blazinice so sicer nepoškodovane. Injekcija je menda namenjena lajšanju bolečine. Pregled in en pikec = 33 EUR.

Z Urško sva v spalnici odmaknila ta vlko posteljo od stene. Ob pogledu na steno bi nastalo stanje lahko pričakovala, ni pa zato pogled bil nič manj strašljiv. Plesni na debelo, stena mokra! Urška je steno obrisala kar z viledo in suho krpo, zdaj bova posteljo pustila nekaj cm od stene, da se ta del lažje zrači. Potem sem prečekiral še del stene, ki ga zakriva omara v dnevni sobi. Katastrofa! Razlog je jasen:  razlika med temperaturo stene (zunanja stena) in zrakom v prostoru je daleč prevelika. Zaradi tega se na steni nabira kondenz, tudi če je relativna vlažnost zraka nizka. Rešitev? Izolacija hiše. Nema druge. Investicija? Mah.. nimam pojma. Kako se zadeve lotiti, tudi ne vem. Delati fasado in šele kasneje streho menda ne bo šlo. Delati streho in fasado – auč. Delati streho nad razpadajočo garažo – tudi ne. Investicija bi lahko kmalu bila vsaj takšna kot je bila, da smo se lahko vselili. Way to much.

Že štejem dneve do operacije ramena. In prav nič se ne veselim. Ker vem, da je okrevanje precej neprijetno. A se tolažim s tem, da bo to še vedno lažje kot okrevanje, ki ga prestaja mama po operaciji noge. In ne smem preveč jamrati, saj mnogi ljudje prestajajo dosti hujše bolečine in v veliko slabših pogojih.

Lahko bi rekel, da s tekom nazadujem. Tudi okrevanje po operaciji bo botrovalo k temu. Nazadnje sem tekel pred dvema dnevoma, a ne več kot 5km. In v tem mrazu je to bilo čisto dovolj, čeprav sem upal na več. Po pravici napisano, mi niti ni bilo najbolj se matrati za kaj več. Bodo že prišli spet boljši časi – upam.

1 comment January 27th, 2010

Eskimček 2

Ta del vsebine je zaklenjen. Vpišite ključ za odklep.
Ključ:

Add comment December 15th, 2009

H1N1?

Nov virus gripe z oznako H1N1 je očitno postal pandemski. V Sloveniji je vsak dan več obolelih, vrtci in šole so vse bolj prazni. Govori se celo o tem, da naj bi posamične šole za 14 dni zaprli. Kljub temu, da je (domnevno) zaradi tega umrlo že nekaj ljudi, virus naj ne bi bil nevarnejši od običajne gripe. Možno se je cepiti in cepiva so vsem na voljo, a se nič manj ne govori o tem, da je tveganje za stranske učinke cepiva enako, če ne večje od tveganja za razvoj težjega obolenja pri okužbi s samim virusom. Zaradi tega smo le še bolj zmedeni in težko je zavzeti neko trdno, pametno stališče. Dejstvo je, da ljudje množično obolevajo, pri vsakem pa se bolezen lahko drugače razvija. Če bo virus mutiral, bo pa sranje še večje.

Danes bo že tretji dan od kar ima Sara visoko vročino (tudi preko 39°C). Občasno kašlja, a je kašelj zmeren. Boli jo grlo. Je sila slabo razpoložena, veliko joka, ponoči se pogosto zbuja, poje praktično nič, na srečo popije precej čaja. Če ji zvečer pred spanjem damo Voltaren svečko, ji okoli 3. ure zjutraj lahko damo še žličko Lekadola, saj kljub svečki vročina kmalu spet naraste. Urška se boji, da bi lahko imela težave z dihanjem, ker je Sara večkrat v joku rekla, da ne more dihati. Jaz sem sicer prepričan, da je to zaradi zamašenega noska, ker je njeno dihanje zaenkrat videti in slišati normalno. Dvomi seveda so in ostajajo, če pokličemo zdravnika bo glede na simptome najverjetneje rekel, naj se zdravimo doma in pridemo v ambulanto le v primeru kakšne komplikacije.

Urban kašlja, a vročine nima. Kot ponavadi, mu v prsih hrope. Iz noska so se že začeli cediti tisti gosti šmrklji, ki so doslej bili pokazatelj, da se stanje izboljšuje. Bojim pa se, da lahko tudi on kmalu dobi vročino in se stanje poslabša. Ne vem, kako bo z nama z Urško. Gotovo smo vsi, en pred drugim, neizbežno izpostavljeni.

3 comments December 7th, 2009

Za zjokat

Včeraj s Saro slučajno pregledava nekaj fotografij na računalniku, ko prideva do video posnetkov. Pa Sara zagleda izrezek tistega iz UZ pregleda, ko je Urban bil še v maminem trebuščku, velik komaj dobrih 7 cm. “Urbana bi gledala”, mi reče. Hja, ni problema. Odprem posnetek in gledava. Tu in tam malo pokomentiram: tukaj je Urbanov srček .. vidiš, tukaj so njegovi prstki, pa njegova roka .. In potem Sara s čisto mirnim glasom, ne da bi pogled umaknila iz ekrana, reče: “Kar na jok mi gre.”

Add comment November 4th, 2009

Kdo plača?

Včeraj ni bilo časa za pripravo kosila. Urška se je peljala iz Maribora v vrtec po Saro in Urbana, tudi jaz sem počasi odhajal domov. Dogovorili smo se, da se dobimo kar v eni od bližnjih gostiln, kjer bi se dal dobiti krožnik goveje juhce in še kakšna malenkost za povrh. In tako je bilo.

Ko se okrepčamo, reče Urška Sari: “Sara, pojdi k teti in reči, da plačamo.”

Sara se brez oklevanja obrne in zavije proti šanku. Itak smo bili edini gosti  (jah, niso lih kaj prida te naše okoliške gostilnice, ta še posebej ne). Nekaj časa vse tiho je bilo. Potem se pa od nekod glasno in razločno sliši Sarin glas:

“PLAČAJ!”

Kljub temu nihče ni plačal namesto nas.

Add comment October 28th, 2009

Orglice

Nedavno nazaj sem se navdušil nad ustno harmoniko ali orglicami, kot jim navadno rečemo. Nisem imel nobenega posebnega povoda za to. Utrnila se mi je misel, da poiščem nekaj komadov z orglicami v glavni vlogi. Našel sem jih in ob poslušanju užival. Neverjetno koliko glasbe je mogoče izvabiti iz tako majhnega in sila preprostega inštrumenta. Morda bi tudi sam poskusil…

Prebrskal sem po netu in prebral nekaj osnovnih stvari. Obstaja en kup različnih vrst in tipov orglic. Skoraj toliko jih je kot je glasbenih žanrov. Odločil sem se, da si za začetek kupim takšne:

Klasične Hohnerjeve orglice, model, na katerega je verjetno igral vsak, ki je zgodovini znan po igranju na orglice. Morda postanem tudi sam? He, he..

Poln navdušenja, skoraj že vzhičen, se po službi odpravim v trgovino in jih zagledam v vitrini. “Te bi ‘mel”, pokažem s prstom na njih pred prodajalcem. Kupim jih in odhitim domov, da prvič pihnem v njih. Počutil sem se kot otrok, ki dobi novo igračo.

Zvok je ta pravi. To je važno. Vse ostalo bo prišlo z vežbanjem in osvajanjem različnih tehnik igranja. V škatlico jih pospravim, kot da so zlate. A ne za dolgo. Saro zanima, le kaj imam. In ji seveda z veseljem pokažem, dovolim, da pihne v njih. Tudi Sara postane navdušena. Po popoldanskem sprehodu spet vzamemo orglice in vsak malo pihamo v njih. Ko smo pri večerji, pride babi Esa. “Pa daj Sari te orglice”, pravi, ko Sara že po nekaj poskusih brez nagovarjanja pogrunta, da orglice igrajo tudi na vdih! “Ne, ste hecni, to so moje orglice”, sem spet kot otrok, ki že preveč skrbno čuva svojo novo igračo. “Bo tebi babi Esa kupila prav takšne”, skušam Saro, že vso ogreto za to, da bodo orglice res postale njene, prepričati. Neuspešno. Po dolgem prigovarjanju in premisleku le popustim. Pa naj postanejo moje prve orglice zdaj Sarine prve orglice. Pokažem ji škatlico in ji povem, da mora res skrbno ravnati z njimi. Čez nekaj trenutkov me pokliče in pokaže na najvišjo polico dnevneg regala, ki jo še doseže, kamor je škatlico z orglicami pospravila.

Tako. Ukradena mi je bila prva ljubezen, jutri si kupim drugo. In te ne dam več.

1 comment October 5th, 2009

Vrtec in bolezni

Spraševal sem se in še vedno se sprašujem .. Kaj hudiča je narobe, da otroci v vrtcih tako množično zbolevajo? To je namreč že dejstvo: ko daš otroka v vrtec, je skoraj 100% verjetnost, da bo v prvem mesecu zbolel. Sara je danes šla po dveh tednih “bolniške” v vrtec. Urban je prejšnji teden bolniške (po dveh tednih vrtca) že bil dokaj vredu, a smo mu v soboto očitno privoščili preveč svežega zraka in sta včeraj z Urško morala obiskati dežurnega zdravnika. Boste kdo rekel, da že za vsako figo gremo k zdravniku? Mislim, da ne.  Doma imamo napotnico za bolnišnico v primeru, da se mu stanje ob dveh pumpicah in antibiotiku ne izboljša. Revček ponoči komaj diha. Hrope mu tako, kot da bi mu kdo med dihanjem v grlo vlival vodo.

Urška je Saro peljala v vrtec in izkoristila priložnost, da stopi do Urbanove vzgojiteljice in “opraviči” Urbanovo odsotnost. V Urbanovi skupini je le 5 otrok. Od tega sta dva nova. Torej, od 14 ali 15 otrok jih je cca 80% na bolniški. Prejšnje leto je bilo v jaslih popolnoma enako. Je to normalno? Moji starši pravijo, da ne. Da v naših časih takšnih problemov ni bilo oz. se ne spomnijo, da bi toliko obolevali. Sara je do 3. leta starosti bila 3x v bolnišnici. Jaz sem v bolnišnici bil zaradi bolezni le enkrat v življenju, Urška, se mi zdi, nikoli. Je problem v vrtcu, otrocih, starših, načinu življenja, globalnemu segrevanju ozračja??

Zadnjič sem bil (spet) v lekarni. Takrat le po Lekadol. Pa sem kolegico, farmacevtko, vprašal: “Se pozna, da se je vrtec začel?” “O, ja, še kako!”, pravi. Potem sem pomislil, kaj to pomeni za farmacevtsko industrijo? Pa ja ne more biti eno z drugim povezano? Eh, zagotovo ne. Ne na račun otrok! “Nova gripa”, kot jo sedaj imenujemo (prašičja gripa) tudi ne. “Odbezljala iz nekega laboratorija” … He, he .. pa kaj še?

Otroci moji dragi, na vas prihodnost stoji. Fight back!!!

6 comments September 28th, 2009

Kot smo lahko pričakovali

Po slabih dveh tednih vrtca je Urban že doma, v bolniški. Praktično vsi otroci v skupini so po enem tednu smrkali. V petek je Urban imel že čisto zaštofan nos. V ponedeljek je ostal doma. Bil je ves vroč, a termometer za čuda ni pokazal vročine. Kljub temu je popoldan dobil svečko Paracetamola, pred spanjem še Voltaren. Včeraj čez dan ni bil vroč, je bil samo tečko s polnim noskom. Popoldan sem ga peljal k zdravniku.

Rahlo vneta ušesa, precej vneto grlo. Zdravnica je rekla, da ga grlo mora kar precej boleti. Ne kaže pa, da bi šlo za bakterijsko vnetje, in ker so ušeska le rahlo pordela, bomo zaenkrat skušali shajati brez antibiotika. Če bi ponoči bil nemiren ali bi kazal, da ga bolijo ušesa, se moramo takoj vrniti. No, na srečo ponoči ni težav. Tudi to noč je celo prespal. Upam, da se čimprej izmaže. Sva se pa že navadila na aspirator, tako da nosek pridno čistimo. Nah, ni njegova najbolj priljubljena igrača, a vendar ga uspem prepričati, da sam natakne nosek na tisto sesalno konico.

Sara se zaenkrat še dobro drži. Ni pa želela včeraj v vrtec. “Bom z mamico in Urbanom doma”, je rekla. In potem popoldan še: “Ne bi šla več v vrtec.” Urška je začela razmišljati o tem, da je morda bilo kaj narobe in zato ne želi iti. Govorila je o nekem fantu s Spiderman majico, ki je poreden. Sem jo včeraj malo izpraševal (previdno po ovinkih) in ni povedala nič za kar bi nas moglo skrbeti. Danes ali jutri je prvi roditeljski sestanek. Bomo videli, kaj bodo povedale vzgojiteljice o skupini. Jaz ji ne bi dajal preveč potuhe in bi jo dal lepo nazaj v vrtec. Ker se mi ne zdi fajn, da bi dobila občutek, da lahko ostane doma kadarkoli si to zaželi. Če je le sicer vse vredu.

Add comment September 16th, 2009

Utrujenost

“Sonček me jezi.”, je včeraj na poti k dediju potarnala Sara.

“Očala si daj gor.”, je rekla Urška.

In ko je sonček ni več mogel jeziti, je lahko zaspala, miš moja mala.

Add comment September 14th, 2009