Vse najboljše, lumpa moja!

2 comments June 12th, 2010

Prvič v kino

Včeraj je bil en oblačen, deževen dan. Kaj bomo počeli popoldan, da si že itak žalosten dan malo popestrimo? In sem se zopet spomnil, da že zna biti pravi čas za obisk kina – s Saro. Urban še ne vzdrži ure in pol zbranosti, še manj bi to bilo v veliki temni dvorani. Sara? Sari bi pa lahko bilo všeč – ali tudi ne?

Kmalu potem, ko sem prišel domov iz službe in sva s Saro že oba dala nekaj pod zob, razkrijem Urški svojo zamisel. “Kaj ti mi v glavo vidiš?”, vpraša. Tudi ona je razmišljala o tem, da bi s Saro šli v kino gledat trenutno najbolj gledani (risani) film – Shrek. Žal vsi ne moremo iti in se strinja, da greva midva s Saro. Če takoj odrineva, imava še dovolj časa za nakup karte in kakšno kepico sladoleda pred predstavo. Hitro se oblečeva in že sva v avtu.

Sari ne povem kam sva namenjena. To je presenečenje. Nič preveč ne sprašuje. Kot da uživa v tej majhni skrivnosti in mi zaupa, da pripravljam nekaj, kar bo gotovo fajn in zanimivo. Prideva do blagajne Planeta Tuš in gospa pove, da se je film pravkar začel vrteti, sinhroniziran, a ne v 3D verziji. Kmalu za tem se prične vrteti še film s podnapisi (kar je za nas, ki nam na srečo še služijo ušesa, brezveze) in šele čez pol urce bo film v 3D tehniki. Hmm.. 3D še ne bo za Saro. Vsaj ne za prvič. Očala ji znajo biti prevelika, morda jo bodo motila, brez njih pa se itak ne da gledati. Nič. Kar takoj skočiva k prvi predstavi, ki se je že začela pred tremi minutami.

Vstopiva v verjetno največjo dvorano Planeta Tuš. Tema. Le nekaj lučk ob robovih vrst. Skoraj ne vidim, kje hodim. Sara hodi korak pred mano, jaz jo od zadaj usmerjam proti stopnicam na drugi strani dvorane. Dvorana je skoraj prazna. Poiščeva vrsto nekje na sredini in se namestiva vsak v svoj stol. Sara se mi zdi malo zadržana. Kar precej glasno je. Dvorana je ogromna in razen slike na platnu se skoraj nič ne vidi. Vprašam jo, ali bi raje sedela pri meni v naročju in tako potem sediva ves čas filma. Kmalu se sprosti in proti koncu celo vzame kokice, ki je na začetku sploh niso ganile (uf, mene pa, jih skoraj nič ni več ostalo). Med filmom me večkrat na pol glasno vpraša: “Ati, kaj bo pa zdaj?”

Brez težav pogledava film do konca, ob super glasbi celo malo zapleševa na velikem parterju pred platnom preden greva iz dvorane. Privoščiva si še vsak kepico sladoleda in medtem ko liževa, obiščeva dve ali tri trgovinice. Kupiva dva plastična loparja z žogicami in se že veseliva prvega naslednjega sončnega dneva.

Imela sva se super in morda naslednjič to ponovimo skupaj z mamo, Urbanu pa za ta čas poiščemo dobro družbo. Itak ne bo dolgo, ko se bomo lahko vsi skupaj zabavali ob gledanju risanih filmov na “veliki televiziji”.

Add comment June 3rd, 2010

Nastop godbe in ati

Včeraj smo se z godbo na pihala udeležili revije pihalnih orkestrov v Sp. Polskavi, kakor je že vrsto let v navadi našega pihalnega orkestra. Da bi kljub temu čim več časa preživeli skupaj, sva se z Urško odločila, da najprej obiščemo dedija in Nevenko in se potem od tam odpravimo na nastop.

Zaradi slabega vremena se je prireditev prestavila v šolsko telovadnico. Obiskovalcev ni bilo veliko, je pa zato bilo toliko več muzikantov. Za začetek smo vsi orkestri združeni zaigrali dve koračnici. Bušč in trušč, da je kaj! Pogledal sem proti Urški in Urbanu v njenem naročju in začuda je Urban z zanimanjem opazoval kaj se dogaja. Doma se namreč prestraši že navadnega radija, če ga vklopi in je ta preveč na glas (itak zato, ker se sam igra s tistim gumbom za glasnost). Celo zaploskal nam je. Sara je bila ob Mateji in budno spremljala nastop ruških mažoret, edine mažoretne skupine na prireditvi. Sledil je nastop posameznih godb..

Na vrsti smo bili drugi. Začeli smo z Avsenikovim venčkom in poželi aplavz. Potem smo se pripravili za drugo skladbo. Ko je v dvorani bila popolna tišina in je dirigent že dvignil palico, da nakaže začetek, preko telovadnice pridrvi Sara naravnost do mene, objame mojo nogo, glavico rahlo naslovni na moje koleno in kot da sva samo midva v dvorani, reče:

“Ati … Kaj delaš?”

Mislim, da sem na obraz dobil nasmešek od levega do desnega ušesa. Pobožam jo poglavici, ji dam poljubček in ji po tihem rečem, da ati nastopa in naj brž gre k mami poslušat,  ker bomo vsak čas zaigrali naslednjo pesmico.

Po kratkem aplavzu smo lahko nadaljevali z naslednjo skladbo.

2 comments May 31st, 2010

Telefonski pogovori ..

Sara: “Mami mi je pokazala slikice na računalniku tam ko si ti zdaj” (sem dal nekaj slikic iz zdravilišča na web)
Jaz: “A res? Fino! So ti bile všeč?”

.. kakšna sekundica tišine ..

Sara: “Ampak, ati? Kdo je pa slikal?”
Jaz: “Jaz sem slikal, Sara. S telefonom.”
Sara: “S to bolano roko?”

In še en kratek izsek današnjega večernega pogovora:

Urška v ozadju: “Urban, daj še Sari malo atija” (Sara je v medtem nekje na drugem koncu hiše)
Urban: “Saha!! Ati!!!”, na ves glas .. in potem čisto nežno: “Pa-pa – ati.”
malo klepetava, potem se posloviva:
Jaz: “Jutri pridem domov. Danes še spiš, jutri pa bom že doma. Lepo spančkaj in sanjaj nekaj res lepega.”
Sara: “Bom, ati. Za tebe. Ker te že takooooo pogrešam.”

Add comment April 16th, 2010

Okrevanje

Pričakovana operacija ramena je za mano. V primerjavi s prvič okrevanje že od dneva operacije poteka lažje. Bolečine so veliko bolj znosne, pravzaprav v bolnišnici niti nisem imel občutka, da potrebujem kakšen protibolečinski šus. Seveda nisem zapustil bolnišnice že isti dan po operaciji, kot mi je bilo rečeno. Bil sem pa prvi na vrsti. Ob 8:10 sem že čakal v operacijski sobi, ob 8:20 sem imel namontirano cevko v žilo in masko na obrazu. “Dihajte, to je navadni kisik .. Globoko dihajte”, sem še slišal, več se ne spomnim. Zbudil sem se kakšne 3 ure po tem, utrujen ko pes. Pred mano je bila ura .. ne .. dve, tri, štiri ure! .. in potruditi sem se moral razbrati kaj kažejo kazalci. Če sem oči le za trenutek zaprl, sem bil v svetu sanj. In potem sem jih spet hitro odprl, ker se mi je zdelo, da ne smem zaspati. Utrip mi je poskočil in slišal sem, ko je ena od sester rekla: “Kaj pa imate tako visoki pulz?”. Ja, od misli, da ne smem več zaspati in vsakičnem ponovnem prebujenju iz dremeža, je moj utrip poskočil. Čez dan sem dremal in čutil sem utrujenost. Nemogoče bi bilo, da bi še isti dan zapustil bolnišnico. Sem se kar strinjal s tem, da tam prespim noč. In na srečo to ni bila moja druga najhujša noč v življenju. Bolečine so bile zares znosne in lahko sem spal, četudi po obrokih. Po izvidu sodeč je moja rama bila deležna precej obsežnega remonta. Tudi danes, 6. dan po operaciji nimam posebnih težav z bolečinami, le pred spanjem je dobro vzeti kakšno tisto belo-modro čudežno? kapsulo. Čez dva mesece bom upam, že lahko spet tekel, nabiral kondicijo in izgubljal kg, ki si jih bom v tem času sigurno nabral.

Se je pa zgodila še druga stvar, zelo podobna tisti izpred slabih dveh let. Ko sem jaz prišel iz bolnišnice, je Sara šla v bolnišnico. Ja, spet. Z Urško sta v nedeljo šli k dežurni zdravnici, ker je Sara v soboto ponoči spet bruhala. Že dva tedna je občasno bruhala. Vmes kakšen dan ne, pa potem v avtu, pa zvečer doma itd. Jedla je slabo, pila je zmerno, a kaj, ko je vse to velikokrat izbruhala. Zdravnica je ugotovila precejšnjo telesno šibkost in dehidriranost. Zato je priporočala, da z Urško obiščeta bolnišnico, kjer bi jo oskrbeli s kakšno flaško infuzije. Z Urbanom sva tako ostala sama doma, a nama je na srečo prišla na pomoč Urškina mama, zvečer še Darja in naslednji dan zjutraj Urškin oče. V ponedeljek sta Urška in Sara že bili doma, razloga za bruhanje niso odkrili. Sara je po tisti flaški infuzije postala spet živahna deklica, povrnil se ji je apetit, dobila je rdeča lička .. skratka, bila je kot prerojena. V torek se je že veselila oblečena v čebelico skupaj s prijatelji iz skupine iz vrtca. Prav tako tudi Urban.

Urška ji je za pogum v bolnišnici kupila pravi baletni komplet. Joj, kakšno navdušenje je bilo to! Kar ni se mogla nagledati svojih pravih baletnih copatkov, svilenih trakcev, baletnega krilca .. Zvečer je vse lepo pospravila v svoj predla in zjutraj takoj preverila, če je vse še na istem mestu.

Po dolgem času sta spet oba v vrtcu. Skupaj se peš vračamo domov in uživamo v snegu dokler ga še imamo.

1 comment February 18th, 2010

Razpoloženje navzdol

Razlogov je veliko. Večino teh je mogoče ignorirati in je to navadno tudi najboljša obramba, nekaj pa je le takšnih, s katerimi se je potrebno tako ali drugače soočiti in probleme rešiti preden se razpoloženje lahko popravi.

Takoj zatem, ko je Urban prenehal z jemanjem AB, ki ga je dobil zaradi vnetega ušesa, je AB dobila Sara na podlagi krvnega izvida (levkociti na zgornji meji, CRP=55). Pri obema se je stanje popravilo tisti dan, ko sta vzela prvo žličko sirupa. Sigurno ne zaradi sirupa, je pa vprašanje, če bi se stanje lahko kasneje poslabšalo. Nimam pojma. Bi lahko ugibal, pa ne bom. Smo pač zaužili tisti sirup, kot nam je bilo predpisano.

Dan ali dva po tem, ko je Urban vzel zadnjo žličko sirupa, se je pojavil nov problem zaradi katerega sva v poznem popoldanskem času šla na obisk k dežurnemu zdravniku. Začel je govoriti “Aua”. Čisto milo, brez joka, brez jamranja. Samo “Aua”. In kazal je svojo pipico. Ko sem ga slekel, mi je postalo jasno zakaj: lulček je naenkrat postal “velik kot Triglav”. Zdravnica je predpisala dve kremi in nama dala napotnico za pregled urina. Kar takoj sva šla v laboratorij in na presenečenje vseh se je Urban brez težav polulal v lonček. Če sem najprej mislil, da nama bo to težko uspelo ali da bo nalulal premalo, sem potem moral stiskati zobe in praviti “stop – stop”, saj je lonček napolnil do 1 mm pod rob. Urin je bil b.p., predvsem tista proti-vnetna krema (ki smo jo nedolgo nazaj uporabljali pri vnetih očkah) je težavo uspešno odpravila že v dveh dneh.

Včeraj ponoči je Urban bruhal. Bil je nemiren in ga je Urška vzela iz posteljce. Ko sta se cartljala jo je zmotil vonj po kislem. Kmalu je ugotovila, da je to bruhec na njegovi pižamici, potem pa še, da je konkretno pobruhal svojo posteljco. Zjutraj je bil ok in je šel v vrtec. Tam ni bilo nobenih težav več, tudi jedel je normalno.

Podobno se je danes zgodilo s Saro. Zjutraj še vse ok, tudi jedla in pila je, je pa malo pojamrala, da jo boli trebušček. Na poti v Maribor je bruhala v avtu. Menda konkretno. Trenutno se počuti ok in pije čaj.

Aha! Zakaj v Maribor? Urška in Sara bi danes morali peljati Jenny po 2. injekcijo. Pred dvema dnevoma sta jo peljali na pregled k veterinarju, ker je komaj stopila na prednjo desno tačko. Veterinar ni ugotovil nič posebnega, je pa “trzala” na dotik pri izrastu kremplja na enem prstu. Lahko, da si je kje med norenjem malo odrgnila kožo, sol na cesti pa je to dodatno razdražila. Blazinice so sicer nepoškodovane. Injekcija je menda namenjena lajšanju bolečine. Pregled in en pikec = 33 EUR.

Z Urško sva v spalnici odmaknila ta vlko posteljo od stene. Ob pogledu na steno bi nastalo stanje lahko pričakovala, ni pa zato pogled bil nič manj strašljiv. Plesni na debelo, stena mokra! Urška je steno obrisala kar z viledo in suho krpo, zdaj bova posteljo pustila nekaj cm od stene, da se ta del lažje zrači. Potem sem prečekiral še del stene, ki ga zakriva omara v dnevni sobi. Katastrofa! Razlog je jasen:  razlika med temperaturo stene (zunanja stena) in zrakom v prostoru je daleč prevelika. Zaradi tega se na steni nabira kondenz, tudi če je relativna vlažnost zraka nizka. Rešitev? Izolacija hiše. Nema druge. Investicija? Mah.. nimam pojma. Kako se zadeve lotiti, tudi ne vem. Delati fasado in šele kasneje streho menda ne bo šlo. Delati streho in fasado – auč. Delati streho nad razpadajočo garažo – tudi ne. Investicija bi lahko kmalu bila vsaj takšna kot je bila, da smo se lahko vselili. Way to much.

Že štejem dneve do operacije ramena. In prav nič se ne veselim. Ker vem, da je okrevanje precej neprijetno. A se tolažim s tem, da bo to še vedno lažje kot okrevanje, ki ga prestaja mama po operaciji noge. In ne smem preveč jamrati, saj mnogi ljudje prestajajo dosti hujše bolečine in v veliko slabših pogojih.

Lahko bi rekel, da s tekom nazadujem. Tudi okrevanje po operaciji bo botrovalo k temu. Nazadnje sem tekel pred dvema dnevoma, a ne več kot 5km. In v tem mrazu je to bilo čisto dovolj, čeprav sem upal na več. Po pravici napisano, mi niti ni bilo najbolj se matrati za kaj več. Bodo že prišli spet boljši časi – upam.

1 comment January 27th, 2010

Eskimček 2

Ta del vsebine je zaklenjen. Vpišite ključ za odklep.
Ključ:

Add comment December 15th, 2009

H1N1?

Nov virus gripe z oznako H1N1 je očitno postal pandemski. V Sloveniji je vsak dan več obolelih, vrtci in šole so vse bolj prazni. Govori se celo o tem, da naj bi posamične šole za 14 dni zaprli. Kljub temu, da je (domnevno) zaradi tega umrlo že nekaj ljudi, virus naj ne bi bil nevarnejši od običajne gripe. Možno se je cepiti in cepiva so vsem na voljo, a se nič manj ne govori o tem, da je tveganje za stranske učinke cepiva enako, če ne večje od tveganja za razvoj težjega obolenja pri okužbi s samim virusom. Zaradi tega smo le še bolj zmedeni in težko je zavzeti neko trdno, pametno stališče. Dejstvo je, da ljudje množično obolevajo, pri vsakem pa se bolezen lahko drugače razvija. Če bo virus mutiral, bo pa sranje še večje.

Danes bo že tretji dan od kar ima Sara visoko vročino (tudi preko 39°C). Občasno kašlja, a je kašelj zmeren. Boli jo grlo. Je sila slabo razpoložena, veliko joka, ponoči se pogosto zbuja, poje praktično nič, na srečo popije precej čaja. Če ji zvečer pred spanjem damo Voltaren svečko, ji okoli 3. ure zjutraj lahko damo še žličko Lekadola, saj kljub svečki vročina kmalu spet naraste. Urška se boji, da bi lahko imela težave z dihanjem, ker je Sara večkrat v joku rekla, da ne more dihati. Jaz sem sicer prepričan, da je to zaradi zamašenega noska, ker je njeno dihanje zaenkrat videti in slišati normalno. Dvomi seveda so in ostajajo, če pokličemo zdravnika bo glede na simptome najverjetneje rekel, naj se zdravimo doma in pridemo v ambulanto le v primeru kakšne komplikacije.

Urban kašlja, a vročine nima. Kot ponavadi, mu v prsih hrope. Iz noska so se že začeli cediti tisti gosti šmrklji, ki so doslej bili pokazatelj, da se stanje izboljšuje. Bojim pa se, da lahko tudi on kmalu dobi vročino in se stanje poslabša. Ne vem, kako bo z nama z Urško. Gotovo smo vsi, en pred drugim, neizbežno izpostavljeni.

3 comments December 7th, 2009

Za zjokat

Včeraj s Saro slučajno pregledava nekaj fotografij na računalniku, ko prideva do video posnetkov. Pa Sara zagleda izrezek tistega iz UZ pregleda, ko je Urban bil še v maminem trebuščku, velik komaj dobrih 7 cm. “Urbana bi gledala”, mi reče. Hja, ni problema. Odprem posnetek in gledava. Tu in tam malo pokomentiram: tukaj je Urbanov srček .. vidiš, tukaj so njegovi prstki, pa njegova roka .. In potem Sara s čisto mirnim glasom, ne da bi pogled umaknila iz ekrana, reče: “Kar na jok mi gre.”

Add comment November 4th, 2009

Kdo plača?

Včeraj ni bilo časa za pripravo kosila. Urška se je peljala iz Maribora v vrtec po Saro in Urbana, tudi jaz sem počasi odhajal domov. Dogovorili smo se, da se dobimo kar v eni od bližnjih gostiln, kjer bi se dal dobiti krožnik goveje juhce in še kakšna malenkost za povrh. In tako je bilo.

Ko se okrepčamo, reče Urška Sari: “Sara, pojdi k teti in reči, da plačamo.”

Sara se brez oklevanja obrne in zavije proti šanku. Itak smo bili edini gosti  (jah, niso lih kaj prida te naše okoliške gostilnice, ta še posebej ne). Nekaj časa vse tiho je bilo. Potem se pa od nekod glasno in razločno sliši Sarin glas:

“PLAČAJ!”

Kljub temu nihče ni plačal namesto nas.

Add comment October 28th, 2009