Ena takšnih je mast, narejena iz maščobe starega petelina in praženega česna. Ta naj bi pomagala Urbanu pri njegovih dihalnih težavah. Oma je naročila, naj ga s tem mažemo po prsih in hrbtu nekaj dni zapored ter obložimo s toplo pleničko, potem pa terapijo po nekaj dnevih premora spet ponovimo. Ko je Urška prvič odprla kozarček z mastjo, je iz njega pridivjal koncentriran vonj po stari pečenki in za moment se je bilo potrebno umakniti. Z iztegnjenimi rokami je kmalu nazaj privila pokrovček. “Tine, jaz ga s tem ne bom mogla mazati.” mi prizna. Povoham še jaz in jojme!, pa res. Ko sem mislil, da je stvar že končala v košu vidim, kako Urška z rokavicami maže Urbana. “Mmmm, kak disi!”, pravi Urban. A njemu pa diši!? No, mogoče bo pa šlo. Naslednji dan niti rokavice niso bile več potrebne in tako je Urška Urbana namazala vsaki večer pred spanjem. Vsi smo se vonja počasi navadili.

Ta teden smo ponovno pričeli s terapijo. Teden se je začel s praznikom, zato je Urbana začela mazati Urška po ustaljeni praksi. Te dni, ko dela popoldan (ja, Urška je končno zaposlena, uau!), pa je ta naloga padla na mene. Tako sem Urbana prvič namazal tudi jaz in ga obloženega s pleničkami pospremil v posteljo, enako Saro. Ko Sari dam lubčka za lahko noč, Sara s tonom sočutja pravi:

“Ati! Veš, zelo si želim, da bi Urban kmalu ozdravel.”

“Tudi jaz si to zelo želim, Sara.”, se strinjam.

“.. Ker potem ne bo v spalnici več tako smrdelo in bom lahko zaspala”, doda opica, mala!!

Včeraj, enako kot dan prej, spet namažem Urbana, ki mu zadeva še vedno diši. Pospremim oba v posteljo, ko se Sara izmuzne in odhiti v kopalnico, vrata pripre. “Le kaj bi zdaj še rada? Lulala je že prej. “, si mislim.

“Sara, kaj počneš?”, vprašam.

“Niiiič!”, odgovori češ, pusti me pri miru.

“Sara, treba je iti spat.”, in pokukam v kopalnico.

Sara v kopalnici brska po predalu v katerem imamo špangice in gumice za lase in nekaj išče.

“Sara, kaj iščeš? Špangice bosta jutri zjutraj z mamo izbrali, zdaj pa pojdi v posteljo.”, rečem.

“Joooj, počakaj maloooo.”

Med vsemi pisanimi, srčkastimi, okroglimi, podolgovatimi, bleščečimi in ne-vem-še-kakšnimi špangicami vzame ven najvolj navadno, tanko špango – lasnico in si jo skuša natakniti na nos.

“Sara! Kaj pa delaš, no!?”, jo vprašam zaskrbljeno, ko se trudi, da bi španga ostala na nosu.

“Če pa Urban tak smrdi, da ne bom mogla spat!”

“Beži v posteljo!”, pospravim špango, se trudim zadrževati smeh in jo pospremim nazaj v spalnico, kjer preberemo še eno pravljico.

Kot ponavadi, se tudi danes konec naše poti zaključi z rahlim klancem, ki ga ob pravilni uporabi zavor tako Urban kot Sara obvladata. Zato se Sara pogumno spusti po klancu navzdol. Pod klancem nas čaka Jenny. Vesela nas je bolj kot takrat, ko smo se domov vrnili po 12 dneh dopusta. Zažene se proti Sari, ki je ravno dosegla najvišjo hitrost. Sara se prestraši, pritisne na zavoro ob tem pa dobesedno odleti iz kolesa. Na srečo se je padec končal brez poškodb in se je tudi Jenny pravočasno umaknila, jok je bil bolj posledica neljubega presenečenja.

Ko Saro še vso ihitajočo tolažim, pravim: “Še sreča, da se nisi poškodovala!”

Sara doda: “In še sreča, smrk, smrk, da nisem Jenny poškodovala bolane tačke (Jenny ima po operaciji še vedno povito tačko)”.

Vsa prepotena in umazana sem Urbana in Saro zvečer posadil v bano in jima natočil dovolj vode za čofotanje in igranje. Spomnil sem se, da bi si lahko igro popestrila z maskami, ki sta jih dobila lansko leto, če so jima še prav. Zakaj jih nismo vzeli že na morje, ne vem. Bila sta takoj za akcijo in hotela imeti vsak svojo masko na glavi. Pri Sari je še šlo, Urbanova glava pa je bila prevelika za pas in si je moral masko držati na obrazu z rokami. Sara se je želela potunkati in pogledati skozi masko pod vodo, pa sem ji prinesel še dihalko. Najprej je globooooooko zajela sapo – čeprav je imela v ustih dihalko. Potem sva malo povadila in se naučila, da z dihalko v ustih ni potrebno zadrževati zraka, če glavo damo pod vodo. In tako je moja potapljačica z masko in dihalko v bani iskala ribice, ki sta jih z Urbanom raztrosila med igro.

Ja, to so Sarini potapljaški začetki .. Bravo!

Nastop naše folklorne skupine smo pravočasno ujeli. Verjetno sva oba z Urško težko zadrževala solzo sreče, ko sva na tako velikem odru v čudoviti in polni Gledališko-koncertni dvorani gledala našo princesko oblečeno v folklorno oblekco z zvezano belo rutko na glavi. Po končani prireditvi sem Saro komaj uspel pozdraviti, saj so vgojiteljice, ki so otroke spremljale skrbele, da je čredica stalno skupaj, kar je tudi prav. Otroci so dobili malico, mi trije pa smo si privoščili kepico sladoleda iz stare lendavske slaščičarne, kjer ti sladoled še vedno postreže isti stric, kot pred tridesetimi leti.

V Rušah smo v skupini ostalih staršev počakali avtobus z otroci. Sara je iz avtobusa stopila vsa žareča od veselja, verjamem, da je to zanjo bila prava mala pustolovščina. Vzgojiteljice in mentorice folklorne skupine svoje delo opravljajo odlično, zato bi včeraj bila kakršnakoli skrb za Saro odveč. Bravo!

P.S. Fotoaparat smo žal pozabili doma, slike so narejene z mobilcem. Ravno, ko sem želel narediti sliko Sare, pa so v dvorani pogasnili luči, zato je slabše kvalitete .. a pikica naša nič manj srčna na njej, a ne?

“Sara, Urban? Rad vaju imam.”

Urbana to ni zmotilo in se je še vedno skušal izogniti temu, da mora biti pri mizi namesto, da bi v dnevni sobi nadaljeval z gledanjem risanke. Sara pa je rekla:

“Ati? Jaz sem si pa shranila tvoj poljubček.”

Jaz: “A res? Lepo! Kam si ga pa shranila?”

Sara: “Na eno takšno posebno mesto.”

Jaz: “Mogoče v kakšno skrinjico?”

Sara: “Ne, v moje srce.”

“Sara, to imaš en tak majhen žulj .. Ste kaj takšnega počeli v vrtcu? .. Mogoče pa imaš to iz včerajšnje delavnice v vrtcu, ko smo s škarjicami rezali?”, predvidevam.

Urška sliši najin pogovor, poveže z informacijami, ki jih je dobila v vrtcu dan prej in doda:

“Tine, da nima Sara vodenih koz?”

“Neeee .. Pa vodena koza se ne bi pojavila sredi dlani. Prej kje drugje. Rekla je, da je to dobila v vrtcu na posteljci, ko so šli k počitku .. Mogoče se je kje potegnila?”

Mine nekaj časa, Urška preoblači Saro:

“Tine, Sara ima vodene koze! Glej, tu je še ena, .. pa tu! Glej, in tu! Sara, ti imaš vodene koze! Juhu!”

Juhu? A ni to bolezen? Juhu, če je nekdo bolan? Juhu, če je bolan tvoj otrok? Halo? In .. ali sva jih midva z Urško že prebolela? Pri odraslih ta bolezen menda ni mačji kašelj. Urška trdi, da jih je prebolela, jaz se pozanimam pri mami, ki pravi, da sva jih oba s sestro že prebolela. Uh, si malo oddahnem. Ne bi mi bilo tega treba.

Urška poskrbi, da se novica hitro razširi med naše prijatelje in ne morem verjeti: eni bi se zdaj še raje na obisk povabili, da se kozice grejo past tudi na njihove otročiče. Sara se sicer zaenkrat dobro počuti in (še) nima vročine. Danes gremo k zdravniku po ustrezno kremico, ki bo upam, blažila srbenje, naj bi pa zdravniki predpisovali tudi Claretine, ki se ga predpisuje pri pojavu alergij.

P.S. “Norice” je menda isto kot “Vodene koze”, a ne? Zanimivo je, da jih imensko povezujemo s kozami, američani pa s piščanci (“Chickenpox”). Strokovno se imenujejo “Varicella”. Inkubacijska doba: 10-21 dni. Urban, get ready! (pa še kdo)

Sarin Ati.