Orglice

Nedavno nazaj sem se navdušil nad ustno harmoniko ali orglicami, kot jim navadno rečemo. Nisem imel nobenega posebnega povoda za to. Utrnila se mi je misel, da poiščem nekaj komadov z orglicami v glavni vlogi. Našel sem jih in ob poslušanju užival. Neverjetno koliko glasbe je mogoče izvabiti iz tako majhnega in sila preprostega inštrumenta. Morda bi tudi sam poskusil…

Prebrskal sem po netu in prebral nekaj osnovnih stvari. Obstaja en kup različnih vrst in tipov orglic. Skoraj toliko jih je kot je glasbenih žanrov. Odločil sem se, da si za začetek kupim takšne:

Klasične Hohnerjeve orglice, model, na katerega je verjetno igral vsak, ki je zgodovini znan po igranju na orglice. Morda postanem tudi sam? He, he..

Poln navdušenja, skoraj že vzhičen, se po službi odpravim v trgovino in jih zagledam v vitrini. “Te bi ‘mel”, pokažem s prstom na njih pred prodajalcem. Kupim jih in odhitim domov, da prvič pihnem v njih. Počutil sem se kot otrok, ki dobi novo igračo.

Zvok je ta pravi. To je važno. Vse ostalo bo prišlo z vežbanjem in osvajanjem različnih tehnik igranja. V škatlico jih pospravim, kot da so zlate. A ne za dolgo. Saro zanima, le kaj imam. In ji seveda z veseljem pokažem, dovolim, da pihne v njih. Tudi Sara postane navdušena. Po popoldanskem sprehodu spet vzamemo orglice in vsak malo pihamo v njih. Ko smo pri večerji, pride babi Esa. “Pa daj Sari te orglice”, pravi, ko Sara že po nekaj poskusih brez nagovarjanja pogrunta, da orglice igrajo tudi na vdih! “Ne, ste hecni, to so moje orglice”, sem spet kot otrok, ki že preveč skrbno čuva svojo novo igračo. “Bo tebi babi Esa kupila prav takšne”, skušam Saro, že vso ogreto za to, da bodo orglice res postale njene, prepričati. Neuspešno. Po dolgem prigovarjanju in premisleku le popustim. Pa naj postanejo moje prve orglice zdaj Sarine prve orglice. Pokažem ji škatlico in ji povem, da mora res skrbno ravnati z njimi. Čez nekaj trenutkov me pokliče in pokaže na najvišjo polico dnevneg regala, ki jo še doseže, kamor je škatlico z orglicami pospravila.

Tako. Ukradena mi je bila prva ljubezen, jutri si kupim drugo. In te ne dam več.

1 comment October 5th, 2009

Vrtec in bolezni

Spraševal sem se in še vedno se sprašujem .. Kaj hudiča je narobe, da otroci v vrtcih tako množično zbolevajo? To je namreč že dejstvo: ko daš otroka v vrtec, je skoraj 100% verjetnost, da bo v prvem mesecu zbolel. Sara je danes šla po dveh tednih “bolniške” v vrtec. Urban je prejšnji teden bolniške (po dveh tednih vrtca) že bil dokaj vredu, a smo mu v soboto očitno privoščili preveč svežega zraka in sta včeraj z Urško morala obiskati dežurnega zdravnika. Boste kdo rekel, da že za vsako figo gremo k zdravniku? Mislim, da ne.  Doma imamo napotnico za bolnišnico v primeru, da se mu stanje ob dveh pumpicah in antibiotiku ne izboljša. Revček ponoči komaj diha. Hrope mu tako, kot da bi mu kdo med dihanjem v grlo vlival vodo.

Urška je Saro peljala v vrtec in izkoristila priložnost, da stopi do Urbanove vzgojiteljice in “opraviči” Urbanovo odsotnost. V Urbanovi skupini je le 5 otrok. Od tega sta dva nova. Torej, od 14 ali 15 otrok jih je cca 80% na bolniški. Prejšnje leto je bilo v jaslih popolnoma enako. Je to normalno? Moji starši pravijo, da ne. Da v naših časih takšnih problemov ni bilo oz. se ne spomnijo, da bi toliko obolevali. Sara je do 3. leta starosti bila 3x v bolnišnici. Jaz sem v bolnišnici bil zaradi bolezni le enkrat v življenju, Urška, se mi zdi, nikoli. Je problem v vrtcu, otrocih, starših, načinu življenja, globalnemu segrevanju ozračja??

Zadnjič sem bil (spet) v lekarni. Takrat le po Lekadol. Pa sem kolegico, farmacevtko, vprašal: “Se pozna, da se je vrtec začel?” “O, ja, še kako!”, pravi. Potem sem pomislil, kaj to pomeni za farmacevtsko industrijo? Pa ja ne more biti eno z drugim povezano? Eh, zagotovo ne. Ne na račun otrok! “Nova gripa”, kot jo sedaj imenujemo (prašičja gripa) tudi ne. “Odbezljala iz nekega laboratorija” … He, he .. pa kaj še?

Otroci moji dragi, na vas prihodnost stoji. Fight back!!!

6 comments September 28th, 2009

Kot smo lahko pričakovali

Po slabih dveh tednih vrtca je Urban že doma, v bolniški. Praktično vsi otroci v skupini so po enem tednu smrkali. V petek je Urban imel že čisto zaštofan nos. V ponedeljek je ostal doma. Bil je ves vroč, a termometer za čuda ni pokazal vročine. Kljub temu je popoldan dobil svečko Paracetamola, pred spanjem še Voltaren. Včeraj čez dan ni bil vroč, je bil samo tečko s polnim noskom. Popoldan sem ga peljal k zdravniku.

Rahlo vneta ušesa, precej vneto grlo. Zdravnica je rekla, da ga grlo mora kar precej boleti. Ne kaže pa, da bi šlo za bakterijsko vnetje, in ker so ušeska le rahlo pordela, bomo zaenkrat skušali shajati brez antibiotika. Če bi ponoči bil nemiren ali bi kazal, da ga bolijo ušesa, se moramo takoj vrniti. No, na srečo ponoči ni težav. Tudi to noč je celo prespal. Upam, da se čimprej izmaže. Sva se pa že navadila na aspirator, tako da nosek pridno čistimo. Nah, ni njegova najbolj priljubljena igrača, a vendar ga uspem prepričati, da sam natakne nosek na tisto sesalno konico.

Sara se zaenkrat še dobro drži. Ni pa želela včeraj v vrtec. “Bom z mamico in Urbanom doma”, je rekla. In potem popoldan še: “Ne bi šla več v vrtec.” Urška je začela razmišljati o tem, da je morda bilo kaj narobe in zato ne želi iti. Govorila je o nekem fantu s Spiderman majico, ki je poreden. Sem jo včeraj malo izpraševal (previdno po ovinkih) in ni povedala nič za kar bi nas moglo skrbeti. Danes ali jutri je prvi roditeljski sestanek. Bomo videli, kaj bodo povedale vzgojiteljice o skupini. Jaz ji ne bi dajal preveč potuhe in bi jo dal lepo nazaj v vrtec. Ker se mi ne zdi fajn, da bi dobila občutek, da lahko ostane doma kadarkoli si to zaželi. Če je le sicer vse vredu.

Add comment September 16th, 2009

Utrujenost

“Sonček me jezi.”, je včeraj na poti k dediju potarnala Sara.

“Očala si daj gor.”, je rekla Urška.

In ko je sonček ni več mogel jeziti, je lahko zaspala, miš moja mala.

Add comment September 14th, 2009

AdHoc pravljice

Tako bi lahko rekli pravljicam, ki jih pripovedujemo istočasno, ko si jih izmišljujemo. To je zanimiva igra, ki pri otroku vzbuja včasih manj, drugič več domišljije. In ne samo to. Skozi pravljico otrok razkriva svoj na novo odkriti svet.

Igro se nas lahko igra več. Nekdo začne pripovedovati, drugi nadaljujejo tam, kjer je prejšnji končal. Tako nastaja nova pravljica.

Enako sta se šli pripovedovanje pravljice tudi Urška in Sara nek prejšnji večer. Urška začne s pripovedovanjem:

“Nekoč, pred davnimi časi, je živela deklica, ki je imela v glavi ..”

.. Sara za trenutek pomisli in nadaljuje:

“.. ki je imela v glavi velike in lepe uši.”

Add comment September 14th, 2009

Novi copatki

Že pri Sari se je pojavila dilema, v kakšne copatke obuti njena stopala. O tem sem tudi že pisal. Načeloma je tako, da če nekaj potrebuješ se odločiš, izbereš, greš in kupiš. Do izbire vsi še nekako pridemo, ko je treba seči v žep pa nastane dilema. Pač nismo vsi enako bogati in vsakič strmimo k temu, da za najmanj denarja dobimo največ muzike (copata). Sarini copatki, ki jih nosi izključno v Cici delavnicah in so tam tudi shranjeni na njeni polički, bodo še nekaj časa služili svojemu namenu. Še vedno so ji prav in še vedno so v dobrem stanju. Kupili smo jih v Hoferju (ja, Hoferju!) za .. hmm .. okoli 10 EUR.

Robeezovi usnjeni copatki so najbolj poznani, v Sloveniji tudi že skoraj povsod dosegljivi, a tudi najdražji. Par copatkov stane od 33 – 40 EUR!! WKljub temu smo nekoč ene kupili in so nam dobro služili. Nosila jih je Sara, nosil jih je Urban. A so zdaj Urbanu že premajhni. Potrebuje nove. Doma copatkov sicer ne nosi (je še dovolj toplo, da je lahko le v nogavičkah), a jih bo potreboval za v vrtec. Če pobrskam po spletu, najdem cenejše copatke, ki so po izgledu čisto podobni (skoraj identični) Robeezovim. A še vedno je cena okoli 24 EUR, še kakšen EUR zrave za poštnino. Tudi takšne smo že imeli. So ok, a usnje je bilo nekoliko bolj trdo. Še bolj trdo je postalo, ko smo copatke enkrat oprali v pralnem stroju. Problematičen je rob okoli gležnja v katerem je elastika. Če je material trd, se to vidi na otrokovem gležnju. No, pa sem še malo brskal. In prišel do te spletne strani: www.copatki.si . Nisem mogel verjeti! Copatki za 13 EUR + poštnina. Po izgledu prav tako identični Robeezovim. Izbira precejšnja, veliko modelov in številk je na zalogi, sicer je potrebno čakati do 14 dni in je cena 2 EUR višja. Izberem enega od modelov na zalogi in izpolnim obrazec za naročilo. O, še eno presenečenje. Copatke je možno kar osebno prevzeti na naslovu, ki je .. juhej, čisto ob moji vsakdanji poti v službo in domov! Po službi sem tako tudi prevzel copatke, plačal 13 EUR, dobil račun. Copatki so super, usnje je mehko, na Urbanovi nogi so kot da bi bili zanj narejeni (pomeni, bo kmalu potreboval večje).

No, upam, da se bodo ti copatki dobro prodajali. Naši “veliki” trgovci so očitno preveč pohlepni in cene navijajo v višave. In naj še kdo reče, da tisti, ki je velik, dobi boljše nabavne cene in so zato izdelki cenejši. Nabavne cene so mogoče že nižje, a končna cena, ki jo plačamo kupci ni. Ker nekdo pač mora dovolj hitro bogateti, majkejim.

12 comments August 27th, 2009

Godbenica

Pred dnevi smo se z godbeniki zbrali, da zaigramo ženinu in nevesti ob prihodu v Hotel, kjer je potekalo poročno slavje. Tudi Urška, Sara in Urban so se nastopa udeležili kot gledalci. Sara je pa želela še več. Želela je ves čas stati tik ob meni, natančno je spremljala vsak moj gib medtem, ko sem sestavljal klarinet in tudi med nastopom se ni premaknila milimetra vstran od mene. Po končanem igranju so jo nekateri od svatov pofotkali za spomin.

Ko smo se spokali v avto, da se odpravimo domov, je Sara večkrat povedala, da se želi peljati v prtljažniku, kar je trenutno ena njenih najljubših stvari. Seveda ne po glavni cesti. Šele, ko zavijemo na makedamsko cesto proti domu, se ustavimo, da lahko gospodična skoči v prtljažnik. Do hiše je potem le še minutka vožnje, kar je pa za njo bilo dovolj, da se je opremila v čisto pravo godbenico. Na glavo si je nataknila mojo kapo, odprla kovček s klarinetom in ga brez pomoči uspela pravilno sestaviti.

Če bo naš pihalni orkester čez nekaj let še vedno deloval, morda lahko računamo na še večjo Sarino angažiranost.

Add comment June 24th, 2009

Pozna ura

Sari je prišlo že preveč v navado, da se vsak večer, ko je treba spati, vstaja iz postelje in prihaja iz spalnice. Res je malo nerodna situacija, ker so spalnična vrata odprta, v dnevni pa TV in midva z Urško. Če vrata zapreva, je jok, da jo je strah teme itd .. Tako se vsak večer bockamo, da naj odide nazaj v svojo posteljco. Ona pa polna izgovorov: da mora lulat, da je žejna, da bi se “malo caltala” ipd. Potem kakšnih 100x izrečemo: “Sara, pojdi nazaj v svojo posteljo!”

Včeraj, po tistem stotem “pojdi v posteljo”, je res končno zavladal mir v spalnici. Sara se je umirila in bo vsak čas zaspala. Ura je bila približno 22:15. Z Urško gledava večerni dnevnik. Kar naenkrat pa se med spalničnimi vrati in nama prikaže ena mala pojava, ki samo stoji na mestu ima rahlo sklonjeno glavo in čisto pri miru zre v naju. Sara. “Pojdi nazaj v posteljo,” izrečem sto-prvič. Ne, da bi se premaknila, odgovori, skoraj nerazločno, čisto potiho: “Na kavc pidem, se caltat k mami”.

jaz, zelo razločno in počasi, malo strogo: “Sara? A ti veš, koliko je že ura?”
Sara: “Nimam u’e.”

.. in se je prišla k nama caltat, dokler vsebina na TV ni bila taka, da je bilo še iz tega razloga bolje, da jo je Urška odnesla nazaj v posteljo.

Add comment June 17th, 2009

Iz trebuha že, kako pa v trebuh?

Včeraj zvečer se vležem v posteljo k Sari, da se še malo pocartljava preden zaspi. Pa se pogovarjava ..

jaz: “Sara, ti veš kdo je tebe naredil?”
Sara: “Kdo?”

jaz: “Ati in mama! .. Najprej si bila takšna čisto mala, mala pikica v maminem trebuščku. Potem si pa rastla in rastla in bila si vedno večja, mami pa je rastel trebuh .. In ko si bila dobvolj velika, si se rodila. Ko si prišla iz maminega trebuha so te sestre lepo namazale z oljem, ati in mama pa sta komaj čakala, da te lahko prvič pobožata… “, itd., itd.

Sara je poslušala, včasih kaj dodala, jaz pa sem ji kazal kako je rastel trebuh in kako smo jo božali .. Potem pa se Sari utrne vprašanje:

Sara: “Kako pa sem p’išla v mamin t’ebuh, ce ni nobene luknje?”
ati: “Kako ni nobene? Poglej koliko jih je: ušesa, nos, usta, ritka, lulika, … Katera je prava, pa boš izvedela, ko boš malo večja, prav?”

3 comments June 16th, 2009

Danes pojemo mi tebi

V treh letih si se že dobro naučila zapeti “Vse najboljše zate”, tudi v angleščini. In kadar je kdo imel rojstni dan, si bila “zadolžena”, da mu pokloniš to pesmico. Ko sem nazadnje praznoval svoj rojstni dan, je tvoje voščilo bilo najlepše od vseh, četudi najbolj sramežljivo. Danes bomo mi voščili tebi in ti zapeli “Vse najboljše”. Objel te bom, te polubčkal, te stisnil, malo pokuštral lase in ti zaželel, da bi ostala zdrava in vesela atijeva punca. Ja, ti štrudl mali, 3 leta že imaš, jaz te pa imam rad za neskončno njih! Tvoj ati.

Add comment June 12th, 2009