“Ati, zapri oči .. Imaš zaprte oči? Ti prinesem presenečenje!”, pravi Sara iz dnevne sobe medtem, ko večerjam.
“Ja, imam.”, pravim.
Slišim, kako pride do mene, potem mi pa v roke da en zvitek papirja.
“Lahko zdaj odpreš oči in pogledaš.”, reče. Vidim jo vso žarečo od pričakovanja, kaj bom rekel na to, kar mi je pripravila.
Razvijem papir in vidim tole:
Še podpisala se je .. Potem sem od navdušenja jaz skoraj ostal brez besed. 
Add comment November 10th, 2010
Sobotno ali nedeljsko prebujanje v postelji..
Sara se seveda zbudi prva, kje drugje kot v veliki postelji. Urban še sladko sanja. Sara, raje kot da se stisne komu od naju pod perutničko, truca pogovor. Pa se tako, še jutranje razpoloženi in razcartani, pogovarjamo in nekje vmes vprašam Saro:
“Sara, koga vse imaš ti rada?”
.. Sara za trenutek pomisli, potem odgovori:
“Najprej imam rada mamo … potem atija, … potem Urbana, .. potem pa še sebe.”
2 comments October 18th, 2010
Se peljemo danes z avtom po mestu, ko se Sari utrne misel, da na vsak način potrebuje nove čeveljčke:
Sara: “Mami? A gremo kupit nove čeveljčke?”
Urška: “Ne, Sara. Saj jih ne rabiš. Ti že imaš čeveljčke.”
Sara: “Če pa jih res rabim.”
Urška: “Sara, ne rabiš čeveljčkov.”
Sara: “Ja! Jih rabim! Greeeeeemo jih kupiiiiit!”
Urška: “Sara, čeveljčki veliko stanejo, niti nimamo pri sebi dovolj denarja.”
Sara: “Saj lahko ati s kartico plača.”
NO COMMENT.
2 comments August 24th, 2010
V nedeljo je Urška bila doma in lahko smo razmišljali, kako skupaj preživeti ta dan. Nekaj po osmi uri smo zajtrkovali, potem pa se odpravili na sprehod do trgovine in še malo posedeli na kavici v družbi Gorana, Valerije in Mojce. Medtem nas je razveselila novica o novem naraščaju v krogu naših prijateljev, punčki Ajdi. Pero in Barbara, kar pogumno novim izzivom naproti! Ko smo se vrnili domov smo spet malo pomalicali in že je bil čas za opoldanski počitek. Med pripravo kosila je padla ideja, da popoldan obiščemo dedija v Vareji. Poklical sem ga domov, oglasila se Nevenka. Rekla je, da se smuka nekje okoli hiše, da sta sicer doma, ampak naj bi dedi dopoldan nekaj razmišljal o ribičiji. “Nič zato”, sem rekel, “bomo pa skupaj šli na ribičijo!”
Po kosilu spakiramo stvari in že smo na poti v Varejo. Dedi res pripravi ribiško opremo in pripravljeni smo na novo dogodivščino. Urška se odloči, da bo ostala pri Nevenki in ji delala družbo, mi pa se odpeljemo na ribnik, nekaj km ven iz Ptuja. Dedi kmalu ujame prvo ribo. Mojega trnka niti povohajo ne. Šele ko kruh zamenjam za črva, postane bolj zanimivo. Tudi Sara želi poskusiti srečo in spretnost. Dedi ji odstopi njegovo palico in razloži, kako mora potegniti, ko ji bo rekel, naj potegne. Že po nekaj poskusih Sara čisto zares ujame čisto pravo ribo!! Super!
Kasneje ji jaz dajem ribe, ki jih odpnem iz trnka v roko, da jih ona vrže v mrežo. Medtem ji enkrat spodrsne in z eno nogo stopi v vodo. Nič hujšega. Kmalu bomo doma. Tudi Urban uživa ob vodi. Ves čas nabira listje in vejice ter jih meče v vodo. Potem najde robide in začne še te metati ribam, da ne bi bile lačne. Spet je že pozen večer, ko se vrnemo domov. Na poti v Ruše nas spremlja nevihta in počutimo se kot fotomodeli v fotografskem studiju. Bliska iz vseh strani. Ena strela je lepša od druge.
In spet je en vikend za nami. Morda kmalu vzamem nekaj dni dopusta in kakšen podoben vikend poustvarimo med tednom, da nam bo dlje časa skupaj lepo.
1 comment August 9th, 2010
V soboto ni bil nič kaj poletni dan. Res, da je bilo prej toplo kot hladno, a je v zraku bil prisotenj vonj po vlagi, obetalo se nam je spet deževje, kot da ga nimamo že dovolj. Smešno? Ja, če pomislim, kako bi si takšnega vremena želeli pred 14 dnevi, ko smo se skoraj celi mesec “kuhali”, je res malo smešno.
Urška se je še zadnjič morala udeležiti samozaposlitvenega seminarja, delavnice, ali kakor je komu ljubše, jaz pa sem želel, da bi popoldan le skušali preživeti na prostem. Medtem, ko sta Sara in Urban spala, sem pripravil kosilo. Po spanju smo pojedli kosilo, pospravili posodo, se primerno športno obleki, naložili nahrbtnike (tudi dežni plaščki niso manjkali) in se odpravili – na Pohorje. Pripeljali smo se pod spodnjo postajo vzpenjače in se v rahlem dežju odpravili proti našemu cilju, Trikotni jasi. Jenny je seveda bila z nami. Brez težav (če odštejem Sarin padec malo pred ciljem) smo počasi prispeli na Trikotno jaso.
Ker smo bili prijetno utrujeni, smo se okrepčali z vodo, banano in jabolkom, potem pa brž krenili na pot nazaj, saj je ura že bila okoli 19. zvečer, če ne celo kakšno minutko več. Prijetno utrujeni smo se z mamo dobili pri babi Esi in se hitro pohvalali, kakšen podvig da nam je uspel.
Add comment August 9th, 2010
Včeraj je bil en oblačen, deževen dan. Kaj bomo počeli popoldan, da si že itak žalosten dan malo popestrimo? In sem se zopet spomnil, da že zna biti pravi čas za obisk kina – s Saro. Urban še ne vzdrži ure in pol zbranosti, še manj bi to bilo v veliki temni dvorani. Sara? Sari bi pa lahko bilo všeč – ali tudi ne?
Kmalu potem, ko sem prišel domov iz službe in sva s Saro že oba dala nekaj pod zob, razkrijem Urški svojo zamisel. “Kaj ti mi v glavo vidiš?”, vpraša. Tudi ona je razmišljala o tem, da bi s Saro šli v kino gledat trenutno najbolj gledani (risani) film – Shrek. Žal vsi ne moremo iti in se strinja, da greva midva s Saro. Če takoj odrineva, imava še dovolj časa za nakup karte in kakšno kepico sladoleda pred predstavo. Hitro se oblečeva in že sva v avtu.
Sari ne povem kam sva namenjena. To je presenečenje. Nič preveč ne sprašuje. Kot da uživa v tej majhni skrivnosti in mi zaupa, da pripravljam nekaj, kar bo gotovo fajn in zanimivo. Prideva do blagajne Planeta Tuš in gospa pove, da se je film pravkar začel vrteti, sinhroniziran, a ne v 3D verziji. Kmalu za tem se prične vrteti še film s podnapisi (kar je za nas, ki nam na srečo še služijo ušesa, brezveze) in šele čez pol urce bo film v 3D tehniki. Hmm.. 3D še ne bo za Saro. Vsaj ne za prvič. Očala ji znajo biti prevelika, morda jo bodo motila, brez njih pa se itak ne da gledati. Nič. Kar takoj skočiva k prvi predstavi, ki se je že začela pred tremi minutami.
Vstopiva v verjetno največjo dvorano Planeta Tuš. Tema. Le nekaj lučk ob robovih vrst. Skoraj ne vidim, kje hodim. Sara hodi korak pred mano, jaz jo od zadaj usmerjam proti stopnicam na drugi strani dvorane. Dvorana je skoraj prazna. Poiščeva vrsto nekje na sredini in se namestiva vsak v svoj stol. Sara se mi zdi malo zadržana. Kar precej glasno je. Dvorana je ogromna in razen slike na platnu se skoraj nič ne vidi. Vprašam jo, ali bi raje sedela pri meni v naročju in tako potem sediva ves čas filma. Kmalu se sprosti in proti koncu celo vzame kokice, ki je na začetku sploh niso ganile (uf, mene pa, jih skoraj nič ni več ostalo). Med filmom me večkrat na pol glasno vpraša: “Ati, kaj bo pa zdaj?”
Brez težav pogledava film do konca, ob super glasbi celo malo zapleševa na velikem parterju pred platnom preden greva iz dvorane. Privoščiva si še vsak kepico sladoleda in medtem ko liževa, obiščeva dve ali tri trgovinice. Kupiva dva plastična loparja z žogicami in se že veseliva prvega naslednjega sončnega dneva.
Imela sva se super in morda naslednjič to ponovimo skupaj z mamo, Urbanu pa za ta čas poiščemo dobro družbo. Itak ne bo dolgo, ko se bomo lahko vsi skupaj zabavali ob gledanju risanih filmov na “veliki televiziji”.
Add comment June 3rd, 2010
Včeraj smo se z godbo na pihala udeležili revije pihalnih orkestrov v Sp. Polskavi, kakor je že vrsto let v navadi našega pihalnega orkestra. Da bi kljub temu čim več časa preživeli skupaj, sva se z Urško odločila, da najprej obiščemo dedija in Nevenko in se potem od tam odpravimo na nastop.
Zaradi slabega vremena se je prireditev prestavila v šolsko telovadnico. Obiskovalcev ni bilo veliko, je pa zato bilo toliko več muzikantov. Za začetek smo vsi orkestri združeni zaigrali dve koračnici. Bušč in trušč, da je kaj! Pogledal sem proti Urški in Urbanu v njenem naročju in začuda je Urban z zanimanjem opazoval kaj se dogaja. Doma se namreč prestraši že navadnega radija, če ga vklopi in je ta preveč na glas (itak zato, ker se sam igra s tistim gumbom za glasnost). Celo zaploskal nam je. Sara je bila ob Mateji in budno spremljala nastop ruških mažoret, edine mažoretne skupine na prireditvi. Sledil je nastop posameznih godb..
Na vrsti smo bili drugi. Začeli smo z Avsenikovim venčkom in poželi aplavz. Potem smo se pripravili za drugo skladbo. Ko je v dvorani bila popolna tišina in je dirigent že dvignil palico, da nakaže začetek, preko telovadnice pridrvi Sara naravnost do mene, objame mojo nogo, glavico rahlo naslovni na moje koleno in kot da sva samo midva v dvorani, reče:
“Ati … Kaj delaš?”
Mislim, da sem na obraz dobil nasmešek od levega do desnega ušesa. Pobožam jo poglavici, ji dam poljubček in ji po tihem rečem, da ati nastopa in naj brž gre k mami poslušat, ker bomo vsak čas zaigrali naslednjo pesmico.
Po kratkem aplavzu smo lahko nadaljevali z naslednjo skladbo. 
2 comments May 31st, 2010
Sara: “Mami mi je pokazala slikice na računalniku tam ko si ti zdaj” (sem dal nekaj slikic iz zdravilišča na web)
Jaz: “A res? Fino! So ti bile všeč?”
.. kakšna sekundica tišine ..
Sara: “Ampak, ati? Kdo je pa slikal?”
Jaz: “Jaz sem slikal, Sara. S telefonom.”
Sara: “S to bolano roko?”
In še en kratek izsek današnjega večernega pogovora:
Urška v ozadju: “Urban, daj še Sari malo atija” (Sara je v medtem nekje na drugem koncu hiše)
Urban: “Saha!! Ati!!!”, na ves glas .. in potem čisto nežno: “Pa-pa – ati.”
malo klepetava, potem se posloviva:
Jaz: “Jutri pridem domov. Danes še spiš, jutri pa bom že doma. Lepo spančkaj in sanjaj nekaj res lepega.”
Sara: “Bom, ati. Za tebe. Ker te že takooooo pogrešam.”
Add comment April 16th, 2010
Pričakovana operacija ramena je za mano. V primerjavi s prvič okrevanje že od dneva operacije poteka lažje. Bolečine so veliko bolj znosne, pravzaprav v bolnišnici niti nisem imel občutka, da potrebujem kakšen protibolečinski šus. Seveda nisem zapustil bolnišnice že isti dan po operaciji, kot mi je bilo rečeno. Bil sem pa prvi na vrsti. Ob 8:10 sem že čakal v operacijski sobi, ob 8:20 sem imel namontirano cevko v žilo in masko na obrazu. “Dihajte, to je navadni kisik .. Globoko dihajte”, sem še slišal, več se ne spomnim. Zbudil sem se kakšne 3 ure po tem, utrujen ko pes. Pred mano je bila ura .. ne .. dve, tri, štiri ure! .. in potruditi sem se moral razbrati kaj kažejo kazalci. Če sem oči le za trenutek zaprl, sem bil v svetu sanj. In potem sem jih spet hitro odprl, ker se mi je zdelo, da ne smem zaspati. Utrip mi je poskočil in slišal sem, ko je ena od sester rekla: “Kaj pa imate tako visoki pulz?”. Ja, od misli, da ne smem več zaspati in vsakičnem ponovnem prebujenju iz dremeža, je moj utrip poskočil. Čez dan sem dremal in čutil sem utrujenost. Nemogoče bi bilo, da bi še isti dan zapustil bolnišnico. Sem se kar strinjal s tem, da tam prespim noč. In na srečo to ni bila moja druga najhujša noč v življenju. Bolečine so bile zares znosne in lahko sem spal, četudi po obrokih. Po izvidu sodeč je moja rama bila deležna precej obsežnega remonta. Tudi danes, 6. dan po operaciji nimam posebnih težav z bolečinami, le pred spanjem je dobro vzeti kakšno tisto belo-modro čudežno? kapsulo. Čez dva mesece bom upam, že lahko spet tekel, nabiral kondicijo in izgubljal kg, ki si jih bom v tem času sigurno nabral.
Se je pa zgodila še druga stvar, zelo podobna tisti izpred slabih dveh let. Ko sem jaz prišel iz bolnišnice, je Sara šla v bolnišnico. Ja, spet. Z Urško sta v nedeljo šli k dežurni zdravnici, ker je Sara v soboto ponoči spet bruhala. Že dva tedna je občasno bruhala. Vmes kakšen dan ne, pa potem v avtu, pa zvečer doma itd. Jedla je slabo, pila je zmerno, a kaj, ko je vse to velikokrat izbruhala. Zdravnica je ugotovila precejšnjo telesno šibkost in dehidriranost. Zato je priporočala, da z Urško obiščeta bolnišnico, kjer bi jo oskrbeli s kakšno flaško infuzije. Z Urbanom sva tako ostala sama doma, a nama je na srečo prišla na pomoč Urškina mama, zvečer še Darja in naslednji dan zjutraj Urškin oče. V ponedeljek sta Urška in Sara že bili doma, razloga za bruhanje niso odkrili. Sara je po tisti flaški infuzije postala spet živahna deklica, povrnil se ji je apetit, dobila je rdeča lička .. skratka, bila je kot prerojena. V torek se je že veselila oblečena v čebelico skupaj s prijatelji iz skupine iz vrtca. Prav tako tudi Urban.
Urška ji je za pogum v bolnišnici kupila pravi baletni komplet. Joj, kakšno navdušenje je bilo to! Kar ni se mogla nagledati svojih pravih baletnih copatkov, svilenih trakcev, baletnega krilca .. Zvečer je vse lepo pospravila v svoj predla in zjutraj takoj preverila, če je vse še na istem mestu.
Po dolgem času sta spet oba v vrtcu. Skupaj se peš vračamo domov in uživamo v snegu dokler ga še imamo.
 |
 |
 |
|
1 comment February 18th, 2010
Preverjeno zanesljiv ..
.. in cenovno ugoden gostitelj.
www.verzko.com
