Posts filed under 'Princeska'
Tako bi lahko rekli pravljicam, ki jih pripovedujemo istočasno, ko si jih izmišljujemo. To je zanimiva igra, ki pri otroku vzbuja včasih manj, drugič več domišljije. In ne samo to. Skozi pravljico otrok razkriva svoj na novo odkriti svet.
Igro se nas lahko igra več. Nekdo začne pripovedovati, drugi nadaljujejo tam, kjer je prejšnji končal. Tako nastaja nova pravljica.
Enako sta se šli pripovedovanje pravljice tudi Urška in Sara nek prejšnji večer. Urška začne s pripovedovanjem:
“Nekoč, pred davnimi časi, je živela deklica, ki je imela v glavi ..”
.. Sara za trenutek pomisli in nadaljuje:
“.. ki je imela v glavi velike in lepe uši.”
September 14th, 2009
Že pri Sari se je pojavila dilema, v kakšne copatke obuti njena stopala. O tem sem tudi že pisal. Načeloma je tako, da če nekaj potrebuješ se odločiš, izbereš, greš in kupiš. Do izbire vsi še nekako pridemo, ko je treba seči v žep pa nastane dilema. Pač nismo vsi enako bogati in vsakič strmimo k temu, da za najmanj denarja dobimo največ muzike (copata). Sarini copatki, ki jih nosi izključno v Cici delavnicah in so tam tudi shranjeni na njeni polički, bodo še nekaj časa služili svojemu namenu. Še vedno so ji prav in še vedno so v dobrem stanju. Kupili smo jih v Hoferju (ja, Hoferju!) za .. hmm .. okoli 10 EUR.
Robeezovi usnjeni copatki so najbolj poznani, v Sloveniji tudi že skoraj povsod dosegljivi, a tudi najdražji. Par copatkov stane od 33 – 40 EUR!! WKljub temu smo nekoč ene kupili in so nam dobro služili. Nosila jih je Sara, nosil jih je Urban. A so zdaj Urbanu že premajhni. Potrebuje nove. Doma copatkov sicer ne nosi (je še dovolj toplo, da je lahko le v nogavičkah), a jih bo potreboval za v vrtec. Če pobrskam po spletu, najdem cenejše copatke, ki so po izgledu čisto podobni (skoraj identični) Robeezovim. A še vedno je cena okoli 24 EUR, še kakšen EUR zrave za poštnino. Tudi takšne smo že imeli. So ok, a usnje je bilo nekoliko bolj trdo. Še bolj trdo je postalo, ko smo copatke enkrat oprali v pralnem stroju. Problematičen je rob okoli gležnja v katerem je elastika. Če je material trd, se to vidi na otrokovem gležnju. No, pa sem še malo brskal. In prišel do te spletne strani: www.copatki.si . Nisem mogel verjeti! Copatki za 13 EUR + poštnina. Po izgledu prav tako identični Robeezovim. Izbira precejšnja, veliko modelov in številk je na zalogi, sicer je potrebno čakati do 14 dni in je cena 2 EUR višja. Izberem enega od modelov na zalogi in izpolnim obrazec za naročilo. O, še eno presenečenje. Copatke je možno kar osebno prevzeti na naslovu, ki je .. juhej, čisto ob moji vsakdanji poti v službo in domov! Po službi sem tako tudi prevzel copatke, plačal 13 EUR, dobil račun. Copatki so super, usnje je mehko, na Urbanovi nogi so kot da bi bili zanj narejeni (pomeni, bo kmalu potreboval večje).
No, upam, da se bodo ti copatki dobro prodajali. Naši “veliki” trgovci so očitno preveč pohlepni in cene navijajo v višave. In naj še kdo reče, da tisti, ki je velik, dobi boljše nabavne cene in so zato izdelki cenejši. Nabavne cene so mogoče že nižje, a končna cena, ki jo plačamo kupci ni. Ker nekdo pač mora dovolj hitro bogateti, majkejim.
August 27th, 2009
Pred dnevi smo se z godbeniki zbrali, da zaigramo ženinu in nevesti ob prihodu v Hotel, kjer je potekalo poročno slavje. Tudi Urška, Sara in Urban so se nastopa udeležili kot gledalci. Sara je pa želela še več. Želela je ves čas stati tik ob meni, natančno je spremljala vsak moj gib medtem, ko sem sestavljal klarinet in tudi med nastopom se ni premaknila milimetra vstran od mene. Po končanem igranju so jo nekateri od svatov pofotkali za spomin.
Ko smo se spokali v avto, da se odpravimo domov, je Sara večkrat povedala, da se želi peljati v prtljažniku, kar je trenutno ena njenih najljubših stvari. Seveda ne po glavni cesti. Šele, ko zavijemo na makedamsko cesto proti domu, se ustavimo, da lahko gospodična skoči v prtljažnik. Do hiše je potem le še minutka vožnje, kar je pa za njo bilo dovolj, da se je opremila v čisto pravo godbenico. Na glavo si je nataknila mojo kapo, odprla kovček s klarinetom in ga brez pomoči uspela pravilno sestaviti.
Če bo naš pihalni orkester čez nekaj let še vedno deloval, morda lahko računamo na še večjo Sarino angažiranost. 
June 24th, 2009
Sari je prišlo že preveč v navado, da se vsak večer, ko je treba spati, vstaja iz postelje in prihaja iz spalnice. Res je malo nerodna situacija, ker so spalnična vrata odprta, v dnevni pa TV in midva z Urško. Če vrata zapreva, je jok, da jo je strah teme itd .. Tako se vsak večer bockamo, da naj odide nazaj v svojo posteljco. Ona pa polna izgovorov: da mora lulat, da je žejna, da bi se “malo caltala” ipd. Potem kakšnih 100x izrečemo: “Sara, pojdi nazaj v svojo posteljo!”
Včeraj, po tistem stotem “pojdi v posteljo”, je res končno zavladal mir v spalnici. Sara se je umirila in bo vsak čas zaspala. Ura je bila približno 22:15. Z Urško gledava večerni dnevnik. Kar naenkrat pa se med spalničnimi vrati in nama prikaže ena mala pojava, ki samo stoji na mestu ima rahlo sklonjeno glavo in čisto pri miru zre v naju. Sara. “Pojdi nazaj v posteljo,” izrečem sto-prvič. Ne, da bi se premaknila, odgovori, skoraj nerazločno, čisto potiho: “Na kavc pidem, se caltat k mami”.
jaz, zelo razločno in počasi, malo strogo: “Sara? A ti veš, koliko je že ura?”
Sara: “Nimam u’e.”
.. in se je prišla k nama caltat, dokler vsebina na TV ni bila taka, da je bilo še iz tega razloga bolje, da jo je Urška odnesla nazaj v posteljo.
June 17th, 2009
Včeraj zvečer se vležem v posteljo k Sari, da se še malo pocartljava preden zaspi. Pa se pogovarjava ..
jaz: “Sara, ti veš kdo je tebe naredil?”
Sara: “Kdo?”
jaz: “Ati in mama! .. Najprej si bila takšna čisto mala, mala pikica v maminem trebuščku. Potem si pa rastla in rastla in bila si vedno večja, mami pa je rastel trebuh .. In ko si bila dobvolj velika, si se rodila. Ko si prišla iz maminega trebuha so te sestre lepo namazale z oljem, ati in mama pa sta komaj čakala, da te lahko prvič pobožata… “, itd., itd.
Sara je poslušala, včasih kaj dodala, jaz pa sem ji kazal kako je rastel trebuh in kako smo jo božali .. Potem pa se Sari utrne vprašanje:
Sara: “Kako pa sem p’išla v mamin t’ebuh, ce ni nobene luknje?”
ati: “Kako ni nobene? Poglej koliko jih je: ušesa, nos, usta, ritka, lulika, … Katera je prava, pa boš izvedela, ko boš malo večja, prav?”
June 16th, 2009
V treh letih si se že dobro naučila zapeti “Vse najboljše zate”, tudi v angleščini. In kadar je kdo imel rojstni dan, si bila “zadolžena”, da mu pokloniš to pesmico. Ko sem nazadnje praznoval svoj rojstni dan, je tvoje voščilo bilo najlepše od vseh, četudi najbolj sramežljivo. Danes bomo mi voščili tebi in ti zapeli “Vse najboljše”. Objel te bom, te polubčkal, te stisnil, malo pokuštral lase in ti zaželel, da bi ostala zdrava in vesela atijeva punca. Ja, ti štrudl mali, 3 leta že imaš, jaz te pa imam rad za neskončno njih! Tvoj ati.
June 12th, 2009
Včeraj, okoli 8. ure zjutraj, je Sara bila prva, ki se je zbudila. V najini postelji, kjer, se bojim, ji zmeraj bolj paše spati. Tako naju je prebudila:
“Mama? .. Mama? .. Glej, ni več noč. Dan je.”
Urška je nekaj zamrmrala, jaz pa sem jo vprašal:
“Ja, kam je pa šla noč?”
Sara malo pomisli, nato pa odgovori:
“Šla je v oblake, ke’ so oblaki č’ni.”
June 1st, 2009
Neuradno sem izvedel, da se skupina otrok iz Cici delavnic odpravlja na končni izlet. Juhej!
Se jaz sploh še spomnim svojih končnih izletov? Zdi se mi, da dlje kot do bližnjega parka vsaj prvih nekaj let osnovne šole mi nismo prišli. In ko smo prišli v osmi razred je dvodnevni izlet nekam na morje bil najboljše darilo za zaključek osnovne šole. Marsikdo se ga je takrat prvič nalil. Jaz ne.
Sara pa še tri leta ni stara in že se pripravlja na njen prvi končni izlet. To ne bo kar izlet z nahrbtnikom v parkec, ampak bo čisto pravi, ta veliki, resni izlet. Kam? V Ljubljnaski ZOO! Že tretjič. Jaz sem v celem otroštvu bil v živalskem vrtu samo enkrat. V Zagrebu. In naslednjič pri 18 letih v Los Angelesu (da sem nadoknadil za nazaj). Ne, to ni glavno mesto Amerike. Na izlet jih bo najprej peljal vlak, v Ljubljani pa bodo pot do živalskega vrta nadaljevali z avtobusom. Seveda bodo otroke spremljali starši. Saro bo spremljala Urška. Urban bo v dopoldanskem času pri nekom v varstvu (upam, da Urška nima težav z organizacijo le tega), popoldan pa bova nestrpno čakala, da se dekleti vrneta in opišeta svoje vtise.
Sara se bo tokrat prvič peljala z vlakom. Verjamem, da bo uživala!
May 11th, 2009
V četrtek, prejšnji teden, smo dobili dnevni regal. Po Sarinem pregledu pri dermatologinji, kjer smo bili zaradi nekaj lišajčkov po koži, ki so itak že sami od sebe izginili, smo se odpeljali v Lesnino in tam naložili šest kartonastih paketkov. Kak fajn, da imamo karavana in kak fanj, da smo prav takrakt imeli še maminega malčka v izposojo. Lepo naloženi smo se odpeljali domov.
Regal, kot je bil razstavljen v trgovini
(+ : cena, prostornost; – : kvaliteta obdelave robov, bele fronte)
Žal sem šele zvečer imel nekaj časa, da sem se lahko lotil sestavljanja regala. Najprej pa je bilo potrebno iz dnevne sobe premakniti en element, na katerem je stala tudi TV. Vse skupaj (vključno s TV) sva z Urško spravila v kotlovnico. Element za stalno, TV začasno. Potem sem odprl prvi paket, razložil deske, izsipal vrečko z vijaki v eno manjšo škatlico in začel sestavljati. Najprej omarico s predaloma. In je trajalo. Do pozne ure, ko sta Sara in Urban že sladko spala in ko je tudi mene že zmanjkovalo med samim šraufanjem.
Spet sem nadaljeval naslednji dan. Kolikor je pač čas dopuščal. Kar nekaj dela je s tem. Pa še vsak kos posebej sem lepo pošprical s čistilom za les in ga lepo zloščil, preden sem ga uporabil. Šele včeraj popoldan sem namontiral zadnji kos. To je bila vitrina, ki jo je bilo potrebno obesiti na zid. Veliko časa mi je vzelo še nastavljanje vrat in “premik” sobne enote za regulacijo ogrevanja. Ta je bila postavljena levo od stikala za luč na steni, kjer je sedaj regal. Je pa regal hudo dolg in bi sobno enoto popolnoma prekril, saj pride čisto do stikala. Jah, nič. Malo poštemat zid, nardit utor za nov kabelček, tega v dozi zvezati z obstoječim, ga položiti v utor, zagipsat, pokitat, pobrusit, pobarvat, prvič, drugič. Med vsemi fazami je potrebno še čakati, da se material posuši, dokler pa vse ni bilo gotovo, pa regala nisem mogel postaviti ob zid (oz. nadaljevati s sestavljanjem). Morda bi vse skupaj trajalo še dlje, če mi ne bi pomagala Sara. Iskala je vijake, mi podajala orodje, celo privila je nekaj vijakov tako, da sem jaz držal mašinco, ona pa gumb.
Ves ta čas je TV lepo čakala v kurilnici. Občasno se je Sara spomnila in malo povprašala, kdaj bo spet televizija. Tako je bilo tudi v soboto, ko sem jaz izkopaval zemljo za nasutje kjer bo terasa, Sara pa je sedela na svojem stolčku in imela dovolj časa za razmišljanje:
Sara: “Ati, kdaj bo spet televizija?”
Ati: “Bo, Sara, bo. Ati mora najprej sestaviti pohištvo, veš?”
Sara: “Joj, joj, ati. To ni dobro.”
A bi to naj vzel kot grožnjo? Kakorkoli, potrudil sem se, da je včeraj zvečer TV končno dobila prostor na novem regalu in da je Sara lahko šla spat z obnovljenimi vtisi iz risanke gasilca Florjana.
Lahko pa rečem, da v teh treh ali štirih dneh Sara ni imela nobene “krize” kar se TV in risank tiče in je daleč od tega, da bi bila “odvisna”. V soboto zvečer je tako kar sama vzela špansko pobarvanko (pobarvanka iz “pouka” španščine v Cici delavnicah), se vsedla k svoji mizici in začela barvati. Vmes je malo spraševala, ponavljala (menda) španske besede, kaj vprašala in vsakih 45 sekund rekla “Ati, glej!”. Pobarvala je papigo in ribo tako natančno, da me je resnično presenetila. Papigi je po trebuhu narisala pike, perje pobarvala z različnimi barvami, skratka, neverjetno! Moram sem kakšno slikico prilepit. Za spomin.
Tudi brez TV znamo preživeti, z njo je pač malo .. lepše?
May 11th, 2009
Včeraj sem drugi dan ometaval dele zunanjih sten, s katerih je brez ali z malo pomoči odpadel omet od kar smo pričeli z obnovo Hiše. Moram priznati, da mi to ni bilo najbolj ljubo delo in da je to še ena izmed mnogih stvari za katero lahko rečem, da brez zadostne kilometrine (ometane kvadrature) pač ne gre tako, kot bi si želel. Mogoče bi bilo dovolj samo videti mojstra pri delu, pa bi že bilo lažje lotiti se zadeve sam. No, ne bom na dolgo o tem. Itak sem včeraj obupal in bom zadevo prepustil plačancem. Kaj pa hočem?
In ko se tako pričnem “mučiti”, pride k Hiši četica: Urška z vozičkom in Urbanom v njem, Sara in Jenny. Najprej pristopi Urška, ne preblizu, da ne ne bi dobila kakšne porcije ometa, in vpraša:
“Kaj? Te jebe?”
Nekaj zmrmram .. Kmalu za njo stopi bliže še Sara in iskreno, z ravnodušnim izrazom na obrazu, v tistem simpatičnem otrokškem tonu vpraša:
“Ati, kaj te jebe?”
Akhm.
April 16th, 2009
Next Posts
Previous Posts
