Oma, doma na osamljeni jasi sredi Lovrenških gozdov, je prava pohorska Pehta. Pripravlja nam različne domače zvarke, ki nam pomagajo preprečevati ali pa lajšati in zdraviti nekatere bolezni.
Ena takšnih je mast, narejena iz maščobe starega petelina in praženega česna. Ta naj bi pomagala Urbanu pri njegovih dihalnih težavah. Oma je naročila, naj ga s tem mažemo po prsih in hrbtu nekaj dni zapored ter obložimo s toplo pleničko, potem pa terapijo po nekaj dnevih premora spet ponovimo. Ko je Urška prvič odprla kozarček z mastjo, je iz njega pridivjal koncentriran vonj po stari pečenki in za moment se je bilo potrebno umakniti. Z iztegnjenimi rokami je kmalu nazaj privila pokrovček. “Tine, jaz ga s tem ne bom mogla mazati.” mi prizna. Povoham še jaz in jojme!, pa res. Ko sem mislil, da je stvar že končala v košu vidim, kako Urška z rokavicami maže Urbana. “Mmmm, kak disi!”, pravi Urban. A njemu pa diši!? No, mogoče bo pa šlo. Naslednji dan niti rokavice niso bile več potrebne in tako je Urška Urbana namazala vsaki večer pred spanjem. Vsi smo se vonja počasi navadili.
Ta teden smo ponovno pričeli s terapijo. Teden se je začel s praznikom, zato je Urbana začela mazati Urška po ustaljeni praksi. Te dni, ko dela popoldan (ja, Urška je končno zaposlena, uau!), pa je ta naloga padla na mene. Tako sem Urbana prvič namazal tudi jaz in ga obloženega s pleničkami pospremil v posteljo, enako Saro. Ko Sari dam lubčka za lahko noč, Sara s tonom sočutja pravi:
“Ati! Veš, zelo si želim, da bi Urban kmalu ozdravel.”
“Tudi jaz si to zelo želim, Sara.”, se strinjam.
“.. Ker potem ne bo v spalnici več tako smrdelo in bom lahko zaspala”, doda opica, mala!!
Včeraj, enako kot dan prej, spet namažem Urbana, ki mu zadeva še vedno diši. Pospremim oba v posteljo, ko se Sara izmuzne in odhiti v kopalnico, vrata pripre. “Le kaj bi zdaj še rada? Lulala je že prej. “, si mislim.
“Sara, kaj počneš?”, vprašam.
“Niiiič!”, odgovori češ, pusti me pri miru.
“Sara, treba je iti spat.”, in pokukam v kopalnico.
Sara v kopalnici brska po predalu v katerem imamo špangice in gumice za lase in nekaj išče.
“Sara, kaj iščeš? Špangice bosta jutri zjutraj z mamo izbrali, zdaj pa pojdi v posteljo.”, rečem.
“Joooj, počakaj maloooo.”
Med vsemi pisanimi, srčkastimi, okroglimi, podolgovatimi, bleščečimi in ne-vem-še-kakšnimi špangicami vzame ven najvolj navadno, tanko špango – lasnico in si jo skuša natakniti na nos.
“Sara! Kaj pa delaš, no!?”, jo vprašam zaskrbljeno, ko se trudi, da bi španga ostala na nosu.
“Če pa Urban tak smrdi, da ne bom mogla spat!”
“Beži v posteljo!”, pospravim špango, se trudim zadrževati smeh in jo pospremim nazaj v spalnico, kjer preberemo še eno pravljico.
To, da se Urban stalno trudi, da ne bi zaostajal za Saro, je že znano dejstvo. Čeprav bo v letih vedno zaostajal za njo, pa jo v kakšni stvari že presega: npr. v kilogramih. Če bi bil le malo bolj “podumen” kot je, bi že znalo biti nevarno. Kljub temu, da Saro skuša stalno posnemati, pa sta si precej različna. Urban pri hrani ni tako izbirčen, kot Sara, Sara se prej opogumi kot Urban, Urban je hitro užaljen in postane cmera, Urban je precej živahnejši in navihan, Urban je očitno veliko bolj neroden, četudi le po nesreči, Sara je nekoliko manj cartasta in še bi lahko našteval razlike med njima ..
Tokrat je Urban sam pokazal interes, da posnema Saro v vožnji kolesa brez pomožnih koles. Da bi se naučil loviti ravnotežje, smo mu pred dvema mesecema podtaknili poganjavčka, ki ga je začuda sprejel, saj se pred tem z njim ni hotel voziti (jaz se tudi ne bi – zakaj, če je pa veliko lažje s pedali?). Tokrat pa je hotel “malo kolo”, ki sem mu že takrat odstranil pomožna kolesa, če bi fanta slučajno zamikalo. In? Če je Sara rabila samo malo pomoči, da se je začela voziti po dveh kolesih, je Urban sploh ni potreboval. Enostavno je vzel malo kolo in se odpeljal kakšnih 10m kar po domačem dvorišču, travi in grbinah .. Seveda sva oba z Urško bila več kot navdušena. Morda se še letos nauči voziti tudi z večjim kolesom, ki ga je dobil za rojstni dan, a ima še namontirana pomožna kolesa. Potem bomo vsi super mobilni in si bomo privoščili kak krajši kolesarski izlet.
V nekaj dneh našega kratkega obiska otoka Hvara se je nabralo dogodivščin in novih izkušenj toliko, kot se jih včasih cel dopust ne. Naključje je bilo, da je ravno v času našega obiska na kratek izlet priletela eskadrilija iz Maribora, mi smo si pa nažicali panoramski polet. Enkratno! Edino Urban se je na začetku “malo bojal”, potem pa bil kar “podumen”. Mene pa mika, da bi postal pilot (že od malega). Čisto zares. Samo mošnjiček je prazen ..
Ko Urška Urbana vpraša: “Urban, zakaj se zopet prijemaš za pimpača?”, verjetno ne pomisli, da no to vprašanje nikoli ne bo mogla dobiti jasnega (ženski razumljivega) odgovora. Povsem retorično vprašanje. Paketek je pač treba včasih malo pospraviti, mogoče preveriti, ali je v njem še vedno vse kar v njem mora biti, velikokrat pa ga uporabljamo zgolj kot igračo – za igračkanje, tudi za zalivanje: rožic.
“No, Urban, zdaj pa nehaj. Te lulat? ‘Maš pravo anteno!!”
Od kar sta Sara in Urban začela z daljšimi počitnicami, so se za nas končale težave z zdravjem. Urban se je celo uspešno izognil eni grupni virozi malo pred odhodom iz vrtca, ko si je igralnico delil le še z dvema korenjakoma. In z začetkom septembra sta se tako Sara kot Urban spet vrnila v vrtec. Za Urbana je to bil drugi vstop, za Saro že tretji (ali četrti?) vstop v vrtec. Torej smo lahko na podlagi izkušenj spet nekoliko špekulirali, a vseeno mislili le na najboljše: “da le ne bi bilo kot vsako leto, ko otroci po 14 dneh vrtca pričnejo množično zbolevati”.
Žal je to očitno pravilo. Po tednu dni sta oba začela kazati znake nahoda: izcedek iz noska, kihci, tu in tam kašelj .. Sara ves čas smrka in včasih je tečka, ker ne more brez težav dihati skozi nos, Urban nas zopet straši z njegovim suhim kašljem. Ponoči se je zbudil in jokal, zdelo se je, kot da ne more dobro zajeti sape. Podobno, kot bi zrak vdihaval skozi pol zaprti ventil. Vmes je še kašljal, se davil, nekajkrat ga je od kašlja sililo na bruhec. Vročine nima. Ko se je pomiril, je zaspal in spal do jutra. Z Urško sta danes obiskala zdravnico, kjer je dobil terapijo inhalacij. Menda bi naj šlo za laringitis. Če bo ponoči spet težko dihal, ga moramo odpeljati na pregled k dežurnemu zdravniku, če bi ura bila zelo pozna, pa kar v bolnišnico. Me je že groza. Res. Upam na najboljše.
Ta vikend je Urban prvič šel na počitnice tako, da je tam tudi ostal (čez noč). V petek sva z Urško nameravala pospravljati klet, uto, garažo, predvsem z namenom, da sprostimo nekaj prostora za selitev stvari iz garaže. Garažo namreč v kratkem čaka nemilost hiltijev, macol, motorne žage ipd. (mogoče že danes). Urška se je z našo omo Tejo in Karlotom dogovorila, da otroka vzame na kratke enodnevne počitnice do večera. A bolj kot se je bližal večer, bolj sva z Urško ugotavljala, da bi nama strašansko ustrezalo, če bi počitnice podaljšali na naslednji dan. Poleg tega, da bi soboto lahko izkoristila za odvoz ogromnega kupa odpadkov v zbirni center, bi si zvečer še skupaj ogledala predstavo Z. Batine, Mesar za vse večne čase. Urška pokliče mamo in ni problema. Skoraj ne morem verjeti, da bova po dooolgem času preživela večer, ne da bi bilo potrebno misliti na to, da bosta otroka umita, sita in pravočasno v postelji. Juhuhu! Tudi otroka se nad novico nista pritoževala. Karlo je odstopil svoje mesto v spalnici in prespal noč na kavču (hvala, hvala), Urban pa je dobil priložnost omi pokazati vse mogoče spalne poze. Določeni elementi so tako zahtevni, da bi velika postelja zanje skoraj bila premajhna. Oma je imela pod nosom enkrat njegove noge, drugič rit, potem glavo, roko … itd. Skratka, problemov ni bilo in vsi smo se imeli super, pa še naredili smo kaj koristnega.
V nedeljo je Urška bila doma in lahko smo razmišljali, kako skupaj preživeti ta dan. Nekaj po osmi uri smo zajtrkovali, potem pa se odpravili na sprehod do trgovine in še malo posedeli na kavici v družbi Gorana, Valerije in Mojce. Medtem nas je razveselila novica o novem naraščaju v krogu naših prijateljev, punčki Ajdi. Pero in Barbara, kar pogumno novim izzivom naproti! Ko smo se vrnili domov smo spet malo pomalicali in že je bil čas za opoldanski počitek. Med pripravo kosila je padla ideja, da popoldan obiščemo dedija v Vareji. Poklical sem ga domov, oglasila se Nevenka. Rekla je, da se smuka nekje okoli hiše, da sta sicer doma, ampak naj bi dedi dopoldan nekaj razmišljal o ribičiji. “Nič zato”, sem rekel, “bomo pa skupaj šli na ribičijo!”
Po kosilu spakiramo stvari in že smo na poti v Varejo. Dedi res pripravi ribiško opremo in pripravljeni smo na novo dogodivščino. Urška se odloči, da bo ostala pri Nevenki in ji delala družbo, mi pa se odpeljemo na ribnik, nekaj km ven iz Ptuja. Dedi kmalu ujame prvo ribo. Mojega trnka niti povohajo ne. Šele ko kruh zamenjam za črva, postane bolj zanimivo. Tudi Sara želi poskusiti srečo in spretnost. Dedi ji odstopi njegovo palico in razloži, kako mora potegniti, ko ji bo rekel, naj potegne. Že po nekaj poskusih Sara čisto zares ujame čisto pravo ribo!! Super!
Kasneje ji jaz dajem ribe, ki jih odpnem iz trnka v roko, da jih ona vrže v mrežo. Medtem ji enkrat spodrsne in z eno nogo stopi v vodo. Nič hujšega. Kmalu bomo doma. Tudi Urban uživa ob vodi. Ves čas nabira listje in vejice ter jih meče v vodo. Potem najde robide in začne še te metati ribam, da ne bi bile lačne. Spet je že pozen večer, ko se vrnemo domov. Na poti v Ruše nas spremlja nevihta in počutimo se kot fotomodeli v fotografskem studiju. Bliska iz vseh strani. Ena strela je lepša od druge.
In spet je en vikend za nami. Morda kmalu vzamem nekaj dni dopusta in kakšen podoben vikend poustvarimo med tednom, da nam bo dlje časa skupaj lepo.
V soboto ni bil nič kaj poletni dan. Res, da je bilo prej toplo kot hladno, a je v zraku bil prisotenj vonj po vlagi, obetalo se nam je spet deževje, kot da ga nimamo že dovolj. Smešno? Ja, če pomislim, kako bi si takšnega vremena želeli pred 14 dnevi, ko smo se skoraj celi mesec “kuhali”, je res malo smešno.
Urška se je še zadnjič morala udeležiti samozaposlitvenega seminarja, delavnice, ali kakor je komu ljubše, jaz pa sem želel, da bi popoldan le skušali preživeti na prostem. Medtem, ko sta Sara in Urban spala, sem pripravil kosilo. Po spanju smo pojedli kosilo, pospravili posodo, se primerno športno obleki, naložili nahrbtnike (tudi dežni plaščki niso manjkali) in se odpravili – na Pohorje. Pripeljali smo se pod spodnjo postajo vzpenjače in se v rahlem dežju odpravili proti našemu cilju, Trikotni jasi. Jenny je seveda bila z nami. Brez težav (če odštejem Sarin padec malo pred ciljem) smo počasi prispeli na Trikotno jaso.
Ker smo bili prijetno utrujeni, smo se okrepčali z vodo, banano in jabolkom, potem pa brž krenili na pot nazaj, saj je ura že bila okoli 19. zvečer, če ne celo kakšno minutko več. Prijetno utrujeni smo se z mamo dobili pri babi Esi in se hitro pohvalali, kakšen podvig da nam je uspel.
Jeah! Bo že kakšna dva tedna od kar smo si drznili Urbana dati iz pleničk, čeprav je pleničko še vedno zmočil vsaj ponoči ali pa med opoldanskim počitkom. Moja preprosta teorija brez nepotrebnega filozofiranja je, da otroka odvadimo pleničke enostavno tako, da mu jo odvzamemo. Pa naj se tu in tam polula v hlače (včasih tudi kam drugam) in začutil bo neudobje, ki ga doslej ni poznal, saj je že vsaka plenička danes super mega oh in ah in uau vpojna, da otrok razen teže pleničke ne čuti nekega neudobja (vsaj tako se mi zdi). Palilo je pri Sari in očitno pali pri Urbanu. Zna reči “lulu” (še prevečkrat), razume, če ga vprašamo ali je treba iti lulat in tako so bili dani vsi pogoji, da mogoče tudi kaj prihranimo sebi in – ne smem pozabiti (ker je to danes še kako pomembno) – okolju. Malo nas še muči tista druga reč zaradi katere hodimo na WC, a je le potrebne malo vztrajnosti in nam tudi to uspeva z vedno manj odlašanja in “upiranja” na školjki. Bravo, veliki fant!
Če bi bil le malo bolj “podumen” kot je, bi že znalo biti nevarno. Kljub temu, da Saro skuša stalno posnemati, pa sta si precej različna. Urban pri hrani ni tako izbirčen, kot Sara, Sara se prej opogumi kot Urban, Urban je hitro užaljen in postane cmera, Urban je precej živahnejši in navihan, Urban je očitno veliko bolj neroden, četudi le po nesreči, Sara je nekoliko manj cartasta in še bi lahko našteval razlike med njima ..
Oma je imela pod nosom enkrat njegove noge, drugič rit, potem glavo, roko … itd. Skratka, problemov ni bilo in vsi smo se imeli super, pa še naredili smo kaj koristnega.
