Posts filed under 'Veliki mali'
Tudi na tem blogu bi jamranja bilo že počasi dovolj, kot ga je že zdaleč dovolj v naši familiji.
Urban je prebedel skoraj celo predprejšnjo noč, kašljal, hropel in zjutraj vstal z vročino. Ves včerajšnji dan je potem bil sitko, nerazpoložen, razdražljiv .. Kaj čemo drugega, kot obiskati zdravnika? Z Urško sva se že skoraj spričkala, kdo ga bo odpeljal. Urška se najbolj boji tega, da bi ta mali tam napravil prevelik vik in krik in bi spet katera od sester malo prestrašeno opazovala kameleonsko spreminjanje barv na njegovem obrazu, meni pa je že skoraj nerodno, ker smo enostavno prepogosto tam. Peljala ga je Urška. Diagnoza: laringitis in vneta ušesa. Zdravljenje: Voltaren proti vročini, 3x dnevno inhalacije, Amoksiklav (AB) – ker je komaj dva tedna odkar smo se rešli Hikoncila. Ja, pa še nova runda Singulair-a – vrečke s praškom, vsak večer ena, polletna terapija, ki naj bi odpravila težave z hropenjem. Iz vsega tega bi človek lahko sestavil popoln dnevni obrok. Materno!
Po obisku zdravnika sta z recepti v roki Urška in Urban odhitela proti lekarni, saj so bile zadnje minute pred 17. uro, ko lekarno zaprejo. Ko stopi pred steklena vrata lekarne, se ta ne odprejo. Zvonik na cerkvi nekaj trenutkov za tem odbije 17. uro. Urška z recepti v eni in Urbanom v drugi roki maha ženski, ki še vedno stoji za pultom v lekarni. Ta ji maha “ni-ni, zaprto ..”, Urška pa ji pravi, da je ura pravkar odbila peto in bi lekarna moral biti do te ure odprta. Naj to pomeni, da se bo morala peljati po antibiotik v Maribor? Ženšče skomigne z rameni in izgine. Očitno za njih delovni čas pomeni ob 17. uri iti domov, ne pa zapreti vrata in šele takrat začeti z zaključkom. Da jim mamicu milu, da jim j****, p**** ferdamane. Pardon. Imajo srečo, da jaz nisem namesto Urške stal na vratih.
Zjutraj je Urban bil očitno navihano razpoložen in je ves čas odpiral vhodna vrata. Zato jih je Urška zaklenila. Potem se je odpravila po korp drv, ki ga imamo navadno le nekaj metrov vstran od hiše, pod streho prve ute. Obula je cokle, ki so stalno zunaj pripravljeni za nataknit in naredila tistih nekaj korakov ter si v naročje dvignila polno košaro drv. V tistem trenutku je opazila, da je Urban pri balkonskih vratih. Samo malo bolj bi se stegnil, pa bi jih s kljuko lahko zaprl. Urška bi ostala zunaj, otroka zaprta v hiši. Dvomi, da bi Sara lahko dvignila kljuko in ji tako odprla vrata. Hotela je pospešiti proti vratom, pa ji je na zamrznjenem snegu, v coklih z gladkim podplatom, pošteno spodrsnilo. Padla je, razsipila drva, si potolka koleno in nart, raztrgala trenerko .. Čeprav jo kar precej boli in bo sedaj njena koža kot kameleonja, si menda zvila ali celo zlomila ni ničesar. Z mojo invalidno roko naslednji teden bi tako bila “popoln” par.
Naj se gre nekam srat vse to ….
February 2nd, 2010
Razlogov je veliko. Večino teh je mogoče ignorirati in je to navadno tudi najboljša obramba, nekaj pa je le takšnih, s katerimi se je potrebno tako ali drugače soočiti in probleme rešiti preden se razpoloženje lahko popravi.
Takoj zatem, ko je Urban prenehal z jemanjem AB, ki ga je dobil zaradi vnetega ušesa, je AB dobila Sara na podlagi krvnega izvida (levkociti na zgornji meji, CRP=55). Pri obema se je stanje popravilo tisti dan, ko sta vzela prvo žličko sirupa. Sigurno ne zaradi sirupa, je pa vprašanje, če bi se stanje lahko kasneje poslabšalo. Nimam pojma. Bi lahko ugibal, pa ne bom. Smo pač zaužili tisti sirup, kot nam je bilo predpisano.
Dan ali dva po tem, ko je Urban vzel zadnjo žličko sirupa, se je pojavil nov problem zaradi katerega sva v poznem popoldanskem času šla na obisk k dežurnemu zdravniku. Začel je govoriti “Aua”. Čisto milo, brez joka, brez jamranja. Samo “Aua”. In kazal je svojo pipico. Ko sem ga slekel, mi je postalo jasno zakaj: lulček je naenkrat postal “velik kot Triglav”. Zdravnica je predpisala dve kremi in nama dala napotnico za pregled urina. Kar takoj sva šla v laboratorij in na presenečenje vseh se je Urban brez težav polulal v lonček. Če sem najprej mislil, da nama bo to težko uspelo ali da bo nalulal premalo, sem potem moral stiskati zobe in praviti “stop – stop”, saj je lonček napolnil do 1 mm pod rob. Urin je bil b.p., predvsem tista proti-vnetna krema (ki smo jo nedolgo nazaj uporabljali pri vnetih očkah) je težavo uspešno odpravila že v dveh dneh.
Včeraj ponoči je Urban bruhal. Bil je nemiren in ga je Urška vzela iz posteljce. Ko sta se cartljala jo je zmotil vonj po kislem. Kmalu je ugotovila, da je to bruhec na njegovi pižamici, potem pa še, da je konkretno pobruhal svojo posteljco. Zjutraj je bil ok in je šel v vrtec. Tam ni bilo nobenih težav več, tudi jedel je normalno.
Podobno se je danes zgodilo s Saro. Zjutraj še vse ok, tudi jedla in pila je, je pa malo pojamrala, da jo boli trebušček. Na poti v Maribor je bruhala v avtu. Menda konkretno. Trenutno se počuti ok in pije čaj.
Aha! Zakaj v Maribor? Urška in Sara bi danes morali peljati Jenny po 2. injekcijo. Pred dvema dnevoma sta jo peljali na pregled k veterinarju, ker je komaj stopila na prednjo desno tačko. Veterinar ni ugotovil nič posebnega, je pa “trzala” na dotik pri izrastu kremplja na enem prstu. Lahko, da si je kje med norenjem malo odrgnila kožo, sol na cesti pa je to dodatno razdražila. Blazinice so sicer nepoškodovane. Injekcija je menda namenjena lajšanju bolečine. Pregled in en pikec = 33 EUR.
Z Urško sva v spalnici odmaknila ta vlko posteljo od stene. Ob pogledu na steno bi nastalo stanje lahko pričakovala, ni pa zato pogled bil nič manj strašljiv. Plesni na debelo, stena mokra! Urška je steno obrisala kar z viledo in suho krpo, zdaj bova posteljo pustila nekaj cm od stene, da se ta del lažje zrači. Potem sem prečekiral še del stene, ki ga zakriva omara v dnevni sobi. Katastrofa! Razlog je jasen: razlika med temperaturo stene (zunanja stena) in zrakom v prostoru je daleč prevelika. Zaradi tega se na steni nabira kondenz, tudi če je relativna vlažnost zraka nizka. Rešitev? Izolacija hiše. Nema druge. Investicija? Mah.. nimam pojma. Kako se zadeve lotiti, tudi ne vem. Delati fasado in šele kasneje streho menda ne bo šlo. Delati streho in fasado – auč. Delati streho nad razpadajočo garažo – tudi ne. Investicija bi lahko kmalu bila vsaj takšna kot je bila, da smo se lahko vselili. Way to much.
Že štejem dneve do operacije ramena. In prav nič se ne veselim. Ker vem, da je okrevanje precej neprijetno. A se tolažim s tem, da bo to še vedno lažje kot okrevanje, ki ga prestaja mama po operaciji noge. In ne smem preveč jamrati, saj mnogi ljudje prestajajo dosti hujše bolečine in v veliko slabših pogojih.
Lahko bi rekel, da s tekom nazadujem. Tudi okrevanje po operaciji bo botrovalo k temu. Nazadnje sem tekel pred dvema dnevoma, a ne več kot 5km. In v tem mrazu je to bilo čisto dovolj, čeprav sem upal na več. Po pravici napisano, mi niti ni bilo najbolj se matrati za kaj več. Bodo že prišli spet boljši časi – upam.
January 27th, 2010
Medtem, ko sta mama in Sara v Urbanovi skupini v vrtcu ustvarjali v okviru delavnic za starše, sva se midva z Urbanom odpravila na sprehod do bloka, kjer smo živeli prej. Tam smo v kleti še vedno imeli shranjene sanke. Urban se je tako včeraj prvič peljal na sankah in po moje, mu je bilo kar fajn. 
December 15th, 2009
Včeraj sta se Urban in kahlica prvič srečala. Ko je še ne dolgo nazaj v vrtcu vzgojiteljica spraševala, ali se nam zdi, da bi Urbana lahko vključili k uvajanju na kahlico sem rekel, da doma še nismo poskusili, ker se nam enostavno zdi, da na to še ni pripravljen. A je Urška poskusila in mu včeraj prinesla kahlico. Urban se je kar sam hotel vsesti na njo. Urška mu je rekla, naj lula, on pa je napel trebušček in …. NAPOLNIL KAHLICO!
Saj se nam nikamor še ne mudi. A če bi se do pomladi rešili plenic, bi to bilo odlično!
December 2nd, 2009
Vikend smo preživeli bolj ali manj aktivno. Sobota je bila mrzla in deževna in ni me posebej mikalo, da bi se lotil kakšnega dela zunaj. Cokl na hiši je nalepljen, moral bi ga še zgladiti z lepilom in mrežico, vgraditi vogalnike itd. Mogoče v nedeljo. Urška naju je z Urbanom poslala na sveži zrak. Spomnil sem se na nahrbtnik, ki smo ga nekoč kupili zato, da bi v njem nosili otroke. Nikoli ga nismo veliko uporabljali. Ni ravno mačji kašelj 15kg otroka nositi v nahrbtniku. Do vasi bo že šlo, kljub dežju. En kafe spijem s prijateljem Andrejem, potem pa nazaj domov. Skuham kosilo in že bo več kot pol sobote za nami.
Teka si ta vikend nisem obetal. S Sebi sem se načeloma dogovoril, da se jima z Inotom pridružim v nedeljo na prvem pohodu na Pohorje v okviru 3. Zimskega pokala peš na Pohorje, a sem si pri zadnjem teku nahladil grlo in bi zame, neizkušenega pohodnika, to lahko bil prevelik zalogaj. Sem zadevo odpovedal. Tudi za nedeljo je kazalo, da bo bolj dolgočasna kot ne. Zunaj je zapihal veter, da nas je skoraj že zaskrbelo za streho. Tako sem si znova premislil, da se lotim dela zunaj. Urška in Sara sta se odločili, da spečeta cimetove zvezdice, midva z Urbanom pa bi šla na sprehod. Spet vzamem nahrbtnik, Urbana toplo oblečem in se odpraviva na pot. Jenny seveda gre z nama. Napravimo skoraj 5km. Ko odložim nahrbtnik imam občutek, da bi lahko letel. To je bil dober trening namesto teka. Urban je užival, Jenny prav tako. Ko prideva domov, so zvezdice že skoraj pripravljene za skok v pečico. Malo še počakamo, potem se skupaj posladkamo in spijemo čaj.
Po kosilu zopet razmišljamo kaj početi. Zunaj bo kmalu tema. Urška obleče Saro in Urbana in se odpravijo na krajši sprehod. Jaz ostanem doma in malo tolčem po klavirskih tipkah. Okoli 19. ure se odločim, da vendar poskusim s tekom. Počasen tempo in temu primerno zmerno dihanje mi ne bi smelo škoditi. V grlu čutim nek sluzast cmok, pljuča pa so ok. In grem. Začnem res počasi, že zato, ker se pred tem nisem ogreval. Naj bo zato prvi km bolj ogrevalni. In potem kmalu preidem v tempo, ko lahko tečem, ne da bi pri tem moral dihati dosti intenzivneje. Pretečem “moj krog” in se počutim čisto kul. Odločim se, da krog pretečem še enkrat, kar bi skupaj zneslo približno 10km. Že med 2. ponovitvijo razmišljam, da bi dal malo več od sebe in skušal narediti še tretji, malo skrajšan in bolj “raven” krog ter bi tako lahko opravil en lep daljši tek. Ko pričnem s tretjim krogom razmišljam: “če opravim cel krog, bi to bilo zelo blizu 15km. blizu Inotovemu izzivu”. In tako tudi storim. V tretjem krogu res moram stisniti zobe, sploh v drugi tretjini proge, ko tečem v klanec. Čutim rahlo bolečino v kolenih, noge so že pošteno težke. Po 1 uri in 34 minutah pretečem 3. krog. Upam, da me doma nihče preveč ne pogreša, čeprav o tem že začnem malo dvomiti.
Upravičeno. Kakor hitro se je ob mojem prihodu k hiši prižgala na dvorišču luč, so se odprla vrata iz njim pa vidno zaskrbljena stopi Urška. “Kje pa hodiš tako dolgo? Kaj si hecen? Od skrbi me je zvijat začelo .. Tomaž je na poti, da te gre iskat.” Bi moral rečt, da sem tekel, ne hodil? Ali bi moral rečt: “Tekel sem kolikor hitro sem mogel, samo da bi bil čimprej doma.” Bil sem tiho. No comment. Lahko sem se strinjal, da bi bilo prav imeti telefon v kakšnem žepu. Ampak se mi zdi, da bi me samo oviral pri teku. Zato ga tudi nikoli nisem vzel s seboj. Bom moral to spremeniti. Urška je poklicala Tomaža in odpovedala iskalno akcijo, jaz pa sem poklical mamo, se tako kot Urški opravičil za povzročene skrbi, otrokoma dal poljubčka za lahko noč in se šel tuširat. Zadovoljen, da sem kljub neveličastnem zaključku uspel preteči dobrih 14 km. Ne, ne bom skušal že v kratkem podreti tega rekorda. Zdaj sledijo krajši in sproščujoči teki, upam, da tudi kakšen skok na Pohorje, če bo priložnost dana.
November 30th, 2009
Včeraj je v vrtcu bilo ves popoldan in še pozno zvečer precej ustvarjalno vzdušje. Urška je že pred četrto uro popoldan odhitela v družbo staršev Sarine skupine, ki so se zbrali v igralnici, kjer so izdelovali voščilnice in druge izdelke namenjene darilnemu bazarju. Izdelki bodo razstavljeni in mogoče jih bo kupiti, izkupiček od prodaje pa bo namenjen za nakup pripomočkov, igrač ipd. otrokom v vrtcu.
Starši Urbanove skupine smo se zbrali bolj pozno. Šele ob pol osmih zvečer. Ni nas bilo veliko. Poleg obeh vzgojiteljic smo bili tam starši le petih otrok iz skupine, trije očetje in tri mame. Če odštejem vzgojiteljici smo torej očetje bili enako močno zastopani. Bravo mi! In smo začeli z delom. Najprej smo na lesene podstavke nalepili koledarčke. Potem smo lahko izbirali med vrsto suhega materjala in te koledarče malo okrasili. Na hrbtno stran smo nalepili še vrvico za obesit in kmalu se je na mizi nabralo kar 20 takšnih izdelkov. Ti so moji:
Druga vrsta izdelka so bili svečniki za čajne svečke. Na steklene kozarčke, po večini od sadnih kašic, smo najprej nalepili nekaj posušenih listov, nato pa jih prelepili s plastmi papirnatih servietk. To mi ni šlo najbolje od rok in upam, da se moj prvi izdelek ne znajde kje razstavljen. Sem pa predlagal, da ga vzamejo za vzorec za naslednje leto: kakšen izdelek NE sme biti. Tako na debelo sem ga oblepil, da bi vanj moral dati kakšno 100W halogenko, ne pa čajno svečko. Potem sem naredil še enega. Listje in krpice servietk sem lepil na temno rjavo steklo in predlagal, da svečnik prodajajo kot “poseben”, namenjen popestritvi vzdušja v spalnicah.
Naredil sem še sliko prijatelja Androta, ki mu v.d. žena ob 21:15 ni več verjela, da še vedno v igralnici razdaja svojo ustvarjalno energijo za dobro otrok. Naj bo to dodaten dokaz.
November 27th, 2009
Popoldan nič ni kazal na to, da se bomo kot ponavadi toplo oblekli in odšli na sprehod. Po kosilu se je zaradi gostih oblakov že začelo počasi mračiti in rahlo je škorpilo. Urška pripravlja poslovni načrt in prav bi ji prišla kakšna dodatna urica miru. Zato smo se odločili, da mama ostane doma, Urbana in Saro toplo oblečemo in jima ogrnemo dežne plaščke in se pod atijevo komando skupaj z Jenny odpravimo na en sprehod .. do kam nas bo volja ponesla. Ker smo bili brez vozička, nisem pričakoval, da bomo daleč prišli, Saro kmalu začnejo boleti noge (kot to pove, kadar se ji ne ljubi več), Urban pa tudi ali stoji, ali pa teče – dostikrat v napačno smer. A kaj zato, itak nimamo zastavljenega nekega cilja.
In smo se najprej povzpeli na vrh hribčka, ki pripelje do naše hiše. Tam smo se prijeli za roke in se po makedamski cesti odpravili proti glavni cesti. Bil sem presenečen, kako me Urban ves čas drži za roko ob meni lepo hodi. Pogovarjali smo se o dežku, si izmislili deklamacijo in jo ponavljali (približno tako gre): “Dežek pade na zemljo in se v potoček steče, potoček se v reko zlije, reka se potem do mora vije in se v morje zlije. Na morje sonček sije in ga suši, visoko na nebu oblake zgradi. In ko oblaki so dovolj veliki, dežek na zemljo pošljejo in zgodba se ponovi.” Ob tem smo kar naenkrat bili pri cesti. Previdno jo prečkamo in se odpravimo proti železniškemu prehodu. Preverimo, ali lahko tudi tega varno prečkamo in že smo na potki, ki nas pelje do vrtca. Vmes se tu in tam ustavimo in se komaj zoperstavimo skušnjavi, da ne pohodimo najglobjih luž. Urbanu uspe 2x narediti “plavalnega” in še dobro, da je na sebi imel dežni plašček, na nogah pa pod trenerkico še debele štrample. Tako je koža ostala suha. Odločimo se, da se sprehodimo do trgovine, kjer bomo kupili nekaj sadja. Pokličem Urško in se dogovorim, da pride z avtom po nas. Sprehodimo se skozi ulico, kjer smo včasih bili doma in Sara komentira: “Jaz bi spet bla tu doma.” Jok mala, žal ne bo šlo. 
Naš sprehod je res bil počasen, a sproščujoč in osvežilen. Jenny nam je lepo sledila kljub temu, da ji je verjetno že bilo fejst dolgčas, saj je naš tempo bil daleč pod njenim običajnim. Uspe nam priti do konca ulice in zdaj imamo še samo nekaj minutk do trgovine. Ker hodimo ob precej prometni cesti, se vsi skupaj držimo za roke. Pri trgovini privežemo Jenny, mami pa damo znak, da pride po nas. Kupimo sadje in se z avtom odpeljemo domov. Presenečen pogledam na uro. Kljub dolgemu sprehodu in trdi temi zunaj ura ne pokaže več kot 17:50. Pomalicamo, se še malo igramo (in pričkamo za igrače), potem pa Urbana ob glasnem in hudo uporniškem protestu skopam, Saro pa mama stušira. Skočimo v posteljo in se malo pocartamo. Najprej zaspi Urban, ob rahlem božanju moje princeske pa kmalu za njim še Sara. Lahko noč, lumpa moja!
November 11th, 2009
Prav lušten dopoldanski dan je bil včeraj. Sonček je sijal in dvorišče je bilo polno štirih otrok z baterijami na full. Andrej je pripeljal svoja otroka, Lukca in Zaro. Luka je Sarin sošolec v vrtcu (menda se bosta poročila??), Zara pa Urbanova sošolka. Še več. Zara in Urban sta se rodila na isti dan v sosednjih porodnih sobah. Tudi ona dva naj bi se prav dobro štekala v vrtcu.
In tako sva z Andejem pastirila te štiri razgrajače, naenkrat jih je povsod bilo polno: pri hiši, pri gugalnici, pri sosedovi ograji, .. Blizu hiše so že pred nekaj časa odložili eno daljšo cev, kakšen meter in pol premera. Tunel. Ko je enako prispodobo dobil prvi od otrok, so mu sledili še drugi. Ker je v cevi bilo nekaj vode, otroci pa niso ubogali na ukaz: “Ne, skozi cev hoditi, pridite sem!”, sem odhitel tja, da ovčke odženem nazaj na naše dvorišče. Takrat pride Urban iz cevi in ko me zagleda mi hoče uiti okoli cevi. Spodrsne mu, pade in se z glavo zaleti v rob cevi. Ker je cev plastična je pri rezanju cevi rob postal oster kot britev. Urban začne na ves glas jokati. Takoj ga poberem in pogledam, kam se je udaril. V tistem trenutku še nič ni bilo videti. Potem pa naenkrat začne kri dreti iz ozke razpoke na spodnji ustnici. Kmalu je vse krvavo. Urban ima polna usta temno rdeče krvi. Odvežem mu rutico in z njo začnem pritiskati na rano ter pivnati kri. Takoj ko popivnam, kri spet priteče kot iz izvira. Odmaknem mu ustnico, da pogledam ali je v njegovih ustih vse vredu. Tudi iz notranje strani ustnice teče kri. Sumim, da je ustnica prerezana skozi do notranje strani. Greva v hišo, še naprej mu brišem kri. On ves čas joče. Zdi se mi, da se krvavitev počasi zaustavlja. Namočim konico brisače pod mrzlo vodo in ga brišem. Uff.. ustnica je videti grdo. Krvavitev se končno ustavi, tudi Urban se nekoliko pomiri. Razmišljam, ali bi morala k zdravniku. Nedelja je, ura je 10:45 dopoldan.
Domov pride Urška. Bila je v trgovini v času, ko se je Urban poškodoval. Oba sva nervozna, seveda krivda pade v glavnem na mene in oba se razburjava eden na drugega – brezveze. Vseeno se odločiva, da je najbolje ga odpeljati k zdravniku. Že zato, da mu rano zlepijo skupaj in se bo ta lepše zacelila. Sicer lahko ostane grda brazgotina. Zato Urbana, zdaj že čisto umirjenega, dam v avto in se odpeljeva v bolnišnico. Urška vmes pokliče poškodbeno amublanto in naju najavi. Naju bodo vzeli preko vrste.
Urban po poti v bolnišnico zaspi. Bila je njegova ura, tudi jok ga je izčrpal. Do ambulante ga prinesem spečega. Kmalu sva res na vrsti in pregleda ga zdravnik. Urban med spanjem komaj kaj trzne. Sestra mu očisti rano in čez njo potegne tanki film lepila, ki bo rano lepo držal skupaj, da se lepše zaceli. Osebje je videti malo zaskrbljeno, ker Urban spi, kot da bi bil v narkozi. Tudi tisto lepilo, ki sicer kar zapeče, ga ne prebudi. Zdravnik mu z lučko preveri reaktivnost zenic. Vse ok. Ko je pregleda konec in Urbana vzamem v naročje, se prebudi. Zdravnik mi pove, naj ga 24 ur opazujemo. Mogoče ne verjame, da udarec ni bil močan in je razlog za rano bolj to, da je rob cevi res bil zelo oster.
Dobiva papirje in nekaj navodil. Urbana odnesem do avta in ga pripnem v sedež. Šele, ko se odpeljeva, spregovori: “Ati!”, me pokliče. Potem sva oba tiho in poslušava radio do doma. Vmes se ustaviva le toliko, da mu s pleničko zastrem okno, ker mu sonce sije v obraz.
Danes je v vrtcu. Upam, da ne stakne kakšne nove poškodbe in da se mu ta dobro zaceli.
October 26th, 2009
Spraševal sem se in še vedno se sprašujem .. Kaj hudiča je narobe, da otroci v vrtcih tako množično zbolevajo? To je namreč že dejstvo: ko daš otroka v vrtec, je skoraj 100% verjetnost, da bo v prvem mesecu zbolel. Sara je danes šla po dveh tednih “bolniške” v vrtec. Urban je prejšnji teden bolniške (po dveh tednih vrtca) že bil dokaj vredu, a smo mu v soboto očitno privoščili preveč svežega zraka in sta včeraj z Urško morala obiskati dežurnega zdravnika. Boste kdo rekel, da že za vsako figo gremo k zdravniku? Mislim, da ne. Doma imamo napotnico za bolnišnico v primeru, da se mu stanje ob dveh pumpicah in antibiotiku ne izboljša. Revček ponoči komaj diha. Hrope mu tako, kot da bi mu kdo med dihanjem v grlo vlival vodo.
Urška je Saro peljala v vrtec in izkoristila priložnost, da stopi do Urbanove vzgojiteljice in “opraviči” Urbanovo odsotnost. V Urbanovi skupini je le 5 otrok. Od tega sta dva nova. Torej, od 14 ali 15 otrok jih je cca 80% na bolniški. Prejšnje leto je bilo v jaslih popolnoma enako. Je to normalno? Moji starši pravijo, da ne. Da v naših časih takšnih problemov ni bilo oz. se ne spomnijo, da bi toliko obolevali. Sara je do 3. leta starosti bila 3x v bolnišnici. Jaz sem v bolnišnici bil zaradi bolezni le enkrat v življenju, Urška, se mi zdi, nikoli. Je problem v vrtcu, otrocih, starših, načinu življenja, globalnemu segrevanju ozračja??
Zadnjič sem bil (spet) v lekarni. Takrat le po Lekadol. Pa sem kolegico, farmacevtko, vprašal: “Se pozna, da se je vrtec začel?” “O, ja, še kako!”, pravi. Potem sem pomislil, kaj to pomeni za farmacevtsko industrijo? Pa ja ne more biti eno z drugim povezano? Eh, zagotovo ne. Ne na račun otrok! “Nova gripa”, kot jo sedaj imenujemo (prašičja gripa) tudi ne. “Odbezljala iz nekega laboratorija” … He, he .. pa kaj še?
Otroci moji dragi, na vas prihodnost stoji. Fight back!!!
September 28th, 2009
Previous Posts
