Posts filed under 'Veliki mali'
Popoldan nič ni kazal na to, da se bomo kot ponavadi toplo oblekli in odšli na sprehod. Po kosilu se je zaradi gostih oblakov že začelo počasi mračiti in rahlo je škorpilo. Urška pripravlja poslovni načrt in prav bi ji prišla kakšna dodatna urica miru. Zato smo se odločili, da mama ostane doma, Urbana in Saro toplo oblečemo in jima ogrnemo dežne plaščke in se pod atijevo komando skupaj z Jenny odpravimo na en sprehod .. do kam nas bo volja ponesla. Ker smo bili brez vozička, nisem pričakoval, da bomo daleč prišli, Saro kmalu začnejo boleti noge (kot to pove, kadar se ji ne ljubi več), Urban pa tudi ali stoji, ali pa teče – dostikrat v napačno smer. A kaj zato, itak nimamo zastavljenega nekega cilja.
In smo se najprej povzpeli na vrh hribčka, ki pripelje do naše hiše. Tam smo se prijeli za roke in se po makedamski cesti odpravili proti glavni cesti. Bil sem presenečen, kako me Urban ves čas drži za roko ob meni lepo hodi. Pogovarjali smo se o dežku, si izmislili deklamacijo in jo ponavljali (približno tako gre): “Dežek pade na zemljo in se v potoček steče, potoček se v reko zlije, reka se potem do mora vije in se v morje zlije. Na morje sonček sije in ga suši, visoko na nebu oblake zgradi. In ko oblaki so dovolj veliki, dežek na zemljo pošljejo in zgodba se ponovi.” Ob tem smo kar naenkrat bili pri cesti. Previdno jo prečkamo in se odpravimo proti železniškemu prehodu. Preverimo, ali lahko tudi tega varno prečkamo in že smo na potki, ki nas pelje do vrtca. Vmes se tu in tam ustavimo in se komaj zoperstavimo skušnjavi, da ne pohodimo najglobjih luž. Urbanu uspe 2x narediti “plavalnega” in še dobro, da je na sebi imel dežni plašček, na nogah pa pod trenerkico še debele štrample. Tako je koža ostala suha. Odločimo se, da se sprehodimo do trgovine, kjer bomo kupili nekaj sadja. Pokličem Urško in se dogovorim, da pride z avtom po nas. Sprehodimo se skozi ulico, kjer smo včasih bili doma in Sara komentira: “Jaz bi spet bla tu doma.” Jok mala, žal ne bo šlo. 
Naš sprehod je res bil počasen, a sproščujoč in osvežilen. Jenny nam je lepo sledila kljub temu, da ji je verjetno že bilo fejst dolgčas, saj je naš tempo bil daleč pod njenim običajnim. Uspe nam priti do konca ulice in zdaj imamo še samo nekaj minutk do trgovine. Ker hodimo ob precej prometni cesti, se vsi skupaj držimo za roke. Pri trgovini privežemo Jenny, mami pa damo znak, da pride po nas. Kupimo sadje in se z avtom odpeljemo domov. Presenečen pogledam na uro. Kljub dolgemu sprehodu in trdi temi zunaj ura ne pokaže več kot 17:50. Pomalicamo, se še malo igramo (in pričkamo za igrače), potem pa Urbana ob glasnem in hudo uporniškem protestu skopam, Saro pa mama stušira. Skočimo v posteljo in se malo pocartamo. Najprej zaspi Urban, ob rahlem božanju moje princeske pa kmalu za njim še Sara. Lahko noč, lumpa moja! 
November 11th, 2009
Prav lušten dopoldanski dan je bil včeraj. Sonček je sijal in dvorišče je bilo polno štirih otrok z baterijami na full. Andrej je pripeljal svoja otroka, Lukca in Zaro. Luka je Sarin sošolec v vrtcu (menda se bosta poročila??), Zara pa Urbanova sošolka. Še več. Zara in Urban sta se rodila na isti dan v sosednjih porodnih sobah. Tudi ona dva naj bi se prav dobro štekala v vrtcu.
In tako sva z Andejem pastirila te štiri razgrajače, naenkrat jih je povsod bilo polno: pri hiši, pri gugalnici, pri sosedovi ograji, .. Blizu hiše so že pred nekaj časa odložili eno daljšo cev, kakšen meter in pol premera. Tunel. Ko je enako prispodobo dobil prvi od otrok, so mu sledili še drugi. Ker je v cevi bilo nekaj vode, otroci pa niso ubogali na ukaz: “Ne, skozi cev hoditi, pridite sem!”, sem odhitel tja, da ovčke odženem nazaj na naše dvorišče. Takrat pride Urban iz cevi in ko me zagleda mi hoče uiti okoli cevi. Spodrsne mu, pade in se z glavo zaleti v rob cevi. Ker je cev plastična je pri rezanju cevi rob postal oster kot britev. Urban začne na ves glas jokati. Takoj ga poberem in pogledam, kam se je udaril. V tistem trenutku še nič ni bilo videti. Potem pa naenkrat začne kri dreti iz ozke razpoke na spodnji ustnici. Kmalu je vse krvavo. Urban ima polna usta temno rdeče krvi. Odvežem mu rutico in z njo začnem pritiskati na rano ter pivnati kri. Takoj ko popivnam, kri spet priteče kot iz izvira. Odmaknem mu ustnico, da pogledam ali je v njegovih ustih vse vredu. Tudi iz notranje strani ustnice teče kri. Sumim, da je ustnica prerezana skozi do notranje strani. Greva v hišo, še naprej mu brišem kri. On ves čas joče. Zdi se mi, da se krvavitev počasi zaustavlja. Namočim konico brisače pod mrzlo vodo in ga brišem. Uff.. ustnica je videti grdo. Krvavitev se končno ustavi, tudi Urban se nekoliko pomiri. Razmišljam, ali bi morala k zdravniku. Nedelja je, ura je 10:45 dopoldan.
Domov pride Urška. Bila je v trgovini v času, ko se je Urban poškodoval. Oba sva nervozna, seveda krivda pade v glavnem na mene in oba se razburjava eden na drugega – brezveze. Vseeno se odločiva, da je najbolje ga odpeljati k zdravniku. Že zato, da mu rano zlepijo skupaj in se bo ta lepše zacelila. Sicer lahko ostane grda brazgotina. Zato Urbana, zdaj že čisto umirjenega, dam v avto in se odpeljeva v bolnišnico. Urška vmes pokliče poškodbeno amublanto in naju najavi. Naju bodo vzeli preko vrste.
Urban po poti v bolnišnico zaspi. Bila je njegova ura, tudi jok ga je izčrpal. Do ambulante ga prinesem spečega. Kmalu sva res na vrsti in pregleda ga zdravnik. Urban med spanjem komaj kaj trzne. Sestra mu očisti rano in čez njo potegne tanki film lepila, ki bo rano lepo držal skupaj, da se lepše zaceli. Osebje je videti malo zaskrbljeno, ker Urban spi, kot da bi bil v narkozi. Tudi tisto lepilo, ki sicer kar zapeče, ga ne prebudi. Zdravnik mu z lučko preveri reaktivnost zenic. Vse ok. Ko je pregleda konec in Urbana vzamem v naročje, se prebudi. Zdravnik mi pove, naj ga 24 ur opazujemo. Mogoče ne verjame, da udarec ni bil močan in je razlog za rano bolj to, da je rob cevi res bil zelo oster.
Dobiva papirje in nekaj navodil. Urbana odnesem do avta in ga pripnem v sedež. Šele, ko se odpeljeva, spregovori: “Ati!”, me pokliče. Potem sva oba tiho in poslušava radio do doma. Vmes se ustaviva le toliko, da mu s pleničko zastrem okno, ker mu sonce sije v obraz.
Danes je v vrtcu. Upam, da ne stakne kakšne nove poškodbe in da se mu ta dobro zaceli.
October 26th, 2009
Spraševal sem se in še vedno se sprašujem .. Kaj hudiča je narobe, da otroci v vrtcih tako množično zbolevajo? To je namreč že dejstvo: ko daš otroka v vrtec, je skoraj 100% verjetnost, da bo v prvem mesecu zbolel. Sara je danes šla po dveh tednih “bolniške” v vrtec. Urban je prejšnji teden bolniške (po dveh tednih vrtca) že bil dokaj vredu, a smo mu v soboto očitno privoščili preveč svežega zraka in sta včeraj z Urško morala obiskati dežurnega zdravnika. Boste kdo rekel, da že za vsako figo gremo k zdravniku? Mislim, da ne. Doma imamo napotnico za bolnišnico v primeru, da se mu stanje ob dveh pumpicah in antibiotiku ne izboljša. Revček ponoči komaj diha. Hrope mu tako, kot da bi mu kdo med dihanjem v grlo vlival vodo.
Urška je Saro peljala v vrtec in izkoristila priložnost, da stopi do Urbanove vzgojiteljice in “opraviči” Urbanovo odsotnost. V Urbanovi skupini je le 5 otrok. Od tega sta dva nova. Torej, od 14 ali 15 otrok jih je cca 80% na bolniški. Prejšnje leto je bilo v jaslih popolnoma enako. Je to normalno? Moji starši pravijo, da ne. Da v naših časih takšnih problemov ni bilo oz. se ne spomnijo, da bi toliko obolevali. Sara je do 3. leta starosti bila 3x v bolnišnici. Jaz sem v bolnišnici bil zaradi bolezni le enkrat v življenju, Urška, se mi zdi, nikoli. Je problem v vrtcu, otrocih, starših, načinu življenja, globalnemu segrevanju ozračja??
Zadnjič sem bil (spet) v lekarni. Takrat le po Lekadol. Pa sem kolegico, farmacevtko, vprašal: “Se pozna, da se je vrtec začel?” “O, ja, še kako!”, pravi. Potem sem pomislil, kaj to pomeni za farmacevtsko industrijo? Pa ja ne more biti eno z drugim povezano? Eh, zagotovo ne. Ne na račun otrok! “Nova gripa”, kot jo sedaj imenujemo (prašičja gripa) tudi ne. “Odbezljala iz nekega laboratorija” … He, he .. pa kaj še?
Otroci moji dragi, na vas prihodnost stoji. Fight back!!!
September 28th, 2009
Končno. Še ne en teden nazaj, je bil samo ‘Ata’. Potem pa izgovori ‘Mama’. In še enkrat. In še enkrat. Kaj pa ati? “Urban, reči ‘ati’!”. Urban: “Ati.” Bravo! “Zdaj pa reči, Jenny.”, Urban: “Djeeeeeeeeeegjiiiiiiiiiiiiiii”. Jenny ne reče kar tako. Jo pokliče. Tudi ‘Sara’ že reče. Sicer malo po njegovo, a je jasno komu gre.
To še ni vse. Osvojil je zelo pomembno besedo: ‘NE’. Oh, kako zelo ta beseda podkrepi njegovo odkimavanje, ko na žlički ni kaj čisto po njegovem okusu.
Razume pa praktično vse. Nemalokrat ga lahko le opazuješ, kako brez pomisleka naredi točno to, kar mu rečeš, četudi je to prvikrat. Npr. Doma imamo en paket tistih ‘kolostrum’ tabletk. Eno dobi Urban, eno Sara. Oba jih imata zelo rada, saj so sladke. Urška da Urbanu eno tabletko. Urban jo da v usta in začne grickati. Potem mu da še eno tabletko in reče: “Na Urban, nesi to tabletko Sari.” Je mislila, da jo bo sam pojedel. On pa se je obrnil in ‘frjuuuum’ zašprintal v sobo k Sari. Tabletko ji je pomolil pod nos in rekel: “A!”.
September 22nd, 2009
Po slabih dveh tednih vrtca je Urban že doma, v bolniški. Praktično vsi otroci v skupini so po enem tednu smrkali. V petek je Urban imel že čisto zaštofan nos. V ponedeljek je ostal doma. Bil je ves vroč, a termometer za čuda ni pokazal vročine. Kljub temu je popoldan dobil svečko Paracetamola, pred spanjem še Voltaren. Včeraj čez dan ni bil vroč, je bil samo tečko s polnim noskom. Popoldan sem ga peljal k zdravniku.
Rahlo vneta ušesa, precej vneto grlo. Zdravnica je rekla, da ga grlo mora kar precej boleti. Ne kaže pa, da bi šlo za bakterijsko vnetje, in ker so ušeska le rahlo pordela, bomo zaenkrat skušali shajati brez antibiotika. Če bi ponoči bil nemiren ali bi kazal, da ga bolijo ušesa, se moramo takoj vrniti. No, na srečo ponoči ni težav. Tudi to noč je celo prespal. Upam, da se čimprej izmaže. Sva se pa že navadila na aspirator, tako da nosek pridno čistimo. Nah, ni njegova najbolj priljubljena igrača, a vendar ga uspem prepričati, da sam natakne nosek na tisto sesalno konico.
Sara se zaenkrat še dobro drži. Ni pa želela včeraj v vrtec. “Bom z mamico in Urbanom doma”, je rekla. In potem popoldan še: “Ne bi šla več v vrtec.” Urška je začela razmišljati o tem, da je morda bilo kaj narobe in zato ne želi iti. Govorila je o nekem fantu s Spiderman majico, ki je poreden. Sem jo včeraj malo izpraševal (previdno po ovinkih) in ni povedala nič za kar bi nas moglo skrbeti. Danes ali jutri je prvi roditeljski sestanek. Bomo videli, kaj bodo povedale vzgojiteljice o skupini. Jaz ji ne bi dajal preveč potuhe in bi jo dal lepo nazaj v vrtec. Ker se mi ne zdi fajn, da bi dobila občutek, da lahko ostane doma kadarkoli si to zaželi. Če je le sicer vse vredu.
September 16th, 2009
[google2 http%3A%2F%2Fvp.video.google.com%2Fvideodownload%3Fversion%3D0%26secureurl%3DjAAAAFEO0rgx0h1Ah4KoreTEPSIR2Nov3OqYM39ijMOU_mugc70zg8mCFXj5mZEPPAf9iKZxM4H53CGdIflHsUlMEPhzUnb4j8uMdkBoKfCwM7VQ6x2E_25TpoSv-CbM4mmQUzrHaiEqVsmHdl1dqeWP0N80hjbzYM_A64WdopEWQ7HZ6xzNdXb1FRf94y8KCjw40g%26sigh%3DsthSzYFBofshI7ePiZMWJzY-HwI%26begin%3D0%26len%3D2147483647%26docid%3D0&hl=en_US]
September 8th, 2009
Včeraj je Urbana v vrtcu spremljala Urška. Najprej sta oddala Saro, ki se v vrtcu zaenkrat še odlično počuti, kar so potrdile tudi vzgojiteljice. Nato sta šla v jasli k Urbanovi skupini. Tako kot prvi dan, je Urban tudi včeraj od začetka še bil malo negotov, a se je kmalu spet privadil in ga je Urška celo lahko brez težav pustila malo samega. Tudi po kosilu, ko je bil čas za spanje, se je Urška počasi oddaljila in pustila, da je Urban zaspal brez njene navzočnosti. Brez težav, kot doma.
Kljub vsemu je Urška včeraj prišla domov precej skeptična glede “vrtca”. Poraja se ji veliko vprašanj, največ na to, kako bosta dve vzgojiteljici obvladovali 14 otrok od katerih le en otrok sam je. Vsi ostali pri hranjenju potrebujejo pomoč, tudi iz šalčke jih večina še ne pije (brez slamice). Če bodo otroci dobili hrano na mizo hkrati, tako kot je to bilo prva dva dneva, se lahko celo zgodi, da se bo kateri opekel. Hrana je bila vsakič vroča in smo jo starši morali hladiti s pihanjem. In tudi jaz si ne predstavljam, da bi Urban poln krožnik vroče juhe na mizi pred njim pustil nedotaknjen (dokler se ne bi nekajkrat opekel?).
Strinjam se, da mora v skupini biti red in to takšen red, kot ga predpiše vzgojiteljica. Nemogoče je pričakovati, da bo ta red točno po meri vsakega starša. Že prvi dan so nekateri starši tarnali: “Ja, veste, moj hodi spat ob pol dvanajstih zvečer in ob pol dveh popoldan in ne vem kako bo v vrtcu, če bo treba že ob pol dvanajstih v posteljo..”. Ali pa 15 min pred kosilom: “A lahko naš dobi dva ali tri piškote, ki jih imate tam?” Vzgojiteljica je seveda odklonila prošnjo, a sta starša vztrajala. No, so se dogovorili, da otrok piškote naj poje izven igralnice, da ne bi potem še ostali otroci želeli enako. Morda starši ne razumejo, da bo najverjetneje otrok odslej več časa preživel z vzgojiteljicami in v družbi vrstnikov kot z njimi doma in da če bo potrebno, bomo mi morali dnevni red prilagoditi tistemu v vrtcu in ne obratno. Žal.
Urška pravi, da sta Urbanovi vzgojiteljici sicer kar vredu, a je ena precej mlada – praktično brez izkušenj, druga (ta glavna) pa sicer z izkušnjami, a je zadnjo jaslično skupino vodila pred šestimi leti (ker bi naj otroci vse do šole imeli isto vzgojiteljico in se tako šele po šestih letih vzgojiteljica ponovno vrne v jasli). Zmotilo jo je tudi to, da naj bi se uveljavil red celo pri pitju: pijemo ob devetih, pa ob enajstih, pa obakrat po jedi itd.. Morda res čudno, a če malo pomislim, če bi vsem enajstim otrokom skozi ponujali piti, bi se vzgojiteljici lahko ukvarjali samo še s tem, otroci pa tudi še ne znajo govoriti, da bi povedali, da so žejni. Čeprav Urban zna pokazati na svoj lonček in jamrati, pa vemo, da bi rad pil. Skoraj ne verjamem, da ne bi dobil piti, če bi to enako jasno pokazal v vrtcu.
Pri Sari smo predvsem zaradi bolehanj bili mnenja, da je v vrtec vstopila prezgodaj in tudi zdravniki so nam kasneje svetovali, naj jo imamo do tretjega leta doma, če je le mogoče. V zadnjem letu je tako Sara obiskovala le ustvarjalne delavnice z nekaj vmesnimi pavzami in po zadnji pljučnici v lanskem letu ni več zbolela. Kako bo z Urbanom, še ne vemo. Res je, da je Urška še vedno doma, a če bo ostal doma tudi Urban, zanj ne bo več prostora v vrtcu in ko bo čas, da Urška prične delati, bomo morali iskati zasebno varstvo. Jaz sem mnenja, da je vrtec za otroka super, tudi dobro leto dni starega, če se le dobro privadi bo v vrtcu otrok užival, se družil z vrstniki, spoznaval nove igre, itn. Doma je težko najti toliko časa za igro, sploh pa je težko otroka vključevati v neko družbo vrstnikov, razen morda popoldan, če se ustavimo pri igralih v vrtcu. Problem je le dovzetnost malčkov na obolenja, predvsem respiratorna, ki se v takšni skupini hitro širijo. A s tem si zaenkrat nočem beliti glave. Bomo videli, kako bo.
Jaz sem torej za to, da Urban lepo ostane v vrtcu, se nanj dobro privadi in začne rad hoditi vanj. Če bo le zdrav, bo tudi Urški ostalo dovolj časa, da se posveti delu in ciljem, o katerih že veliko razmišlja in jih že pričenja udejanjati. Ne razmišljam o tem kako bo to in ono, zaupam v delo vzgojiteljic, četudi vem, da vse ne bo in ne more biti čisto tako, kot bi si želeli. A pravila veljajo za vse otroke enako in vsi otroci bodo imeli enake pogoje. Če le ne bo posebnega razloga za to, naj tudi Urban ne bo izjema.
September 3rd, 2009
Včeraj je za nekatere otroke bil prvi šolski dan, za Urbana pa prvi dan vrtca. Sara je v vrtec stopila po več kot enem letu “premora”, a je v tem letu skoraj redno obiskovala ustvarjalne delavnice, kjer se je prav tako družila s predšolskimi otroci različnih starosti in ji zato družba ni bila tuja. Prej bi lahko rekel, da bi družbo otrok zelo pogrešala. Sara je bila nad ponovnim obiskom vrtca nadušena. Navdušenje je ni minilo. Urško je dobesedno poslala domov. A o tem je itak že Urška pisala.
Nimam pojma, kakšna pričakovanja je imel Urban, a je bil zjutraj odlično razpoložen. Po šalčki kakava sva se z vozičkom odpeljala vrtcu naproti. Popoldan se velikokrat gremo igrati k igralom pri vrtcu, tako da mu zunanje okolje ni bilo tuje. Je pa postal takoj malo zadržan, ko sva vstopila v garderobo. Malo je okleval, a ko sem mu rekel naj se vsede na klopco, ker bova obula copatke, je lepo sam sedel in počakal, da sem stvari pospravil v njegovo omarico. Potem sva vstopila v igralnico, kjer je že bila večina otrok. Najprej jaz, za mano … ne, ni kar takoj vstopil, malo se je razgledoval. No, poguma je bilo dovolj in je kmalu bil pri meni. Kar takoj sva šla sedeti na preprogo, kjer so bili ostali starši z otroci. Igrač je bilo res veliko. Urbanu so igrače takoj postale zanimive, a le pod pogojem, da sem jaz bil stalno v njegovem zornem kotu.
Vzgojiteljici sta prinesli zajtrk. Kos kruha s šunko in sirom in skodelica čaja. Urban je zmazal cel kos kruha s skorjo vred, šunke in sira pa je pojedel manj. Čaj sva pila kar iz lončka in nama je dobro šlo. Po zajtrku smo se še malo igrali, potem pa se odpravili na sprehod. Urban je pokazal, koliko energije ima. Veliko sva tekala, se lovila a tudi malo hodila ob vozičku. Vzgojiteljica je rekla, da se bodo otroci morali navaditi hoditi ob vozičku. Nositi ga nisem hotel in to je bil razlog, da je enkrat ali dvakrat pokazal, kako “zna” jokati. Že Urška je opozorila vzgojiteljico, da Urban med jokom dolgo ne vdihne, spreminja barvo kot kameleon in naj to ne povzroči nepotrebne panike. E, pa smo to še demonstrirali.
Sprehod je bil dober za sprostitev. Po vrnitvi v igralnico je Urban bil že precej bolj siguren in sem se jaz lahko še bolj umaknil v ozadje. Tu in tam me je seveda še vedno poiskal in se prepričal, da sem tam. Pustil sem, da se igra sam ali z drugimi otroci. Prišel je čas kosila: zelenjavna zdrobova juha, paniran file osliča, krompirjeva solata in sladoled iz žogice. Akhm.. kromirjeva solata? Panirana riba od katere je bilo več panira kot mesa? To ne bo preveč za Urbana. Juho je zmazal kot za stavo. Saj je ni bilo veliko, a je več nisva prosila, da bi ostalo prostora še za ostalo. Z malo treme mu dam prvi košček krompirja iz solate, vmes čisto malo ribice. Če ne bo, pač ne bo. Pa je. Pojedel je kar sem mu dal. Drugič prav tako. Tretjič tudi. Vsakič več in vsakič z večjim apetitom. Tako je pojedel celo porcijo tistega kar sva dobila na krožnik. Ni bilo veliko, a je bilo dovolj. Tudi sladoled je pojedel skoraj do kraja. Bila sva zadnja, ki sva še jedla.
Takoj po kosilu je bil čas za počitek. Urbana sem previl in slekel ter ga položil v eno izmed posteljic. Nekaj izmed otrok je glasno protestiralo, Urbanu se je zdelo biti v posteljici čisto ok, enako kot doma. Najprej se je malo prekucaval sem in tja, potem se je malo vlegel, pocmulil odejico, pa se spet malo vsedel na rito, se malo pogovarjal itd. Jaz sem sedel precej vstran od posteljce in mu le tu in tam rekel: “Urban! Ajaj lepo.” To zanj pomeni: “Ne sedi, vleži se.” In je ubogal. Malo preden je zaspal je k njemu prišla vzgojiteljica in ga začela rahlo božati po laskih. Kmalu je zaspal.
Otroci so spali debelo uro in se praktično hkrati prebudili. Po spanju sva se oblekla in se pripravila na odhod domov vesela, da je prvi dan v vrtcu za oba bil prijetna izkušnja. V Urbanovi skupini je 14 otrok, najstarjši je rojen januarja, najmlajši pa še ni star eno leto in je rojen oktobra. Ne spomnim se, da kateri od otrok še ne hodi, a menda je kakšen takšen. Dve vzgojiteljici bosta imeli veliko dela z njimi, saj je večina otrok zelo aktivnih z izrednim temperamentom, vsi so zelo radovedni in željni čim pestrejšega dogajanja. Precej drugačna skupina od Sarine jaslične skupine.
No, bomo videli, kako bo minil današnji, drugi dan, ko bo z njim Urška.
September 2nd, 2009
Že pri Sari se je pojavila dilema, v kakšne copatke obuti njena stopala. O tem sem tudi že pisal. Načeloma je tako, da če nekaj potrebuješ se odločiš, izbereš, greš in kupiš. Do izbire vsi še nekako pridemo, ko je treba seči v žep pa nastane dilema. Pač nismo vsi enako bogati in vsakič strmimo k temu, da za najmanj denarja dobimo največ muzike (copata). Sarini copatki, ki jih nosi izključno v Cici delavnicah in so tam tudi shranjeni na njeni polički, bodo še nekaj časa služili svojemu namenu. Še vedno so ji prav in še vedno so v dobrem stanju. Kupili smo jih v Hoferju (ja, Hoferju!) za .. hmm .. okoli 10 EUR.
Robeezovi usnjeni copatki so najbolj poznani, v Sloveniji tudi že skoraj povsod dosegljivi, a tudi najdražji. Par copatkov stane od 33 – 40 EUR!! WKljub temu smo nekoč ene kupili in so nam dobro služili. Nosila jih je Sara, nosil jih je Urban. A so zdaj Urbanu že premajhni. Potrebuje nove. Doma copatkov sicer ne nosi (je še dovolj toplo, da je lahko le v nogavičkah), a jih bo potreboval za v vrtec. Če pobrskam po spletu, najdem cenejše copatke, ki so po izgledu čisto podobni (skoraj identični) Robeezovim. A še vedno je cena okoli 24 EUR, še kakšen EUR zrave za poštnino. Tudi takšne smo že imeli. So ok, a usnje je bilo nekoliko bolj trdo. Še bolj trdo je postalo, ko smo copatke enkrat oprali v pralnem stroju. Problematičen je rob okoli gležnja v katerem je elastika. Če je material trd, se to vidi na otrokovem gležnju. No, pa sem še malo brskal. In prišel do te spletne strani: www.copatki.si . Nisem mogel verjeti! Copatki za 13 EUR + poštnina. Po izgledu prav tako identični Robeezovim. Izbira precejšnja, veliko modelov in številk je na zalogi, sicer je potrebno čakati do 14 dni in je cena 2 EUR višja. Izberem enega od modelov na zalogi in izpolnim obrazec za naročilo. O, še eno presenečenje. Copatke je možno kar osebno prevzeti na naslovu, ki je .. juhej, čisto ob moji vsakdanji poti v službo in domov! Po službi sem tako tudi prevzel copatke, plačal 13 EUR, dobil račun. Copatki so super, usnje je mehko, na Urbanovi nogi so kot da bi bili zanj narejeni (pomeni, bo kmalu potreboval večje).
No, upam, da se bodo ti copatki dobro prodajali. Naši “veliki” trgovci so očitno preveč pohlepni in cene navijajo v višave. In naj še kdo reče, da tisti, ki je velik, dobi boljše nabavne cene in so zato izdelki cenejši. Nabavne cene so mogoče že nižje, a končna cena, ki jo plačamo kupci ni. Ker nekdo pač mora dovolj hitro bogateti, majkejim.
August 27th, 2009
Urban je star 14 mesecev. In ne bom napisal, da je čas, da dobi svojo prvo zobno ščetko. Zakaj? Ker jo je dobil že davno in je tako znucana, da potrebuje novo. Zobke smo začeli ščetkati zgodaj, kot jih je zgodaj tudi dobil. Zdaj ima že .. hmm .. 16 zobkov? Ja, bo držalo. Njemu bi že brez skrbi dali v roke piščančje bedro, če bi jo le hotel sam jesti. Sploh ne vem, zakaj mu vsakič iz kruha porežemo skorjo, ko pa trde žemlje in kekse je kot za stavo. Knedl mali!
August 18th, 2009
Next Posts
Previous Posts
