Posts filed under 'Veliki mali'
Včeraj mu je prvič uspelo. Na slamico je potegnil sok, kot da tako pije že od nekdaj. Ampak ne. Če smo mu prej ponudili slamico, jo je hotel pojesti. Šele včeraj mu je v glavici naredilo klik: “Ta stvar je očitno neužitna in mi jo tiščijo v usta z drugim namenom”. Urška mu je držala sok in rekla, da vleče s takšno močjo, da se embalaža krči. Na eks je spil polovico soka. Tako je Urban prehitel Saro, ki je slamico sprejela šele, ko je že bila stara 1 leto. Se še kdo spomni? 
June 4th, 2009
Naš korenjak, sicer prvak kar se puzanja po sistemu “ena noga pod rit z drugo se vlečem naprej” tiče, očitno ne želi več guliti svojih ritnic in se vsakič uspešneje postavlja na noge. Ob opori itak in imamo probleme, ker je toliko velik, da doseže vse okenske police, na katerih se velikokrat znajde kakšen telefon, ključi, kovanci. Te stvari so njegova glavna tarča. Zdaj pa se zna na noge postaviti tudi sredi sobe, če je treba, se malo pogunca in hopsa! je spet na riti. Ali pa druga finta. Se postavi ob regalu na noge, prečekira predmete okoli sebe in če je morda na škatli (teh imamo še vedno kar nekaj sredi sobi) kaj zanimivejšega, se spusti in preprosto odkoraka do nje. To mu je uspelo tudi včeraj, ko se je sprehodil in naredil kakšnih 5-6 korakov. Odlično!
Ja, The Pubec je očitno malo bolj nestrpen, očitno tudi močnejši in agilnejši, kot je bila Sara. Morda do svojega 1. rojstnega dne že shodi. Potem pa pričakujemo buške, odrgnine, udarnine ipd. Get ready!
May 14th, 2009
Ko je Urška bila noseča, pa tudi že pred tem, sem včasih razmišljal .. nekoč bo ob meni nekdo, ki mi bo pomenil več od česar koli drugega na svetu, ki bo s svojim življenjem dal mojemu življenju novo dimenzijo. To bo moj otrok. Takšna misel se je takrat zdela zelo utopična. Le kako bi si lahko predstavljal njegovo podobo? Njegov glas, vonj, mehkobo kože, .. Ne zdi se dolgo nazaj, ko sem se ukvarjal s temi mislimi, danes pa bi se mi življenje s Saro in Urbanom lahko zdelo samo po sebi umevno. Pa se mi ne. Vsakič, ko se spomnim na niju, se zavem, koliko mi pomenita, kako rad ju imam in kako hvaležen sem zanju.
April 2nd, 2009
Včerjašnji obisk zdravnika je pokazal, da so Urbanovi krvni izvidi vredu. Imel je znižano raven kisika v krvi za kar je dobil eno terapijo inhalacij, z inhaliranjem (pumpica) pa moramo nadaljevati še doma. Najverjetneje gre za prebolevanje viroze. Njegov kašelj je grozen! Uboščku vse hrope: v prsih, grlu, nosku .. Težko mu je dobro sčistiti nosek (fiziološka raztopina + aspirator) in dati inhalator, saj se brani na vse kriplje in pretege, z neverjetno močjo. Ta otrok je pravi mali Samson!
Še huje od tega pa je, da ne more spati. Prebuja se miljonkrat na noč, joka, kašlja, šmrka. Najbolj “našpuka” Urška. Vzame ga iz posteljce, ga doji, tolaži, masira .. Ko se končno umiri, je Urška ravno toliko prebujena, da potebuje nekaj časa, da spet zaspi. In v trenutku, ko končno zaspi, se zgodba ponovi. Ta vzorec se lahko vleče skozi celo noč. In še sreča, da Sara vse to ravnodušno prespi. Upam, da kmalu mine.
March 20th, 2009
Urban je postal čisto hripav. Hrope in izkašljuje. Se oklepa noge in milo jamra. Iz jokaste tečnobe je postal mali ubogi bolnik, ki več stoka kot joka. Če je prej jok ranil živce, zdaj njegov stok rani srce. Treba ga je maziti i grliti.
Urška je po nasvetu zdravnice nabavila neko eteričo olje in večkrat na dan zmasira Sarina in Urbanova prsa. Po masaži jima pod majčko vstavi še en topel plenični obkladek. Obema zelo ugaja. Mmm kako dišita! Da jima le kaj pomaga. Bizgeca mala!
March 18th, 2009
To napišem, Urška pa dvakrat kihne. Bemtiš kakšen vpliv na ljudi imam jaz. 
Prehlajena je Sara. Dobila je tudi rahlo vročino in ponoči tožila, da jo boli uho. Zato sta z Urško včeraj obiskali dežurno zdravnico in lej ga no, dežurna je bila prav Sarina zdravnica. Res je, eno uho je rahlo vneto, drugo je videti zdravo. Dobita recept za antibiotik, a zdravnica priporoči, naj ga pričneta jemali le, če naslednji dan (danes, v nedeljo) še vedno ne boljše. In je boljše. Vročine ni, uho tudi ne boli več iz noska pa je začel lesti tisti gosti šmrkelj, ki navadno pomeni intenzivno čiščenje noska. Tudi izkašljuje lepo in se mi zdi, da so tam tudi nekli šmrklji prisotni, a še preden bi se prepričal .. glump .. ga je že pogoltnila. Bljak.
Solidarno je zbolel še Urban. Ponoči ja rahlo zakuhal. Nič posebnega, le spati nam ni dal celo noč. Jok, jok, jok. Sara in Jenny sta ga gladko ignorirali, midva z Urško pa sva večino noči prebedela. Urška crknjena od podobnih nočnih prebujan že pred tem, jaz vsaj tako izmozgan od dela pri Hiši.
V treh popoldnevih tega tedna, potem ko sem prišel iz službe in se odpravil k Hiši, sem premetal (bolje rečeno skidal) kakšnih 25 ton gramoza. Ja, kdo bi si mislil. 6 “fur”, vsaka fura cca. 4 m3 materiala. Pa še malo “rizla”. Ja, heca ni.
March 15th, 2009
March 12th, 2009
S Saro sva noč prespala na kavču. Kavč se da raztegniti v dokaj udobno ležišče, tako da se nisva rabila prerivati za prostor. Zaradi velikosti ležišča ne, ne pa tudi za svoj košček tega prostora. Sara se je namreč celo noč stiskala k meni, se obračala, raztegovala, tako da sem se kmalu znašel že čisto na robu, in sem moral Saro prestaviti bolj na sredino. In potem jovo-na-novo. Spet stiskanje do roba in hop – nazaj. Vmes sva še dvakrat pila sok, enkrat šla lulat in enkrat sva obrisala nosek.
Jap. Od avgusta meseca prejšnjega leta, ko sva oba s Saro prebolela pljučnico, je bilo ok. Nahod se je sicer vlekel že kakšna dva tedna, a se je šele prekvčeraj Sarin nosek pošteno zadelal in prišla je tudi vročina. Včeraj je po žlički Lekadola bilo boljše in tudi ponoči je potem ni preveč kuhalo. Le malo bolj topla je bila, kot ponavadi.
In zakaj sva morala na kavč? Zaradi izkušnje prejšnje noči. Urban je sicer zdrav, a se ponoči veliko prebuja. Včasih traja celo uro, da ga Urška uspe potolažiti in lahko spet zaspi. A se zdaj, ko je bolna, tudi Sara prebuja. Glasna sta pa oba. Ne ozirata se drug na drugega. Tako Urška prebedi večino noči, jaz ne morem veliko pomagati (mama, mama, mama), spim pa ravno tako bolj slabo. Zato sva s Saro tokrat spala ločeno in z njo, razen že zapisanega, ni bilo posebnih težav, tudi jokala ni. Sem pa slišal Urbana iz spalnice, kako se mu je spet “godila krivica” (ali kaj pač že, da je moral tako jokat).
March 12th, 2009
Nekaj čez 10.300g so natehtali našemu buhteljnu malemu na tokratnem rednem sistematskem pregledu. Uspešno je opravil tudi Denverjev test in začel ploskati, še preden je Urška uspela odgovoriti na vprašanje sestre: “Ali Urban že kaj ploska?”. Faca velika!
March 6th, 2009
Morda je kakšna dva tedna nazaj, ko je Urban začel puzati bolj zares. Kot vsakemu otroku, se mu je s puzanjem odprl nov svet. Vse prepovedane stvari so postale še bolj zanimive, predvsem pa veliko bolj dosegljive.
A ker zanj to ni dovolj, se je skoraj tako hitro, kot je začel puzati, še postavil na noge. Tako so dosegljive tudi tiste stvari, ki jih z ritjo na tleh ni mogoče doseči. Seveda bi bilo nesmiselno za stanje in sigurnost uporabljati še obe roki, sploh če imaš pri slabih devetih mesecih roke kot en mali Martin Krpan. Zato se opore oprime le z eno roko, z drugo pa grabi po vsem, kar mu je na dosegu. Žal še ni pravi čas, zanj pa ne nobene potrebe, da bi ga naučili, kako roke uporabimo tudi zato, da stvari spravimo na prvotno mesto.
Jutri nas čaka posvetovalnica. Upam, da se ga katera od sester ne prestraši. Med njim in Saro namreč ni več nobenih večjih razlik, razen nekaj cm v dolžino. Lahko bi celo rekel, da ima močnejše roke in večjo rit od nje.
Ko smo že pri kopanju. Odkar smo Urbana prvič dali v veliko bano, nanj ni potreno biti nič bolj pozoren, kot na Saro. Sedečki na svoji široki guzici je izredno stabilen. Zadnjič mu je ritka hotela malo odpolzeti, pa se je mojstrsko ulovil, pravilno skoregiral položaj nog in se spet postavil v stabilen položaj. Če ga želim obrniti na trebuh in ga tako položiti v vodo, mi po večini ne uspe. Noge pokrči, roke iztegne pred sebe in ni šans, da ga spravim na trebušček, če sam tega ne želi.
Glede na to, da Urban zadnje dni več stoji, kot sedi, bi se lahko zgodilo, da bo shodil veliko pred Saro. Sicer pa, kakor bo sam želel.
Pri dobrih osmih mesecih je obogatil svoj besedni zaklad. K njegovemu najprisrčnejšemu in nežnemu “A – paaa”, so se pridružili novi glasovi (jih žal ne znam opisati).
P.S. Njegovi dosežki so tudi plod nekaterih neprijetnih izkušenj – nekaj padcev in udarcev z bučo ob tla. A ga to ne odvrne od ponovnega preizkušanja samega sebe.
March 3rd, 2009
Next Posts
Previous Posts
