Včeraj je Sara čakal drugi nastop s šolsko folklorno skupino OŠ Janka Glazerja iz Ruš, v kateri sodelujejo tudi otroci iz vrtca. In to ni bil nastop kar tako, to je bil nastop na regijskem srečanju folklornih skupin v Lendavi, mestu, kjer sem sam nekoč živel in preživljal svoje otroštvo. Sara se je nastopa in vožnje z avtobusom veselila že nekaj dni prej in tudi včeraj ni mogla skrivati navdušenja, ko so se ravno z vrtčevsko skupino odpravljali proti avtobusu. Za kratki čas smo se poslovili in se sami odpravili proti Lendavi z avtom. Do pričetka prireditve smo obiskali grob mojih starih staršev, ki jih kar ne morem nehat pogrešati in samo predstavljam si lahko, kakšno veselje in ljubezen bi delila s Saro in Urbanom. Imeli smo še čas za kosilo v starem in skozi leta ne veliko spremenjenem lendavskem Lovskem domu.
Nastop naše folklorne skupine smo pravočasno ujeli. Verjetno sva oba z Urško težko zadrževala solzo sreče, ko sva na tako velikem odru v čudoviti in polni Gledališko-koncertni dvorani gledala našo princesko oblečeno v folklorno oblekco z zvezano belo rutko na glavi. Po končani prireditvi sem Saro komaj uspel pozdraviti, saj so vgojiteljice, ki so otroke spremljale skrbele, da je čredica stalno skupaj, kar je tudi prav. Otroci so dobili malico, mi trije pa smo si privoščili kepico sladoleda iz stare lendavske slaščičarne, kjer ti sladoled še vedno postreže isti stric, kot pred tridesetimi leti.
V Rušah smo v skupini ostalih staršev počakali avtobus z otroci. Sara je iz avtobusa stopila vsa žareča od veselja, verjamem, da je to zanjo bila prava mala pustolovščina. Vzgojiteljice in mentorice folklorne skupine svoje delo opravljajo odlično, zato bi včeraj bila kakršnakoli skrb za Saro odveč. Bravo!
P.S. Fotoaparat smo žal pozabili doma, slike so narejene z mobilcem. Ravno, ko sem želel narediti sliko Sare, pa so v dvorani pogasnili luči, zato je slabše kvalitete .. a pikica naša nič manj srčna na njej, a ne?
Z Urško sva se nekoč pogovarjala o tem, kdaj bi bil pravi čas, da Sara dobi uhančke. Seveda ima Urška na nakit malo drugačen pogled kot jaz. Meni se pač zdi, da otroci ne potrebujejo nakita, tudi uhančkov ne. Zato sva na koncu sklenila, da bo Sara dobila uhančke takrat, ko si jih bo zares sama želela. In ko si je Urška pred nekaj dnevi po zelo dooolgem času spet nadela par svojih uhanov, se je Sara čisto navdušila nad tem, da bi jih imela tudi sama. Tudi resnica o tem, kako nastane luknjica za uhan je ni odvrnila od tega, da bi dobila svoje uhančke. Pritekli sta solzici: ena mami, ena Sari. Od sreče, pravita, in nikakor ne zato, ker bi bolelo. Po prvi luknjici Sara ni nič oklevala, da ne bi naredili še druge luknjice. Tako ji danes ušesa prvič krasita dve rožici. Roza rožici, se ve. Tudi jaz sem vesel, ker lahko vidim, kako Sara žari od sreče in ponosa. In enako ponosem sem sam, saj je na nek način pokazala, da lahko sama zbere dovolj poguma, in z njim doseže tisto, kar si zares želi. Bravo!
“Če ne boš pridna, ti bom kole dol odšraufo!” .. ne, ne .. ni bilo tako. Sara je prosila za kolo in ker sva se že zadnjič pogovarjala o tem, da se kolo veliko lepše pelje brez pomožnih koles sem rekel, da je zdaj priložnost, da se poskusi peljati brez njih. S petnajstko ključem je operacija bila opravljena v pičlih nekaj minutah, potrebnih pa je bilo še nekaj minut, da je sosed Ruda zamenjal dotrajani ventilček. In potem je Sara skočila na kolo in “o, o, ooooo, Sara, počasi!”, bi se že kar sama odpeljala. Z eno roko sem prijel kolo pod zadnjim sedežem in jo počasi potisnil, sama pa je gonila pedala. Kolo je kar samo sililo naprej, zato sem jo počasi izpustil, vmes se je z mojo pomočjo nekajkrat polovila, v kakšnem pete poskusu, pa se že čisto sama peljala. Potrebovala je le nekaj pomoči pri odrivu, ostalo je opravila sama. Bravo! Zdaj na dvorišču vadi. Ja, sama. Noče starih, da ji težijo, skakanja od navdušenja pa ji je tudi že bilo dovolj. Go, girl!
Ko smo včeraj vsi skupaj sedeli pri mizi in jedli, sem kar tako rekel:
“Sara, Urban? Rad vaju imam.”
Urbana to ni zmotilo in se je še vedno skušal izogniti temu, da mora biti pri mizi namesto, da bi v dnevni sobi nadaljeval z gledanjem risanke. Sara pa je rekla:
Ko Urška Urbana vpraša: “Urban, zakaj se zopet prijemaš za pimpača?”, verjetno ne pomisli, da no to vprašanje nikoli ne bo mogla dobiti jasnega (ženski razumljivega) odgovora. Povsem retorično vprašanje. Paketek je pač treba včasih malo pospraviti, mogoče preveriti, ali je v njem še vedno vse kar v njem mora biti, velikokrat pa ga uporabljamo zgolj kot igračo – za igračkanje, tudi za zalivanje: rožic.
“No, Urban, zdaj pa nehaj. Te lulat? ‘Maš pravo anteno!!”
“Ati, glej kaj ‘mam tu na loki”, mi pravi Sara in kaže dlan, kjer ima malo pod palcem za šibično glavico velik žulj.
“Sara, to imaš en tak majhen žulj .. Ste kaj takšnega počeli v vrtcu? .. Mogoče pa imaš to iz včerajšnje delavnice v vrtcu, ko smo s škarjicami rezali?”, predvidevam.
Urška sliši najin pogovor, poveže z informacijami, ki jih je dobila v vrtcu dan prej in doda:
“Tine, da nima Sara vodenih koz?”
“Neeee .. Pa vodena koza se ne bi pojavila sredi dlani. Prej kje drugje. Rekla je, da je to dobila v vrtcu na posteljci, ko so šli k počitku .. Mogoče se je kje potegnila?”
Mine nekaj časa, Urška preoblači Saro:
“Tine, Sara ima vodene koze! Glej, tu je še ena, .. pa tu! Glej, in tu! Sara, ti imaš vodene koze! Juhu!”
Juhu? A ni to bolezen? Juhu, če je nekdo bolan? Juhu, če je bolan tvoj otrok? Halo? In .. ali sva jih midva z Urško že prebolela? Pri odraslih ta bolezen menda ni mačji kašelj. Urška trdi, da jih je prebolela, jaz se pozanimam pri mami, ki pravi, da sva jih oba s sestro že prebolela. Uh, si malo oddahnem. Ne bi mi bilo tega treba.
Urška poskrbi, da se novica hitro razširi med naše prijatelje in ne morem verjeti: eni bi se zdaj še raje na obisk povabili, da se kozice grejo past tudi na njihove otročiče. Sara se sicer zaenkrat dobro počuti in (še) nima vročine. Danes gremo k zdravniku po ustrezno kremico, ki bo upam, blažila srbenje, naj bi pa zdravniki predpisovali tudi Claretine, ki se ga predpisuje pri pojavu alergij.
P.S. “Norice” je menda isto kot “Vodene koze”, a ne? Zanimivo je, da jih imensko povezujemo s kozami, američani pa s piščanci (“Chickenpox”). Strokovno se imenujejo “Varicella”. Inkubacijska doba: 10-21 dni. Urban, get ready! (pa še kdo)
Že nekaj časa je na desni strani nameščen okvirček z dostopom do Urškine FB strani (www.facebook.com/Siviljski.Koticek). Nastala je tudi spletna stran www.siviljstvo-urska.si, ki bolj kot promoviranju šiviljske dejavnosti, služi spletni prodaji šiviljskih krojev. To pa zato, ker se je ponudila priložnost zastopstva dveh zanimivih firm in bi morda bilo škoda to priložnost zamuditi.
Urška se seveda maksimalno posveča šivanju, jaz jo kljub temu včasih še preveč priganjam in skrbim, da za njenimi izdelki stalno prežita dve kritični očki. Ji pa lahko enako hitro kot kritiko, podelim tudi pohvalo. Nad nemalokaterim njenim izdelkom sem bil sam več kot navdušen in prav škoda je, da svojega potenciala ne more bolje izkoristiti. Zakaj ne? Ker traja, da te ljudje spoznajo, še dlje, da te prepoznajo. Ker je šiviljstvo dejavnost, ki nima visoke dodane vrednosti in ni veliko ljudi, ki bi kvalitetne šiviljske storitve dovolj cenili, čeprav pozabljamo, da smo mi tisti, ki bomo obleko nosili in je pomembno, kako se v njej počutimo. Zato si prizadevava, da bi povpraševanje po njenih izdelkih bilo sorazmerno njenemu potencialu.
Cenimo in se veselimo vsakega vašega priporočila posebej. Hvala!
Do avtohiše, kamor sem se danes odpeljal na prvi servis, sem jih nabral 1900, skoraj 2000. Po tolikih kilometrih je menda dobro zamenjati prvo olje in oljni filter. Bo že moralo tako biti. Razmišljal sem, koliko cekinčkov bo spet kanilo iz mojega računa na račun drugega, namesto, da bi bilo obratno. Pa sem pomislil na to, kakšno pot je treba nekomu prehoditi, da začnejo cekinčki kapljati njemu v prid.
Avto sem predal vodji servisa, ki daje občutek, da mu gre zaupati. V vmesnem času sem se sprehodil do platoja z rabljenimi vozili in si jih iz firbca malo ogledal. Za več denarja, kot je bil vreden naš Focus, se prodaja Renault Clio z 2.0 motorjem, ne vem kolikimi konji, hudimi platišči, Recaro športnimi sedeži, karbonsko folijo na stranskih špeglih, itd. Notranjost? Jao, mene! Priznam, nisem se še peljal s takšnim avtom, a me ne more dosti varati občutek, če se mi zdi, da se je peljati v takšnem avtu podobno, kot biti kamenček v vžigalični škatlici, ki jo nekdo močno pretresa. Drug primerek je bil Fiat Bravo. Čudovita rdeča barva, kromirane obrobe kljuk na vratih, zatemnjena stekla, na prvi, bolj površen pogled, kar lična notranjost, lak brez najmanjše praske, obline kot lepo oblikovana ritka kakšne dvajsetletnice, če si za kanček preveč čustven, je to šansa, da se zaljubiš. Cena? Ne vem .. ampak slabih 11.000 EUR za takšen primerek z malo pogajalskega popusta se mi ne zdi pretirano. Potem me je že malo zazeblo, zato sem vstopil v salon.
Med prelaganjem papirja na mizi me je videl vstopiti in me pozdravil ravno toliko prijazno, da v njegovem pozdravu ni bilo čutiti pretirane vljudnosti, dileme v smislu “čakaj, da te spredalčkam” ali pa bog-ne-daj tako, kot to doživiš v nemalokateri avtohiši na pragu salona (če imaš srečo, da te opazijo), kjer po sijaju na čevljih, dolžini hlač, zalikani črti na hlačnici, barvi srajce ali svežini puloverja, urejenosti pričeske, ure na zapestju in še česa, neverjetno nadarjeni prodajalci v pičlem delčku sekunde parametre analizirajo in preslikajo v model avta, po katerem boš morda povprašal. Kljub delu, sva z lastnikom in direktorjem avtohiše začela spontan pogovor o tem in onem, največ o delu v salonu. Kako ne, ko pa z ženo menda delata še v snu. Njuna zagnanost je občudovanja vredna, za koga morda pretirana, a v prvem mesecu novega leta sta dosegla že 70% letnega plana prodaje vozil, pa predpostavljam, da letni plan ni bil kar tako, saj so menda že 5. leto bili izbrani za naj trgovca leta te znamke. Vsakič, ko se pripeljem k njim v ta majhen kraj ob reki Dravi, kjer bi se nekoč še ribiška družina lahko spraševala ali v tej ožini dravske doline ni sama sebi namen, se ozrem na njihov prvi salon, le malo večji od kakšnega kontejnerja s hamburgerji. Še pred enim mesecem sta si za stekleno fasado družbo delala zeleni Ford Focus RS in rumena Stoenka. Staro z novim .. ali kot opozorilo na to, da zelenega ne bi bilo, če ne bi nekoč začeli z rumeno, prav tam. In potem se človek vpraša, kako je to mogoče, da je v tem kraju zrasel avtosalon, ki stalno prekaša svoje neposredne konkurente, ki je iz kontejnerja prerasel v vsesplošen servis za osebna vozila (vključno s tehničnim pregledom in registracijo)? Jaz odgovora nisem rabil iskati, ampak sem ga začutil. V njuni odprtosti, zagnanosti, urejenosti, občutku za razumevanje ljudi, ustrežljivosti in še čem, kar oblikuje človeka vrednega spoštovanja in marsikomu vzornika. Takšne družbene vrednote so tudi moje vrednote, zato jima uspeh privoščim, sebe pa tolažim, da sem za plačan denar morda dobil nekaj, kar sicer ni na prodaj – dober odnos.
Privoščim jima še naprej vsaj tolikšno mero uspeha, zase pa upam, da so moji današnji občutki bili pravi. Sicer pa izrednih razlogov za obisk vseeno ne želim imeti.
Ko bomo postali ravno prav neučakani bo čas, da se odpeljemo po naš novi avto. Spet bo Ford in spet bo črn. Natanko dve leti bo, ko smo podobno izbrali našega C-maxa. Po enem letu smo ga morali prodati, da smo lahko končali dela v hiši in se preselili. Upam, da tokrat ne bo podobno. Večino del v tem, še večjem projetku prenove, smo uspeli dokončati. Preostalo nam ni malo, vendar računamo na to, da bomo izostanek nadoknadili v letu, morda dveh, se nam pa ne mudi tako zelo. Enako pomembno se nam pač zdi to, da se ne vozimo naokoli v avtomobilu, ki mu lahko vsak trenutek odpovejo zavore, motor, ki po skoraj 300.000 prevoženih km in starostjo 15 let enostavno ni več primeren družinski avto. Mala citroenova škatlica, ki jo je pred petnajstimi leti kupila moja mama, pa nam bo služila še nekaj časa na krajših razdaljah, predvsem med domom in vrtcem.
Je pa to tudi pravi čas, da Urban dobi novi stolček. V tobija ga še komaj stlačimo, če ima na sebi oblečenega kaj debelejšega. Sarin stolček je ok, a bo tudi ona dobila novega, zdajšnjega bomo uporabljali v drugem avtu, ali če bomo otroka “posodili” babicam in dedkom in bomo vsaj en stolček lahko imeli za izposojo. Cene stolčkov so juhuhu visoke in čeprav sem menil, da ne rabimo izbrati najdražjega in po testih najboljšega, sem si po ogledu ponudbe kmalu premislil. A vendar je me cena silila v to, da sem pobrskal po spletu, da bi ugotovil, ali so cene stolčkov v naših trgovinah primerljive s cenami drugod ali pa bi stolčke bilo ceneje naročiti v tujini. In še sreča, da sem. Tako sem v sredo v nemški spletni trgovini naročil 2 stolčka Roemer Kidfix z ISOFIX-om, katerih primerek v naši trgovini stane 209 EUR. V nemški spletni trgovini je cena za popolnoma enak stolček bila 149 EUR, poštnina za 2 stolčka pa je znašala 19,90 EUR. Neverjetno! In kaj je bilo še bolj neverjetno? Da smo stolčka dobili le dva dni po naročilu in to v prednovoletnem času, ko so poštni servisi gotovo precej zaposleni. Zares prijetno presenečenje.
Tako se bomo v ponedeljek odpeljali prevzeti našega novega vranca in že zdaj me navdaje dober občutek, ko se spomnim, da se bomo odslej vsi vozili udobneje, varneje in brez občutka negotovosti, da nas avto lahko vsak čas pusti na cedilu. Naš rdeči malček pa tudi naj služi še nekaj časa.
Juhu? A ni to bolezen? Juhu, če je nekdo bolan? Juhu, če je bolan tvoj otrok? Halo? In .. ali sva jih midva z Urško že prebolela? Pri odraslih ta bolezen menda ni mačji kašelj. Urška trdi, da jih je prebolela, jaz se pozanimam pri mami, ki pravi, da sva jih oba s sestro že prebolela. Uh, si malo oddahnem. Ne bi mi bilo tega treba.
