Res je, da se v decembru veliko dogaja, da venčki, lučke in adventne svečke skušajo pričarati neko praznično vzdušje, da je spet božičkov in dedkov mrazov za znoret (kot recimo tisti “božiček” včeraj na mariborskem prazničnem vlakcu v obleki za 1,99 EUR in napisom “Smiljan Mori” na kapi), a to še ne pomeni, da je december po difoltu veseli. Dnevi in tedni minevajo takoooo zelo hitro. Mogoče zato, ker po prihodu iz službe od dneva ne ostane več veliko in se včasih že ob petih popoldan sprašujem, a ni čas, da otroke spravimo v posteljo. Otroka sta končno zdrava toliko, da sta včeraj po daljši pavzi spet oba bila v vrtcu. Sara je tokrat po tri-dnevni vročini res hitro okrevala, Urban vročine ni imel, a je njegov kašelj grozen. Zadnjih nekaj dni smo delali inhalacije s tistim električnim inhalatorjem, takšnim, kot ga dajo v bolnišnici. Brez dodanih zdravil, samo nekaj ml fiziološke raztopine in 10-15 min inhaliranja “megle”. Mislim, da je pomagalo. Kašelj ni dosti drugačen, a zdaj zakašlja le še nekajkrat na dan.
In potem obiski dobrih mož. Najprej je bil Miklavž. Oh, h komu vse prihaja ta mož (babice, tete, dedki, prijatelji, ..). Sladkarij se je nabralo toliko, da če so pri enih vratih prihajale k nam, bi jih lahko pri drugih prodajali, pa bi zaslužili za kakšen m2 tlakovcev. Sari je prinesel DVD “Frančkov čarobni božič”, ki si ga je tako želela in pisala Miklavžu že dosti dni prej. Urban je dobil DVD “Svet žuželk” in to risanko bi si še jaz rad enkrat v miru pogledal. 
Obe risanki sta sicer dnevno na sporedu, a pri nas pač ni tako, da bi se vsedli na kavč in si nekaj pogledali. Včasih se med gledanjem dnevnika ob 22:20 na POPTV zavzamem, da na DVD predvajalniku piše “PLAY”, kar pomeni, da se v njem plošča še vedno vrti. Grem in ga ugasnem. Ja hudiča, treba se bo malo odvadit tega špasa in si izmisliti kaj boljšega. Recimo, jaz sem vedno za kocke. Nekaj jih imamo, a so pomešane v dveh zabojih skupaj s vsemi ostalimi igračami. Potrebovali bi zaboj samo za kocke. Še bolje, nek kos pohištva – regal, poličke, predale, gredenco .. nekaj, kamor bi otroka lahko pospravljala svoje igrače in bi te bile malo razvrščene. In še kakšno škatlo kock, da bi zabojček napolnili. Naj pišemo Božičku? Sigurno mu bomo napisali, naj prinese še en otroški stolček kot je ta, ker se Sara in Urban zanj že prevečkrat in preveč pričkata.
V sredo smo s strani babi Ese in njene firme bili povabljeni na ustvarjalno delavnico v društvo Ozara. Otroci in starši smo lahko iz gline delali odtiske iz kalupov ali pa na vretenu s pomočjo asistenta izdelali vrč, vazo, lonček .. Na koncu smo se še malo posladkali s keksi, popili sok, si pod smrekico poiskali res lepo izdelan keramični lonček z imenom otroka in potem čao – bao, odšli domov. Če bi blo po moje, bi se z babi Eso še lahko za kakšno urco družili, a verjetno je bilo že pozno, pa tudi babi Esa je bila direkt iz službe. Mogoče kdaj drugič, če nam prej ne odpotuje v Ugando.
Prejšnji vikend nas je prvič obiskal Dedek Mraz. V šotoru pod Pohorjem smo se zbrali skupaj s sodelavci Zavarovalnice Maribor in našimi otroci. Kot že vsako leto, so tudi tokrat otroci lahko najprej uživali v zabavnem programu. Sara se je kar sama pomešala med druge otroke, jaz sem stal ob strani in jo opazoval. Je plesala in pela, ploskala, odgovarjala .. Bravo, princeska moja! Zares lepo jo je bilo gledati. Potem sva počakala, da je Dedek Mraz med otroke razdelil darila. Prišla sva kar dvakrat na vrsto. Najprej za Urbana, potem še zanjo. Urban je zaradi kašlja žal moral ostati z mamo doma. Darila so bila res lepa. Sara je dobila mini kuhnjico, ravno pravšnjo za v našo sobo, Urban pa govorečo in pojočo gosenico.
Jaz se letos precej glasbeno udejstvujem. Nekoliko manj pri matični pleh muziki iz določenih razlogov, a še vedno dovolj. Zato pa tudi pri lovrenškem pihalnem orkestru in menda bom v trio zasedbi spremljal lokalni zborček na njihovem novoletnem koncertu. Đabe, seveda. Pomeni pa to, da sem doma toliko manj, kot so pogoste vaje (pon., čet., pet., plus še kdaj vmes). Pomeni tudi, da bo priložnost nastopati in se po nastopu malo poveseliti pod pogojem, da bo nekdo razpoložljiv in voljan popaziti na otroka. Godbeniki so seveda ravno tako tudi Urškini kolegi in lepo bi bilo, če bi na zakuski lahko bila oba – brezskrbno, urco, dve ali tri ..
Tek. Štiri dni po naročilu na spletu, sem iz UK dobil nove tekaške copate. Zakaj iz UK? Ker so od 30-40 EUR cenejši (vključno s poštnino), kot če jih kupim pri nas. Naslednji dan sem jih preizkusil. Po kakšnih 3 km me je začelo boleti v levem, spodnjem delu noge (goleno), zato sem planirano pot skrajšal in se po 4km do doma le še sprehodil. Verjetno niso krivi copati, ker se mi je to kdaj pa kdaj zgodilo že prej. Zdaj tretji dan ne tečem, kar že kljuva po moji vesti. Morda naredim danes kakšen krog.
Tako. Zdaj čakamo še na Božička in na Novo Leto. Ker nimam več veliko dopusta, praznični dnevi pa pridejo na vikend, bom veliko čakanja opravil kar v službi. Pride tako leto. Naj bo naslednje presežno – v vsem dobrem, seveda.
December 17th, 2009
Medtem, ko sta mama in Sara v Urbanovi skupini v vrtcu ustvarjali v okviru delavnic za starše, sva se midva z Urbanom odpravila na sprehod do bloka, kjer smo živeli prej. Tam smo v kleti še vedno imeli shranjene sanke. Urban se je tako včeraj prvič peljal na sankah in po moje, mu je bilo kar fajn.
December 15th, 2009
Danes sem slišal, da naj bi za mariborski okoliš razglasili epidemijo nove gripe. Glede na vse večje število bolnih, veliko jih je tudi med našimi znanci in ne nazadnje se je začelo pred nekaj dnevi tudi pri nas doma, bi rekel, da so razlogi za to upravičeni.
Sara je včeraj že tretji dan imela vročino. Popoldan je dobila žličko sirupa in je temperatura padla. Ponoči, ko je zlezla v veliko posteljo, je spet bila vroča. Urban je celo noč kašljal, se prebujal in jokal. Ko sem ga vzel iz posteljce in sva šla v kuhinjo pogret lonček s čajem, se je ves tresel. Verjetno ga je zeblo. A kaj, ko se odkrije v naslednjih 10 sekundah po tem, ko ga pokrijemo. Preostanek noči je prespal pri Urški. Kasneje je Urška rekla, da je bil vroč in je najverjetneje vročino dobil še on.
Tudi Urška se včeraj popoldan ni počutila najbolje. Ko je končala s šivanjem, si je izmerila preko 38°C vročine. Po tabletki Lekadola se ji je počutje izboljšalo.
Jaz sem še ok. Bomo videli, kaj prinese današnji dan.
December 8th, 2009
Nov virus gripe z oznako H1N1 je očitno postal pandemski. V Sloveniji je vsak dan več obolelih, vrtci in šole so vse bolj prazni. Govori se celo o tem, da naj bi posamične šole za 14 dni zaprli. Kljub temu, da je (domnevno) zaradi tega umrlo že nekaj ljudi, virus naj ne bi bil nevarnejši od običajne gripe. Možno se je cepiti in cepiva so vsem na voljo, a se nič manj ne govori o tem, da je tveganje za stranske učinke cepiva enako, če ne večje od tveganja za razvoj težjega obolenja pri okužbi s samim virusom. Zaradi tega smo le še bolj zmedeni in težko je zavzeti neko trdno, pametno stališče. Dejstvo je, da ljudje množično obolevajo, pri vsakem pa se bolezen lahko drugače razvija. Če bo virus mutiral, bo pa sranje še večje.
Danes bo že tretji dan od kar ima Sara visoko vročino (tudi preko 39°C). Občasno kašlja, a je kašelj zmeren. Boli jo grlo. Je sila slabo razpoložena, veliko joka, ponoči se pogosto zbuja, poje praktično nič, na srečo popije precej čaja. Če ji zvečer pred spanjem damo Voltaren svečko, ji okoli 3. ure zjutraj lahko damo še žličko Lekadola, saj kljub svečki vročina kmalu spet naraste. Urška se boji, da bi lahko imela težave z dihanjem, ker je Sara večkrat v joku rekla, da ne more dihati. Jaz sem sicer prepričan, da je to zaradi zamašenega noska, ker je njeno dihanje zaenkrat videti in slišati normalno. Dvomi seveda so in ostajajo, če pokličemo zdravnika bo glede na simptome najverjetneje rekel, naj se zdravimo doma in pridemo v ambulanto le v primeru kakšne komplikacije.
Urban kašlja, a vročine nima. Kot ponavadi, mu v prsih hrope. Iz noska so se že začeli cediti tisti gosti šmrklji, ki so doslej bili pokazatelj, da se stanje izboljšuje. Bojim pa se, da lahko tudi on kmalu dobi vročino in se stanje poslabša. Ne vem, kako bo z nama z Urško. Gotovo smo vsi, en pred drugim, neizbežno izpostavljeni.
December 7th, 2009
Pred časom me je Sebi vprašala, ali bi se želel priključiti letos že precej širni skupini pohodnikov, ki 13 zimskih nedelj grizejo v klanec od spodnje postaje pohorske vzpenjače, pa tja do zgornje. Mogoče že, a gotovo ne kot tekmovalec. Kakšno nedeljo pa bi bilo fino namesto teka ubrati jo v klanec. Prejšnjo nedeljo sem imel še manjše težave z bolečinami v grlu, za včeraj pa ne bi mogel iskati izgovorov. Le, da se (vsaj prvič) nisem pridružil skupini Zimske lige, ker se mi je preprosto trasa zdela prezahtevna in prvič sem se želel preizkusiti sam. Tako sem štartal ob 9. uri in se do Bellevueja odpravil “okoli” po progi, en del poti sem šel čez gozd. Kmalu sem se prepričal, da spoštovanje do Pohorskih strmin ni zamanj. Se mi zdi, da sem celo nekaj duše pustil na progi. Do Lukeja sem potreboval okoli 34 min, do vrha 55.
Na vrhu sem počakal Sebi, ki je štartala v Rušah. Prišla je kmalu za mano in za pot potrebovala okoli 1 ure 50 min, kar je po moji skromni oceni – uau! Ja, za to je potrebno kar veliko treninga in izkušenj. Jaz takšnih ciljev vsaj zaenkrat še nimam in nesmiselno bi bilo delati kakršnokoli primerjavo.
by Alja
Vesel sem bil, ker je z mano bila Jenny. Po dooooolgem času je tudi zanjo to bil dober trening. Na vrhu ni bila nič kaj manj izmučena od mene. Ko sva se, pa je že bila pripravljena na skok za palico. Žal je Jenny ostala brez družbe. Žiža zjutraj menda ni bila čisto ta prava, pa jo je Sebi pustila doma. Tudi Aljina labradorka Črna je ostala doma, ker naj bi si med igro z nekim drugim psom dan prej poškodovala tačko.
Po prihodu vseh tekmovalcev v cilj smo se odpravili nazaj v dolino. Pot navzdol je sicer kondicijsko veliko lažja, a noge (predvsem kolena in stegna) skoraj na glas stokajo, če takšnih obremenitev niso navajene (kot moje npr.). Po vročem čaju smo se poslovili in odpravili domov. Upam, da še kdaj. Če bo sreča dala, skupaj z Urško, ki je na moje presenečenje dejala, da ji je bilo žal, da ni mogla biti zraven.
December 7th, 2009
Včeraj sta se Urban in kahlica prvič srečala. Ko je še ne dolgo nazaj v vrtcu vzgojiteljica spraševala, ali se nam zdi, da bi Urbana lahko vključili k uvajanju na kahlico sem rekel, da doma še nismo poskusili, ker se nam enostavno zdi, da na to še ni pripravljen. A je Urška poskusila in mu včeraj prinesla kahlico. Urban se je kar sam hotel vsesti na njo. Urška mu je rekla, naj lula, on pa je napel trebušček in …. NAPOLNIL KAHLICO!
Saj se nam nikamor še ne mudi. A če bi se do pomladi rešili plenic, bi to bilo odlično!
December 2nd, 2009
Vikend smo preživeli bolj ali manj aktivno. Sobota je bila mrzla in deževna in ni me posebej mikalo, da bi se lotil kakšnega dela zunaj. Cokl na hiši je nalepljen, moral bi ga še zgladiti z lepilom in mrežico, vgraditi vogalnike itd. Mogoče v nedeljo. Urška naju je z Urbanom poslala na sveži zrak. Spomnil sem se na nahrbtnik, ki smo ga nekoč kupili zato, da bi v njem nosili otroke. Nikoli ga nismo veliko uporabljali. Ni ravno mačji kašelj 15kg otroka nositi v nahrbtniku. Do vasi bo že šlo, kljub dežju. En kafe spijem s prijateljem Andrejem, potem pa nazaj domov. Skuham kosilo in že bo več kot pol sobote za nami.
Teka si ta vikend nisem obetal. S Sebi sem se načeloma dogovoril, da se jima z Inotom pridružim v nedeljo na prvem pohodu na Pohorje v okviru 3. Zimskega pokala peš na Pohorje, a sem si pri zadnjem teku nahladil grlo in bi zame, neizkušenega pohodnika, to lahko bil prevelik zalogaj. Sem zadevo odpovedal. Tudi za nedeljo je kazalo, da bo bolj dolgočasna kot ne. Zunaj je zapihal veter, da nas je skoraj že zaskrbelo za streho. Tako sem si znova premislil, da se lotim dela zunaj. Urška in Sara sta se odločili, da spečeta cimetove zvezdice, midva z Urbanom pa bi šla na sprehod. Spet vzamem nahrbtnik, Urbana toplo oblečem in se odpraviva na pot. Jenny seveda gre z nama. Napravimo skoraj 5km. Ko odložim nahrbtnik imam občutek, da bi lahko letel. To je bil dober trening namesto teka. Urban je užival, Jenny prav tako. Ko prideva domov, so zvezdice že skoraj pripravljene za skok v pečico. Malo še počakamo, potem se skupaj posladkamo in spijemo čaj.
Po kosilu zopet razmišljamo kaj početi. Zunaj bo kmalu tema. Urška obleče Saro in Urbana in se odpravijo na krajši sprehod. Jaz ostanem doma in malo tolčem po klavirskih tipkah. Okoli 19. ure se odločim, da vendar poskusim s tekom. Počasen tempo in temu primerno zmerno dihanje mi ne bi smelo škoditi. V grlu čutim nek sluzast cmok, pljuča pa so ok. In grem. Začnem res počasi, že zato, ker se pred tem nisem ogreval. Naj bo zato prvi km bolj ogrevalni. In potem kmalu preidem v tempo, ko lahko tečem, ne da bi pri tem moral dihati dosti intenzivneje. Pretečem “moj krog” in se počutim čisto kul. Odločim se, da krog pretečem še enkrat, kar bi skupaj zneslo približno 10km. Že med 2. ponovitvijo razmišljam, da bi dal malo več od sebe in skušal narediti še tretji, malo skrajšan in bolj “raven” krog ter bi tako lahko opravil en lep daljši tek. Ko pričnem s tretjim krogom razmišljam: “če opravim cel krog, bi to bilo zelo blizu 15km. blizu Inotovemu izzivu”. In tako tudi storim. V tretjem krogu res moram stisniti zobe, sploh v drugi tretjini proge, ko tečem v klanec. Čutim rahlo bolečino v kolenih, noge so že pošteno težke. Po 1 uri in 34 minutah pretečem 3. krog. Upam, da me doma nihče preveč ne pogreša, čeprav o tem že začnem malo dvomiti.
Upravičeno. Kakor hitro se je ob mojem prihodu k hiši prižgala na dvorišču luč, so se odprla vrata iz njim pa vidno zaskrbljena stopi Urška. “Kje pa hodiš tako dolgo? Kaj si hecen? Od skrbi me je zvijat začelo .. Tomaž je na poti, da te gre iskat.” Bi moral rečt, da sem tekel, ne hodil? Ali bi moral rečt: “Tekel sem kolikor hitro sem mogel, samo da bi bil čimprej doma.” Bil sem tiho. No comment. Lahko sem se strinjal, da bi bilo prav imeti telefon v kakšnem žepu. Ampak se mi zdi, da bi me samo oviral pri teku. Zato ga tudi nikoli nisem vzel s seboj. Bom moral to spremeniti. Urška je poklicala Tomaža in odpovedala iskalno akcijo, jaz pa sem poklical mamo, se tako kot Urški opravičil za povzročene skrbi, otrokoma dal poljubčka za lahko noč in se šel tuširat. Zadovoljen, da sem kljub neveličastnem zaključku uspel preteči dobrih 14 km. Ne, ne bom skušal že v kratkem podreti tega rekorda. Zdaj sledijo krajši in sproščujoči teki, upam, da tudi kakšen skok na Pohorje, če bo priložnost dana.
November 30th, 2009
Včeraj je v vrtcu bilo ves popoldan in še pozno zvečer precej ustvarjalno vzdušje. Urška je že pred četrto uro popoldan odhitela v družbo staršev Sarine skupine, ki so se zbrali v igralnici, kjer so izdelovali voščilnice in druge izdelke namenjene darilnemu bazarju. Izdelki bodo razstavljeni in mogoče jih bo kupiti, izkupiček od prodaje pa bo namenjen za nakup pripomočkov, igrač ipd. otrokom v vrtcu.
Starši Urbanove skupine smo se zbrali bolj pozno. Šele ob pol osmih zvečer. Ni nas bilo veliko. Poleg obeh vzgojiteljic smo bili tam starši le petih otrok iz skupine, trije očetje in tri mame. Če odštejem vzgojiteljici smo torej očetje bili enako močno zastopani. Bravo mi! In smo začeli z delom. Najprej smo na lesene podstavke nalepili koledarčke. Potem smo lahko izbirali med vrsto suhega materjala in te koledarče malo okrasili. Na hrbtno stran smo nalepili še vrvico za obesit in kmalu se je na mizi nabralo kar 20 takšnih izdelkov. Ti so moji:
Druga vrsta izdelka so bili svečniki za čajne svečke. Na steklene kozarčke, po večini od sadnih kašic, smo najprej nalepili nekaj posušenih listov, nato pa jih prelepili s plastmi papirnatih servietk. To mi ni šlo najbolje od rok in upam, da se moj prvi izdelek ne znajde kje razstavljen. Sem pa predlagal, da ga vzamejo za vzorec za naslednje leto: kakšen izdelek NE sme biti. Tako na debelo sem ga oblepil, da bi vanj moral dati kakšno 100W halogenko, ne pa čajno svečko. Potem sem naredil še enega. Listje in krpice servietk sem lepil na temno rjavo steklo in predlagal, da svečnik prodajajo kot “poseben”, namenjen popestritvi vzdušja v spalnicah.
Naredil sem še sliko prijatelja Androta, ki mu v.d. žena ob 21:15 ni več verjela, da še vedno v igralnici razdaja svojo ustvarjalno energijo za dobro otrok. Naj bo to dodaten dokaz.
November 27th, 2009
Next Posts
Previous Posts
