Katera dejstva je dobro poznati?
- Vsako registrirano vozilo, udeleženo v prometu, mora imeti sklenjeno veljavno zavarovanje odgovornosti (AO – avtomobilska odgovornost)
- Zavarovanje jamči povračilo nastale škode (materialne in nematerialne) s strani zavarovalnice oškodovancu
- Če je v nesreči kdo od udeležencev telesno poškodovan, je obvezno poklicati policijo na kraj nesreče
- Pobeg iz kraja nesreče (tudi v primeru, da smo poškodovali parkirano vozilo pa v njem ni bilo nikogar) je kaznivo dejanje – kličemo policijo ali poiščemo lastnika
- Sicer je pri manjših materialnih škodah dovolj, če oba udeleženca izpolnita in podpišeta en izvod ti. EURO obrazca, vendar POZOR!, podpis povzročitelja še ne pomeni dokončnega priznanja krivde (zavarovalnice imajo raje policijski zapisnik, a bo policija povzorčitelja najverjetneje še dodatno oglobila za povzročen prekršek)
- Vsi udeleženci nesreče, ki so bili telesno poškodovani, imajo pravico do izplačila odškodnine po AO polici
- Če je poškodovan voznik – povzročitelj, lahko uveljavlja pravico do izplačila odškodnine v primeru, da ima sklenjeno AO+ zavarovanje (“zavarovanje voznika”) ali nezgodno zavarovanje za registrirano št. potnikov v vozilu
- Če smo bili telesno poškodovani, povzročitelj pa je pobegnil iz kraja nesreče ali pa vozilo ni bilo registrirano (zavarovano), lahko pravico do izplačila odškodnine uveljavljamo iz jamstvenega sklada zavarovalnic (obrnemo se na svojo zavarovalnico). Ne jamči pa za materialno škodo!
- Doplačilo pri sklenitvi zavarovanja za riziko “odkupa prve škode” nam ohranja bonus pri prvem uveljavljanju pravic iz zavarovalne police v tekočem zavarovalnem letu
V praksi:
A) Če smo povzročitelj
.. in nihče od udeležencev ni telesno poškodovan, skušamo zadevo rešiti brez policije. Če menimo, da je smiselno žrtvovati bonus na naši AO polici, oškodovancu damo naše osnovne podatke in ime zavarovalnice skupaj s številko AO police, h kateri bo oškodovanec šel na cenitev škode. Če imamo zavarovan rizik odkupa prve škode in ga v tekočem zavarovalnem letu še nismo uveljavljali, je to zdaj seveda smiselno. Če bonusa ne želimo žrtvovati, ker nimamo zavarovanega rizika odkupa prve škode in ker ocenimo, da bi povračilo stroškov popravila bilo bolj smiselno od žrtvovanja bonusa, se z oškodovancem skušamo dogovoriti za poravnavo na mestu ali kako drugače.
.. če je kdorkoli od udeležencev telesno poškodovan, moramo klicati policijo. Lahko pričakujemo še kakšen nalog za plačilo globe zaradi storjenega prometnega prekrška, če smo uživali alkohol nad tolerančno mejo, bo naša zavarovalnica oškodovancem povrnila škodo, nas pa regresirala (pomeni, da bomo del ali celotno izplačano odškodnino oškodovancem morali zavarovalnici vrniti).
B) Če smo oškodovanec
.. in nismo telesno poškodovani, povzročena pa nam je bila le manjša materialna škoda, mogoče lahko zadevo rešimo brez policije, a je to nepriporočljivo, če bomo imeli kasneje opravka z zavarovalnico. Od povzročitelja zahtevamo podatke, obvezno št. zavarovalne police in naziv zavarovalnice, kjer je polica sklenjena. Povzorčitelj naj nam da v vpogled vizitko zavarovalnice, na kateri je napisana št. police. Preverimo še veljavnost zavarovanja (da ne gre morda za kakšno staro polico).
.. in smo telesno poškodovani, obvezno kličemo policijo na kraj nesreče. Sicer je to v prvi vrsti odgovornost povzročitelja.
V vsakem primeru se bomo obračali na zavarovalnico povzročitelja, kjer bomo zahtevali odškodnino za utrpelo materialno in nematerialno škodo. Gremo na “njegovo” zavarovalnico ali cenitveno mesto in prijavimo škodni primer.
NAJPOMEMBNEJŠI PODATEK JE REG. ŠT. VOZILA!!
Na spletnih straneh Slovenskega Zavarovalnega Združenja lahko po reg. št. vozila poizvemo, pri kateri zavarovalnici ima nekdo sklenjeno veljavno AO zavarovanje in kakšna je številka zavarovalne police. To je zadostni podatek, da zavarovalnica pridobi vse podatke o povzročitelju in lahko prijavimo škodni primer. Če ima vozilo tujo reg. št., se lahko obrnemo na katerokoli slovensko zavarovalnico – priporočam Zavarovalnico Maribor, seveda. 
https://raz.zav-zdruzenje.si/infocenter/
PA VARNO VOŽNJO IN SPREHAJANJE PO NAŠIH CESTAH!
May 11th, 2010
Ni še uradno, a seme za spletno stran je posajeno. Kmalu še kaj več zraste iz tega. 
May 10th, 2010
Sara: “Mami mi je pokazala slikice na računalniku tam ko si ti zdaj” (sem dal nekaj slikic iz zdravilišča na web)
Jaz: “A res? Fino! So ti bile všeč?”
.. kakšna sekundica tišine ..
Sara: “Ampak, ati? Kdo je pa slikal?”
Jaz: “Jaz sem slikal, Sara. S telefonom.”
Sara: “S to bolano roko?”
In še en kratek izsek današnjega večernega pogovora:
Urška v ozadju: “Urban, daj še Sari malo atija” (Sara je v medtem nekje na drugem koncu hiše)
Urban: “Saha!! Ati!!!”, na ves glas .. in potem čisto nežno: “Pa-pa – ati.”
malo klepetava, potem se posloviva:
Jaz: “Jutri pridem domov. Danes še spiš, jutri pa bom že doma. Lepo spančkaj in sanjaj nekaj res lepega.”
Sara: “Bom, ati. Za tebe. Ker te že takooooo pogrešam.”
April 16th, 2010
Zgodnje jutranje vztajanje in dve uri vožnje v majhni rdeči škatli, ki so jo Francozi poimenovali AX, in prispel sem v Toplice Čatež. Popil sem kavo in počakal, da me je sprejela fiziatrinja. Opravila je pregled kot se spodobi in mi predpisala terapijo za naslednjih 14 dni (z izjemo nedelj). Bila je navdušena nad gibljivostjo mojega ramena: “O, dobro ste vi to razgibali!” Seveda nisem omenjal dodatnih terapij, ki sem si jih poleg rednih v bolnišnici občasno predpisal še tisto svojo – terapijo krampa in lopate. Ne vem še natančno kaj vse me čaka tukaj. Zapomnil sem si le fitnes, masažo in magnetno terapijo.
Danes sem imel le polurno fitnes vadbo, ki pa niti najmanj ni bila podobna fitnesu, kot bi si ga predstavljal. “Skušaj napeti mišico na lopatici (kot bi skušal iti skozi ozki tunel), jo drži napeto in ne da bi lopatico pri tem premikal, nagni palico, ki jo držiš v roki in je njen spodnji del naslonjen na stol, le za malenkost v eno stran, nato še v drugo, pa naprej in nazaj .. “, sem dobil navodila gospodične, ki me je med vajo tudi precej pozorno spremljala in pazila, da je mišica bila pravilno napeta. Na prvi pogled zelo enostavna vaja, najtežje jo je pravilno izvajati. In če ti to uspe, boš še isti večer spoznal “novo” mišico svojega telesa.
Pred fitnesom sem malo zaplaval v enem izmed treh bazenčkov od katerih je eden na prostem. Res niso nič več kot to, če odštejem mehurčke, ki prav pošteno zmasirajo telo. Če prideš na vrsto. Dopoldan to sploh ni bil problem, popoldan pa je bilo kot na otroškem igrišču, ko je bazen z mehurčki dobesedno okupirala italijanska skupina duševno prizadetih odraslih s svojim spremstvom. Veliko je bilo takšnih z Downovim sindromom in človek jih pač mora razumeti. Ko vidiš veselje na njihovih obrazih ob pljuskanju v bazenu, ne moreš biti jezen, če kakšen pljusk prileti tudi v tebe in ob tem še popiješ malo bazenske vode.
Hrana ni nič posebnega. Postrežba še manj. Še vedno mi ni jasno, zakaj kelnar mora pet praznih krožnikov pospraviti tako, da se za vsakega posebej pripelje in odpelje z vozičkom, namesto da bi to napravil v enem šubu. Še dobro, da si lahko juho postrežeš sam, sicer bi še za to moral trucati.
Ko se je hrana malo polegla in sem začel umirati od dolgčasa, sem se odločil, da grem tečt. Za hotelom je protipoplavni nasip, pot je označena za tekače in sprehajalce, 1500m v levo in 2000m v desno. Odtekel sem najprej v desno, se vrnil in potem še v levo. Po dooolgem času sem spet tekel in priznati moram, da sem se kar namučil. A je zato zadovoljstvo na cilju toliko večje. Namesto pod tuš, sem skočil v bazen. Pravzaprav najprej pod tuš ob bazenu. Zunanji bazen je bil za spočiti dušo. Svež zrak, topla voda in le glava ali dva sta moleli iz vode. Napravil sem se v mrtvaka, gledal v rahlo oblačno nebo, dihal svež zrak po nevihti in poslušal tisti čarobni podvodni zvok. Nekajkrat sem še preplaval bazen, potem pa se odpravil na večerjo. Tokrat sem se vsedel v drugi “rajon” in se tako uspešno izognil “brzi” kelnarci. Zopet nič posebnega, še najboljša je bila hruška za na vrh.
Jutri s terapijami začnem že ob 7. uri. Vse terapije bodo v dopoldanskem ali zgodnjem popoldanskem času, tako da mi ostane še preveč prostega časa popoldan. Moram pogruntati kam se dat takrat. V soboto šibam domov, vrnem se spet v torek, ker imamo predvidoma v pon. pogreb. Saj še dobro .. ker otroke res začnem pogrešati še preden grem od doma. Lumpa, moja!!
April 14th, 2010
Tako dolgo že ničesar nisem napisal na blog, da sem moral nekajkrat vpisati geslo za prijavo, preden sem našel pravega. Razlog? Hja, človek se v bolniški lahko malo poleni. Jaz sem se gotovo precej polenil kar se tiče sedenja pred računalnikom. Pričakujem lahko, da mi ga po končanem bolniškem dopustu ne bo primanjkovalo.
Za mano je kakšen mesec terapij. Najprej vaje za krepitev mišic ramenskega obroča in razgibavanje ramena na napravi, potem še vsakodnevno razgibavanje v bazenu. Po današnji kontroli smo s tem hecom zaključili in že pojutrišnjem odpotujem na 14-dnevno aktivno počitnikovanje v Čatež. Sobo bom delil z neznancem, ker si dodatnih 50+EUR / dan za “single use” pač ne morem privoščiti. Ker ob nedeljah ne bom imel terapij, se bom verjetno oba vikenda vračal domov, plus še 1x vmes zaradi pogreba v družini. Priznati moram, da sem po začetni skeptičnosti zdaj presenečen nad učinkom fizioterapije na okrevanje po operaciji, saj se mi po slabih dveh mesecih po operaciji že skoraj zdi, kot da operacije nikoli ne bi imel. Zdravilišče bo zdaj le še češnja na vrhu smetane. Upam, da me potem v službi še vedno čaka delovno mesto. Malo čuden je feeling biti tako dolgo odsoten.
Še malo klasike. Vreme in zdravje. Saj ne vem – včasih, kot da nam poletje trka na vrata in želi prehiteti pomlad, drugič kot da zima želi pohoditi pomlad. Včeraj drobna toča, danes sneženje. Groza. Od kar sem doma je Urban že kakšnih 3-krat bil pri zdravniku, zaužil dve porciji antibiotikov, imel obisk pri pulmologinji. Ta pravi, da so to pač “vrtičkarji”, pri katerih težave niso posledica alergij ali podobnega, temveč le dejstvo, da so zaradi nerazvitega imunskega sistema pač bolj dojemljivi za razno-razne virusne okužbe, katerih posledice so zaradi vnetij sluznice v že tako-ali-tako ozkih dihalnih poteh, močnejši kašelj, polni nos, vnetja ušes ipd. Trenutno je Urban kar ok, a doma. Sara obiskuje vrtec in nima težav. Tudi prebava ji je začela delovati 100/uro!
S ta starejšim, dolgim avtom sem bil danes na tehničnem pregledu in gladko pogrnil. Težave so zavore, neke “kugle” in izpuh. V izpušnem loncu je menda luknja za celo pest. Zdaj imam 3 dni časa za ponovni pregled, pa sem samo še jutri doma. Na srečo je avto že pri mehaniku in le upam lahko, da do jutri stvari pošlihta. Saj bi se dalo kaj preko vez zrihtat, a na koncu koncev gre tudi za našo lastno varnost in problematične stvari moramo rešiti. A ni tako?
Aja. BTW. Nisem edini tako dolgo v bolniški. Po zlomu noge v Ugandi moja mama še vedno okreva. Je pa videla gorile v njihovem naravnem okolju, kar tudi ni kar tako. Biče nam bolje..
Samo za namig: okoli naše hiše se je v tem času tudi že kaj spremenilo. Treba izkoristiti dok je “šefe” doma in če že delati ne morem, kdo pravi, da ne morem nadzirati.
April 12th, 2010
Dejstva:
A) Sara in Urška prebijeta noč v bolnišnici. Sara koristi dva obroka (večerja, zajtrk), Urška le posteljo. Do večera dobi eno porcijo infuzije za okrepčanje telesa po dehidraciji, opravljen je krvni izvid (na srečo negativen). Drugi dan sta že po zajtrku odpuščeni.
Znesek za zavarovalnico: cca. 850 EUR
B) Jaz prebijem v bolnišnici en cel dan, naslednji dan sem po zajtrku odpuščen. Prvi dan opravijo operativni poseg v splošni anasteziji (artroskopska stabilizacija ramena), dobim protibolečnska sredstva – manj od predpisanih, ker so bolečine dokaj znosne. Večerja (ričetova župa – bljak) in zajtrk. Na vizito zvečer in naslednji dan zjutraj pride zdravnik v civilu (in športnih copatih). Operaterja ne srečam (sobota), fizioterapevtka se ustavi pri vseh v sobi razen pri meni. Soseda v sobi s podobnim posegom mori glede opornice, meni ne izreče niti ene besede.
Znesek za zavarovalnico: cca. 1900 EUR, od tega cca. 240 EUR iz dodatnega zavarovanja.
C) Osebna zdravnica me opomni, da operater v odpustnem pismu predpisuje “zgodnjo rehabilitacijo”. Pokličem v bolnišnico in vprašam za kaj gre. Povejo, da bi mi to morala povedati fizioteravtka pred odpustom iz bolnišnice. Seveda zanikam. Naročijo mi, naj pridem z odpustnim pismom in napotnico k fiziatru. Dogovorimo se za termin. Včeraj pridem. Fiziater prosi za odpustno pismo, a izvida ne prebere (je na drugem listu, lista pa niti obrnil ni). Predpiše mi fizioterapijo po kateri se moram ponovno oglasiti pri njemu na pregledu. Tokrat me ne pregleda, niti me ne vpraša o mojem počutju, težavah, stanju .. Kot mi naroči, se napotim na ortopedski oddelek kjer je “fizioterapevtski kotiček”. Vprašajo me, ali imam s seboj tudi izvid, a ga znova nihče ne pogleda. Predpišejo mi termine za fizioterapijo: 10 obiskov – 3/teden. Povem, da pri prvem ramenu nisem imel takšne izkušnje, a mojo opombo ignorirajo.
Predvsem me zanima, kako bodo lahko ocenili učinkovitost fizioterapije ali spremljali moj napredek, če fiziater ni niti prebral izvida, me ni vprašal o počutju, kaj šele pregledal.
Iz vsega zgoraj zapisanega pa se lahko vprašam (čeprav bolj kot ne retorično), kaj hudiča plačujemo, ko nam od plače odtegujejo visoke prispevke za zdravstveno varstvo?
BTW: Kaj naj s protibolečinskimi sredstvi, ki sem jih dvignil v lekarni, pa jih nisem potreboval (še zaprta embalaža)?
March 2nd, 2010
Dobro je ..
- da je za mano druga operacija ramena in so bolečine tokrat znosnejše, kot sem pričakoval glede na izkušnje iz prve operacije
- tudi to, da se je rana celila brez pikice gnoja, rdečice ali kakšnih drugih težav
- da sem se po več kot dveh tednih lahko končno spet vlegel na trebuh in že naslednji večer občasno tako tudi spal (spanje na hrbtu nikoli nisem prakticiral, pri okrevanju po operaciji pa je bilo neizbežno)
- da se je večina snega končno stalila in pri tem ni bilo prehude packarije
- da je naša streha vzdržala še eno zimo in upam, da bo še kakšno
- da Urban neverjetno hitro napreduje, tudi Sara skoraj vsaki dan preseneti s kakšno novo “finto”
- da je Sara danes brez napake zdeklamirala in odplesala pesem “Oton Župančič – Stari Medo” (kot jo sama predstavi)
- da je čas moje bolniške hkrati tudi čas počitka duha
…
Slabo je ..
- da se bo moja bolniška podaljšala za precej dlje kot sem pričakoval, saj že jutri začnem s prvo serijo fizioterapij, medtem, ko sem pri prvi operaciji okreval brez tega, oziroma so mi terapije bile predlagane šele po nekaj mesecih
- da še vedno roko držim kot kak vojni invalid in si z njo ne morem pomagati toliko, kot bi si želel (Urška je moja leva roka)
- ker ne morem vzeti otroka v tesni objem ali se z njima malo valjati po postelji
- da je Sara zaradi dehidracije po skoraj dvo-tedenskem občasnem bruhanju morala preživeti noč v bolnišnici, pred nekaj dnevi pa je skupaj z mano spet prebolevala neko čudno obliko trebušne viroze; na srečo ni trajalo dlje od enega dneva
- da je dve noči bruhal tudi Urban
- da je danes bruhala še Urška, a ji skoraj takoj po tem bilo bolje
- da mravlje občasno preizkusijo našo voljo do sobivanja
- da se stalno pri sebi izogibam misli o tem, kaj bo treba še storiti glede našega doma (hiše) in dejstvo, da za to ne obstaja nobena finančna konstrukcija, niti ne kaže, da kmalu bi (fasada, streha, okolica, soba v garaži, prizidek, lopa, ..)
- da Urška še vedno ne najde zaposlitve, subvencij za samozaposlitev ni, tudi ne primernega prostora za izvajanje dejavnosti v Rušah
- da je zadnji servis AXa požrl kar precej m2 tlakovcev, a nam bo, upam, služil toliko dlje
…
Verjetno bi se še česa spomnil .. tako dobrega kot slabega .. pa saj “It’s just life”, a ne?
March 2nd, 2010
Pričakovana operacija ramena je za mano. V primerjavi s prvič okrevanje že od dneva operacije poteka lažje. Bolečine so veliko bolj znosne, pravzaprav v bolnišnici niti nisem imel občutka, da potrebujem kakšen protibolečinski šus. Seveda nisem zapustil bolnišnice že isti dan po operaciji, kot mi je bilo rečeno. Bil sem pa prvi na vrsti. Ob 8:10 sem že čakal v operacijski sobi, ob 8:20 sem imel namontirano cevko v žilo in masko na obrazu. “Dihajte, to je navadni kisik .. Globoko dihajte”, sem še slišal, več se ne spomnim. Zbudil sem se kakšne 3 ure po tem, utrujen ko pes. Pred mano je bila ura .. ne .. dve, tri, štiri ure! .. in potruditi sem se moral razbrati kaj kažejo kazalci. Če sem oči le za trenutek zaprl, sem bil v svetu sanj. In potem sem jih spet hitro odprl, ker se mi je zdelo, da ne smem zaspati. Utrip mi je poskočil in slišal sem, ko je ena od sester rekla: “Kaj pa imate tako visoki pulz?”. Ja, od misli, da ne smem več zaspati in vsakičnem ponovnem prebujenju iz dremeža, je moj utrip poskočil. Čez dan sem dremal in čutil sem utrujenost. Nemogoče bi bilo, da bi še isti dan zapustil bolnišnico. Sem se kar strinjal s tem, da tam prespim noč. In na srečo to ni bila moja druga najhujša noč v življenju. Bolečine so bile zares znosne in lahko sem spal, četudi po obrokih. Po izvidu sodeč je moja rama bila deležna precej obsežnega remonta. Tudi danes, 6. dan po operaciji nimam posebnih težav z bolečinami, le pred spanjem je dobro vzeti kakšno tisto belo-modro čudežno? kapsulo. Čez dva mesece bom upam, že lahko spet tekel, nabiral kondicijo in izgubljal kg, ki si jih bom v tem času sigurno nabral.
Se je pa zgodila še druga stvar, zelo podobna tisti izpred slabih dveh let. Ko sem jaz prišel iz bolnišnice, je Sara šla v bolnišnico. Ja, spet. Z Urško sta v nedeljo šli k dežurni zdravnici, ker je Sara v soboto ponoči spet bruhala. Že dva tedna je občasno bruhala. Vmes kakšen dan ne, pa potem v avtu, pa zvečer doma itd. Jedla je slabo, pila je zmerno, a kaj, ko je vse to velikokrat izbruhala. Zdravnica je ugotovila precejšnjo telesno šibkost in dehidriranost. Zato je priporočala, da z Urško obiščeta bolnišnico, kjer bi jo oskrbeli s kakšno flaško infuzije. Z Urbanom sva tako ostala sama doma, a nama je na srečo prišla na pomoč Urškina mama, zvečer še Darja in naslednji dan zjutraj Urškin oče. V ponedeljek sta Urška in Sara že bili doma, razloga za bruhanje niso odkrili. Sara je po tisti flaški infuzije postala spet živahna deklica, povrnil se ji je apetit, dobila je rdeča lička .. skratka, bila je kot prerojena. V torek se je že veselila oblečena v čebelico skupaj s prijatelji iz skupine iz vrtca. Prav tako tudi Urban.
Urška ji je za pogum v bolnišnici kupila pravi baletni komplet. Joj, kakšno navdušenje je bilo to! Kar ni se mogla nagledati svojih pravih baletnih copatkov, svilenih trakcev, baletnega krilca .. Zvečer je vse lepo pospravila v svoj predla in zjutraj takoj preverila, če je vse še na istem mestu.
Po dolgem času sta spet oba v vrtcu. Skupaj se peš vračamo domov in uživamo v snegu dokler ga še imamo.
February 18th, 2010
Tudi na tem blogu bi jamranja bilo že počasi dovolj, kot ga je že zdaleč dovolj v naši familiji.
Urban je prebedel skoraj celo predprejšnjo noč, kašljal, hropel in zjutraj vstal z vročino. Ves včerajšnji dan je potem bil sitko, nerazpoložen, razdražljiv .. Kaj čemo drugega, kot obiskati zdravnika? Z Urško sva se že skoraj spričkala, kdo ga bo odpeljal. Urška se najbolj boji tega, da bi ta mali tam napravil prevelik vik in krik in bi spet katera od sester malo prestrašeno opazovala kameleonsko spreminjanje barv na njegovem obrazu, meni pa je že skoraj nerodno, ker smo enostavno prepogosto tam. Peljala ga je Urška. Diagnoza: laringitis in vneta ušesa. Zdravljenje: Voltaren proti vročini, 3x dnevno inhalacije, Amoksiklav (AB) – ker je komaj dva tedna odkar smo se rešli Hikoncila. Ja, pa še nova runda Singulair-a – vrečke s praškom, vsak večer ena, polletna terapija, ki naj bi odpravila težave z hropenjem. Iz vsega tega bi človek lahko sestavil popoln dnevni obrok. Materno!
Po obisku zdravnika sta z recepti v roki Urška in Urban odhitela proti lekarni, saj so bile zadnje minute pred 17. uro, ko lekarno zaprejo. Ko stopi pred steklena vrata lekarne, se ta ne odprejo. Zvonik na cerkvi nekaj trenutkov za tem odbije 17. uro. Urška z recepti v eni in Urbanom v drugi roki maha ženski, ki še vedno stoji za pultom v lekarni. Ta ji maha “ni-ni, zaprto ..”, Urška pa ji pravi, da je ura pravkar odbila peto in bi lekarna moral biti do te ure odprta. Naj to pomeni, da se bo morala peljati po antibiotik v Maribor? Ženšče skomigne z rameni in izgine. Očitno za njih delovni čas pomeni ob 17. uri iti domov, ne pa zapreti vrata in šele takrat začeti z zaključkom. Da jim mamicu milu, da jim j****, p**** ferdamane. Pardon. Imajo srečo, da jaz nisem namesto Urške stal na vratih.
Zjutraj je Urban bil očitno navihano razpoložen in je ves čas odpiral vhodna vrata. Zato jih je Urška zaklenila. Potem se je odpravila po korp drv, ki ga imamo navadno le nekaj metrov vstran od hiše, pod streho prve ute. Obula je cokle, ki so stalno zunaj pripravljeni za nataknit in naredila tistih nekaj korakov ter si v naročje dvignila polno košaro drv. V tistem trenutku je opazila, da je Urban pri balkonskih vratih. Samo malo bolj bi se stegnil, pa bi jih s kljuko lahko zaprl. Urška bi ostala zunaj, otroka zaprta v hiši. Dvomi, da bi Sara lahko dvignila kljuko in ji tako odprla vrata. Hotela je pospešiti proti vratom, pa ji je na zamrznjenem snegu, v coklih z gladkim podplatom, pošteno spodrsnilo. Padla je, razsipila drva, si potolka koleno in nart, raztrgala trenerko .. Čeprav jo kar precej boli in bo sedaj njena koža kot kameleonja, si menda zvila ali celo zlomila ni ničesar. Z mojo invalidno roko naslednji teden bi tako bila “popoln” par.
Naj se gre nekam srat vse to ….
February 2nd, 2010
Razlogov je veliko. Večino teh je mogoče ignorirati in je to navadno tudi najboljša obramba, nekaj pa je le takšnih, s katerimi se je potrebno tako ali drugače soočiti in probleme rešiti preden se razpoloženje lahko popravi.
Takoj zatem, ko je Urban prenehal z jemanjem AB, ki ga je dobil zaradi vnetega ušesa, je AB dobila Sara na podlagi krvnega izvida (levkociti na zgornji meji, CRP=55). Pri obema se je stanje popravilo tisti dan, ko sta vzela prvo žličko sirupa. Sigurno ne zaradi sirupa, je pa vprašanje, če bi se stanje lahko kasneje poslabšalo. Nimam pojma. Bi lahko ugibal, pa ne bom. Smo pač zaužili tisti sirup, kot nam je bilo predpisano.
Dan ali dva po tem, ko je Urban vzel zadnjo žličko sirupa, se je pojavil nov problem zaradi katerega sva v poznem popoldanskem času šla na obisk k dežurnemu zdravniku. Začel je govoriti “Aua”. Čisto milo, brez joka, brez jamranja. Samo “Aua”. In kazal je svojo pipico. Ko sem ga slekel, mi je postalo jasno zakaj: lulček je naenkrat postal “velik kot Triglav”. Zdravnica je predpisala dve kremi in nama dala napotnico za pregled urina. Kar takoj sva šla v laboratorij in na presenečenje vseh se je Urban brez težav polulal v lonček. Če sem najprej mislil, da nama bo to težko uspelo ali da bo nalulal premalo, sem potem moral stiskati zobe in praviti “stop – stop”, saj je lonček napolnil do 1 mm pod rob. Urin je bil b.p., predvsem tista proti-vnetna krema (ki smo jo nedolgo nazaj uporabljali pri vnetih očkah) je težavo uspešno odpravila že v dveh dneh.
Včeraj ponoči je Urban bruhal. Bil je nemiren in ga je Urška vzela iz posteljce. Ko sta se cartljala jo je zmotil vonj po kislem. Kmalu je ugotovila, da je to bruhec na njegovi pižamici, potem pa še, da je konkretno pobruhal svojo posteljco. Zjutraj je bil ok in je šel v vrtec. Tam ni bilo nobenih težav več, tudi jedel je normalno.
Podobno se je danes zgodilo s Saro. Zjutraj še vse ok, tudi jedla in pila je, je pa malo pojamrala, da jo boli trebušček. Na poti v Maribor je bruhala v avtu. Menda konkretno. Trenutno se počuti ok in pije čaj.
Aha! Zakaj v Maribor? Urška in Sara bi danes morali peljati Jenny po 2. injekcijo. Pred dvema dnevoma sta jo peljali na pregled k veterinarju, ker je komaj stopila na prednjo desno tačko. Veterinar ni ugotovil nič posebnega, je pa “trzala” na dotik pri izrastu kremplja na enem prstu. Lahko, da si je kje med norenjem malo odrgnila kožo, sol na cesti pa je to dodatno razdražila. Blazinice so sicer nepoškodovane. Injekcija je menda namenjena lajšanju bolečine. Pregled in en pikec = 33 EUR.
Z Urško sva v spalnici odmaknila ta vlko posteljo od stene. Ob pogledu na steno bi nastalo stanje lahko pričakovala, ni pa zato pogled bil nič manj strašljiv. Plesni na debelo, stena mokra! Urška je steno obrisala kar z viledo in suho krpo, zdaj bova posteljo pustila nekaj cm od stene, da se ta del lažje zrači. Potem sem prečekiral še del stene, ki ga zakriva omara v dnevni sobi. Katastrofa! Razlog je jasen: razlika med temperaturo stene (zunanja stena) in zrakom v prostoru je daleč prevelika. Zaradi tega se na steni nabira kondenz, tudi če je relativna vlažnost zraka nizka. Rešitev? Izolacija hiše. Nema druge. Investicija? Mah.. nimam pojma. Kako se zadeve lotiti, tudi ne vem. Delati fasado in šele kasneje streho menda ne bo šlo. Delati streho in fasado – auč. Delati streho nad razpadajočo garažo – tudi ne. Investicija bi lahko kmalu bila vsaj takšna kot je bila, da smo se lahko vselili. Way to much.
Že štejem dneve do operacije ramena. In prav nič se ne veselim. Ker vem, da je okrevanje precej neprijetno. A se tolažim s tem, da bo to še vedno lažje kot okrevanje, ki ga prestaja mama po operaciji noge. In ne smem preveč jamrati, saj mnogi ljudje prestajajo dosti hujše bolečine in v veliko slabših pogojih.
Lahko bi rekel, da s tekom nazadujem. Tudi okrevanje po operaciji bo botrovalo k temu. Nazadnje sem tekel pred dvema dnevoma, a ne več kot 5km. In v tem mrazu je to bilo čisto dovolj, čeprav sem upal na več. Po pravici napisano, mi niti ni bilo najbolj se matrati za kaj več. Bodo že prišli spet boljši časi – upam.
January 27th, 2010
Next Posts
Previous Posts
