Skoraj je že v navadi našega glasbenega društva (Godbe Ruše), da bolj kot se približuje konec leta, večja je vadbena vnema, ko se pripravljamo za največji glasbeni dogodek v sezoni – Tradicionalni Novoletni Koncert. Del tega so že enako tradicionalne intenzivne vaje, ki zdužujejo druženje in vežbanje v enem. Tu in tam se sicer najde kdo, ki besedo “druženje” bolj povezuje s steklenico piva in “vežbanje” z zalivanjem grla, v splošenem pa na srečo ni tako in navadno takšne vaje uspejo. Poleg godbenikov so enako pridne mažoretke, ki vedno popestrijo naš glasbeni program s plesom. Še bolj bi ga, če bi več časa posvetile kontaktu s publiko (smile girl, smile!), kot tehniki, ki jim itak gre odlično od nog, še posebej pa od rok.
Letos je prvič intenzivne vaje organiziralo povsem novo in mlado vodstvo pleh muzike in tudi njegovim članom gre čestitati. Seveda je bilo nekaj manjših spodrsljajev, a zaradi tega nihče ni ostal brez sedeža na avtobusu, hrane, pijače ali bog-ne-daj tople postelje. Ni bilo dovolj urediti samo logistične zadeve, tudi nemalo denarnih sredstev je za to potrebno in upam, da te vaje društvenega proračuna niso prehudo prizadele. Čaka nas še sam koncert, ki je enako močen finančni zalogaj in čeprav je vsaj do sedaj bilo v navadi, da smo prodajali vstopnice (itak smo jih vsaj polovico kupili člani sami in jih navadno svojcem podarili pod smrečico), smo iz tega fonda kvečjemu pokrili nič manj pomemben družabni večer po koncertu (nekoč smo celo najeli ansambel).
Doma smo se odločili, da bi to lahko bil izlet za vse, le Jenny bo žal morala ostati doma, skrb za njo smo lahko brez skrbi zaupali sosedu Rudeju. V petek zgodaj popoldne smo se zbrali pred glasbeno šolo in počasi začeli polniti avtobus. Urban je dobil svoj prostor v prvi vrsti, kamor sem zanj lahko namestil otroški sedež. Sara je vso pot na Gorenjsko presedela ob Mateji v družbi mažoretk in prav živahno je bilo tam.
Že od vsega začetka sta tako Sara kot Urban bila navdužena nad vožnjo z avtobusom in polna pričakovanj po novih doživetjih. Da sta se domov vrnila zares polna vtisov, bi lahko sklepal po njunem mrmranju v spanju danes ponoči. Verjetno sta v sanjah doživeto obujala spomine ali le nadaljevala pester vikend. Za popoldansko spanje nam je skoraj zmanjkalo časa, tudi na avtobusu sta oba le za hip zadremala.
Planica nas je pričakala odeta v debelo zimsko obleko, v petek zvečer je termometer kazal -13°C. Po večerji je sledila skupna vaja kot uvod v sobotno celodnevno druženje z inštrumenti, ko smo imeli ločene vaje po inštrumentalnih sekcijah (klarineti in flavte, trobente, nizka trobila, tolkala, solista – tenor saxofonista). Vaje so zares bile intenzivne, danes čutim rahel muskelfiber v obraznih mišicah, na notranji strani spodnje ustnice pa imam odtis zob. Zaključili smo s skupno vajo v nedeljo.
depandansa hotela Planica, kjer smo imeli sobe
Sara in Urban sta veliko časa preživela v telovadnici z mažoretkami ali pa z Urško in sanmi na snegu. Skakalnica velikanka je bila le kakšnih 200m oddaljena od hotela in menda se je tam dalo tudi sankati. Jaz do tja nisem utegnil priti, računam na drugič. Poleg nekaj naučenih plesnih korakov sta se Sara in Urban učila igrati še ping-pong in tolkala. Juh, je bilo zabavno. Najbolj “zdelani” kolega Šteger, ki mu ves čas ni bilo jasno “ki šteka?”, jima je zares posvetil presenetljivo veliko pozornosti s presenetljivo veliko zbranosti (glede na njegovo takrat že kar konstantno stanje, ki ga je skrbno vzdrževal). Še kakšna takšna vaja in godba bo bogatejša za dva mlada tolkalista, morda najmlajša v zvezi slovenskih pihalnih orkestrov. 
Tik preden smo se začeli pripravljati na odhod domov, je Urška v sobi naredila nek gib in ups! bolečina v križu! Na srečo je z nami bila še 5 članska družina Stupar, ki so se zaradi svoje številčnosti in majhnih otrok seveda odločili, da na pot kreneje z lastnim avtom. In tako je gospodar družine Urško dobrovoljno odpeljal v Jesenice, kjer je dobila konkretno dozo Ketonala v svojo ta-zadnjo. Tako je lažje vzdržala pot domov, danes pa seveda obišče svojega zdravnika.
Ko smo se tako vračali proti domu, smo se začeli spraševati, ali bomo morda iz Planice prišli v domačo Ledenico? To je pač pomanjkljivost, ki smo jo sprejeli s tem, ko smo se odločili, da bomo kurili izključno na drva. Ves vikend v peči ni nič gorelo. Vstopili smo v zmerno prijetnih 16.8°C in takoj začeli kuriti. Tako je med finalom Big Brotherja že bilo topleje, celo vodo smo uspeli segreti dovolj, da smo v posteljo lahko skočili sveži.
Zdaj pa rednim dnevnim zadevam pogumno naproti!
December 13th, 2010
T: “Dober dan, kličem v vezi z našo oddano vlogo na razpis za dodelitev subvencije za naložbe občanov v povečanje energetske učinkovitosti stavb.”
A: “Kdaj ste pa vlogo oddali?”
T: “Hmm.. Kakšne tri tedne bo od tega.”
A: “Uf, gospod, potem pa še hitro ne boste na vrsti. Kako se pišete? …. Vaša številka je 12.240. Nekje spomladi lahko pričakujete odgovor.”
Sporočilo za javnost sicer pravi malo drugače, ali ipak. Vrsta je dolga, in zakaj ne čakati, če nam kanček investicije časti država, a ne?
December 8th, 2010
Naša bajtica dobiva novo podobo. To je dejstvo. Malo se je zredila, dobila novo streho, nova okna, oblekli smo jo v novo oblekco. In se je trenutno zataknilo. Oblekci je treba dati barvo. Kakšno? Barv v barvni paleti je kar nekaj, a jih 80-90% odpade takoj. Še vedno pa jih ostane dovolj, da človeka zmeša, takšnega kot sem jaz, še posebej. Z Urško sva bila mnenja, da na hišo damo tri barve: eno temnejšo in eno svetlejšo za fasado ter eno zares svetlo za napušč. Ok. Odločiva se za barve, jih dava mojstrom, podpišem in čao. Potem me mojster naslednji dan kliče, da bo prinesel vzorec svetlejše barve za fasado, ker je nekoliko temnejša, kot se zdi po vzorcu na papirju. Res je, še sreča, da jo je prinesel. Barva je namreč jajčno rumena in ne rahlo oranžna, kot je bilo videti na barvni karti. Te ne bova izbrala. Iščeva naprej. Potem prosiva še za nekaj dodatnih vzorcev (košček fasade na stiroporju) in ker so temnejšo barvo in barvo za napušč že pripravili, prosim še za vzorec naše temnejše barve. Včeraj mi jih gospod šef delavcev dostavi na dom. Temna je … a-a, nikakor. Kaj zdaj? Barva je že namešana. Nič, če jo bo treba plačati, jo bomo pač plačali in z njo namazali .. kaj pa vem .. škarpo. Mogoče bi bilo bolje izbrati samo eno barvo za fasado. Poiščeva vzorec, zdi se nama, da bi to lahko bilo. Mojstru sporočim, da bomo uporabili samo eno barvo in katero. Potem brskam po internetu, iščem slike fasad. Med njimi so fasade, ki bi lahko imele takšno barvo kot najin na zadnje izbran vzorec, pa nama spet ni všeč. Barva je na fasadi preveč “kričeča”, če dobiva takšno fasado, jo grem lastnoročno prebarvat. Še enkrat kličem mojstra (ki me verjetno že in še pošilja v p.m.) in povem, naj počaka do naslednjega dneva. Danes zjutraj mu pošljem SMS z dokončno izbranima barvama – svetlejši in temnejši odtenek. Kateri? Hmmm .. Saj si ne upam več o tem razmišljati, ker sem na sebe enako jezen kot so name verjetno mojstri. Mučno je tole ..
.. osnova
November 16th, 2010
Ok. To, da je pri nas doma še vedno na pol blazno stanje zaradi del okoli hiše, je itak normalno in še malo, pa se bomo navadili živeti “ko cigani”. Saj ni rečeno, da je v tem kaj pretirano slabega, samo malo trka na naše predsodke. Bo treba kljub vsemu še pred zimo malo pospraviti, sicer bodo cigani počasi prišli živeti na naše dvorišče, tolko se bodo počutili pri nas domače.
Smo v fazi izdelave fasade. Lepilo je že praktično povsod, ponekod že v drugem sloju, včeraj smo izbrali okenske police (nič posebnega, ker vse malo bolj posebno ima še bolj posebno ceno), izbrati pa je bilo potrebno tudi barvo. Hjoooj, je hudo, ko si pred dejstvom, da se je treba končno za nekaj odločiti. In da boš to, kar boš izbral, gledal vsaki dan, predvidoma in pričakovano še dolgo časa. Kljub temu, da ne morem reči, da Demit ponuja neki strašni nabor fasadnih barv, jih je še vedno dovolj, da človek koleba. Itak pa so tisti vzorčki nekaj drugega na papirju kot na fasadi. Da ne govorim o tem, kako so barve videti različne, če jih gledaš pri dnevni svetlobi ali pod lučjo. Groza. Za nameček Urška hiti v Ljubljano in ni dovolj časa, da bi se v miru lahko odločila. Pa itak je že skoraj mrak, tak da … Obstaja tudi neka spletna aplikacija, kjer lahko izbiraš med tremi ali štirimi modeli hišk in jih potem barvaš z barvami iz lestvice, pa spet izgleda vse drugače od predstave, ki si jo dobil med listanjem vzorcev. Urška se je domov vrnila malo pred deseto uro zvečer. Nekaj minutk bo treba še vzdržati, preden me zagrabi spanec, pa da zadevo dorečemo. Izbrala sva tri barve. Dve za stene, eno za napušč. Nisva pa prepričana, da nama bo izbor potem, ko bodo barve dejansko na stenah, tudi najbolj všečen. Treba se je pustiti presenetiti in upati na najbolje.
Torej, barve za fasado so določene, let the show begin!
P.S. Ugane kdo tri izbrane barve?
November 11th, 2010
Sara je danes mami rekla, da se ji je odlomil zobek. Mama je zadevo takoj prečekirala in po temeljitem pregledu zobk prišla do še ne-strokovno-potrjenega sklepa, da ima Sara na zobku luknjico. Torej? Vsi pozvani, predvsem pa slednja, omejite mojemu otroku vnos daleč prekomernega futra za bakterije, ker razlog za to gotovo ne tiči v vsakodnevni skrbi za ustno higieno. Se štekamo?
Sarin Ati.
November 11th, 2010
“Ati, zapri oči .. Imaš zaprte oči? Ti prinesem presenečenje!”, pravi Sara iz dnevne sobe medtem, ko večerjam.
“Ja, imam.”, pravim.
Slišim, kako pride do mene, potem mi pa v roke da en zvitek papirja.
“Lahko zdaj odpreš oči in pogledaš.”, reče. Vidim jo vso žarečo od pričakovanja, kaj bom rekel na to, kar mi je pripravila.
Razvijem papir in vidim tole:
Še podpisala se je .. Potem sem od navdušenja jaz skoraj ostal brez besed.
November 10th, 2010
Včeraj so krovci končali s postavitvijo rušta, čez streho razgrnili folijo in pripravili vse, da lahko danes nadaljujejo z montažo žlebov, odkapne pločenive, žlote, slemenskega nosilca itd., in morda bo popoldan na streho že položen prvi strešnik. Strešnike naj bi pripeljali čez kakšno uro, dve. Med tem sta zidarja porušila drugi dimnik, prvega pa podaljšala. Končala sta s podzidavo strehe na dveh koncih, drugje si bomo morali omisliti kakšen montažni sistem.
Kot je v navadi, je gazda (moja malenkost, seveda) moral poiskati smrečico in jo pritrditi na špic ostrešja. Po smrečico sem se povzpel na vrh tovarniškega nasipa, kjer rastejo najlepše smrečice in borovci. Do vznožja nasipa se je bilo potrebno prebiti skozi 2m visoko goščavo, ruško džunglo. Ob tej priložnosti smo zvrnili vsak ene borovničke in si zaželeli, da bi streha služila mnogo, mnogo let.
October 22nd, 2010
Žal so se napovedi vremenarjev uresničile. Upam, da se bodo tudi tiste od krovcev, ki pravijo, da bo naša trenutna kritina naliv vzdržala.
October 20th, 2010
Saj ne vem .. ali naj jočem ali le nemo zrem – v prazno .. tja, kjer je nekoč bila streha .. ali v nebo, ki se kislo drži in grozi, da bo še ono zajokalo?
Posodobljeno (še isti dopoldan):
October 19th, 2010
Sobotno ali nedeljsko prebujanje v postelji..
Sara se seveda zbudi prva, kje drugje kot v veliki postelji. Urban še sladko sanja. Sara, raje kot da se stisne komu od naju pod perutničko, truca pogovor. Pa se tako, še jutranje razpoloženi in razcartani, pogovarjamo in nekje vmes vprašam Saro:
“Sara, koga vse imaš ti rada?”
.. Sara za trenutek pomisli, potem odgovori:
“Najprej imam rada mamo … potem atija, … potem Urbana, .. potem pa še sebe.”
October 18th, 2010
Next Posts
Previous Posts
