Spet bom pisal o teku. Zakaj o tem sploh pišem? Zato, ker se mi ne ljubi o tem pisati kje drugje in ker sem na svoje občasne dosežke na nek način ponosen, ponos pa velja toliko več, kot je tistih, s katerimi ga lahko deliš. In kakšen je spet ta dosežek (tekaški), za katerega sem vesel, da mi je tako uspel? To je tek, tako po času kot po dolžini moj najdaljši doslej, opravljen v idealnem zimskem dnevu.
Ruše – Fala – Ruše
Pogled na progo iz Google Earth
Manj idilično od zimske pokrajne okoli mene je bilo cestišče, po katerem sem tekel skoraj vseh 15 km. Predvsem drugo polovico poti sem tekel ob regionalni cesti, ki povezuje Štajersko s Koroško, torej je jasno, da prometa na njej ne manjka. Še huje. Razen v središču Selnice ob Dravi, ob tej cesti ni pločnika. In še huje, cesta je bila še vedno delno zasnežena. Vsakič, ko se mi je približeval avto, sem se zaradi lastne varnosti umikal na skarjni rob ceste, kjer ni manjkalo za cm, dva, tri snežne brozge. Prvi del poti je bil sicer manj prometen, zato pa bolj zasnežen. Sneg je zaradi mraza bil suh in tam, kjer ga je na cestišču bilo malo več je bilo tako, kot bi tekel po pesku. Novi tekaški copati so se zopet izkazali in me celo v takih razmerah po 1h in 42min solidno pripeljali domov.
Temperature zraka nisem meril. Kljub jasnemu vremenu nikjer nisem tekel po soncu. Tako pač je, če tečeš tik pod vznožjem Pohorja oz. v popoldanskih urah, ko se sonce pozimi že zgodaj odpravi spat. Švic, ki ga je volnena kapa na moji glavi lepo odvajala na zunanjo površino materjala, je sproti zmrzoval in kapa je bila, kot da je zasnežena. Tudi rokavnik na vetrovki, enako vlažen od švica, je kmalu postal ledeno trd. Temperatura je morala biti kar nekaj stopinj pod ničlo. A mraz sem začutil le za trenutek, ko sem prečkal elektrarno in se ustavil, da sem si zagotovil dokazni materjal.
pri falski elektrarni
December 21st, 2009
Odločil sem se, da včeraj zopet obujem superge in grem tečt. Žal je to pomenilo priti iz službe domov in se odreči druženju z Urško in otrokoma, a tako pač je. Verjamem, da Urška to razume in želim si, da me ob tem tudi podpira, vsaj dokler otroka ne bosta toliko velika, da bomo lahko vzajemno športno aktivni. Po teku mi ni tudi ni več ostalo veliko časa, ker sem moral hiteti v Lovrenc na Pohorje, kjer sem potem še dve uri pihal v klarinet. 
In kako je bilo? Na poti iz službe sem najprej poklical mamo in jo vprašal ali ima morda kakšne popoldanske obveznosti, ker bi sicer lahko tekel v Maribor in bi me potem pripeljala domov. Žal je njen urnik za ta popoldan že bil poln in to ne bi šlo. Vseeno sem nadaljeval z mislijo na tek v Maribor, morda bi lahko Urška z otrokoma prišla pome. A ne bi tekel po cesti. Inot in Sebi tečeta na tej relaciji in poznata pot, ki pelje vse do Maribora v glavnem off-road. Pokličem Sebi in jo vprašam, ali mi lahko pot opiše, čeprav se mi kar dobro dozdeva, kje in kako bi moral teči, pa vseeno. Sebi predlaga, da greva tečt skupaj. Zakaj pa ne. Še bolje. Z Inotom se dogovori, da naju počaka v Mariboru in se potem skupaj odpeljemo domov.
Začneva počasi, lahkotno, da se telo ogreje. Po kilometru ali dveh tečem brez težav, sproščeno. Kmalu zavijeva na zasneženo gozdno cesto. Sebi se boji, da ji spodrsne, ker ima že kar zlizan podplat na čevljih, meni se pa zdi teren super za testiranje novih superg. Sneg je suh in prav fino je teči po njem. Večino poti pretečeva na takšnem terenu. Po kakšnih 50 min pritečeva do Marlesa, kjer naju čakata Inot in Žiža. Žiža si da duška in prečekira cel hektar njive ob cesti. Ker se jaz še vedno počutim čisto ok, Sebi je pa itak že vsaj pol ultrašice, se strinjamo, da s tekom nadaljujeva skozi studenški gozd in ob Dravi do studenške brvi, tam Dravo prečkava pretečeva Lent do Festivalne dvorane. Novi cilj nama je očitno dal tudi novi zagon, saj sva tempo za trenutek spontano zvišala na 5:40 min / km oz. hitrost nad 10km/h. Po 1h in 26min sva prišla na cilj in za nekaj minutk “prehitela” Inota. Skupna razdalja 12.8 km, moja druga najdaljša. Na koncu sem čutil rahlo bolečino v kolenih in na vrhu leve stegenske mišice, a nič izrazitega ali takšnega, kar ne bi občutil že kdaj prej. Vse to pomeni le, da je za tek enako ali še bolj od kondicije pomembno, da je telo dobro utrjeno. In zdi se mi, da je za utrditev telesa potrebnega več časa, kot za napredek pri kondiciji.
interaktivni zemljevid in statistika iz Sebijinega Garmina
Kljub temu, da sem navajen teči sam, mi je Sebijina družba ugajala in lahko sem testiral jakost najinega tempa glede na moj “pogovorni” tempo, kar v solo izvedbi ni mogoče. Upam na še kdaj, morda kdaj tudi v širši zasedbi, pa četudi je to le skok na Pohorje skupaj z Urško, Jenny, Inotom in Žižo. Pa smo skoraj že za en bataljon.
December 18th, 2009
Res je, da se v decembru veliko dogaja, da venčki, lučke in adventne svečke skušajo pričarati neko praznično vzdušje, da je spet božičkov in dedkov mrazov za znoret (kot recimo tisti “božiček” včeraj na mariborskem prazničnem vlakcu v obleki za 1,99 EUR in napisom “Smiljan Mori” na kapi), a to še ne pomeni, da je december po difoltu veseli. Dnevi in tedni minevajo takoooo zelo hitro. Mogoče zato, ker po prihodu iz službe od dneva ne ostane več veliko in se včasih že ob petih popoldan sprašujem, a ni čas, da otroke spravimo v posteljo. Otroka sta končno zdrava toliko, da sta včeraj po daljši pavzi spet oba bila v vrtcu. Sara je tokrat po tri-dnevni vročini res hitro okrevala, Urban vročine ni imel, a je njegov kašelj grozen. Zadnjih nekaj dni smo delali inhalacije s tistim električnim inhalatorjem, takšnim, kot ga dajo v bolnišnici. Brez dodanih zdravil, samo nekaj ml fiziološke raztopine in 10-15 min inhaliranja “megle”. Mislim, da je pomagalo. Kašelj ni dosti drugačen, a zdaj zakašlja le še nekajkrat na dan.
In potem obiski dobrih mož. Najprej je bil Miklavž. Oh, h komu vse prihaja ta mož (babice, tete, dedki, prijatelji, ..). Sladkarij se je nabralo toliko, da če so pri enih vratih prihajale k nam, bi jih lahko pri drugih prodajali, pa bi zaslužili za kakšen m2 tlakovcev. Sari je prinesel DVD “Frančkov čarobni božič”, ki si ga je tako želela in pisala Miklavžu že dosti dni prej. Urban je dobil DVD “Svet žuželk” in to risanko bi si še jaz rad enkrat v miru pogledal. Obe risanki sta sicer dnevno na sporedu, a pri nas pač ni tako, da bi se vsedli na kavč in si nekaj pogledali. Včasih se med gledanjem dnevnika ob 22:20 na POPTV zavzamem, da na DVD predvajalniku piše “PLAY”, kar pomeni, da se v njem plošča še vedno vrti. Grem in ga ugasnem. Ja hudiča, treba se bo malo odvadit tega špasa in si izmisliti kaj boljšega. Recimo, jaz sem vedno za kocke. Nekaj jih imamo, a so pomešane v dveh zabojih skupaj s vsemi ostalimi igračami. Potrebovali bi zaboj samo za kocke. Še bolje, nek kos pohištva – regal, poličke, predale, gredenco .. nekaj, kamor bi otroka lahko pospravljala svoje igrače in bi te bile malo razvrščene. In še kakšno škatlo kock, da bi zabojček napolnili. Naj pišemo Božičku? Sigurno mu bomo napisali, naj prinese še en otroški stolček kot je ta, ker se Sara in Urban zanj že prevečkrat in preveč pričkata.
V sredo smo s strani babi Ese in njene firme bili povabljeni na ustvarjalno delavnico v društvo Ozara. Otroci in starši smo lahko iz gline delali odtiske iz kalupov ali pa na vretenu s pomočjo asistenta izdelali vrč, vazo, lonček .. Na koncu smo se še malo posladkali s keksi, popili sok, si pod smrekico poiskali res lepo izdelan keramični lonček z imenom otroka in potem čao – bao, odšli domov. Če bi blo po moje, bi se z babi Eso še lahko za kakšno urco družili, a verjetno je bilo že pozno, pa tudi babi Esa je bila direkt iz službe. Mogoče kdaj drugič, če nam prej ne odpotuje v Ugando.
Prejšnji vikend nas je prvič obiskal Dedek Mraz. V šotoru pod Pohorjem smo se zbrali skupaj s sodelavci Zavarovalnice Maribor in našimi otroci. Kot že vsako leto, so tudi tokrat otroci lahko najprej uživali v zabavnem programu. Sara se je kar sama pomešala med druge otroke, jaz sem stal ob strani in jo opazoval. Je plesala in pela, ploskala, odgovarjala .. Bravo, princeska moja! Zares lepo jo je bilo gledati. Potem sva počakala, da je Dedek Mraz med otroke razdelil darila. Prišla sva kar dvakrat na vrsto. Najprej za Urbana, potem še zanjo. Urban je zaradi kašlja žal moral ostati z mamo doma. Darila so bila res lepa. Sara je dobila mini kuhnjico, ravno pravšnjo za v našo sobo, Urban pa govorečo in pojočo gosenico.
Jaz se letos precej glasbeno udejstvujem. Nekoliko manj pri matični pleh muziki iz določenih razlogov, a še vedno dovolj. Zato pa tudi pri lovrenškem pihalnem orkestru in menda bom v trio zasedbi spremljal lokalni zborček na njihovem novoletnem koncertu. Đabe, seveda. Pomeni pa to, da sem doma toliko manj, kot so pogoste vaje (pon., čet., pet., plus še kdaj vmes). Pomeni tudi, da bo priložnost nastopati in se po nastopu malo poveseliti pod pogojem, da bo nekdo razpoložljiv in voljan popaziti na otroka. Godbeniki so seveda ravno tako tudi Urškini kolegi in lepo bi bilo, če bi na zakuski lahko bila oba – brezskrbno, urco, dve ali tri ..
Tek. Štiri dni po naročilu na spletu, sem iz UK dobil nove tekaške copate. Zakaj iz UK? Ker so od 30-40 EUR cenejši (vključno s poštnino), kot če jih kupim pri nas. Naslednji dan sem jih preizkusil. Po kakšnih 3 km me je začelo boleti v levem, spodnjem delu noge (goleno), zato sem planirano pot skrajšal in se po 4km do doma le še sprehodil. Verjetno niso krivi copati, ker se mi je to kdaj pa kdaj zgodilo že prej. Zdaj tretji dan ne tečem, kar že kljuva po moji vesti. Morda naredim danes kakšen krog.
Tako. Zdaj čakamo še na Božička in na Novo Leto. Ker nimam več veliko dopusta, praznični dnevi pa pridejo na vikend, bom veliko čakanja opravil kar v službi. Pride tako leto. Naj bo naslednje presežno – v vsem dobrem, seveda.
December 17th, 2009
Medtem, ko sta mama in Sara v Urbanovi skupini v vrtcu ustvarjali v okviru delavnic za starše, sva se midva z Urbanom odpravila na sprehod do bloka, kjer smo živeli prej. Tam smo v kleti še vedno imeli shranjene sanke. Urban se je tako včeraj prvič peljal na sankah in po moje, mu je bilo kar fajn.
December 15th, 2009
Danes sem slišal, da naj bi za mariborski okoliš razglasili epidemijo nove gripe. Glede na vse večje število bolnih, veliko jih je tudi med našimi znanci in ne nazadnje se je začelo pred nekaj dnevi tudi pri nas doma, bi rekel, da so razlogi za to upravičeni.
Sara je včeraj že tretji dan imela vročino. Popoldan je dobila žličko sirupa in je temperatura padla. Ponoči, ko je zlezla v veliko posteljo, je spet bila vroča. Urban je celo noč kašljal, se prebujal in jokal. Ko sem ga vzel iz posteljce in sva šla v kuhinjo pogret lonček s čajem, se je ves tresel. Verjetno ga je zeblo. A kaj, ko se odkrije v naslednjih 10 sekundah po tem, ko ga pokrijemo. Preostanek noči je prespal pri Urški. Kasneje je Urška rekla, da je bil vroč in je najverjetneje vročino dobil še on.
Tudi Urška se včeraj popoldan ni počutila najbolje. Ko je končala s šivanjem, si je izmerila preko 38°C vročine. Po tabletki Lekadola se ji je počutje izboljšalo.
Jaz sem še ok. Bomo videli, kaj prinese današnji dan.
December 8th, 2009
Nov virus gripe z oznako H1N1 je očitno postal pandemski. V Sloveniji je vsak dan več obolelih, vrtci in šole so vse bolj prazni. Govori se celo o tem, da naj bi posamične šole za 14 dni zaprli. Kljub temu, da je (domnevno) zaradi tega umrlo že nekaj ljudi, virus naj ne bi bil nevarnejši od običajne gripe. Možno se je cepiti in cepiva so vsem na voljo, a se nič manj ne govori o tem, da je tveganje za stranske učinke cepiva enako, če ne večje od tveganja za razvoj težjega obolenja pri okužbi s samim virusom. Zaradi tega smo le še bolj zmedeni in težko je zavzeti neko trdno, pametno stališče. Dejstvo je, da ljudje množično obolevajo, pri vsakem pa se bolezen lahko drugače razvija. Če bo virus mutiral, bo pa sranje še večje.
Danes bo že tretji dan od kar ima Sara visoko vročino (tudi preko 39°C). Občasno kašlja, a je kašelj zmeren. Boli jo grlo. Je sila slabo razpoložena, veliko joka, ponoči se pogosto zbuja, poje praktično nič, na srečo popije precej čaja. Če ji zvečer pred spanjem damo Voltaren svečko, ji okoli 3. ure zjutraj lahko damo še žličko Lekadola, saj kljub svečki vročina kmalu spet naraste. Urška se boji, da bi lahko imela težave z dihanjem, ker je Sara večkrat v joku rekla, da ne more dihati. Jaz sem sicer prepričan, da je to zaradi zamašenega noska, ker je njeno dihanje zaenkrat videti in slišati normalno. Dvomi seveda so in ostajajo, če pokličemo zdravnika bo glede na simptome najverjetneje rekel, naj se zdravimo doma in pridemo v ambulanto le v primeru kakšne komplikacije.
Urban kašlja, a vročine nima. Kot ponavadi, mu v prsih hrope. Iz noska so se že začeli cediti tisti gosti šmrklji, ki so doslej bili pokazatelj, da se stanje izboljšuje. Bojim pa se, da lahko tudi on kmalu dobi vročino in se stanje poslabša. Ne vem, kako bo z nama z Urško. Gotovo smo vsi, en pred drugim, neizbežno izpostavljeni.
December 7th, 2009
Pred časom me je Sebi vprašala, ali bi se želel priključiti letos že precej širni skupini pohodnikov, ki 13 zimskih nedelj grizejo v klanec od spodnje postaje pohorske vzpenjače, pa tja do zgornje. Mogoče že, a gotovo ne kot tekmovalec. Kakšno nedeljo pa bi bilo fino namesto teka ubrati jo v klanec. Prejšnjo nedeljo sem imel še manjše težave z bolečinami v grlu, za včeraj pa ne bi mogel iskati izgovorov. Le, da se (vsaj prvič) nisem pridružil skupini Zimske lige, ker se mi je preprosto trasa zdela prezahtevna in prvič sem se želel preizkusiti sam. Tako sem štartal ob 9. uri in se do Bellevueja odpravil “okoli” po progi, en del poti sem šel čez gozd. Kmalu sem se prepričal, da spoštovanje do Pohorskih strmin ni zamanj. Se mi zdi, da sem celo nekaj duše pustil na progi. Do Lukeja sem potreboval okoli 34 min, do vrha 55.
Na vrhu sem počakal Sebi, ki je štartala v Rušah. Prišla je kmalu za mano in za pot potrebovala okoli 1 ure 50 min, kar je po moji skromni oceni – uau! Ja, za to je potrebno kar veliko treninga in izkušenj. Jaz takšnih ciljev vsaj zaenkrat še nimam in nesmiselno bi bilo delati kakršnokoli primerjavo.
by Alja
Vesel sem bil, ker je z mano bila Jenny. Po dooooolgem času je tudi zanjo to bil dober trening. Na vrhu ni bila nič kaj manj izmučena od mene. Ko sva se, pa je že bila pripravljena na skok za palico. Žal je Jenny ostala brez družbe. Žiža zjutraj menda ni bila čisto ta prava, pa jo je Sebi pustila doma. Tudi Aljina labradorka Črna je ostala doma, ker naj bi si med igro z nekim drugim psom dan prej poškodovala tačko.
Po prihodu vseh tekmovalcev v cilj smo se odpravili nazaj v dolino. Pot navzdol je sicer kondicijsko veliko lažja, a noge (predvsem kolena in stegna) skoraj na glas stokajo, če takšnih obremenitev niso navajene (kot moje npr.). Po vročem čaju smo se poslovili in odpravili domov. Upam, da še kdaj. Če bo sreča dala, skupaj z Urško, ki je na moje presenečenje dejala, da ji je bilo žal, da ni mogla biti zraven.
December 7th, 2009
Včeraj sta se Urban in kahlica prvič srečala. Ko je še ne dolgo nazaj v vrtcu vzgojiteljica spraševala, ali se nam zdi, da bi Urbana lahko vključili k uvajanju na kahlico sem rekel, da doma še nismo poskusili, ker se nam enostavno zdi, da na to še ni pripravljen. A je Urška poskusila in mu včeraj prinesla kahlico. Urban se je kar sam hotel vsesti na njo. Urška mu je rekla, naj lula, on pa je napel trebušček in …. NAPOLNIL KAHLICO!
Saj se nam nikamor še ne mudi. A če bi se do pomladi rešili plenic, bi to bilo odlično!
December 2nd, 2009
Next Posts
Previous Posts
