Se peljemo danes z avtom po mestu, ko se Sari utrne misel, da na vsak način potrebuje nove čeveljčke:
Sara: “Mami? A gremo kupit nove čeveljčke?”
Urška: “Ne, Sara. Saj jih ne rabiš. Ti že imaš čeveljčke.”
Sara: “Če pa jih res rabim.”
Urška: “Sara, ne rabiš čeveljčkov.”
Sara: “Ja! Jih rabim! Greeeeeemo jih kupiiiiit!”
Urška: “Sara, čeveljčki veliko stanejo, niti nimamo pri sebi dovolj denarja.”
Sara: “Saj lahko ati s kartico plača.”
NO COMMENT.
2 comments August 24th, 2010
Situacija je pač takšna, da nekih finančnih presežkov za daljši dopust ob morju letos ne bo. A kaj, ko Sarini vrstniki že od začetka poletja lepo eden za drugim odhajajo in prihajajo iz počitnic na morju, Sari pa je potem včasih težko in neprijetno razlagati, zakaj pa mi ne bomo letos šli na morje. Potem še pride kakšna razglednica s širno modrino in ladjicami na slikah in spet se moramo na nek način izgovarjati. In ker smo se itak odpravljali na obisk v Logatec, sva si z Urško rekla, pa pojdimo do morja.
Bilo je že res pozno zvečer, ko sem si na telefonu nastavil budilko: 03:50, če se ne motim. Saro in Urbana bi kar iz postelje preselila v avto, do jutra bi že lahko bili na primorskem. Ne spomnim se več, ali sem napačno nastavil alarm ali ga samo prekinil in zaspal dalje, ampak zbudili smo se šele krepko po 7. uri. No, ja. Mogoče niti ni taka katastrofa, vsaj zaspani ne bomo cel dan. Kar pa zna biti celo nevarno, če preživiš skoraj tretjino dneva na avtocesti. Samo še ta dan velja naša tedenska vinjeta. Kot se staremu avtu streže, v Mariboru kupimo flašo olja in podmažemo našo mašinco, ki je že precej na suho tekla. Ob pol devetih krenemo iz Maribora.
Na vzhodnem delu ljubljanske obvoznice v smeri proti Brezovici se začne zgoščati promet. Še preden zapustimo Ljubljano, vozimo v koloni. Kolona se vleče vse do Logatca, občasno stojimo. Porabimo slabo urco več, a le pridemo v Logatec, kjer nas Staša, Simon in Anuša prav prisrčno sprejmejo in pogostijo z več kot odlično domačo malico. Staša že šteje dneve in zdaj, zdaj se lahko zgodi, da se jim pridruži nov član z menda delovnim imenom Janez. Pravzaprav se ga je to ime že tako prijelo, da se zna zgoditi, da ga Janezek tudi dobi. 
Poleg malice dobimo še gajbico sveže zelenjave iz njihovega vrta in gajbico čudovitih sliv, tako sladkih, da so tiste, ki jih nismo uspeli pojesti, včeraj že fermentirale.:)
V Logatcu
Na poti do Kopra sta Sara in Urban v avtu zaspala. Sara je Urški naročila, da jo zbudi, ko pridemo do morja. Ni bilo potrebno, saj se je zbudila sama, ko smo se približevali Kopru in smo že lahko videli morje. Sara je ob prvem pogledu na modrino in ladjice v daljavi bila tako zelo in iskreno srečna, da sem ob njenem navdušenju skoraj dobil solze v očeh. Uspeli smo parkirati v senčki blizu Bernardina in se odpravili na sprehod iz Portoroža v Piran. Bilo je vrooooooooče! Ustavili smo pri vhodu v Piran, kje je bila majhna plažica, čisto pravšnja za to, da smo se lahko končno malo ohladili. Sari se je zdelo strašno zabavno ležati v vodi in pustiti, da so jo zalivali valovi medtem, ko je Urbana bilo potrebno tesno držati v naročju in se vsaj malo dotikati kopnega, da ni jokal na ves glas.
Dolgo se nismo zadržali, ker nas je že klicala Sandra iz Domžal, da nas z Andrejem in Niko pričakujejo. Jaz sem odpeketal po avto, Urška in otroka pa so me počakali pri rampi na vstopu v Piran. Na hribu nad Portorožem in Fieso smo si privoščili kosilo in se po kosilu odpravili proti domu z vmesno postajo v Domžalah, kjer sta nam Sandra in Andrej razkazala nedavno kupljeno hišo in predstavila načrte za njeno obnovo, ki je že v teku.
Domov smo se vrnili malo po deseti uri zvečer. Sara in Urban sta zaspala že med potjo. Optimiran večerni ritual (zobki, ritka, pižamica) in že sta lahko dalje sanjala v njunih posteljcah. Naslednji dan smo bili polni lepih vtisov in vsaj malo potešeni z morjem.
1 comment August 24th, 2010
V nedeljo je Urška bila doma in lahko smo razmišljali, kako skupaj preživeti ta dan. Nekaj po osmi uri smo zajtrkovali, potem pa se odpravili na sprehod do trgovine in še malo posedeli na kavici v družbi Gorana, Valerije in Mojce. Medtem nas je razveselila novica o novem naraščaju v krogu naših prijateljev, punčki Ajdi. Pero in Barbara, kar pogumno novim izzivom naproti! Ko smo se vrnili domov smo spet malo pomalicali in že je bil čas za opoldanski počitek. Med pripravo kosila je padla ideja, da popoldan obiščemo dedija v Vareji. Poklical sem ga domov, oglasila se Nevenka. Rekla je, da se smuka nekje okoli hiše, da sta sicer doma, ampak naj bi dedi dopoldan nekaj razmišljal o ribičiji. “Nič zato”, sem rekel, “bomo pa skupaj šli na ribičijo!”
Po kosilu spakiramo stvari in že smo na poti v Varejo. Dedi res pripravi ribiško opremo in pripravljeni smo na novo dogodivščino. Urška se odloči, da bo ostala pri Nevenki in ji delala družbo, mi pa se odpeljemo na ribnik, nekaj km ven iz Ptuja. Dedi kmalu ujame prvo ribo. Mojega trnka niti povohajo ne. Šele ko kruh zamenjam za črva, postane bolj zanimivo. Tudi Sara želi poskusiti srečo in spretnost. Dedi ji odstopi njegovo palico in razloži, kako mora potegniti, ko ji bo rekel, naj potegne. Že po nekaj poskusih Sara čisto zares ujame čisto pravo ribo!! Super!
Kasneje ji jaz dajem ribe, ki jih odpnem iz trnka v roko, da jih ona vrže v mrežo. Medtem ji enkrat spodrsne in z eno nogo stopi v vodo. Nič hujšega. Kmalu bomo doma. Tudi Urban uživa ob vodi. Ves čas nabira listje in vejice ter jih meče v vodo. Potem najde robide in začne še te metati ribam, da ne bi bile lačne. Spet je že pozen večer, ko se vrnemo domov. Na poti v Ruše nas spremlja nevihta in počutimo se kot fotomodeli v fotografskem studiju. Bliska iz vseh strani. Ena strela je lepša od druge.
In spet je en vikend za nami. Morda kmalu vzamem nekaj dni dopusta in kakšen podoben vikend poustvarimo med tednom, da nam bo dlje časa skupaj lepo.
1 comment August 9th, 2010
V soboto ni bil nič kaj poletni dan. Res, da je bilo prej toplo kot hladno, a je v zraku bil prisotenj vonj po vlagi, obetalo se nam je spet deževje, kot da ga nimamo že dovolj. Smešno? Ja, če pomislim, kako bi si takšnega vremena želeli pred 14 dnevi, ko smo se skoraj celi mesec “kuhali”, je res malo smešno.
Urška se je še zadnjič morala udeležiti samozaposlitvenega seminarja, delavnice, ali kakor je komu ljubše, jaz pa sem želel, da bi popoldan le skušali preživeti na prostem. Medtem, ko sta Sara in Urban spala, sem pripravil kosilo. Po spanju smo pojedli kosilo, pospravili posodo, se primerno športno obleki, naložili nahrbtnike (tudi dežni plaščki niso manjkali) in se odpravili – na Pohorje. Pripeljali smo se pod spodnjo postajo vzpenjače in se v rahlem dežju odpravili proti našemu cilju, Trikotni jasi. Jenny je seveda bila z nami. Brez težav (če odštejem Sarin padec malo pred ciljem) smo počasi prispeli na Trikotno jaso.
Ker smo bili prijetno utrujeni, smo se okrepčali z vodo, banano in jabolkom, potem pa brž krenili na pot nazaj, saj je ura že bila okoli 19. zvečer, če ne celo kakšno minutko več. Prijetno utrujeni smo se z mamo dobili pri babi Esi in se hitro pohvalali, kakšen podvig da nam je uspel.
Add comment August 9th, 2010
V vezi s prejšnjo objavo sem se odločil, da naznanim tudi to dejstvo: iščemo mojstre!
Potrebujemo:
- tesarja, kleparja, krovca .. ali “streharja” z eno besedo
- zidarja
- fasaderja
- nekoga za izdelavo ograje: zidani stebri, oblečeni v lomljenec (lahko v isti osebi kot zidar)
- nekoga za izdelavo vrtne ute (lahko v isti osebi kot krovec)
Vsakega priporočila bomo veseli, iščemo pa samo resne izvajalace z izkušnjami in dobrim timom.
1 comment July 27th, 2010
Minilo je dobro leto od kar smo se preselili v naš novi dom in že razmišljamo o novih podvigih. Zakaj? V enem letu smo smo imeli nekaj težav z našim bivanjem, morda posledično tudi z zdravjem, zato je treba s prenovo hiške nadaljevati. V hladnejših mesecih, najbolj v prehodnem obdobju med jesenjo in zimo, smo imeli težave z nabiranjem kondeza na nekaterih stenah v hiši, nastajati je začela plesen. Celo izza Jennyne slike, obešene na steni, je teklo, kot da bi Jenny jokala. Malo nam je zadevo pomagal nadzirati razvlažilec zraka, a tudi pri nižji relativni vlažnosti je kondenz še vedno nastajal. Razlog za to je čisto fizične narave: stene so tanke in se zelo hitro ohladijo praktično na zunanjo temperaturo zraka, medtem, ko se mi trudimo, da bi nam bilo toplo in kurimo in kurimo. Razlika v temperaturi med površinami sten in zrakom je zato daleč prevelika in tudi pri nižji rel. vlažnosti bo kondenz nastajal. Zato je naša prva pobožna želja bila priti do fasade.
Žal je tako, da se pri hišah fasada dela na koncu. Z razlogom. In naša hiška še ni na koncu. Kmalu bi bilo potrebno menjati streho. In če menjamo streho, je treba spraviti hišo na enotno višino, mogoče malenkost stabilizirati z “vencem” in na novo zazidati garažo ter tam urediti dve otroški sobici. Če smo pa že pri garaži, pa je potrebno urediti prehod iz stanovanja v garažo. Lahko bi predrli manjši hodnik pred kopalnico in tako izgubili njegovo zdajšnjo funkcijo (v njem je postavljen hladilnik), ali pa (če že zidamo), postavimo novo zunanjo steno, dobimo novi hodnik in večjo “garažo”. Seveda je potem tukaj še kup inštalacijskih in dugih notranjih del. Če tako potegnemo skupaj, daleč presežemo dosedaj vložen denar. Delo mogoče niti ne, ker bi večino dela itak morali opraviti kakšni obrtniki, ali pa tudi. Takšne rekonstrukcije se pač ne da narediti po delih, saj so stvari ena z drugo povezane. Da ne omenjam še ograje, (ob)novo razpadajoče ute na našem dvorišču, tlakovanje parkirnega mesta, mogoče celo nadsrešek ipd.. Slednje stvari se na prvi pogled mogoče ne zdijo toliko važne, a pri jemanju dolgoročnega kredita je po moje smiselno misliti tudi na to.
fasada – J
Tloris
Smo v fazi pridobivanja dokumentacije za gradbeno dovoljenje in ponudb za okvirni pregled nad stroški in kot osnovo za najetje kredita. Če bi šlo vse gladko, bi z deli lahko pričeli v začetku septembra. Do takrat pa je nič manj pomemben načrt tisti Urškin, da že končno uspe najti neko redno zaposlitev. Veliko sva razmišljala o samozaposlitvi (www.siviljstvo-urska.si), vendar je minusov pred zaposlitvijo v nekem podjetju daleč preveč. Spletna stran bo verjetno ostala, mogoče začnemo z dajavnostjo vzporedno v obliki dopolnilne dejavnosti. Najkasneje septembra se bo moralo nekaj zgoditi.
Torej, big plans for little people. Držite pesti.
1 comment July 26th, 2010
Po vseh ne-ravno-eksaktno rešenih matematičnih izračunih, tezah, predpostavkah, pomislekih in drugih parametrih za rešitev enačbe z eno stranjo enako “bazen”, smo se zanj vendarle odločili. Če ga imajo sosedje, ga absolutno moramo imeti tudi mi. No, je malo resnice v tem. V lanskem letu se je Sara nekajkrat kopala “preko ograje”, medtem ko je sosedov veselo čofotal v svojem bazenčku. Nisem ravno tiste vrste, da bi se meril s sosedi kdo kaj premore ali imel slab občutek, da lastnim otrokom ne privoščimo vsega, kar bi si želeli. Pa vendar, morda premoremo še nekaj evrčkov in otrokoma polepšamo poletje, posebej v teh peklensko vročnih popoldnevih, ko bi kdo rit namočil celo v mestno fontano.
Enega smo našli na Bolhi. Deda je kot navadno bil pripravljen za akcijo in je prevzel želen paket ter nam ga dostavil. Na škatli je pisalo: “Postavite v 10 minutah”. Aja, seveda. Nastal je celi gradbeni projekt. Zopet smo angažirali dedeja. Morda sva se narobe razumela, ker se je zadeve lotil pre-resno. Bazen namreč ni primeren za vkopanje. Nekaj samokolnic zemlje nazaj v luknjo, pa je blo. Zemlja premore skoraj toliko kamenja kot prsti, zato jo je treba dobro stolči in potem poravnati s kakšnim bolj finim materjalom. Kot bi trenil, smo na dvorišču imeli tovornjak, ki nam je izsipal 2,5 kubika fine zemlje in kakšnih 300 kg težko vibra-ploščo s katero smo pošteno zvibrilali podlago. Še malo fine prsti na vrh, potem pa čez vse skupaj 2cm stiroporja. Ga lepo obrezat, zlepit in položit. Na koncu je bilo “samo” še treba razgrniti bazen, ga napolniti z vodo, prključiti cevi in črpalko, pa je. Aha. Še en paket kemikalij, jutri pa še en paket dodatne opreme. Pa ugotovimo, kot smo že prej bolj na skrivaj ugotavljali, da je strošek bazena manj kot polovičen napram vsej obvezni dodatni opremi.
Danes smo zakurili v peči in v bazen izpraznili kar nekaj polnih bojlerjev vroče vode in jo zagreli dovolj, da smo lahko otvorili našo prvo kopalno sezono. So far – so good. Zadeva je MEGA. Iz bazena le korak do senčne terase, kjer že diši po sveže pečenem mladem krompirju in polpetih. Še kozarec pomaranžnega soka, skodelica kave in hop! spet smo v bazenu. Ne za dolgo. Pet-deset minutk / rundo bo zaenkrat dovolj. O navdušenju otrok sploh nima smisla na široko pisati, ker je to pač treba dožitveti. Le eno “uč” bo skozi treba imeti na njih, da se kateri slučajno ne odloči za samostojni plavalni tečaj.
Juhuuuu!
Add comment July 8th, 2010
Jeah! Bo že kakšna dva tedna od kar smo si drznili Urbana dati iz pleničk, čeprav je pleničko še vedno zmočil vsaj ponoči ali pa med opoldanskim počitkom. Moja preprosta teorija brez nepotrebnega filozofiranja je, da otroka odvadimo pleničke enostavno tako, da mu jo odvzamemo. Pa naj se tu in tam polula v hlače (včasih tudi kam drugam) in začutil bo neudobje, ki ga doslej ni poznal, saj je že vsaka plenička danes super mega oh in ah in uau vpojna, da otrok razen teže pleničke ne čuti nekega neudobja (vsaj tako se mi zdi). Palilo je pri Sari in očitno pali pri Urbanu. Zna reči “lulu” (še prevečkrat), razume, če ga vprašamo ali je treba iti lulat in tako so bili dani vsi pogoji, da mogoče tudi kaj prihranimo sebi in – ne smem pozabiti (ker je to danes še kako pomembno) – okolju. Malo nas še muči tista druga reč zaradi katere hodimo na WC, a je le potrebne malo vztrajnosti in nam tudi to uspeva z vedno manj odlašanja in “upiranja” na školjki. Bravo, veliki fant!
1 comment June 22nd, 2010
Človek je lahko presenečen s kolikimi sosedi si deli dvorišče v bližini hiške, pa naj mu je prav ali ne. Še najbolje je na to se privaditi in seveda, vzdrževati dobre sosedske odnose. Tako imamo lahko obojni korist. Zato sem soseda, ki sem ga danes zjutraj srečal le nekaj metrov od hiše raje pustil, da svoje do konca oddrema. Verjetno ni bilo dolgo pred tem, ko je obilno zajtrkoval. In če je obrok pošten, se je domov pač težko odplaziti.
Mr. Gož
2 comments June 8th, 2010
Preverjeno zanesljiv ..
.. in cenovno ugoden gostitelj.
www.verzko.com
