Človek je lahko presenečen s kolikimi sosedi si deli dvorišče v bližini hiške, pa naj mu je prav ali ne. Še najbolje je na to se privaditi in seveda, vzdrževati dobre sosedske odnose. Tako imamo lahko obojni korist. Zato sem soseda, ki sem ga danes zjutraj srečal le nekaj metrov od hiše raje pustil, da svoje do konca oddrema. Verjetno ni bilo dolgo pred tem, ko je obilno zajtrkoval. In če je obrok pošten, se je domov pač težko odplaziti.
Mr. Gož
2 comments June 8th, 2010
Zadnjič sem na amazon.co.uk naročil tiskalnik. In kmalu dobim elektronsko sporočilo, da je pošiljka pripravljena za transport. Zraven je napisana še številka za sledenje in “hops!”, že jo kopiram v majhno okence na spletni strani www.dhl.de. Čez nekaj dni, ko je pošiljka glede na status še vedno bila nekje v Nemčiji, si iz določenih razlogov premislim, pokličem Amazon in povem, da sem si premislil in izdelka ne želim več. Povejo mi, naj počakam, da zadeva pride k meni domov in potem paket enostavno zavrnem. Hmm.. To pomeni še nekaj dni čakanja. Pokličem DHL Slovenija in vprašam kako v takem primeru postopajo. “Kontaktiramo pošiljatelja, sporočimo, da prejemnik pošiljke ne želi sprejeti, potem pa pošiljatelj odloči, ali mu naj pošiljko vrnemo.”, pove prijazen možakar. Mah, spet neki postopki .. “Vi pa ne morete pošiljke že zdaj preklicati, ko je še v tranzitu, in bi se tako prej vrnila do pošiljatelja.”, vprašam. “Ja, če nam pošiljatelj pošlje takšno zahtevo.”, pojasni možakar. Seveda še 1x pokličem Amazon, jim to povem in se strinjajo: poslali bodo zahtevek za vrnitev pošiljke, jaz pa naj počakam nekaj dni, da se pošiljka vrne in mi potem vrnejo tudi denar. Malo prej sem spet prečekrial status pošiljke na www.dhl.de. Nekje vmes bi celo naj bila dostavljena, čeprav v resnici v Slovenijo nikoli ni prišla:
Ob tem se spomnim Sebijinega zapisa. Škoda, da po pošti ne pošiljamo otrok na počitnice. Na poti do Punata bi si ogledali pol sveta! 
Add comment June 8th, 2010
Včeraj je bil en oblačen, deževen dan. Kaj bomo počeli popoldan, da si že itak žalosten dan malo popestrimo? In sem se zopet spomnil, da že zna biti pravi čas za obisk kina – s Saro. Urban še ne vzdrži ure in pol zbranosti, še manj bi to bilo v veliki temni dvorani. Sara? Sari bi pa lahko bilo všeč – ali tudi ne?
Kmalu potem, ko sem prišel domov iz službe in sva s Saro že oba dala nekaj pod zob, razkrijem Urški svojo zamisel. “Kaj ti mi v glavo vidiš?”, vpraša. Tudi ona je razmišljala o tem, da bi s Saro šli v kino gledat trenutno najbolj gledani (risani) film – Shrek. Žal vsi ne moremo iti in se strinja, da greva midva s Saro. Če takoj odrineva, imava še dovolj časa za nakup karte in kakšno kepico sladoleda pred predstavo. Hitro se oblečeva in že sva v avtu.
Sari ne povem kam sva namenjena. To je presenečenje. Nič preveč ne sprašuje. Kot da uživa v tej majhni skrivnosti in mi zaupa, da pripravljam nekaj, kar bo gotovo fajn in zanimivo. Prideva do blagajne Planeta Tuš in gospa pove, da se je film pravkar začel vrteti, sinhroniziran, a ne v 3D verziji. Kmalu za tem se prične vrteti še film s podnapisi (kar je za nas, ki nam na srečo še služijo ušesa, brezveze) in šele čez pol urce bo film v 3D tehniki. Hmm.. 3D še ne bo za Saro. Vsaj ne za prvič. Očala ji znajo biti prevelika, morda jo bodo motila, brez njih pa se itak ne da gledati. Nič. Kar takoj skočiva k prvi predstavi, ki se je že začela pred tremi minutami.
Vstopiva v verjetno največjo dvorano Planeta Tuš. Tema. Le nekaj lučk ob robovih vrst. Skoraj ne vidim, kje hodim. Sara hodi korak pred mano, jaz jo od zadaj usmerjam proti stopnicam na drugi strani dvorane. Dvorana je skoraj prazna. Poiščeva vrsto nekje na sredini in se namestiva vsak v svoj stol. Sara se mi zdi malo zadržana. Kar precej glasno je. Dvorana je ogromna in razen slike na platnu se skoraj nič ne vidi. Vprašam jo, ali bi raje sedela pri meni v naročju in tako potem sediva ves čas filma. Kmalu se sprosti in proti koncu celo vzame kokice, ki je na začetku sploh niso ganile (uf, mene pa, jih skoraj nič ni več ostalo). Med filmom me večkrat na pol glasno vpraša: “Ati, kaj bo pa zdaj?” 
Brez težav pogledava film do konca, ob super glasbi celo malo zapleševa na velikem parterju pred platnom preden greva iz dvorane. Privoščiva si še vsak kepico sladoleda in medtem ko liževa, obiščeva dve ali tri trgovinice. Kupiva dva plastična loparja z žogicami in se že veseliva prvega naslednjega sončnega dneva.
Imela sva se super in morda naslednjič to ponovimo skupaj z mamo, Urbanu pa za ta čas poiščemo dobro družbo. Itak ne bo dolgo, ko se bomo lahko vsi skupaj zabavali ob gledanju risanih filmov na “veliki televiziji”.
Add comment June 3rd, 2010
Včeraj smo se z godbo na pihala udeležili revije pihalnih orkestrov v Sp. Polskavi, kakor je že vrsto let v navadi našega pihalnega orkestra. Da bi kljub temu čim več časa preživeli skupaj, sva se z Urško odločila, da najprej obiščemo dedija in Nevenko in se potem od tam odpravimo na nastop.
Zaradi slabega vremena se je prireditev prestavila v šolsko telovadnico. Obiskovalcev ni bilo veliko, je pa zato bilo toliko več muzikantov. Za začetek smo vsi orkestri združeni zaigrali dve koračnici. Bušč in trušč, da je kaj! Pogledal sem proti Urški in Urbanu v njenem naročju in začuda je Urban z zanimanjem opazoval kaj se dogaja. Doma se namreč prestraši že navadnega radija, če ga vklopi in je ta preveč na glas (itak zato, ker se sam igra s tistim gumbom za glasnost). Celo zaploskal nam je. Sara je bila ob Mateji in budno spremljala nastop ruških mažoret, edine mažoretne skupine na prireditvi. Sledil je nastop posameznih godb..
Na vrsti smo bili drugi. Začeli smo z Avsenikovim venčkom in poželi aplavz. Potem smo se pripravili za drugo skladbo. Ko je v dvorani bila popolna tišina in je dirigent že dvignil palico, da nakaže začetek, preko telovadnice pridrvi Sara naravnost do mene, objame mojo nogo, glavico rahlo naslovni na moje koleno in kot da sva samo midva v dvorani, reče:
“Ati … Kaj delaš?”
Mislim, da sem na obraz dobil nasmešek od levega do desnega ušesa. Pobožam jo poglavici, ji dam poljubček in ji po tihem rečem, da ati nastopa in naj brž gre k mami poslušat, ker bomo vsak čas zaigrali naslednjo pesmico.
Po kratkem aplavzu smo lahko nadaljevali z naslednjo skladbo.
2 comments May 31st, 2010
Na Aleševo pobudo sva se danes skupaj udeležila 8. Selniškega teka, izbrala sva razdaljo 5km. Vsaj 2/3 poti smo tekli skozi gozd, bolje rečeno po blatu, kjer ni blo blata, pa je bilo treba skakati čez korenine dreves. Da to ni prav nič hecno, je na svoji lastni koži skusil Aleš, ki je po 2400m in odličnih 10min tekel za svoj najboljši čas, pri tem pa si poškodoval gleženj. Zame je bil tek hudo naporen, tudi zato, ker sem trenutno v obdobju “mirovanja” in sem nazadnje tekel kakšen mesec nazaj, pa še tisto bolj za hec. A na cilj sem le prispel.
Aleš je kljub poškodbi prišel na cilj pred mano (s prevozom). Na srečo ni kazalo na hujšo poškodbo, mogoče le nateg kakšne vezi. Preoblekla sva se, zamenjala štartno številko za majico in bon za malico, jaz sem vprašal za čas, ker sem si štoparco na cilju pozabil ustaviti in že sva krenila čevapčičem naproti.
Pred kratkim me kliče Sebi: “Hej, čestitam, zmagovalec!” ???? Aja, saj res. Zmagovalec. Premagal sem zame tokrat napornih 5km. Prispel na cilj. Čas za razmere in z upoštevanjem drugih olajševalnih okoliščin, zadovoljiv. Juhej! “Ne, v svoji kategoriji si bil prvi!” ???? A res? Niti ne vem v kateri kategoriji sem tekel. Zato poškilim na internet ..
Uau! Dosegel sem prvo mesto! Konkurenca (glede na udeležbo v moji kategoriji in čas drugouvrščenca) ni bila pretirano huda, a saj je vse to bil le del moje taktike – zmagati!
Zdaj pa zopet malo zagristi v tek in kmalu spet na kakšno tekmo. Upam, da bo Aleš kmalu lahko spet tekel ali plezal (kar je njegov primarni šport).
P.S. Hmm.. Bi moral dobiti pokal?
7 comments May 22nd, 2010
Katera dejstva je dobro poznati?
V praksi:
A) Če smo povzročitelj
.. in nihče od udeležencev ni telesno poškodovan, skušamo zadevo rešiti brez policije. Če menimo, da je smiselno žrtvovati bonus na naši AO polici, oškodovancu damo naše osnovne podatke in ime zavarovalnice skupaj s številko AO police, h kateri bo oškodovanec šel na cenitev škode. Če imamo zavarovan rizik odkupa prve škode in ga v tekočem zavarovalnem letu še nismo uveljavljali, je to zdaj seveda smiselno. Če bonusa ne želimo žrtvovati, ker nimamo zavarovanega rizika odkupa prve škode in ker ocenimo, da bi povračilo stroškov popravila bilo bolj smiselno od žrtvovanja bonusa, se z oškodovancem skušamo dogovoriti za poravnavo na mestu ali kako drugače.
.. če je kdorkoli od udeležencev telesno poškodovan, moramo klicati policijo. Lahko pričakujemo še kakšen nalog za plačilo globe zaradi storjenega prometnega prekrška, če smo uživali alkohol nad tolerančno mejo, bo naša zavarovalnica oškodovancem povrnila škodo, nas pa regresirala (pomeni, da bomo del ali celotno izplačano odškodnino oškodovancem morali zavarovalnici vrniti).
B) Če smo oškodovanec
.. in nismo telesno poškodovani, povzročena pa nam je bila le manjša materialna škoda, mogoče lahko zadevo rešimo brez policije, a je to nepriporočljivo, če bomo imeli kasneje opravka z zavarovalnico. Od povzročitelja zahtevamo podatke, obvezno št. zavarovalne police in naziv zavarovalnice, kjer je polica sklenjena. Povzorčitelj naj nam da v vpogled vizitko zavarovalnice, na kateri je napisana št. police. Preverimo še veljavnost zavarovanja (da ne gre morda za kakšno staro polico).
.. in smo telesno poškodovani, obvezno kličemo policijo na kraj nesreče. Sicer je to v prvi vrsti odgovornost povzročitelja.
V vsakem primeru se bomo obračali na zavarovalnico povzročitelja, kjer bomo zahtevali odškodnino za utrpelo materialno in nematerialno škodo. Gremo na “njegovo” zavarovalnico ali cenitveno mesto in prijavimo škodni primer.
NAJPOMEMBNEJŠI PODATEK JE REG. ŠT. VOZILA!!
Na spletnih straneh Slovenskega Zavarovalnega Združenja lahko po reg. št. vozila poizvemo, pri kateri zavarovalnici ima nekdo sklenjeno veljavno AO zavarovanje in kakšna je številka zavarovalne police. To je zadostni podatek, da zavarovalnica pridobi vse podatke o povzročitelju in lahko prijavimo škodni primer. Če ima vozilo tujo reg. št., se lahko obrnemo na katerokoli slovensko zavarovalnico – priporočam Zavarovalnico Maribor, seveda.
https://raz.zav-zdruzenje.si/infocenter/
PA VARNO VOŽNJO IN SPREHAJANJE PO NAŠIH CESTAH!
2 comments May 11th, 2010
Ni še uradno, a seme za spletno stran je posajeno. Kmalu še kaj več zraste iz tega. 
Add comment May 10th, 2010
Sara: “Mami mi je pokazala slikice na računalniku tam ko si ti zdaj” (sem dal nekaj slikic iz zdravilišča na web)
Jaz: “A res? Fino! So ti bile všeč?”
.. kakšna sekundica tišine ..
Sara: “Ampak, ati? Kdo je pa slikal?”
Jaz: “Jaz sem slikal, Sara. S telefonom.”
Sara: “S to bolano roko?”
In še en kratek izsek današnjega večernega pogovora:
Urška v ozadju: “Urban, daj še Sari malo atija” (Sara je v medtem nekje na drugem koncu hiše)
Urban: “Saha!! Ati!!!”, na ves glas .. in potem čisto nežno: “Pa-pa – ati.”
malo klepetava, potem se posloviva:
Jaz: “Jutri pridem domov. Danes še spiš, jutri pa bom že doma. Lepo spančkaj in sanjaj nekaj res lepega.”
Sara: “Bom, ati. Za tebe. Ker te že takooooo pogrešam.”
Add comment April 16th, 2010
Zgodnje jutranje vztajanje in dve uri vožnje v majhni rdeči škatli, ki so jo Francozi poimenovali AX, in prispel sem v Toplice Čatež. Popil sem kavo in počakal, da me je sprejela fiziatrinja. Opravila je pregled kot se spodobi in mi predpisala terapijo za naslednjih 14 dni (z izjemo nedelj). Bila je navdušena nad gibljivostjo mojega ramena: “O, dobro ste vi to razgibali!” Seveda nisem omenjal dodatnih terapij, ki sem si jih poleg rednih v bolnišnici občasno predpisal še tisto svojo – terapijo krampa in lopate. Ne vem še natančno kaj vse me čaka tukaj. Zapomnil sem si le fitnes, masažo in magnetno terapijo.
Danes sem imel le polurno fitnes vadbo, ki pa niti najmanj ni bila podobna fitnesu, kot bi si ga predstavljal. “Skušaj napeti mišico na lopatici (kot bi skušal iti skozi ozki tunel), jo drži napeto in ne da bi lopatico pri tem premikal, nagni palico, ki jo držiš v roki in je njen spodnji del naslonjen na stol, le za malenkost v eno stran, nato še v drugo, pa naprej in nazaj .. “, sem dobil navodila gospodične, ki me je med vajo tudi precej pozorno spremljala in pazila, da je mišica bila pravilno napeta. Na prvi pogled zelo enostavna vaja, najtežje jo je pravilno izvajati. In če ti to uspe, boš še isti večer spoznal “novo” mišico svojega telesa.
Pred fitnesom sem malo zaplaval v enem izmed treh bazenčkov od katerih je eden na prostem. Res niso nič več kot to, če odštejem mehurčke, ki prav pošteno zmasirajo telo. Če prideš na vrsto. Dopoldan to sploh ni bil problem, popoldan pa je bilo kot na otroškem igrišču, ko je bazen z mehurčki dobesedno okupirala italijanska skupina duševno prizadetih odraslih s svojim spremstvom. Veliko je bilo takšnih z Downovim sindromom in človek jih pač mora razumeti. Ko vidiš veselje na njihovih obrazih ob pljuskanju v bazenu, ne moreš biti jezen, če kakšen pljusk prileti tudi v tebe in ob tem še popiješ malo bazenske vode.
Hrana ni nič posebnega. Postrežba še manj. Še vedno mi ni jasno, zakaj kelnar mora pet praznih krožnikov pospraviti tako, da se za vsakega posebej pripelje in odpelje z vozičkom, namesto da bi to napravil v enem šubu. Še dobro, da si lahko juho postrežeš sam, sicer bi še za to moral trucati.
Ko se je hrana malo polegla in sem začel umirati od dolgčasa, sem se odločil, da grem tečt. Za hotelom je protipoplavni nasip, pot je označena za tekače in sprehajalce, 1500m v levo in 2000m v desno. Odtekel sem najprej v desno, se vrnil in potem še v levo. Po dooolgem času sem spet tekel in priznati moram, da sem se kar namučil. A je zato zadovoljstvo na cilju toliko večje. Namesto pod tuš, sem skočil v bazen. Pravzaprav najprej pod tuš ob bazenu. Zunanji bazen je bil za spočiti dušo. Svež zrak, topla voda in le glava ali dva sta moleli iz vode. Napravil sem se v mrtvaka, gledal v rahlo oblačno nebo, dihal svež zrak po nevihti in poslušal tisti čarobni podvodni zvok. Nekajkrat sem še preplaval bazen, potem pa se odpravil na večerjo. Tokrat sem se vsedel v drugi “rajon” in se tako uspešno izognil “brzi” kelnarci. Zopet nič posebnega, še najboljša je bila hruška za na vrh.
Jutri s terapijami začnem že ob 7. uri. Vse terapije bodo v dopoldanskem ali zgodnjem popoldanskem času, tako da mi ostane še preveč prostega časa popoldan. Moram pogruntati kam se dat takrat. V soboto šibam domov, vrnem se spet v torek, ker imamo predvidoma v pon. pogreb. Saj še dobro .. ker otroke res začnem pogrešati še preden grem od doma. Lumpa, moja!!
Add comment April 14th, 2010
Tako dolgo že ničesar nisem napisal na blog, da sem moral nekajkrat vpisati geslo za prijavo, preden sem našel pravega. Razlog? Hja, človek se v bolniški lahko malo poleni. Jaz sem se gotovo precej polenil kar se tiče sedenja pred računalnikom. Pričakujem lahko, da mi ga po končanem bolniškem dopustu ne bo primanjkovalo.
Za mano je kakšen mesec terapij. Najprej vaje za krepitev mišic ramenskega obroča in razgibavanje ramena na napravi, potem še vsakodnevno razgibavanje v bazenu. Po današnji kontroli smo s tem hecom zaključili in že pojutrišnjem odpotujem na 14-dnevno aktivno počitnikovanje v Čatež. Sobo bom delil z neznancem, ker si dodatnih 50+EUR / dan za “single use” pač ne morem privoščiti. Ker ob nedeljah ne bom imel terapij, se bom verjetno oba vikenda vračal domov, plus še 1x vmes zaradi pogreba v družini. Priznati moram, da sem po začetni skeptičnosti zdaj presenečen nad učinkom fizioterapije na okrevanje po operaciji, saj se mi po slabih dveh mesecih po operaciji že skoraj zdi, kot da operacije nikoli ne bi imel. Zdravilišče bo zdaj le še češnja na vrhu smetane. Upam, da me potem v službi še vedno čaka delovno mesto. Malo čuden je feeling biti tako dolgo odsoten.
Še malo klasike. Vreme in zdravje. Saj ne vem – včasih, kot da nam poletje trka na vrata in želi prehiteti pomlad, drugič kot da zima želi pohoditi pomlad. Včeraj drobna toča, danes sneženje. Groza. Od kar sem doma je Urban že kakšnih 3-krat bil pri zdravniku, zaužil dve porciji antibiotikov, imel obisk pri pulmologinji. Ta pravi, da so to pač “vrtičkarji”, pri katerih težave niso posledica alergij ali podobnega, temveč le dejstvo, da so zaradi nerazvitega imunskega sistema pač bolj dojemljivi za razno-razne virusne okužbe, katerih posledice so zaradi vnetij sluznice v že tako-ali-tako ozkih dihalnih poteh, močnejši kašelj, polni nos, vnetja ušes ipd. Trenutno je Urban kar ok, a doma. Sara obiskuje vrtec in nima težav. Tudi prebava ji je začela delovati 100/uro!
S ta starejšim, dolgim avtom sem bil danes na tehničnem pregledu in gladko pogrnil. Težave so zavore, neke “kugle” in izpuh. V izpušnem loncu je menda luknja za celo pest. Zdaj imam 3 dni časa za ponovni pregled, pa sem samo še jutri doma. Na srečo je avto že pri mehaniku in le upam lahko, da do jutri stvari pošlihta. Saj bi se dalo kaj preko vez zrihtat, a na koncu koncev gre tudi za našo lastno varnost in problematične stvari moramo rešiti. A ni tako?
Aja. BTW. Nisem edini tako dolgo v bolniški. Po zlomu noge v Ugandi moja mama še vedno okreva. Je pa videla gorile v njihovem naravnem okolju, kar tudi ni kar tako. Biče nam bolje..
Samo za namig: okoli naše hiše se je v tem času tudi že kaj spremenilo. Treba izkoristiti dok je “šefe” doma in če že delati ne morem, kdo pravi, da ne morem nadzirati.
Add comment April 12th, 2010
Preverjeno zanesljiv ..
.. in cenovno ugoden gostitelj.
www.verzko.com
