Vodnik po nosečnosti – Članki

http://www.ringaraja.net/vodnik

Strahovi očeta

Večkrat sem pomislil na to, da bom tudi sam nekoč postal očka. A to se je zdelo tako daleč, tako neresnično. Kljub temu, da sem se ob tem veselil trenutkov, ko se bom lahko igral z lastnimi otroci, me je hkrati spreletel strah ob misli, da bo potrebno zanje tudi tako ali drugače poskrbeti. Zase sem že nekako poskrbel. Nisem pa bil prepričan, da bi lahko dovolj dobro poskrbel tudi za svojega otroka. Zadovoljil njegovim potrebam in mu kot dober oče lahko nudil ves komfort.

Punca je študirala, jaz sem hodil v službo. Živela sva skupaj z njenim očetom in psičko Jenny. Lahko bi rekel, da je Jenny bila najin prvi otrok. Od kar sva jo imela, se je življenje precej vrtelo okoli nje. Z njenim prihodom sva se naučila biti odgovorna in pogosto sva se morala prilagajati različnim  mejitvam, na katere sva ob tem naletela. Najpomembneje je bilo to, da smo bili skupaj in srečni.

Kmalu pa sva bila postavljena pred čisto nov in še nepoznan izziv. Nosečnost. Tega nisva načrtovala, čeprav sva se zavedala, da naju že prvi trenutek neprevidnosti lahko do tega pripelje. Pa ne že prvič! Sekunde čakanja na pojav modre črtice v majhnem okencu nosečniškega testa so bile najdaljše in najbolj napete sekunde mojega življenja, pozitiven rezultat pa je v meni vzbudil občutek negotovosti, kot ga ne pomnim. Kaj bova pa zdaj? Nepripravljena, brez lastnega stanovanja, brez  prazne sobe, brez finančnih rezerv itd. Sva pa oba takoj bila istega mnenja. Otroka želiva obdržati. Pri skoraj tridesetih letih bi že itak bil čas, da bi o tem vsaj razmišljati začela. Zdaj lahko začneva razmišljati konkretneje.

Kljub temu, da je za nama bilo že 15 skupnih let, se je najprej pojavila negotovost: sva res dovolj enotna in je med nama dovolj ljubezni, da bova otroku lahko ves čas zgledna starša, ki bosta s svojim medsebojnim odnosom vzor družinskim vrednotam? Če sva se doslej ob kakšnem nesporazumu lahko za dan ali celo dva odmaknila eden od drugega, to zdaj ne bo več mogoče. Naučiti se bova morala disciplinirano in takoj reševati morebitna nasprotja, ki se lahko kdaj pojavijo. Starša bi naj do otroka nastopala enotno in odločno. Kje bomo živeli? Stanovanje ni najino, svojega pa si ne moreva privoščiti. Tudi podnajemniškega ne. Še naprej si bomo prostor delili. Odslej še z dojenčkom. Ne bo otroški jok za koga preveč moteč? Bomo našli kotiček za otroško posteljico, previjalno mizo in kak dodaten kos pohištva za otroška oblačilca, plenice, .. Kaj pa avtomobil? Imava novega, kredit zanj bova plačevala še nekaj let. Ampak je majhen. Ima le tri vrata, v prtljažniku je dovolj prostora za Jenny, prtljago pa navadno voziva kar na zadnji klopi. Tudi če voziček odštejeva, z otrokom še vedno potuje precej prtljage. Psička ne more sedeti poleg otroškega sedeža na zadnji klopi. Večji avto nam ne uide, s tem pa tudi ne še večja zadolženost. Ob vsem tem imamo moški še posebej močen občutek dolžnosti, da za te težave v kar največji meri poskrbimo sami. Nekako nam je že prirojeno, da smo za materialne potrebe svoje družine zadolženi mi, medtem ko naj mame skrbijo za gospodinjstvo. No, slednje nikakor ne bi smelo držati in bi tudi očetje morali biti v pomoč pri gospodinjstvu. Kar se pa prvega tiče, pa kot edini z rednim dohodkom, pač moram prevzeti pretežni del bremena. Dodatnega bremena.

Nikoli pa nisva podvomila v to, da ne bi mogla biti dovolj ljubeča starša svojemu otroku. In če ne bo manjkalo ljubezni, bo tudi vsako težavo mogoče rešiti. Čeprav se na začetku zdi nemogoče, se je še vedno izkazalo, da skoraj ni primera, ko bi otrok ostal lačen in bos. In čeprav je to lahko reči, mi je pogosto služilo v tolažbo, ko so se pojavljala nova vprašanja in novi strahovi.

Očka nakupuje

Za moške ni najbolj značilno, da bi se na veliko ukvarjali z nakupovanjem, če že ne gre za kakšno tehnično robo (TV, HiFi, računalnik, avtomobil, ..). Ampak ko moški izve novico, da bo postal očka, se njegovo stališče do nakupovanja navadno spremeni. Če ne drugače pa zato, ker bo mamina skrb v največji meri posvečena malčku in bomo ta del naloge morali prevzeti očetje. Na naše olajšanje danes k starševanju sodi en kup tehničnih pripomočkov in ravno zaradi tega je lahko poizvedovanje po njih zanimivo tudi nam.

Menim, da večina bodočih staršev ob seznanitvi z veselo novico kmalu pomisli na to, ali imajo na dvorišču parkirano primerno vozilo za prevoz novopečene družinice, če sploh. Tudi pri nas je bilo tako. Skoraj novi avto s tremi vrati bo potrebno zamenjati. Prtljažnik, ki je sedaj mobilna garsonjera naše psičke Jenny, bo odslej izključno namenjen vozičku. In to ne karkšnemukoli vozičku. Kljub temu, da ga je mogoče zložiti in mu sneti vsa kolesa, še vedno potrebuje več prostora kot ga je na voljo v prtljažniku najinega avtomobila. Jenny pa drugje kot v prtljažniku tudi ne more biti. Tako je ena naših prvih akcij že v zgodnji nosečnosti bila menjava avta. In če bi včasih pred nakupom razmišljal o moči motorja, lepi barvi in kupu dodatne opreme, je sedaj bilo pomembno le to, da je avto prostoren, varnen in zanesljiv ter da ima klimatsko napravo. Kmalu smo na parkirišče postavili rabljenega karavana, ki je v primerjavi s prejšnjim avtom bil videti kot pravi mali avtobus. Prostora  dovolj, zadolženosti pri banki pa tudi. Kasneje se je izkazalo, da bi se najverjetneje odločili drugače, če bi vedeli, da bomo že po nekaj mesecih kupili manjši, precej priročnejši voziček, ki zdaleč ne zasede polovico prtljažnega prostora in da bo tudi sicer Jenny največkrat ostala doma, saj naši “izleti” z avtomobilom skoraj nikoli niso bili daljši od nekaj uric. In če je vprašljiv prostor za prtljago, je ceneje kupiti strešni kovček kakor večji in požrešnejši avto.

Na nakupovalnih policah najdemo kup pripomočkov, za katere nas trgovci s svojimi oglasnimi sporočili prepričujejo, da starševanje brez njih danes skoraj ni več mogoče. Prepričevanje podkrepijo z najnovejšimi rezultati znanstvenih raziskav, priporočili pediatrov, itd. Internet postane oglaševalsko, svetovalno in trgovsko središče za najboljše, kar lahko ponudimo svojemu otroku. Veliko teh izdelkov je izredno tehničnih (elektronske varuške, elektronski termometri, pojoče kahlice, grelniki stekleničk, ..). Skoraj ni več igrače, v katero ne bi rabili vstaviti kakšne baterije. Vse to približa interes za nakupovanje tudi, če ne predvsem, očetom.

Moja skrb, ali imamo res vse pripravljeno za prihod dojenčka, se je takoj ob njegovem prihodu pokazala za neupravičeno. Nekaj dni star otrok potrebuje le udobno in toplo ležišče, v prvi meri pa ljubeča starša, ki mu bosta nudila občutek varnosti, tolažila njegov jok in mu nežno šepetala v uho. In tudi če ničesar, razen morda posteljice, vozička in kakšne cunjice, nismo kupili za našega dojenčka že pred njegovim prihodom, nismo s tem nič zamudili. Morda le nakupovanje v dvoje, način druženja, ki ga bomo gotovo še kako pogrešali.

Ko postane trebušček prevelik

S testom nosečnosti lahko danes nosečnost potrdimo že zelo zgodaj. Preden bo trebušček postal lepo okrogel bo minilo še kar nekaj časa. Hitro pa spoznamo, da je pred nami čudovito obdobje devetih mesecev, ki ga je vredno dobro spoznati in vsaj jaz sem nosečnost doživljal kot čudež, ki se odvija v pričo mojih oči. Iz praktično nič nastane življenje, ki v dobrih desetih tednih dobi popolno človeško obliko. Neverjetno! To mini bitjece bo v naslednjih mesecih rastlo in enako bo zmeraj večji mamin “bušči”. Simpatično?

Naglo spreminjanje telesa je za nosečnico neizogibna izkušnja. Že takoj na začetku nosečnosti se ženske pogosto soočijo s težavami, kot so slabost, spremembe v apetitu, neverjetno poželenje po določeni vrsti hrane, nihanje razpoloženja, .. In ko se teh notranjih ali psihičnih sprememb že skoraj navadimo, že se začnejo zunanje spremembe: povečane dojke, okrogel trebušček, okroglejša in včasih rahlo zardela lička, kasneje pa še širši boki, ukrivljena hrbtenica in nemalokrat zoprno, lahko tudi nevarno otekanje okončin. S tem se spremeni njen videz in moški lahko dobimo občutek, da smo nekje izgubili našo manekenko. Odvisno. Zame je bilo prej obratno. Navajen sem bil njene suhljate postave, zdaj pa prav vesel, ker je s skoraj desetimi kilogrami več zares postala “prava baba” še preden bi za to lahko krivil njen trebušček.

Minevali so tedni in meseci, z njimi pa je trebušček  postajal vse večji. Običajna oblačila je zamenjala za nosečniška. A verjamete, da so tudi ta lahko seksi? In namesto, da bi pomislil, da že vse skupaj mine in spet dobim nazaj svojo lepo vitko punco, sem z njo z roko v roki prav ponosno hodil naokoli in si včasih želel, da nosečnosti še ne bi bilo tako hitro konec. Ne vem pa, koliko je ona bila vesela sprememb na meni? Da nosečnost spreminja samo ženske? Ne, tudi na moškega ima močen vpliv. Tudi meni se je povečal apetit in s tehtnico si kmalu nisva več bila najboljša prijatelja. Jaz sem se izgovarjal, da je to pač iz solidarnosti do nje. Naj nima občutka, da je edina, ki se spreminja.

Že sva štela zadnje tedne. Trebuh je postal gigantski. Zdaj sem že čisto zares imel občutek, da kadar objemam, objemam dva. Oba sva se morala rahlo skloniti naprej, če sva se želela objeti ali poljubiti. Stegovanje čez mizo za kruh je postala moja naloga. Sedenje za volanom seveda tudi. Pomagal sem ji pri obuvanju nogavic in čevljev, zavezoval sem ji vezalke. Najboljši so bili čevlji brez njih, takšni za nataknit. Bili so topli dnevi, verjetno bi pozimi imela z oblačenjem in obuvanjem še več težav (debele bunde, škornji, ..). Vstajanje je zahtevalo poseben manever in tudi tu je pomagala moja roka. Skratka, bolj kot se je bližal konec nosečnosti, bolj je bila dobrodošla moja pomoč. In z veseljem sem ji pomagal.

Včasih sem razmišljal, kako bi bilo biti v njeni koži. V sebi nositi živo bitje, ki je pogosto lahko tudi zelo živahno. Brce, pretegovanja, obračanje, vse to je lahko zelo neprijetno, dostikrat boleče. Kako je prepustiti se vsem tem spremembam telesa in z njimi skušati normalno živeti. Ohraniti dobro voljo, vzdrževati kondicijo. Vedno pa se nosečnost konča z veliko preizkušnjo – porodom. In ker sem že drugič bil priča temu lahko napišem le – spoštovanje in kapo dol drage mamice. Bodite ponosne nase!

Prvi stik z otročkom (ko je otrok še v trebuhu)

Kljub temu, da sem pravkar dopolnil 28 let, zase nikoli nisem menil, da sem povsem odrasel človek. Ali drugače, da sem lahko povsem neodvisen od svojih staršev. Še vedno sem pri njima iskal potrditev, preden sem se za kaj zares odločil. Zato je bilo toliko težje dojeti dejstvo, da bom kmalu sam postal za nekoga to, kar sta zame moja starša. Da bom poleg tega, da sem Tine, tudi ati. Joj, kako čudno je naenkrat zvenela ta beseda. Vseeno sem se je hitro navadil. Še kako rad sem se z njo predstavljal, ko sem glavo naslanjal na trebuh in prigovarjal otročku, da v znak malo pomiga.

Spomnim se, kako počasi so minevali dnevi do prvega ultrazvočnega pregleda. Prvi pregled bo  nosečnost uradno potrdil in pokazal, ali se je nosečnost začela brez težav. Enako pomembna kot to, pa je zame bila priložnost, da prvič vidim svojega otroka. Četudi bo le pikica na listu papirja. Ta dan in vse druge dneve, ko je Urška bila naročena na pregled pri ginekologu, sem vzel proste ure v službi in jo spremljal v zdravstveni dom. Medtem, ko je ona bila v ordinaciji, sem jaz v družbi drugih pacientk čakal na novičke. Ko je prihajala iz ordinacije in v roki držala ultrazvočne slike, ni mogla skriti izraza sreče na obrazu. Na posnetkih sem videl podobo, ki je še najbolj spominjala na majhnega zmajčka. Bitjece z veliko glavo, ki se prelije v trup, ta pa se prične ožiti in se konča z majhnim, prišvrknjenim repkom. Vse skupaj nič večje od slabega centimetra.

Na naslednji pregled sva morala čakati še dober mesec. To je bil samoplačniški pregled merjenja nuhalne svetline pri plodu, ki pa je tudi bil edini pregled pri katerem sem lahko bil prisoten. In zelo žal bi mi bilo, če ne bi bil. Ko je zdravnica položila sondo na Urškin trebuh, se je na monitorju pokazal otrok. Z Urško sva se le nemo zazrla. Nisem pričakoval, da bom že tako zgodaj videl svojega otroka v tako zelo popolni človeški podobi. Ležal je na svoji posteljci, iztegoval roke in prstke na njej, se malo pokrčil ali pa poskočil, kot bi kolcnil. V njegovih prsih sem lahko videl migetajoče kvadratke – utripanje njegovega srčka. Spremljalo ga bo vso njegovo življenje. Zame so ti trenutki bili gotovo najbolj ganljivi trenutki v mojem življenju. Skoraj malo nerodno mi je postalo, ko sem čutil, da mi po licu teče solza. Pa kaj zato, saj to je vendar moj otrok! Bitje, ki mu bom posvečal svojo ljubezen, ki me prevzema že zdaj, ko je staro komaj 12 tednov.

Kakšne štiri mesece sem moral čakati, da sva vzpostavila prvi neposredni stik preko maminega trebuha. Jaz in moj otrok brez imena. Mamo je nase opozoril že v 18. tednu, ko so njegovi gibi bili še nežni in je v njenem trebuhu bilo dovolj prostora, da se je lahko razgibaval, ne da bi se to opazilo navzven. Urška me je opozarjati na njegove gibe. Kmalu so postali dovolj inzenzivni, da bi jih lahko čutil tudi jaz. Morda bi lahko celo na oko zaznal kakšen trzljal trebuha. Večkrat sem poskusil, a nisem imel te sreče. Vsakič, ko se je začelo kaj dogajati in sem se na pol akrobatsko prekucnil iz stola pisalne mize preko kavča k Urški, se je ob mojem dotiku Urškinega trebuha situacija povsem umirila. Nič. Če sem roko dvignil s trebuha in se umaknil, pa se je spet začelo. Kot da naše dete želi biti malo navihano. Končno mi je le ponudil priložnost. Tokrat je bilo obratno. Kot da želi pokazati, kaj vse že zna. Kar nekaj časa sem slonel na Urškinem trebuhu, se z njim pogovarjal in ga vzpodbujal, naj le miga. Ne preveč, da Urški ne bi bilo neprijetno, čeprav je tudi ona uživala v tem. Zdaj še. Mogoče kasneje, ko bo za otroka  v trebuhu vedno manj prostora in bodo gibi izrazitejši, ko bo njegova brca udarila v kakšnem bolj občutljiv del telesa, ne bo več tako.

Očka vedno na drugem mestu

Nosečnost je bil čas, ko sva se z Urško še bolj zbližala. Vedela sva, da kmalu več ne bova mogla imeti drug drugega samo zase. Kljub temu mi je žal, da nisva izkoristila še več priložnosti biti in početi stvari skupaj. Ko se rodi otrok, se začne življenje vrteti izključno okoli njega.

Morda bi nekoč mislil, da otrok od mame zahteva vso ljubezen, ki jo lahko mama nudi in je zato za moškega ne ostane nič več. Odnosi med partnerjema se skrhajo in očka se naenkrat začne počutiti zapostavljenega. Na srečo je moja izkušnja bila drugačna. Enako moje prepričanje, da otrok ne potrebuje zgolj materinske ljubezni, ampak prav toliko tudi očetovske. Enako verjetno bi se lahko zgodilo, da občutek zapostavljenosti doleti mamo. Včasih kdo reče, da otrok pri kateremu od staršev vzbuja ljubosumje. Kakorkoli že, prihod otroka v družino zagotovo tako ali drugače vpliva na odnos med partnerjema. Naju je prej zbliževal kot oddaljeval. Vzdrževanje dobrega partnerskega odnosa zahteva veliko mero razumevanja in strpnosti obeh.

Spomnim se, da je najtežji bil prvi teden. Po rojstvu Sare sem želel biti čim več časa v porodnišnici, jo občudovati in pestovati. Tudi negoval sem jo. Ji umil drobceno ritko, zamotal v kup plenic in jo oblekel v dosti prevelike bolnišnične cunjice. S tem je Urška dobila nekaj brezskrbnega časa zase. Čeprav bi takrat v bolnišnici lahko živel, me je doma čakal kup opravil, ki jih je bilo potrebno opraviti do njunega prihoda domov. Pozabiti nisem smel na našo psičko Jenny in njene potrebe. Tako sem se moral prav potruditi, da sem našel dovolj časa še za kakšen grižljaj hrane.

Ko sta Urška in Sara prišli iz porodnišnice so se začeli vrstiti obiski. Bilo jih je kar naporno sprejemati, a sva jih bila vesela. Potem pa sem po nekaj dneh, ko sem bil že čisto izčrpan rekel, da je tega dovolj. Sara je bila že nekaj dni doma, pa je še nisem uspel v miru vzeti k sebi in jo pestovati po mili volji. Počutil sem se, kot da stojim zadnji v vrsti in čakam, da jo vsi ostali pocartljajo pred mano. Saj je vendar moj otrok! Zakaj je ne bi mogel vzeti k sebi takrat, ko si jaz to želim? Obiske smo omejili in kmalu sem dobil dovolj takšnih priložnosti. A ko je Sara najbolj jokala, sem jo moral prepustiti Urški. Moški ne premoremo takšnih inštrumentov, ki otroka nasitijo in uspavajo. Bo že prišel tudi najin čas.

Zamišljal sem si, kako lepo bo nekoč, ko bom prišel domov in mi bodo otroci pritekli v objem. Kako fino bo, ko bom imel svojega otroka in ga bom lahko cartljal po mili volji. Ne, ni čisto tako. Takšno razmišljanje je preveč egoistično. Tudi otrok mora biti pri volji za to. Izkaže se, da ima mama pri tem prednost. Vsaj na začetku. Otrok se nanjo veliko bolj naveže, kar je logično. Ob mami preživi skoraj vseh 24 ur na dan. Če očka hodi v službo, mu za skupna druženja ostane na voljo veliko manj časa. Če mama doji, se otrok nanjo naveže še bolj. S tem se moramo sprijazniti in mami privoščiti prednost, ki jo ima. Saj si jo po vseh prestanih naporih in ob stalni skrbi za otroka tudi več kot zasluži. In če bomo očetje dovolj razumevajoči do naših žena, nas ne rabi skrbeti, da ne bi bili deležni zadostne njihove pozornosti.

Očka prve dni po porodu

Rojstvo otroka je zame bila najlepša izkušnja v življenju. In celo ženske, ki so prestale hude porodne bolečine, bi najverjetneje rekle enako. Dvakrat sem to doživel in obakrat me je popolnoma prevzelo. Videl sem, kako je moj otrok prvič zajel sapo, kako je prvič zajokal in kako je po naporni poti v zunanji svet kmalu spokojno zaspal ob materinih prsih. Občudoval sem ga. Tako zavzeto sem spremljal njegovo dihanje, da sem se kar malo ustrašil, ko je nenadoma na rahlo vztrepetal in pomigal s tistimi drobcenimi prstki. Ne, tega se ne da naveličati. Lahko bi neskončno dolgo strmel vanj. Pozabil bi na žejo in lakoto. Ne vem, ali obstaja močnejše čustvo od te sreče. Ali obstaja dovolj iskren način, da pokažem Urški, kako ponosen sem nanjo in vesel, da se je, v veliki meri po njeni zaslugi, vse skupaj končalo, da se bolje ne bi moglo. Stisnil sem se k njima. Urški sem obrisal še zadnjih nekaj kapljic potu iz čela in jo poljubil. Potem sem poljubil še zame najčudovitejše bitje na svetu. Kako pristna in čista je ta ljubezen!

Naslednjih nekaj dni sem precej časa preživel v porodnišnici. Če sem le lahko, sem bil z njima. Urška je še vedno bila zelo utrujena. Namesto, da bi si od tako velikega napora kot je porod lahko dobro odpočila, je morala ponoči vstajati, da je lahko previla in nahranila otroka. Kadar sem bil tam, sem skušal za otroka poskrbeti jaz. Nisem ga mogel nahraniti, lahko pa sem ga umil, previl, preoblekel in položil k Urški v posteljo. Želel sem si zanj enakovredno skrbeti. Za zgodnje nazdravljanje s prijatelji enostavno nisem imel časa. Doma me je čakalo pospravljanje, želel pa sem stanovanje tudi malo okrasiti in jima s tem pripraviti majhno presenečenje. Prijatelja sta mi priskočila na pomoč in pozno v noč smo iz pisanega kolaža izrezovali rožice, ki še danes krasijo naše stanovanje.

Napočil je čas za odhod domov. Iz mize sem vzel lupinico, ki sem jo tolikokrat opazoval in si v njej zamišljal svojega otroka. Danes bo ta slika postala resnična. Lupinica bo odslej služila svojemu namenu. Tudi voziček, ki sva ga že nekaj mesecev prej postavila skoraj na sredo dnevne sobe, bo kmalu poln. Danes je bilo drugače odpeljati se v porodnišnico. Danes se domov ne bom odpeljal sam. Bil sem vznemirjen.

Nekaj dni je trajalo, da smo se doma vsi skupaj malo ustalili in končno lažje zadihali. Večina domačih in prijateljev je že prišla pozdraviti malo princesko. Z Urško sva bila vesela vsakega obiska, a nama je odlego, ko sva vedela, da bomo končno nekaj časa lahko imeli samo zase. Zelo hitro smo se navadili drug na drugega in kmalu nisem mogel več verjeti, da sva z Urško lahko nekoč živela sama.

Očka si postavi nove prioritete

Biti starš je privilegij in odgovornost hkrati. Spomnim se, kako močno sem si predvsem v najstniških letih želel, da končno postanem dovolj samostojen in bom lahko počel le tisto, kar bom sam hotel. Moral sem ubogati starša, živeti po merilih, ki so veljala za red v družini in upoštevati njune nasvete. Četudi so bili vsi dobronamerni, mi dostikrat ni bilo prav že to, da moram nekaj početi po volji drugih, magari so to starši. Če sem kaj storil v nasprotju s tem, pa sem zaradi tega dobil slabo vest. Končno sem se osamosvojil, se preselil k Urški in končno sem lahko sam odločal o tem, kako bom živel. Še vedno pa sem se za nasvet in odobravanje obračal na očeta ali mamo. Veliko lažje je bilo sprejeti kakšno odločitev, če sem vedel, da jo tudi kdo od niju odobrava. Starša sta vedno bila na prvem mestu v mojem življenju.

Že z začetkom nosečnosti so se stvari začele spreminjati. Prioriteta številka ena je postala Urška. Skupaj bova ustvarila družino in zdaj sva midva tista, ki sprejemava odgovornost, da bova za nekoga skrbela, mu nudila varnost, zavetje in toplino. Ne bom se več odločal samo v prid sebe, ampak tudi v prid mojega otroka. Bom vedno sprejel pravilno odločitev? Bom ravnal tako, kot je prav? Bom svojemu otroku lahko dober vzgled? Znašel sem se v položaju, v katerem sta že toliko let bila moja starša. Bolj kot sem razmišljal o tem, težji se mi je zdel ta poklic. Sprejel ga bom kot izziv. V njem bom užival. Ne bo več samo Urška prioriteta številka ena. To bo kar cela družina. Naš prvi cilj bo postaviti trdne temelje, na katerih bomo gradili pošten in iskren odnos, živeli v ljubezni, zdravi, srečni in veseli, da smo lahko skupaj.

Razmišljal sem, kakšni želim, da postanejo moji otroci. Kako naj jih vzgajam, da bodo dobri ljudje, da bodo uspešno dosegali cilje v življenju, da bodo gojili samozavest, da bodo živeli zdravo, da se bodo znali motivirati, se dobro vključili v okolje in znali spoštovati soljudi. Dojel sem, da je to mogoče le, če bova tako živela tudi midva z Urško. Preprosto. Če otroku želiš pokazati, da nekaj ni dobro početi, tega ne počni sam. In obratno. Če želiš otroku pokazati, da je nekaj dobro, potem to tudi sam počni. Če meniš, da sladkarije niso vredu, jih ne moreš otroku omejevati, hkrati pa imeti doma zvrhan kup keksov, čokolad in bombonov. Če želiš, da otroci jejo zdravo, jej zdravo tudi sam. Verjetno je jasno, da sva z Urško morala o marsikateri stvari razmisliti, se posloviti od nekaterih razvad in kje začeti na novo. To je bilo najtežje in še vedno se trudiva.

Srečo sem imel, da sem se lahko zaposlil v podjetju s ceritifikatom “družini prijazno podjetje”, ki mi kot staršu nudi številne res dobrodošle ugodnosti. Najpomembneje zame pa je, da imam urejen delovni čas in se lahko popoldan posvetim družini, ne da bi se takrat obremenjeval s službenimi zadevami. Zavedam se, da marsikdo te sreče nima, zato to še toliko bolj cenim.

Kakšen očka bi bil rad

Ko sem prihajal na obisk v porodnišnico in se včasih malo ozrl naokoli sem pomislil, kako zelo so si vsi ti malčki med seboj podobni. Nekateri so stari šele nekaj ur, drugi dan ali dva. Vsi pa so zaviti v enake pleničke, oblečeni v enake cunjice, položeni v enako posteljco, pokriti z odejicami na katerih so isti motivi. Le kakšna razlika v barvi se včasih najde, ki loči punčke od fantkov. Mamice s pomočjo osebja v porodnišnici poskrbijo, da je otrokom naklonjena vsa potrebna pozornost, da niso lačni in da so njihove ritke čiste. Vsem se življenska pot začne v tej isti točki. Kakor hitro zapustijo porodnišnico, pa starši postanemo njihov kažipot. Otroku določimo okolje in prostor v katerem bo živel in tako zakrojimo v njegovo usodo.

Vsakdo od nas dobro ve, kako lahko sleherna odločitev v življenju vpliva na našo usodo. Kako se življenje po eni strani lahko v hipu spremeni, po drugi strani pa cilj dosežemo le s skrbno izbranim zaporedjem pravilnih odločitev sprejetih ob pravem času. Tako živimo svoje življenje, ko smo že odrasli. Otroci se ne odločajo. Namesto njih se odločamo mi, njihovi starši. In kakor se kdaj napačno odločimo zase, tako bomo delali napake tudi pri sprejemanju odločitev v imenu otroka. Naše ravnanje bo otroku vzgled, kako se nekoč odločati samostojno. Vsaka narejena napaka naj pomeni prevdarnejšo presojo pri odločanju naslednjič. Zato je pomembno, da se starši na to pripravimo. Postaviti si moramo jasna pravila igre, določiti strategijo, s katero bomo otroka pripeljali do točke, od koder bo pot lahko uspešno in varno nadaljeval sam, ob tem pa pridobival bogate izkušnje.

Kadar razmišljam, kakšen očka bi bil rad, razmišljam o tem, kako otroka na tej poti voditi. Da bo znal prepoznati nastavljene pasti, se jim izogniti in ne bo spregledal pomembnih priložnosti, med katerimi je nekje takšna, ki lahko uresniči njegove sanje. Pri tem sem nesebičen. Edina korist, ki jo imam, je neizmerno zadovoljstvo, ko vidim, da je moj trud poplačan in je otrok v življenju srečen. Najprej pa moram pri njemu vzbuditi zaupanje in spoštovanje. To je garancija, da bo otrok sprejel moje spremstvo in se pustil voditi. In tudi, ko bo odločanje prevzel nase, se bo upam, še vedno kdaj zatekel k meni. Mogoče po mnenje, tolažbo ali vzpodbudo.

Dokler so otroci še tako majhni, stari nekaj let, jim je treba omogočiti raziskovati svet, vzpodbujati domišljijo, počasi vlivati samozavest in pogum. Če je človekovo preživetje odvisno od njegove glave, se mi zdi pomembno da pri otroku vzpodbujamo razvoj njegovega uma, pri čemer nujno upoštevamo njegova čustva, talent in voljo. Otrok naj sanja, da bo lahko nekoč te sanje  uresničil. Nimamo otrok zato, da bi ti uresničevali naše sanje, ker jih sami nikoli nismo mogli uresničiti.

Življenje z novorojenčkom

Čas nosečnosti ni le čas priprave na samo rojstvo otroka, temveč tudi čas, ko se pripravljamo na življenje z njim. Na to temo je napisanih veliko knjig, izhaja kar nekaj specializiranih revij, kup informacij lahko najdemo na internetu, obstajajo spletni forumi in portali kjer lahko preberemo nemalokatero izkušnjo staršev, vse bolj aktualni in priljubljeni so starševski blogi, veliko pa se nas odloči tudi za obisk materinske šole, kjer nas z malo prikazane prakse skušajo pripraviti na življenje z novorojenčkom. Danes materinsko šolo obiskuje prav toliko bodočih očetov kot mater, kar kaže na velik interes moških, biti že takoj na začetku aktivno prisoten pri negi in vzgoji otrok. Pravzaprav se namesto “materinska šola” vse pogosteje uporablja izraz “šola za starše” in prav je tako.

Imamo občutek, da smo na prihod dojenčka dobro pripravljeni. Zavedamo se izzivov, o katerih smo brali in poslušali. Porodno preizkušnjo smo uspešno prestali. Prve dni v porodnišnici smo osvojili tehniko previjanja in umivanja novorojenčka, morda se je celo mama že navadila na dojenje. Le upamo lahko, da se z njim ne pojavijo težave, kot je mastitis. Po mojih izkušnjah sodeč, je to lahko najbolj neprijetna, nadležna in boleča izkušnja prvih nekaj mesecev. Predvsem za mamo. Bolj kot o tem pa se navadno govori o kolikih. Kadar govorimo o njih, s tem mislimo predvsem na neutolažljiv in zelo intenziven jok novorojenčka. Ta se pojavljala redno, pogosto ob isti uri in največkrat proti koncu dneva. Koliki se pri novorojenčku pojavijo okoli drugega tedna starosti in lahko trajajo cele tri mesece, tudi več. Mnogi kolike povezujejo z napenjanjem v prebavilih. Pediatri predpisujejo kapljice, ki naj bi prebavne krče blažile, starši pa na žalost ugotavljamo, da če že imajo učinek, je ta največji na naše prepričanje, da smo otroku z njimi vsaj malo pomagali.

Ker smo se tudi mi doma srečali s koliki, sem želel o tem izvedeti kaj več. Naletel sem na zanimivo teorijo, katere avtor je dr. Harvey Karp, priznan ameriški pediater in predavatelj na eni od ameriških univerz. Odkriva nam drugačen pogled na to, kaj pri novorojenčkih ustvarja nelagodje in s tem povzroča neutolažljiv jok. Sliši se preprosto. To je že samo dejstvo, da so novorojenčki. Iz udobnega zavetja maternice so vstopili v popolnoma novo okolje, svet poln intenzivnih impulzov, ki se jih otrok pač mora navaditi: svetloba, hrup, mraz, vročina, stik cunjic s kožo, občutek ranljivosti in pomanjkanje zavetja. Otrok za te stimulacije postane dovzeten nekje v drugem tednu starosti, ko se koliki najpogosteje prvič pojavijo. Moja izkušnja pri dveh otrocih je bila obakrat enaka: po šestih tednih je otrok začnel sprejemati svoje novo okolje. Začne opazovati in se učiti. Spozna, da je ljubljen in dobi očutek varnosti. Le opazujte ga, kako obrača oči! Ali pa se zazre v vaš obraz in ne bo dolgo, ko boste za svoj trud nagrajeni s prvim nasmeškom.

Življenja z novorjenčkom se moramo navaditi tako, kot se novorojenček mora navaditi živeti. Zamislimo si, kako bi se sami počutili v novem okolju, med samimi neznanci, nezmožni komunicirati, nezmožni izbirati. Tudi mi bi se morali učiti. Iskali bi strpnost, potrpežljivost, sočutje in podporo. Ponudimo to svojemu otroku in pri tem ne varčujmo!

Informacije na internetu:

Dr. Harvey Karp: “Človeški mladič se rodi nezrel”

Leave a Comment

Required

Required, hidden

Some HTML allowed:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Trackback this post  |  Subscribe to the comments via RSS Feed