Urškin kotiček

Tetanus vsake tri minute vzame življenje enega novorojenčka. Nesprejemljivo je, da ta bolezen še vedno vsako leto ubije  do 30.000 mater in 140.000 dojenčkov, čeprav jo je mogoče preprečiti z  učinkovitim in relativno poceni cepivom.

V razvitem svetu imamo že več kot 80 let dostop do cepiva proti temu ubijalcu. Težko je razumeti, da bolezen, ki je izginila iz razvitega sveta še vedno vsako leto vzame tisoče življenj v manjrazvitih državah.

Skupaj lahko Unicefu pomagamo pri izkoreninjenju te bolezni in odpravi nesmiselnega trpljenja.

Vsak izdelek z oznako 1 PAKET = 1 CEPIVO pobude Pampersa in Unicefa, ki ga boste kupili med 1. aprilom 2010 in  30. junijem 2010 bo svetu pomagal stopiti korak bližje iztrebljanju tetanusa pri materah in novorojenčkih. Medtem, ko razmišljate o svojem otroku, pomislite še na njihove…

S včerajšnjim dnem se je ponovno pričela trimesečna akcija Pampers Unicef  “eno pakiranje = eno cepivo”, kjer se zbirajo sredstva za boj proti tetanusu pri materah in novorojenčkih v najbolj ogroženih državah, kjer tetanus predstavlja velik zdravstven problem. Tetanus vsake tri minute vzame življenje enega novorojenčka.

Tako naprošam vse mamice, atije, babice,… torej vse, ki smo kakorkoli povezani z otroškimi plenicami, da z nakupom plenic in vlažilnih robčkov Pampers prispevamo svoj delež, ki za nas mogoče pomeni malenkost, nekomu pa lahko reši življene.

Hvala!

Končno mi je v soboto uspelo Urbana odpeljat k frizerju. Sem odlašala in odlašala, ker je nazadnje  tako jokal.

No, tokrat me je presenetil in skoraj nič protestiral.

In še rezultat: 

Včeraj sva se s Saro ponovno (že tretjič) udeležili telovadbe (gimnastike) za predšolske otroke 

… malo z levo roko….

…malo z desno roko…

…in malo z obema 

Pa sta ga dočakala. Sara drugič, Urban prvič. Sara zelo navdušena, polna pričakovanja. Pri Urbanu še prav ne vem. Kaj nas čaka oz. kaj čaka njega, bomo še videli. Ampak Sara je res ful veselila. Včeraj je bila še zadnjič v delavnicah, imela poslovilno zabavo, danes pa je srečna odkorakala v malo drugačno igralnico, kot jo je bila vajena iz delavnic.

Sem bila “določena”, da jaz pospremim Saro, Tine pa Urbana. Sem mislila, da bom kakšno uro ostala z njo, potem pa bi odšla in se po njo vrnila po kosilu oz. pred spanjem. Danes še kao nebi spala v vrtcu, od jutri naprej pa že, če bi tako želela. In kaj se je zgodilo, ko sva vstopili v igralnico?

S: “Mama, pojdi domov”.

U: “Malo bi še ostala,..mmmm…da vidim, kako se boš igrala”.

Vmes je šla malo k igračam, in v otroško kuhinjo in ko je dveh minutah slučajno prišla mimo stola, na katerem sem sedela mi reče:

S: “Mama, ti si še vedno tukaj? Če sem ti pa rekla, da pojdi domov”.

U: “Ja, Sara, saj bom šla…mmmmm… samo mamico od Lukca še počakam”, se izgovarjam in zavlačujem, da bi še malo lahko ostala.

V tistem trenutku prideta mamica in Luka in ker je Saro ravno takrat pot ponovno prineslo  mimo stola (ti šment), še enkrat reče:

S: “Mama, prosim pojdi domov. Sama bom tukaj in tukaj bom spala.

U: ” Aha, torej pridem po spanju po tebe?”

S: “Ja, adijo.”

U: “Adijo”.

In sem šla. Pa saj ne vem, a sem bila žalostna, ker je nisem še malo gledala, kako se igra ali vesela, ker je že tako samostojana in je želela ostat sama z družbo. Definitivno pa se zavedam, da je postala že prava mala baba.

Vmes sem še pokukala v igralnico od Urbana. S Tinetom sta pridno sedela za mizo in jedla zajtrk.

Bomo videli, kaj bo Tine povedal, ko se vrneta domov.

Jutri bom sama odpeljala oba v vrtec. Tine žal mora v službo. Najprej bom oddala Saro, nato pa bom z Urbanom do kosila. Imamo cel teden uvajanja. Kdaj bo prvič v vrtcu spal, še ne vem in tudi to ne, kdaj ga bom pustila samega. Vzgojiteljica pravi, da se bomo sproti dogovarjali.

Preprosto povedano, ne da se mi pisat. So stvari, ki bi jih bilo škoda pozabit oz. dobro pribeležit, ampak se mi ne da. Mogoče je krivo vreme. Pri nas dežuje že nekaj dni brez premora. Ne moremo prav na sprehod, smo v glavnem doma, sami, Tine je skoraj vsak popoldan v šoli, Urban je fasal vročino, Sara se, hvala bogu, še dobro drži. Tudi sama sem vročična ležala doma.

Sta pa pred nami dve poroki. Če nam bo le zdravje služilo, da se ju udeleživa.

V soboto se poroči Valerija, prijateljica, naslednjo soboto pa sestrična.

Oblačila imava nakupljena, pri frizerju sem že bila, nohte si grem uredit danes,… Vso to nakupovanje, organiziranje varstva, nekaj stvari vseeno nakupiš z otroci v nakupovalnem vozičku,…je naporno. Včasih sem v nakupovanju uživala, v garderobi brezskrbo pomerjala oblačila tudi nekaj ur, danes pa želim to opravit čim hitreje in, če se le da, vse v eni trgovini. Čeprav skoraj ni mogoče.

Tudi za oba vikenda imava urejeno varstvo za Saro in Urbana. In če bo vse potekalo tako kot si želiva bo v soboto Urban prvič sam doma (no, ne čisto sam ampak brez naju)       Že zdaj imam malo treme, saj se ponoči še vedno prebuja in vsaj 1x dojiva. Se je že zgodilo, da je noč prespal, ampak to je pri nas redko. Bomo videli. Vse je pač enkrat prvič.

Naj dež že gre enkrat nekam v tri krasne in naj že končno posije sonce 

Po včerajšnji objavi tega prisprvka sem za rušane postala prepoznavna. Se zjutraj s Saro, Urbanom in Jenny odpravimo veselo na pot (Saro peljemo v delavnice) in srečamo prvega, ki me veselo pozdravi in se mi smeji. Meni še nič nenavadnega. Srečamo drugega, ki mi zopet z nasmehom zaželi dobro jutro in lep dan. Meni še vedno nič nenavadnega. Pri enem petem se že malo zamislim. Ko pa mi dobro jutro zaželi gospod, ki nam je pred časom delal težave zaradi Jenny in se je takrat njegova žena celo zatekla po nasvet glede spuščenega psa k policaju pa mi je komaj postalo jasno, da verjetno zaradi objave.

Piko na i pa so dale tri gospe, od teh je ena prodajalka pri najboljšem sosedu, ki so me vprašale, češ, da jaz moram to sigurno najboljše vedeti, če one lahko jedo solato iz svojega vrta 

Ena je še celo vprašala, če že solate ne, kaj pa kumare, ki bodo dozorele malo kasneje?

Mater so posrečeni. Vsi po vrsti.