Urškin kotiček

….štirice. Vse štiri naenkrat   

Zdaj ima Urban v ustih 12 zobkov (pri desetih mesecih in pol). Cool.

Kuhinja že štirinajst dni čaka na uporabnika, kopalnica malo več (no, njo smo že sprobali), prejšnji vikend je Tine odpeljal Sarino veliko posteljo dol, včeraj jo je zmontiral. Smo jo kar familijarno sprobali. Super je.  Ta vikend pa gre zares. Prazne škatle že čakajo, varstvo za tamaladva  že skoraj urejeno, v soboto, nedeljo in ponedeljek pa….AKCIJA.  Nimam še prav občutka, da zapuščam rodno stanovanje, čeprav sem v hiši, v katero se selimo preživela svojih prvih nekaj let življenja. Upam, da se bom lahko navadila zunajblokovskega življenja. Da ne bom preveč pogrešala 56 stopnic do naših vrat, spodnjih sosedov, ki so nam težili, zakaj “bušimo” ob prenovi kopalnice, še enih drugih sosedov, ki so pogosto trenirali “borilne veščine” med sabo in zraven uporabljali sočne slovenske, pa tudi neslovenske izraze, malih faraonk, ki si vse bolj množično lastijo stanovanje,…Uf, kaj vse bi se še našlo. Torej, odhajamo na svoje. V naravo. Čeprav bo še kar nekaj časa potrebnega, da si vse uredimo tako, kot si želimo. Ampak pred nami je pomlad, poletje, jesen, čas, ki ga bomo lahko v glavnem preživeli odzunaj in hkrati urejali okolje. Komaj že čakam.

P.s. Ker so slike narejene s Tinetovim telefonom so pač malo slabše kvalitete,…  

Sara zna povedat svoj prvi vic:

Na veji sedita dve jabolki. Reče prva drugi: ” Joooj, meni je ful dolgčas”. In reče druga:” Meni pa ne, imam črva”.

Bilo je nujno od nujnega. Urbana postričt.

Prej:

Prvič pri pravem frizerju. Po dolgem čakanju in strašnem upiranju je pač nekaj nastalo. Bolje išta nego ništa. Ne, ne, čisto ok, glede na to, kakšen vik in krik je Urban naredil. Pa prvič je bilo zastonj.

Potem:

O tem, da Sara obožuje ruške mažorete sem več pisala tukaj, danes pa sva dobili priložnost, da jih obiščeva na vajah. Pred nekaj dnevi sem govorila z Matejo, njihovo mentorico in povedala mi je, da pridno vadijo za tekmovanje, ki bo v soboto v Kranju (deveto odprto prvenstvo mažoretne in twirling zveze Slovenije) in če želiva, jih s Saro lahko obiščeva. Bodo zelo vesele. Obljubit nisem hotela, ker nisem vedela, ali bom dobila varstvo za Urbana in ker se je popoldan pokazala priložnost, da na Urbana lahko popazi Valerija, sem izkoristila priložnost in sva jo mahnili v Osnovno šolo, kjer potekajo vaje. Kaj naj rečem, več kot odlično. Nastopale bodo Solo in V parih. Sara pa je itak ostala brez besed     . Vse, kar je na koncu uspela povedat je bilo: “Ko bom velika, bom jaz tudi to počela. Bom mažojeta”. Ja, ja, in še tisoč drugih stvari boš počela, med drugim se boš z letalom peljala v Ameriko, in v službo boš šla, da boš zaslužila denar in boš položnice plačala,… No, to na koncu niti ni tako slabo za naš družinski račun, he, he 

Držim pesti, da vam uspe. Bom javila rezultate takoj, ko mi jih Mateja sporoči.

Rezultati sobotnega tekmovanja:

Ta male pikice so v parih dosegle drugo in tretje mesto, Veliki punci v paru šesto mesto, in solo  sedmo mesto. Bravo 

Pred enim letom smo obiskali Mozirski gaj. Takrat se je Sara slikala z Nodijem in Frančkom, čeprav ju sploh ni poznala.

Danes pa greva gledat slike malo za nazaj in med drugim pogledava mapo  iz Mozirskega gaja. Ko Sara zagleda omenjeno sliko ji vzame sapo. Nodi in Franček sta namreč njena najljubša risana junaka. Ona pa se ne spomni, da se je kdaj z njima slikala. Ta slika je danes res pravi dogodek. Najbolj aktualna zadeva za nekaj časa.

…in jaz sem skuštrana. Ja, dobesedno. Ni dolgo, ko sem bila pri frizerju in sem ga zopet potrebna. Ampak kaj bi se človek sekiral za takšne malenkosti, če pa je zunaj sonce, +24, narava kar kliče, da prideš k njej. Zimske bunde in debele jakne so že oprane in varno pospravljene v omari, kjer čakajo na mrzle dni. In teh še, upam, ne bo hitro. Popoldneve lahko ponovno preživimo “na Hiši”, kjer delamo družbo našemu atiju. Večer kar prehitro pride in se moramo vrniti v blok. Ampak ima pa tudi naše dvorišče pred blokom po novem svoj čar za Saro. Je zelo dobra podlaga za risanje s kredami 

Lani Sara ni kazala posebnega zanimanja za barvanje pirhov, zato sem jih pobarvala sama. Letos pa sva se že kar nekaj časa pogovarjali o pirhih in zajčkih in se mi zdi, da kar ni mogla dočakat dneva, da jih greva barvat. Včeraj sem šla v akcijo za barvo, nalepke in košarico za k žegnu nest. Nad vsem je bila tako navdušena, da sem jo zvečer pred spanjem komaj prepričala, da mi je barve vrnila izpod odeje, košarica pa je lahko spala zraven nje.

Zjutraj po zajtrku pa sva se lotili dela. Najprej sva dali kuhat jajčka. Medtem, ko so se kuhala sva si na mizi pripravili časopisni papir za podlago, škarije, lonček za barvne ampule,… in ko so bila kuhana, sva jih malo ohladili, da se Sara ne bi opekla in jih začeli barvat. Sara je nanašala barvo, jaz pa sem jo razporedila. Ko so se pirhi posušili, jih je Sara sama opremila z nalepkami 

Jutri pa k žegnu. Sara prvič, jaz pa……po dooooolgem, doooooolgem času. Niti se več ne spomnim, katerega leta sem bila nazadnje. Po moje nekje v osnovni šoli. Nisem ravno lep vzgled. Mi je malo nerodno. Zato pa se jutrišnjega obiska cerkve še posebej veselim. Lakasti čeveljčki, bele nogavičke, bluzica na volančke,….aja, to še je iz mojih časov. Ne, ne, bova se lepo oblekli, počesali in jo mahnili z okrašeno košarivo po naši ulici.

Ja, še malo, in se selimo. Odznotraj je v glavnem vse gotovo. Kuhinja je že namontirana, čakamo še ostalo pohištvo. Sem kar nekaj dni porabila zato, da sem vse počistila. Tine je spraznil vse prostore, jaz pa veselo na delo. Danes še mojstra finiširata kuhinjo.

Za odzunaj pa bo potrebno še nekaj časa, da bo hiša spodobno izgledala. Tine v glavnem vse počne sam in ker nima ravno veliko časa  na dan (nekaj ur) pač dela potekajo počasneje. Ampak, bo že. Važno je, da smo odznotraj stvari spravili v red.

V delavnicah so imeli otroci za materinski dan nastop za mamice. In med drugim so deklamirali pesem “O Mamici”. Med opazovanjem Sare sem opazila, da z ostalimi otroci odpira usta. “Eh, naključje”, sem mislila. Je še premajhna, da bi si zapomnila tako dolgo besedilo. In ne pozna ga od prej.

Zvečer pa se odpravimo v posteljo in kot (skoraj) vsak večer še zlezem malo v njeno, da se pocartava in poljubčkava. Med znanim ritualom (Veš mami, ful si moja, ful te imam rada, ful si lepa, ful dišiš,…) me objame in mi zdeklamira pesem iz delavnic

(jaz je ne poznam ampak bom napisala tako, kot jo pove Sara)

Mamica moja kot sonček je zlat,

mamica moja je topla pomlad.

Kadar se smejem se z mano smeji,

kadar pa jočem mi solze suši.

Za praznik njen danes ji rožice dam,

nežno ji rečem rada te imam.

Ja, zna jo na pamet. In pove jo tako sladko, da dobim solzne oči. Princeska moja.