Pred enim letom
Bil je običajen dan. Sreda. Do predvidenega poroda je bilo še natanko 11 dni. Uff, še imamo čas. Zvečer zrihtava Saro za spanje, se stuširam, preverim, če je torba za v porodnišnico še vedno na svojem mestu in hop, pred tv. No, čisto gimnastični hop ni bil, ker je bil trebuh že zeloooo velik. Kmalu zatem zaspim.
Ponoči pa: opa, nekaj se obrača v meni. Aha, je že mir. Zadremam. Zopet, malo bolj intenzivno. Se zopet umiri, zaspim. Ni dolgo, ko ponovno začutim nekaj. Tokrat že bolj intenzivno. “Čakaj malo, so to popadki ali je otrok samo nemiren”? se vprašam. Spanec je minil in sem čakala, kako se bo nadaljevalo. Vmes grem parkrat na wc. Iz rahlih mehurčkov je postajala bolečina vedno bolj redna in intenzivna. Pri naslednjem obisku wc-ja opazim mokre hlačke. Aha, mogoče pa gre zares. Hitro preverim: ura-dve zjutraj, noge-pobrite, nohti-urejeni, frizura-šit, sračje gnezdo. Ni več časa, ni panike, itak nič od tega več ni bilo pomembno. Zbudim Tineta, mu razložim situacijo, pokliče Babi Eso, da pride k Sari, se oblečeva, počakava, da Saro oddava v varne roke in veselo na pot v mariborsko porodnišnico. No, vsakih sedem do osem minut nekaj trenutkov ni bilo ravno veselih, saj so popadki bili že zelo intenzivni ampak je šlo. Vmes med drugim na radiu poslušava tole. Mogoče ni bila najbolj primerna, mi je pa edina od vseh ostalih ostala v spominu.
V porodnišnici pa sprejem, pregled, odprta za tri centimetre, bolnišnična spalna srajca, porodna soba, umetni popadki, brez epiduralne, nekaj matranja, dihanja, dremanja, pritiskanja, kričanja in……končno ob 9.16 zjutraj dobim svojega sončka na prsa. Aja, vmes še malo joka. Najprej od bolečin, potem pa od sreče.Tine je tudi tokrat svojo vlogo opravil več kot odlično 
In tako smo našemu malemu, kaj malemu, velikemu pamžeku dali življenje. In jutri praznuje prvi rojstni dan.
V sosednji porodni sobi pa je dve uri in pol pred mano rodila prijateljica Tanja punčko Zaro. Preostanek bivanja v porodnišnici sva preživeli skupaj v sobi in imeli sva se prav fajn. Seveda pod budnim očesom babice Erike. Hvala.
Nekaj tazadnjih:
Končni izlet
Končno je Sara dočakala svoj prvi končni izlet. Prvotna verzije izleta je odpadla (Zoo v Ljubljani) zaradi prenatrpanega urnika (ob 6.10 h odhod iz Ruš, povratek ob približno 21 uri), zato so danes ubrali skrajšano verzijo z vlakom iz Ruš od osmih zjutraj, ogled mariborskega akvarija, sprehod v mestni park in povratek ob 12.40 na železniški postaji v Rušah.
Sama sreča je vrela iz nje. O kakšni žalosti, da gre brez mene ni bilo ne duha ne sluha. Veselo mi je mahala. Upam, da ni videla mojih solznih oči. So jih, hvala bogu, zakrivala očala. Eh, me mame smo res včasih malo čudne. Pozabljamo, da otroci danes hitreje odraščajo.
Zdaj pa že komaj čakam njen povratek
Vsega preveč
Od moje zadnje objave do danes oz. v času mojega “prisilnega dopusta” glede bloga se je nabralo toliko stvari, o katerih sem želela pisati, da bi porabila kar nekaj dni, da bi vse skupaj spravila sem gor. Zato sem se odločila, da bom naredila en tak kratek povzetek.
- Hiša je zakon
- Ne preverjam več, če je plin dobro ugašen, preden zapustim stanovanje
- Še vedno pa zvečer kar nekajkrat preverim, če smo zaklenjeni (pač ne morem iz svoje kože)
- Razen dveh na hodniku v stanovanju nimamo več škatel (to pomeni, da je vse (skoraj) na svojem mestu)
-Imamo super sosede, od katerih ena odlično peče, druga pa ima okusno in hrustljavo solato na vrtu
- Urban hodi
- Sara je kljub ograjici nekaj dni nazaj padla iz velike postelje (brez poškodb). Zjutraj se ničesar ni spomnila
- Kosilo na terasi ima čisto drugačen okus
- Živeti brez interneta sploh ni slabo….nekaj časa
.
.
.
Dovolj je. Bom raje sproti pisala, če bom le našla dovolj časa.
Pozdravljene….
….štirice. Vse štiri naenkrat
Zdaj ima Urban v ustih 12 zobkov (pri desetih mesecih in pol). Cool.
Heca ni (več)
Kuhinja že štirinajst dni čaka na uporabnika, kopalnica malo več (no, njo smo že sprobali), prejšnji vikend je Tine odpeljal Sarino veliko posteljo dol, včeraj jo je zmontiral. Smo jo kar familijarno sprobali. Super je. Ta vikend pa gre zares. Prazne škatle že čakajo, varstvo za tamaladva že skoraj urejeno, v soboto, nedeljo in ponedeljek pa….AKCIJA. Nimam še prav občutka, da zapuščam rodno stanovanje, čeprav sem v hiši, v katero se selimo preživela svojih prvih nekaj let življenja. Upam, da se bom lahko navadila zunajblokovskega življenja. Da ne bom preveč pogrešala 56 stopnic do naših vrat, spodnjih sosedov, ki so nam težili, zakaj “bušimo” ob prenovi kopalnice, še enih drugih sosedov, ki so pogosto trenirali “borilne veščine” med sabo in zraven uporabljali sočne slovenske, pa tudi neslovenske izraze, malih faraonk, ki si vse bolj množično lastijo stanovanje,…Uf, kaj vse bi se še našlo. Torej, odhajamo na svoje. V naravo. Čeprav bo še kar nekaj časa potrebnega, da si vse uredimo tako, kot si želimo. Ampak pred nami je pomlad, poletje, jesen, čas, ki ga bomo lahko v glavnem preživeli odzunaj in hkrati urejali okolje. Komaj že čakam.
P.s. Ker so slike narejene s Tinetovim telefonom so pač malo slabše kvalitete,…
Prvi vic
Sara zna povedat svoj prvi vic:
Na veji sedita dve jabolki. Reče prva drugi: ” Joooj, meni je ful dolgčas”. In reče druga:” Meni pa ne, imam črva”.
MojFrizer.si
Bilo je nujno od nujnega. Urbana postričt.
Prej:
Prvič pri pravem frizerju. Po dolgem čakanju in strašnem upiranju je pač nekaj nastalo. Bolje išta nego ništa. Ne, ne, čisto ok, glede na to, kakšen vik in krik je Urban naredil. Pa prvič je bilo zastonj.
Potem:
Ruške mažorete
O tem, da Sara obožuje ruške mažorete sem več pisala tukaj, danes pa sva dobili priložnost, da jih obiščeva na vajah. Pred nekaj dnevi sem govorila z Matejo, njihovo mentorico in povedala mi je, da pridno vadijo za tekmovanje, ki bo v soboto v Kranju (deveto odprto prvenstvo mažoretne in twirling zveze Slovenije) in če želiva, jih s Saro lahko obiščeva. Bodo zelo vesele. Obljubit nisem hotela, ker nisem vedela, ali bom dobila varstvo za Urbana in ker se je popoldan pokazala priložnost, da na Urbana lahko popazi Valerija, sem izkoristila priložnost in sva jo mahnili v Osnovno šolo, kjer potekajo vaje. Kaj naj rečem, več kot odlično. Nastopale bodo Solo in V parih. Sara pa je itak ostala brez besed . Vse, kar je na koncu uspela povedat je bilo: “Ko bom velika, bom jaz tudi to počela. Bom mažojeta”. Ja, ja, in še tisoč drugih stvari boš počela, med drugim se boš z letalom peljala v Ameriko, in v službo boš šla, da boš zaslužila denar in boš položnice plačala,… No, to na koncu niti ni tako slabo za naš družinski račun, he, he
Držim pesti, da vam uspe. Bom javila rezultate takoj, ko mi jih Mateja sporoči.
Rezultati sobotnega tekmovanja:
Ta male pikice so v parih dosegle drugo in tretje mesto, Veliki punci v paru šesto mesto, in solo sedmo mesto. Bravo